O deklici, ki je stopila na kruh

Analiza pravljice:

Glavna književna oseba je deklica Inger. Ta je rada mučila in trpinčila živali; »lovila je muhe, jim trgala krilca in jih tako spreminjala v plazilce« (Andersen, 2005: 50). Ko je odrasla, je šla služit na deželo k družini, ki jo je sprejela kot svojega otroka. Čez leto so ji ti dejali, da bi lahko šla obiskat svoje starše. Ko je Inger prišla v domačo vas, je zagledala mater, kako s prijatelji leži ob ribniku. Obrnila se je in se vrnila na deželo.

Čez pol leta sta ji gospod in gospa dala hlebec kruha in ji rekla, naj kruh odnese svojima staršema. Prišla je do kraja, kjer je pot prekrivalo blato, in vanj vrgla hlebec kruha, da bi stopila nanj. A ko je z eno nogo stopila na kruh, se je ta skupaj z Inger pogreznil v pivovarno Barjanke. Ker je bilo tam hladno, se je Inger prilepila na hlebec kruha in otrdela. Tisti dan pa sta si pivovarno ogledovala hudič in njegova prababica. Ta je zagledala Inger, ki je bila kot kip, in jo je za spomin vzela s seboj v pekel. Bila je umazana in lačna. Na stopalih je imela prilepljen hlebec kruha, a se zaradi otrpelosti ni mogla premikati. Iz zemlje pa je slišala glasove matere in drugih, kako jo opravljajo in govorijo (Andersen, 2005: 56): »Grešen otrok je bila! Ni spoštovala gospodovih darov, še teptala jih je, stežka se ji bodo odprla vrata milosti!«. Ko so zgodbe o njej pripovedovali otrokom, se je neki deklici Inger zasmilila (Andersen, 2005: 57): »Kako strašno je ubogi Inger!« Leta so minevala in deklica je postala stara žena. Ko je umrla, je k Inger posijal žarek in je v podobi ptice poletela proti zemlji. Zatekla se je v temačno vdolbino. Kmalu pa je začela občudovati svet okrog sebe. V zimi je iskala kaj za pod

zob in ko je hrano našla, jo je delila z drugimi pticami. Takrat pa so njena krila postala bela.

Analize glavnih likov:

Inger: »Bila je iz revne družine, a ošabna in prevzetna« (Andersen, 2005: 50). Ko gre služit na deželo, jo tam razvajajo z lepimi oblačili, »lepa je bila že na pogled in zato je postala le še bolj prevzetna« (Andersen, 2005: 50). Sramuje se svoje revne matere,

»sramovala se je, da ima ona, ki je tako imenitno oblečena, za mater tako razcapanko, ki pobira trske« (Andersen, 2005: 51). Noče, da bi jo kdo videl z njo in izvedel, da je Inger njena hči. K staršem se odloči iti le zato, »da bi se jim pokazala, da bi videli, kako imenitna je postala« (Andersen, 2005: 51). V peklu se je zavedala, da si je kazen zaslužila, a tega ni povedala na glas (Andersen, 2005: 52): »Tako se zgodi, če hočeš imeti čiste nožice!«. Krivila je svojo mater ter gospoda in gospo, pri katerima je delala (Andersen, 2005: 56): »Pa bi me huje kaznovali! Izbiti bi mi morali muhe iz glave, če sem jih že imela!«

Življenje in odnosi znotraj družine:

Inger je imela mater, o očetu pa ni sledi. Čeprav ji gospod in gospa rečeta, da bi lahko šla obiskat »svoje starše« (Andersen, 2005: 50), očeta ne omenja. Tudi ko je Inger v peklu, njena mati pretaka solze, očeta ni. Zato je to enostarševska družina.

Inger je »bila lepa in ravno to ji je bilo v pogubo, saj bi jih sicer dobila okrog ušes več, kot jih je« (Andersen, 2005: 50). Mati ji je rekla (Andersen, 2005: 50): »Pošteno bi te bilo treba nažehtati!« Ni je okregala, ker je bila lepa. Če ne bi bila tako lepa, bi jih dobila večkrat »okrog ušes« (Andersen, 2005: 50). Njena lepota je mater ovirala pri kaznovanju.

