Rožni škrat

Analiza pravljice:

Sredi vrta je rasel rožni grm, v njem pa je stanoval škrat. Vsak večer, preden se je vrtnica zaprla, je šel vanjo in v njej spal do jutra. Nekega večera pa je bil prepozen in vrtnica se je zaprla, še preden je lahko škrat šel vanjo. Zato je šel na drugi del vrta, da bi prespal na drugem cvetu. Poleg vrta pa je stala uta in v njej je škrat zagledal fanta in dekle. Ker je bil blizu ute, je slišal njun pogovor. Slišal je, kaj se pogovarjata in videl, da je dekle dala fantu vrtnico. Škrat je zletel na cvet vrtnice in tako skupaj s fantom

odšel od deklice. Ko je fant hodil skozi gozd, je srečal brata deklice in ta ga je zabodel do smrti. Odrezal mu je glavo in jo skupaj s truplom zakopal pod drevo. Mislil je, da je sam, a vse to je videl škrat. Ta se mu je skril v njegove lase. Brat pa ga ni niti opazil, saj je bil škrat majhen. Brat je odšel v sestrino sobo, našel spečo sestro in tam mu je škrat padel na dekličino posteljo in ji sédel v uho. Povedal ji je, kaj je njen brat storil mladeniču. Ko se je deklica prebudila, je sklenila, da bo mladeniča poiskala. Počakala je, da se je znočilo in odšla v gozd. Poiskala je lipo, o kateri ji je povedal škrat in pod njo našla truplo. Vzela je mladeničevo glavo in vejico jasminovega grma ter šla domov.

Ko je prišla v svojo sobo, je v lonček položila mladeničevo glavo, jo posula z zemljo in vanjo vsadila jasminovo vejico. Deklica je bila dolgo ob cvetličnem lončku. Jasminova vejica je postajala zelena. Deklica je kmalu umrla. Ko je brat videl ta cvetoči grm, ga je odnesel v svojo sobo in ga postavil k postelji. Škrat pa je letal od cveta do cveta ter vsem pripovedoval o njegovih dejanjih. Zvečer so ga »cvetne duše« (Andersen, 1975:

69) iz jasminovega grmička umorile. Naslednje jutro so bili okrog postelje ljudje. Eden od njih je prijel za cvetlični lonec, a ta mu je padel na tla in tedaj so videli lobanjo.

Spoznali so, da je bil brat, ki je sedaj mrtev, morilec.

Analize glavnih likov:

Rožni škrat: Živi brezskrbno v svojem vrtu, »ves dan se je razveseljeval v toplem sončnem siju, letal od cvetlice do cvetlice, plesal po perutih letečega metulja... « (Andersen, 1975: 65), ko pa je priča umoru, se čuti dolžnega, da poskrbi za kazen morilca. »Letal je od cveta do cveta in pripovedoval o umorjenem mladeniču, o hudobnemu bratu in nesrečni sestrici« (Andersen, 1975: 68). Tudi deklici ob prvi priložnosti pove, kaj se je zgodilo z njenim mladeničem in kaj je storil njen brat. Skrbi ga za deklico, ki je ostala popolnoma sama. Škrat ji zato stoji ob strani, »ni mogel biti neusmiljen, da bi zapustil žalostno deklico« (Andersen, 1975: 67).

Brat: Do svoje sestre je preveč zaščitniški. Nikogar ne pusti v njeno bližino. Ko umori mladeniča, si reče (Andersen, 1975: 66): »Zdaj je zbrisan in proč! Nikoli več se ne vrne.

Ne vrne se več in sestra me ne sme vprašati po njem.« Boji se, da ga bo zapustila in bi tako ostal sam, saj je ona še edini ostanek družine, ki jo še ima. Deklici ne priželi srečnega življenja, kot si ga je hotela ustvariti. Bal se je, da bo odšla z mladeničem in bi tako ostal sam. Brat najprej umori mladeniča, a ker zaradi mladeničeve smrti umre tudi

sestra, je brat kriv za obe smrti. Ljudje ga imajo najprej za nedolžnega, a ko zagledajo lobanjo, spoznajo, da je morilec.

Življenje in odnosi znotraj družine:

Živela sta brat in sestra. Njunih staršev ni omenjenih. Od družine sta ostala sama, imata le drug drugega. Sta siroti.

Mladenič in deklica sta bila »drug z drugim tako dobra, še veliko bolj kakor more biti najboljši otrok dober do mamice ali do očka« (Andersen, 1975: 66). Mladenič je bil do deklice prijazen, nudil ji je ljubezen in varnost, »poljubila sta se« (Andersen, 1975: 66).

Ker ni imela starševske topline in ljubezni, je te iskala pri mladeniču. Kajti brat, edini, ki ji je ostal od družine, ji tega ni nudil. Mladenič ji je bil nadomestek njenih staršev, h kateremu se je lahko zatekla.

Mladenič pa deklici reče (Andersen, 1975: 66): »Tvoj brat naju ne more videti, zato me z nekim naročilom pošilja daleč čez hribe in jezera!« Brat je na mladeniča ljubosumen.

Noče, da bi mu od doma speljal njegovo sestro. Noče, da bi ostal sam. S tem pa sestri onemogoči srečno življenje. Hoče, da živi po njegovih pravilih. Ko brat ubije mladeniča, si reče (Andersen, 1975: 66): »Zdaj je zbrisan in proč! Nikoli več se ne vrne.« Prepričan je bil, da bo zdaj, ko je mladenič mrtev, sestra pozabila nanj in živela bratsko-sestrsko življenje. Ko brat mladeniča ubije, mu »odreže glavo« (Andersen, 1975: 66). S tem se želi prepričati, da je resnično umrl in na nek način proslavi zmago nad njim. Sovražil ga je, saj je menil, da je prav on razdrl »družino«. Potem je brat odšel do sestre, se nad njo sklonil in se »ostudno smejal, kakor se zna smejati samo zlodej«

(Andersen, 1975: 66-67). Zadovoljen je bil, da se sestrica ne bo več videla z mladeničem in mislil je, da ne bo nikoli izvedela, da je mladeniča ubil on. Upal je, da se bo, ko se mladenič ne bi vrnil, zatekla k njemu in on bi jo lahko tolažil.

Deklica je od škrata izvedela za smrt mladeniča, »nikomur pa ni smela zaupati svoje boli« (Andersen, 1975: 67). Prej je lahko zaupala mladeniču, sedaj pa, ko ga ni več, se ne more obrniti na nikogar. Sploh pa ne na svojega brata, kajti ta je mladeniča umoril.

Deklica spozna, da je ostala sama.

Rožni škrat je vsem pripovedoval o »umorjenem mladeniču, čigar glava je bila zdaj prst pod prstjo, jim pravil o hudobnem bratu in nesrečni sestrici« (Andersen, 1975: 68). Ni hotel, da bi kje živelo bitje, ki brata in njegovega dejanja ne bi poznalo. Želel mu je trpljenje in smrt. Čutil je, da je to dolžan storiti za deklico, ki jo je imel rad. Tako se na

koncu vse »cvetne duše« (Andersen, 1975: 69), škrat in živali maščujejo bratu ter ga usmrtijo. Tako je na koncu tudi od strani ljudi spoznan za krivega.