Mediji so postali del kulture današnjega sveta ter so povsod okoli nas, njihova moč in vpliv po celem svetu pa sta nedvomna. Mladi veliko časa na dan poslušajo glasbo in gledajo televizijo, z njihovim prostim časom upravlja medijska industrija (Kordigel in Panevski, 1996) in želi, da bi otroci in mladi postali zvesti potrošniki ter nekritični prejemniki ponujenega (Grosman, 2004). Mnoge medijske vsebine se zdijo zabavne, toda njihovo sporočilo je v resnici plehko in brez prave vrednosti, zato moramo biti pri izbiri teh vsebin kritični.
Otroci se kritične izbire animiranih filmov naučijo s pomočjo odraslih – preko pogovora razvijejo kritično distanco in postanejo pozorni tudi na različne vplive potrošništva v medijskih vsebinah. Pomemben je pogovor z otrokom, in sicer pred pričetkom in po ogledu animiranega filma, izmenjava mnenja in deljenje občutkov. Sedenje pred zaslonom in pasivno strmenje vanj ne zadostuje, potrebno je gledanje, sprejemanje in vrednotenje medijskih vsebin (Govednik in Repše, 2012).
Otroke moramo torej naučiti, kako biti več kakor le uporabnik, ni dovolj, da samo sprejmemo, kar nam množični mediji ponudijo. Medijska vzgoja je zatorej nujna, da otroke naučimo, kako premišljeno sprejemati medijske vsebine (Kordigel in Panevski, 1996).
4.1 Negativna stran medijev
V medijih ne vidimo resničnega življenja, zaradi razširjenega kapitalizma, ki je usmerjen le na profit, je komercialna televizija vse močnejša in s tem televizija vsak dan slabša. Lastniki in seveda oglaševalci, ki prinesejo največ denarja, realnost reprezentirajo, prikazujejo jo kot predstavo ali igro. Te predstave so prikazane v simbolnem jeziku, ki se ga moramo naučiti brati.
Mediji prikazujejo mikaven, brezskrben svet, poln dogodivščin, ki nas pritegne, saj nam omogočajo, da pobegnemo iz realnega življenja in se potopimo v gledanje televizijskih ekranov. Prikazujejo družbeno zaželen videz, sprejemljivo vedenje, ustvarjajo pravila, kaj je prav in kaj ne, ter oblikujejo kulturo.
Moč televizije je ravno v tem, da ustvari iluzijo neke bližine in nam daje prijeten občutek, da nismo sami. Med gledanjem televizije pa smo v enostranskem odnosu, ne moremo se razvijati, saj nas televizija osebno ne nagovarja. S televizijo nadomestimo prave medosebne odnose in se začnemo izogibati socialnim stikom, vse manj je tudi izkustvenega učenja.
Prav tako je zelo negativen tudi vpliv, ki ga imajo mediji na oblikovanje posameznikovega sistema vrednot, tako moralnih kot tudi etičnih. Na televiziji neštetokrat vidimo agresivno vedenje, ni pa nevarno zgolj privzemanje negativnega identifikacijskega vzora. Pri gledanju televizije smo pasivni, naša zavest oslabi, podzavest pa se okrepi (Kordigel in Panevski, 1996), človek postane len, navadi se na takšno prijetno lenobnost, zato mu je odveč vsako naprezanje (Kordigel, 2000). Samokontrola je močno otežena, zato vse ponujeno, videno in slišano sprejemamo kot resnično. Naša vključitev, aktivnost in sodelovanje pri gledanju
34 televizije je torej minimalna (Kordigel in Panevski, 1996). Oseba, zasvojena z mediji, postane psihično, gibalno in duhovno motena (Košir in Ranfl, 1996).
Prepogosto gledanje televizije pri otrocih povzroča določene primanjkljaje. Raziskave so pokazale, da televizija vpliva na otrokovo zmožnost načrtovanja, organiziranja, vztrajanja in s tem dokončanja neke naloge, vpliva na njihov delovni spomin, samokontrolo, zmožnost uravnavanja čustev in razvoj fleksibilnega mišljenja. Vsakodnevno gledanje televizije je povezano z dolgoročnimi težavami s pozornostjo. Vse te lastnosti pa so ključne za socialno in kognitivno delovanje ter uspešnost v šoli. Starši in tudi vsi drugi bi se morali zavedati, da že samo kratkotrajna vsakodnevna izpostavljenost komercialnim, neprimernim televizijskim vsebinam vpliva na otroke in prizadene njihov razvoj (Lillard in Peterson, 2011).