Inger je starše obiskala le zato, da »bi videli, kako imenitna je postala« (Andersen, 2005: 51). Hotela se je pobahati pred njimi, saj je postala bogata, medtem ko so bili njeni starši še vedno revni. Zagledala je svojo revno mater in »sramovala se je, da ima ona, ki je tako imenitno oblečena, za mater tako razcapanko« (Andersen, 2005: 51). Ni ji bilo mar za lastno mater. Obrnila se je stran in tega »še malo ni obžalovala, le vznejevoljila se je« (Andersen, 2005: 51). Zaradi ljudi, ki so bili z njeno materjo, se ji Inger ni približala, saj ni hotela, da bi izvedeli, da je to njena mati. »Vznejevojila se je«

(Andersen, 2005: 51), saj se pred njo ni mogla pokazati in pohvaliti, kako imenitna je postala.

Ko naslednjič odide s kruhom k materi, pride na poti do blata in »vrgla je hlebec v blato, da bi stopila nanj in prečkala suhih čevljev« (Andersen, 2005: 51). Hlebec kruha raje porabi, da se ne umaže, kot da bi ga dala materi, ki ga je potrebovala.

Ko je pristala v peklu, se je zavedala, zakaj je kaznovana (Andersen, 2005: 52): »Tako se godi, če hočeš imeti čiste nožice!« Vedela je, da si je kazen zaslužila, a dejanja ni obžalovala (Andersen, 2005: 56): »Nočem se poboljšati!«

Ko so jo ljudje v peklu gledali, ni pomislila, da jo gledajo zaradi njenega vedenja, ampak da jo občudujejo zaradi lepote. Mislila si je (Andersen, 2005: 55): »Prav gotovo me je veselje gledati! Imam prikupen obražček in lepa oblačila!« V peklu je videla, da je vsa umazana, a se je tolažila (Andersen, 2005: 55): »Ampak saj so tudi drugi tu spodaj grozni!« Še vedno ji je bilo pomembno to, kako izgleda, kot dejstvo, da je v peklu.

Materi je bilo za Inger hudó, a hkrati je bila zadovoljna, da jo je njeno vedenje kaznovalo (Andersen, 2005: 55): »Kdor visoko leta, nizko pade! Prevzetnost ti je bila v pogubo, Inger! V kakšno žalost si pahnila svojo mater!« Inger je pač morala odgovarjati za svoja dejanja in bila kaznovana za svoje grehe.

Tudi muhe, ki jim je kot deklica v otroštvu trgala krila, so se ji v peklu »sprehajale po očeh« (Andersen, 2005: 55). Maščevale so se ji za vse trpljenje, ki jim ga je povzročila deklica.

Inger svojih dejanj ni obžalovala, sebi je govorila (Andersen, 2005: 56): »Da se ne bi nikoli rodila! Veliko bolje bi mi bilo. Kaj mi pomaga, če moja mati stoka!« Ni se zmenila za materino žalost, materine solze, ki jih je pretakal zaradi nje. Svojo mater, gospoda in gospo, pri kateri je delala, obtožuje, da je vse to njihova krivda (Andersen, 2005: 56): »Pa bi me huje kaznovali! Izbiti bi mi morali muhe iz glave, če sem jih že imela!« A o tem le razmišlja, saj jim povedati ni mogla.

Kljub temu da je dobivala različne vzdevke, kot so »prevzetna deklica«, »brezbožna Inger«, »gizdava Inger«, je to ni vznemirilo. Ko pa je neka deklica videla, kako Inger trpi, so ji dekličine tople besede »segle naravnost v srce« (Andersen, 2005: 57). Takrat je bilo Ingred hudó in obžalovala je svoja dejanja. Prav zaradi te deklice in njenih solz in molitev, je bila Inger odrešena.

Spremenjena v ptico je našla nekaj drobtinic, »pojedla je samo eno, poklicala pa je vse druge sestradane vrabčke, naj pridejo iskat hrano« (Andersen, 2005: 59). Inger se je spreobrnila, pomagala je komur je le mogla. Spoznala je, kaj je pomenil tisti hlebec kruha, na katerega je stopila. Namesto da bi nahranila svojo mater, tako kot je sedaj

nahranila prijatelje, ga je brezobzirno vrgla proč. Obžalovala je svoje dejanje in se poskušala odkupiti tako, da je pomagala prijateljem. »Na počivališčih je našla nekaj krušnih drobtinic; pojedla je samo eno, poklicala pa je vse druge sestradane vrabčke, naj pridejo iskat hrano« (Andersen, 2005: 59). Čeprav tega ni videla njena mati, je Inger imela čisto vest in upala, da ji bo odpuščeno.