Kosmatinka (KHM 65, ATU 510B)

Analiza pravljice:

Kraljica je zbolela in bila tik pred smrtjo, zato je rekla kralju (Grimm, 1993: 352): »Če se boš po moji smrti znova poročil, nikar ne jemlji žene, ki ne bi bila tako lepa kot jaz in ne bi imela zlatih las. To mi pa že moraš obljubiti.« Ko ji je kralj to obljubil, je kraljica umrla. Ker so mu svetovalci rekli, da dežela mora imeti kraljico, je po svetu razposlal služabnike, da bi mu našli tako lepo nevesto, kot je bila njegova žena. Ti pa so se vrnili praznih rok, saj neveste za kralja niso našli.

Kralj pa je imel hčerko, ki je bila »prav tako lepa kot njena mrtva mama in je imela tudi prav take zlate lase« (Grimm, 1993: 352). Svetovalcem je rekel, da se bo poročil z njo.

Ti so mu odgovorili (Grimm, 1993: 352): »Bog je prepovedal, da bi oče oženil svojo hčer, in iz greha ne pride nič dobrega. Na ta način boste pahnili kraljestvo v propad.«

Ko je hčerka slišala, kaj namerava njen oče, mu je postavila pogoje. Moral ji je dati tri bleščeče obleke in plašč, sešit iz tisočerih različnih kožuščkov. Mislila je, da bo s tem očeta odvrnila od poroke, a kralj ji je ustregel in ji podaril vse potrebno. Zato se je kraljična odločila, da bo zbežala. S seboj je vzela zlat prstan, zlato vretence, zlato motovilce, bleščeče obleke in plašč iz tisočerih kožuščkov, obraz in roke pa si je počrnila s sajami. Odšla je do gozda, zlezla v votlo drevo in zaspala.

Zjutraj je prišel kralj z lovci na lov v gozd, kjer so dobili deklico. Ta jih je prosila (Grimm, 1993: 354): »Sirotica sem, ki sta jo zapustila oče in mati. Usmilite se me in me vzemite s seboj!« Odpeljali so jo na grad. Stanovala je v hlevu, delala pa v kuhinji kot služkinja. Zaradi plašča, ki ga je imela oblečenega, so ji rekli Kosmatinka.

V gradu pa so imeli slavje. Kosmatinka je vprašala kuharja, če lahko odide na slavje.

Kuhar ji je dovolil, a le za kratek čas. Kosmatinka je odšla v hlev, si umila saje z obraza, se preoblekla v eno izmed bleščečih oblek in odšla na slavje. Ko jo je kralj zagledal, je šel plesat z njo. Na koncu plesa se mu je priklonila in zbežala. Stekla je v

hlev, se preoblekla in odšla v kuhinjo, da bi kralju skuhala juho. Na dno sklede z juho pa je položila svoj zlat prstan. Ko je kralj jedel in opazil prstan, je vprašal, kdo ga je vrgel v juho. A Kosmatinka mu je rekla (Grimm, 1993: 356): »O prstanu ne vem ničesar.« Kmalu je bilo v gradu še eno slavje, Kosmatinka se je spet izmuznila iz hleva in šla plesat s kraljem. Po plesu je izginila in ko je kralju kuhala juho, mu je v lonec dala zlato vretence. Kosmatinka je tudi tokrat zanikala, da bi kaj vedela o vretencu. Na tretjem slavju je, ko je kralj spet plesal s Kosmatinko, ne da bi ona opazila, na njen prst nataknil zlat prstan. Po plesu je zbežala v hlev, ker pa ni bilo časa, da bi obleke slekla, se je čeznje oblekla plašč. Šla je v kuhinjo, skuhala juho in vanjo položila zlato motovilce. Kralj jo je poklical k sebi in na njenem prstu videl zlat prstan. Kralj ji je slekel plašč, pod njim je bila svetleča obleka. Spoznal je svojo plesalko in se z njo poročil.

Analize glavnih likov:

Kosmatinka: Najprej je kraljeva hčerka, ko se pa hoče izogniti poroki z očetom, zbeži in postane služabnica. Ko se kralj zaljubi v hčerko, ta »izgubi« očeta, ima samo še kralja.

Postavi mu pogoje, ki jih mora opraviti, če jo hoče dobiti za ženo. Kljub temu da ji kralj ustreže, hčerka zbeži in postane dekla. Kasneje pa to obžaluje, se postopoma kralju izda in se z njim poroči.