Še posebej je problematična prezgodnja in pretirana uporaba tehnologije pri otrocih, niti starosti primerne in izobraževalne TV-oddaje, DVD-ji in video posnetki niso pokazali popolnoma nobenih pozitivnih učinkov.
Danes so otroci v svojih ključnih razvojnih obdobjih vedno več časa izpostavljeni t. i.
zaslonski tehnologiji (televiziji, DVD-jem, računalnikom in internetu). Količina tega časa pa je povezana z negativnimi biološkimi in psihološkimi spremembami v njihovem telesu in možganih ter ima posledice tudi na področju zdravja, znanstvene raziskave so namreč razkrile nekatere možne negativne učinke na zdravje. Uporaba tehnologije ne spodbuja fizične aktivnosti ter zato posledično vpliva na slabšo telesno pripravljenost, debelost in upočasni metabolizem. Daljši kot je čas, porabljen pred TV-zasloni, večja je tudi možnost za povišan krvni pritisk, kardiovaskularne bolezni, moteno je hormonsko delovanje in spanec.
Zmanjšanje gledanja televizije lahko torej občutno zmanjša tveganje za zdravstvene težave in tako vpliva tudi na daljšo življenjsko dobo (Sigman, 2011).
4.2 Medijska vzgoja
Leta 1982 so na Unescovem mednarodnem simpoziju Vzgoja za medije sprejeli deklaracijo o vzgoji za medije. Deklaracijo je v Grunwaldu, v takratni Zvezni republiki Nemčiji, soglasno sprejelo 19 držav.
Medijska vzgoja pomeni, da ne dovolimo, da mediji mislijo namesto nas, moramo se vprašati, o čem govorijo in zakaj prikazujejo ravno to. Spoznati moramo medijski jezik in način ustvarjanja svojih podob, prepoznati moramo vpliv na naslovnike in kaj z mediji delamo mi, prejemniki (Kordigel in Panevski, 1996).
Medijska pismenost
Medijsko pismenost delimo na reflektivno in produktivno raven. Reflektivna raven nas uči, kako biti kritičen do vsebin, ki nam jih mediji ponujajo, pa tudi do kanalov in lastnikov, kritičnost razvijemo z razmišljanjem. Produktivna raven pa pomeni igranje medijske produkcije – otroci sami izdelajo in ustvarijo plakate, fotografije, časopise, radijske postaje, posnamejo video … (Kordigel in Panevski, 1996).
4.2.1 Cilji medijske vzgoje
Cilje, ki jih dosegamo pri medijski vzgoji, lahko razdelimo na izobraževalne, funkcionalne in vzgojne cilje. Pri izobraževalnih ciljih gre za posredovanje znanja o medijski tehniki in o tem, kako deluje medijski prostor – otroke moramo seznaniti z ustvarjalci medijske vsebine, kdo so in zakaj to počnejo, kakšna so njihova sredstva, katere vizualne, jezikovne, slušne in psihološke znake uporabljajo za doseganje želenega učinka. To znanje otroci potrebujejo, da
35 se lahko naučijo kritičnega vrednotenja. Otroci se tudi sami preizkusijo v oblikovanju medijskih vsebin in uporabljajo medijski jezik. Naslednja skupina ciljev privzgaja funkcionalne sposobnosti, ki otrokom omogočijo, da uzavestijo svoje medijske interese in so jih sposobni kritično vrednotiti. Zadnja skupina ciljev so vzgojni cilji, povezani z medijsko etiko. Pri vzgoji kritičnih prejemnikov medijskih vsebin je pomembno tudi prikazovanje situacij in razbiranje etičnih sporočil iz njih.
