Komunikacija in izražanje potreb, čustev

Komunikacija, ki poteka med MS, pacientom in njegovo družino, ni zgolj komunikacija, saj gre za izmenjavo občutkov, strahov, pomislekov, razpravo o različnih temah, pogovor o poteku bolezni, smrti, prognozi in zdravljenju. Z odprtim odnosom in ustreznim načinom komunikacije bodo pacienti in njegovi družinski člani začutili, da nam lahko zaupajo, poiščejo občutek nadzora nad situacijo in smisel življenja. MS, ki ima dobre komunikacijske sposobnosti, ima dokazano boljši vpliv na pacienta, njegovo bolezen, splošno počutje in zadovoljstvo pacienta. Vloga MS je, da se s pacientom in njegovo družino pogovori, ko ta prejme slabo novico o svojem zdravju, o duhovnih in verskih stališčih ter težavah, saj je vezni člen komunikacije med pacientom, družino, zdravnikom in ostalim zdravstvenim timom, ki sodeluje pri zdravljenju (Wittenberg et al., 2018).

Izobraževanje MS glede komunikacije predvsem na področju onkologije in paliativne oskrbe še ni dobro razvito, zato se morajo profesionalne komunikacije naučiti same, z izkušnjami ali preko sodelavcev. Komunikacijske ovire lahko vodijo do psihosocialnih stanj, ki niso dovolj zgodaj prepoznani in močno vplivajo na pacienta ter njegovo družino. Ta stanja so lahko posledica tega, da MS nimajo izkušenj s presejalnimi orodji in same ne znajo na primeren način pristopiti in začeti pogovora o občutljivih temah. Ovire za učinkovito komunikacijo MS so tudi: slaba komunikacija znotraj zdravstvenega tima in strokovne skupine, različna pričakovanja zdravstvenih delavcev in pomanjkanje znanja ter veščin za empatično komunikacijo s pacientom, pomanjkanje poguma in znanja za začetek pogovora o koncu življenja in razlagi o paliativni oskrbi. Glede na pogostost interakcije MS, pacienta in družine je ključnega pomena, da imajo MS dobre komunikacijske veščine, tudi o paliativni oskrbi, da zagotavljajo kakovostno ZN takšnega pacienta (Wittenberg et al., 2018).

Kell in sodelavci (2018) so s svojo raziskavo ugotovili ovire pri pacientih po operaciji, saj je otežen ali nemogoč govor. Način komunikacije je na začetku zelo težko najti in vzpostaviti predvsem zato, ker so MS navajene verbalne komunikacije. Pri nekaterih pacientih so komunicirali preko bele table, tabličnih računalnikov in natisnjenih črk abecede. Težava pri takšnem načinu komunikacije je bila, da imajo pacienti pogosto tremor oz. zelo tresočo roko, kar je posledica operacije in slabše fizične moči, posledično je takšno pisavo težko brati. MS se morajo osredotočiti na govorico telesa in neverbalno komunikacijo, predvsem mimiko obraza in kretnje pacienta. Predvsem je treba besedne zveze poenostaviti in jih razlagati

počasi, po korakih in na razumljiv način, da nas tudi pacienti razumejo, kaj jih želimo vprašati in s kakšnim namenom smo pristopili do njih.

Pomemben člen neverbalne komunikacije je dotik, saj pozitivno vpliva na pacienta, mu da občutek bližine, pripadnosti in varnosti. Dotik pa lahko sproži tudi neželen učinek, saj je za nekoga lahko moteč in ga moramo pravilno uporabljati. Še vedno moramo spoštovati pacientovo zasebnost, intimnost, vero in njegove pravice. Zaradi močnih bolečin, utrujenosti, nemira, slabega počutja in oslabelosti pri pacientih z rakom ustne votline je komunikacija pogosto ovirana. Pacienti lahko doživljajo različne vrst stisk, ki se izražajo s tesnobo, paniko, jezo, stresom, anksioznostjo, motnjami razpoloženja, spanja in koncentracije. Slaba komunikacija med MS in pacientom vpliva na duševne težave, ki jih doživljajo pacienti, zato je učinkovita komunikacija temelj kakovostne ZN. Primeren način komuniciranja pozitivno vpliva na zdravljenje in okrevanja pacienta po operaciji raka v ustni votlini, medtem ko ima slaba komunikacija prav nasproten učinek. Kadar se predvideva, da bo pacient po operaciji imel narejeno traheostomo, se lahko o poteku zdravljenja, ZN, željah in potrebah s pacientom in družini pogovorimo pred operacijo, sodeluje naj celoten zdravstveni tim. Pacientu je treba omogočiti, da ima v času hospitalizacije pri sebi tudi očala, slušni aparat in druge pripomočke, da lahko aktivno sodeluje pri komunikaciji in posredovanjih v času hospitalizacije (Gornjak, Trdin, 2019).

Bolečina je največji problem pri večini pacientov z rakom. Bolečina se najpogosteje pojavi v času zdravljenja in vpliva na kakovost življenja. Bolečino doživlja od 30 do 50 % pacientov z rakom, ki se zdravijo, in 70 do 90 % pacientov, ki imajo napredovalo obliko bolezni s prisotnimi zasevki primarnega raka. Glavni cilj ZN je spodbujanje, promoviranje in zagotavljanje optimalno najboljšega počutja posameznika med hospitalizacijo (Shahriary et al., 2015). Poznamo somatsko, visceralno, nevropatsko, mešano, fiziološko, patološko, akutno, kronično in psihogeno bolečino (Lahajnar Čavlovič et al., 2015).