Kralj: Kraljici obljubi, da bo dobil tako lepo ženo, kot je ona. Kralju se je do hčerke

»vzbudila silna ljubezen« (Grimm, 1993: 352): »Poročil se bom s svojo hčerjo, kajti ona je živa slika moje umrle žene, pa tudi druge neveste, ki bi ji bila podobna, nisem mogel dobiti.« Zanjo naredi vse, da bi le bila njegova žena. Ne posluša svetovalcev, ko mu povedo, da bo s tem kraljestvo propadlo. Ko hčerka zbeži, se kralj na slavju ponovno zaljubi v »novo« dekle. Vlogo moža izpolni, saj ženi ustreže v vsem, za kar ga je prosila. Vlogo očeta pa konča, ko se zaljubi v svojo lastno hčerko.

Življenje in odnosi znotraj družine:

Kralj in kraljica imata hčerko. So jedrna družina. Kasneje kraljica umre, oče ostane vdovec in s hčerko predstavljata enostarševsko družino.

Kraljica na smrtni postelji prosi kralja, da če se bo ponovno poročil, naj dobi ženo, ki bo tako lepa kot ona. Reče mu, »če« se bo poročil. Kar pomeni, da ni nujno, da bi se moral.

Mogoče mu postavi take pogoje za novo ženo, ker upa, da je v vsej deželi ne bo našel.

Hotela je, da se ne bi več poročil, da bo ona edina ženska v njegovem življenju. S pogojem, ki ga postavi kralju, pa ne pomisli, da bi se oče poročil s hčerko.

Kralj se najprej ne namerava poročiti, potem pa mu svetovalci rečejo, da v deželi mora biti kraljica. Kralju se je do hčerke »vzbudila silna ljubezen« (Grimm, 1993: 352), zato se odloči, da se bo z njo poročil. Svetovalci se prestrašijo in mu rečejo (Grimm, 1993:

352): »Bog je prepovedal, da bi oče oženil svojo hčer, in iz greha ne pride nič dobrega.

Na ta način boste pahnili kraljestvo v propad.« A kralj jim je odvrnil (Grimm, 1993:

352): »Poročil se bom s svojo hčerjo, kajti ona je živa slika moje umrle žene, pa tudi druge neveste, ki bi ji bila podobna, nisem mogel dobiti.« S tem drži obljubo, ki jo je dal ženi. Hčerka mu najprej postavi pogoje, za katere misli, da jih ne bo izpolnil. Kralj se mora potegovati za svojo hčer, da bi ga vzela za moža. Po eni strani upošteva njeno željo, s tem ko ji izpolni pogoje, po drugi strani pa ji ne da druge izbire, kot da se poroči z njim. Pri tem hčerka nima besede. Brez njene privolitve ji pove (Grimm, 1993: 353):

»Jutri bo poroka.« S tem, ko se njen oče zaljubi vanjo, hčerka »izgubi« očeta in pobegne.

Vlogo očeta nadomesti kuhar. Kosmatinko pred kraljem brani in se žrtvuje zanjo. Ko kralj vpraša, kdo je skuhal juho, mu kuhar odgovori (Grimm, 1993: 355): »Jaz«, saj misli, da kralju juha ni všeč. Prevzeti hoče njeno krivdo. Ko pa kuhar sliši, da Kosmatinka kuha okusnejše juhe kot on, postane ljubosumen in jo zmerja (Grimm, 1993: 356): »Prava čarovnica si, Kožuščka, vedno zakuhaš nekaj takega v juho, da je prav slastna in da kralju bolj tekne kot tisto, kar mu skuham jaz.«

Čeprav hčerka najprej pobegne od očeta, se kmalu vrne k njemu, čeprav ve, da se bo morala poročiti z njim. Ko je služkinja, kralju tudi pove, da ji »mečejo škornje v glavo«

(Grimm, 1993: 356). Vloga služkinje ji ni všeč, saj ni vajena toliko delati. Ko gre na slavje, se obleče v najlepše obleke, da bi kralj izbral njo za ples. Kralju v juho daje svoje dragocene stvari, da bi jo lahko prepoznal.

Kralj prepozna svojo plesalko, se z njo poroči in ji reče (Grimm, 1993: 357): »Ti si moja preljuba nevesta in nikoli več se ne bova ločila.« Živela sta »srečno do smrti«

(Grimm, 1993: 357). Hčerka se je sprijaznila z očetovo poroko, saj je videla, da drugače ne zna živeti.