Televizija, kot smo že omenili, močno vpliva na vedenje otrok in mladih, zato je pomembno, da pri medijski vzgoji otroke spodbujamo, da prosti čas preživijo drugače, seznanjamo jih z različnimi kreativnimi aktivnostmi. Seznanjamo jih tudi z etičnim razsojanjem in jih učimo, kako vrednotiti agresivno vedenje. Pomembno je tudi, da jim posredujemo informacije o resničnem življenju, omogočamo jim spoznavanje domišljijskih svetov, ki so oblikovani drugače, in tako mediji niso njihov edini vir (Kordigel in Panevski, 1996).
4.3 Pouk književnosti v času prevlade medijev
Glede na to, da nas elektronski mediji danes spremljajo na vsakem koraku in večino časa preživimo za računalnikom ali pred televizijo, je časa za branje vse manj. Branju sicer ne kaže najbolje, toda v zvezi s tem lahko marsikaj naredimo, tako doma kot tudi v šoli (Kordigel, 2000).
Otroci so nad sodobnimi mediji očarani. Poznavanje in obvladovanje tehnologije jim predstavlja statusni simbol, hkrati pa jih tudi postavlja v nadrejen položaj nad odraslimi, nekateri odrasli namreč do nove tehnologije še vedno kažejo odpor in nelagodje. Za razliko od šole in staršev se medijska industrija močno trudi odkriti, kaj bo otrokom in mladim všeč ter kakšne so njihove potrebe (Kordigel in Panevski, 1996). Proizvajalci raznih igrač, risank in igric, pa tudi trgovci, dobro poznajo njihove potrebe in zanimanja ter so pri pridobivanju njihove pozornosti uspešnejši od pedagoških delavcev. Šola ne ponuja takega pouka, ki bi mlade pritegnil in jih namesto h gledanju risank spodbudil k branju (Grosman, 2004).
Mediji so zato za otroke bolj privlačni in jim dajejo občutek, da so del dogajanja. Tak občutek bi moralo dajati tudi branje literature, tako bi otroci radi posegali po njem, učitelji morajo biti pozorni na to, da pri pouku književnosti ne zatrejo tega občutka. Učitelj učencem ne sme posredovati spoznanja, da sta pomen besedila in sporočilo avtorja skrita ter da ju znata najti le učitelj in avtor spremne besede, to bi namreč povzročilo, da bi učenci prišli do zaključka, da jim je svet literature nedostopen. Da bi se učenci radi srečevali z literaturo, morajo ob branju čutiti uspeh, željo po sodelovanju in zadovoljstvo. Srečevanje z literaturo ima dandanes še posebej visoko vrednost, saj omogoča ustvarjalni pobeg iz vsakdanjega vrveža potrošniško obarvanega načina življenja (Kordigel in Panevski, 1996).
Otrokom in mladostnikom bo zagotovo tudi v prihodnje namenjena pestra ponudba risank, druga vizualno podprta in trivialna pripoved ter razne računalniške igre. Na voljo so in bodo cele dneve, zato bodo otroci vedno manj časa namenjali branju in razvijanju bralne zmožnosti.
Književni pouk je zato treba prilagoditi današnjim učencem, njihovim potrebam in zanimanjem, njihove nove navade morajo biti izhodišče za naše delo, za obravnavo pa moramo izbrati besedila, ki učence privlačijo. Na ta način bomo uspešni pri vzgajanju bralcev in razvijanju bralne zmožnosti (Grosman, 2004). Šola mora ugotoviti značilnosti današnjih otrok, ki so v stalnem stiku z mediji. Le s poznavanjem osebnosti otrok in njihovih sposobnosti bodo lahko uspešno opredelili njihove primanjkljaje, nastale zaradi izpostavljenosti sodobnim medijem in uporabe le-teh – zakrnele sposobnosti je treba
36 prepoznati in jih razvijati z različnimi aktivnostmi. Pri pouku književnosti je torej treba uskladiti doseganje ciljev književnega pouka s cilji medijske vzgoje.
Vizualni izdelki, ki so današnjim otrokom ves čas na voljo, so domišljijsko izpolnjeni, posredovani v dodelani oz. končni obliki. Domišljije otroci tako ne uporabljajo veliko in je nekoliko zakrnela, pri branju zato ne morejo ustvariti pisanih predstav, zaspana domišljija jim tega ne omogoča. Otrok tako pride do zaključka, da so risanke bolj zanimive kot literatura (Kordigel in Panevski, 1996).