Pooperativna bolečina je prisotna zaradi poškodbe ali prekinitve tkiva. Po operaciji je bolečina pričakovana, zato mora takšen pacient imeti predpisano analgetično terapijo. Dobro nadzorovana in vodena analgetična terapija prispeva k boljšemu pooperativnemu zdravljenju, zmanjša zaplete zdravljenja, prispeva k boljšemu okrevanju pacienta, kar vodi v hitrejšo rehabilitacijo in odpust v domačo oskrbo (Gornjak, Trdin, 2019).

Naloga MS je, da pacientu verjame, da ima bolečine; ocena resnosti bolečine mora biti izhodišče za njeno delo. Bolečina ni samo telesna, lahko je čustvena, psihična, socialna in ekonomska. Vloga MS je, da oceni:

• jakost bolečine (VAS lestvica),

• vrsto bolečine,

• mesto bolečine,

• koliko časa traja bolečina,

• sprožilne dejavnike bolečine, kaj jo poslabša in kaj omili,

• povezavo med bolečino in spanjem,

• splošno stanje pacienta, stanje zavesti, prehranjenosti in hidriranosti,

• pacientovo psihično stanje, strah in anksioznost,

• vpliv bolečine na razpoloženje, družino,

• pretekle izkušnje z bolečino in preteklo zdravljenje le-te (Lahajnar Čavlovič et al., 2015).

Poznamo več lestvic, s katerimi lahko ocenimo jakost bolečine: VAS lestvica (Vizalna analogna skala), numerična lestvica (NL) in kategorična besedna lestvica. Učinke zdravljenja in jakost bolečine redno ocenjujemo z lestvicami. Bolečino z zdravili zdravimo stopenjsko: VAS: 1–3 (blaga bolečina) zdravnik predpiše neopioidne anagletike, pri VAS:

4–7 (srednje močna bolečina) srednje močne opioide, pri VAS: 7–10 (zelo močna bolečina) pa močne opioide in tudi neopioide. Pri pacientu z rakom pri zelo močni bolečini zdravnik takoj predpiše močan opioid v zelo majhnem odmerku. Kadar se pojavi nevropatska bolečina, se v terapijo uvede tudi antidepresive ali antiepileptična zdravila. Kadar je pri pacientu z rakom bolečina kronična, mora pacient prejemati redno analgetično terapijo.

Pacient prejme opioid z dolgotrajnim delovanjem, ki ga zaužije preko ust ali pa mu ga namestimo transdermalno (na kožo). Pojavi se lahko tudi prebijajoča bolečina, v takšnem primeru pacient prejme še kratko delujoč opioid, in to kljub prejemanju že dolgo delujočega opioida (Lahajnar Čavlovič et al., 2015).

Vloga MS pri obravnavi bolečine pri pacientu je bistvenega pomena, je kompleksna in zahteva individualni pristop. MS je največ časa v stiku s pacientom, se z njim pogovarja, ga opazuje in mu v času zdravljenja daje podporo. Je pacientov zagovornik in s tem prispeva k boljšemu interdisciplinarnemu pristopu. Bolečino lahko zdravimo s kombinacijo farmakoloških in nefarmakoloških načinov (obkladki, dotik, glasba, pogovor, prisotnost

pomembnih oseb). MS mora pravočasno prepoznati bolečino ter ustrezno ukrepati, aplicirati predpisano zdravilo, da se bolečina ne razvije in ne postane neobvladljiva. MS mora poznati farmakodinamiko in farmakokinetiko zdravil, ki jih aplicira, prepoznati stranske učinke ter hitro in strokovno odreagirati ob pojavu le-teh. Pri ocenjevanju in obravnavi bolečine pri pacientu uporabljamo tudi kratico SOAPIE, ki predstavlja ključne besede v slovenskem jeziku: subjektivno, ocenjevanje, načrtovanje, evalvacija. Kadar pri pacientu ne moremo vzpostaviti verbalne komunikacije in ga ne moremo spraševati o bolečini, mora MS opazovati vitalne znake, kožo (bleda, potna), zenici (razširjenost, reaktivnost), slabost, mimiko obraza, mrk pogled, stiskanje zob in ustnic, gube na obrazu, solzenje, dihanje, nemir, strah (Gornjak, Trdin, 2019).

Nadzor in ocenjevanje bolečine pri pacientu morata potekati neprekinjeno in v določenih časovnih intervalih. Po aplikaciji zdravila ali nefarmakološki intervenciji moramo bolečino znova oceniti in o tem pravilno poročati, ukrepati in dokumentirati. Bolečino ocenjujemo po v nadaljevanju navedenih korakih.

A- Ask: redna vprašanja o bolečini, ocena bolečine, dokumentiranje.

B- Believe: zaupaj in verjemi pacientu, da ga boli.

C- Choose: izbira pravilne farmakološke ali nefarmakološke metode glede na pacientovo zdravstveno stanje in omejitve.

D- Deliver: ukrepanje naj bo natančno, pravočasno, strokovno, sistematično, logično.

E- Empower: opolnomočenje in spodbujanje pacienta, da sam nadzira spreminjanje bolečine in prepozna dejavnike, ki jo sprožijo/izboljšajo (Gornjak, Trdin, 2019).

Fiziološki pojav pri hipotermiji je tresenje, kar dodatno izzove bolečino v rani po operaciji.

Naloga MS je, da ob pojavu hipotermije hitro ukrepa, redno dokumentira centralno ali aksilarno telesno temperaturo, pacienta pokrije s toplo odejo in po naročilu zdravnika nadomešča predhodno segrete intravenozne infuzije pred razvojem neobvladljive bolečine (Dort et al., 2017).

Multidisciplinaren pristop pri zdravljenju bolečine upošteva tudi alternativne in dopolnilne načine zdravljenja in lajšanja bolečine. MS se mora zavedati in poznati posebnosti pri takšnih bolnikih in se na tem področju stalno izobraževati in usposabljati (Bossi et al., 2019).