Toda ker otroci ogromno prostega časa preživijo pred televizijo, so njihove zaloge vizualnih predstav bogate in številne, kar moramo pri književnem pouku izkoristiti. Če jih bomo uspeli usposobiti, da bodo svoje zaloge predstav uporabili, ko bodo poslušali pravljice, bodo zmožni ustvariti izjemne, žive in nazorne literarne svetove. Otroke moramo naučiti, v procesu t. i.
notranje vizualizacije, prenašati slišane in kasneje tudi prebrane informacije v vizualni medij.
Seveda bomo to dosegli pri otrocih, ki že imajo razvito domišljijsko sposobnost. »Pravljični gradovi še nikoli niso bili tako lepi, kot so lahko lepi v domišljiji današnjega otroka«
(Kordigel in Panevski, 1996, str. 46).
Glede na to, da živimo v času množičnih medijev, moramo poskrbeti, da bo del njih postalo tudi branje. Razširjenost in priljubljenost medijev moramo izkoristiti za širjenje zavesti o knjigi in branju, »knjiga mora v tem hitečem času in drvečih mestih postati medijski dogodek« (Košir, 2001, str. 45) in se iz zasebnosti prestaviti v javnost.
V šoli lahko učenci naredijo marsikaj: izdelajo lestvice najljubših knjig, potem pa jih tudi predstavijo na stenah učilnic in hodnikov, po šolskem radiu, jih objavijo v šolskem časopisu, pripravijo prispevke za oddaje na lokalni televiziji. Oblikujejo in izdelajo poseben oder, na katerem na primer v času glavnega odmora predstavijo, kaj trenutno berejo, in priporočijo dobro knjigo drugim. Eden izmed učencev je določen za zapisnikarja, ki beleži, kako pogosto se pojavlja posamezen naslov knjige in razobesi lestvico najbolj priljubljenih knjig. Za najbolj priljubljeno knjigo učenci izdelajo plakate, stripe, karikature … in jo na ta način promovirajo.
Izdelane lestvice in plakate učenci razobesijo tudi v knjižnicah in knjigarnah v domačem kraju. Pomembno je tudi, da o svojih akcijah obveščajo lokalne medije – televizijo, radio, časopis … Prav tako je treba tako medije kot tudi prebivalce v okolici šole obvestiti o obiskih znanih pesnikov in pisateljev, ki jih je na šolah kar nekaj.
Bistveno pri vseh teh akcijah je, da so otrokom predstavljene kot zabava in ne obveznost ter da sodeluje čim več učencev. Učenci se bodo tako z veseljem udeleževali in prispevali svoj delež – lahko pišejo, rišejo, fotografirajo …, na različne načine je treba vključiti tudi vse, ki jim besedno in likovno izražanje ni blizu. Sprejete se morajo počutiti vsi, tudi slabi bralci, s pohvalami in pozornostjo gradimo na pozitivni samopodobi in s tem morda ljubezen do knjig približamo tudi njim (Košir, 2001).
Na drugi strani pa ima televizija, seveda ob pravilni uporabi, tudi pozitivne strani, ki so lahko za otroke koristne, služi nam lahko kot pripomoček za učenje. Zaslugo za to, da so otroci danes bolj izobraženi kot kdajkoli prej, ima tudi televizija (Kordigel, 2000).
Z izbiro kakovostnih vsebin ob pravem času lahko otroku pomagamo. Animirani filmi, zaradi katerih otroci postanejo radovedni, pomagajo pri razvoju in učenju otrok, zato izberemo tiste, ki so primerni otrokovi starosti, tako jih bodo zmožni razumeti. Te vsebine otroke najbolj pritegnejo in od njih največ odnesejo. Tako kot knjige so lahko tudi animirani filmi povod za pogovor z otrokom o raznih stiskah, potrebah in strahovih (Govednik in Repše, 2012).
Čustveno se ne odzivamo le ob branju, temveč tudi ob gledanju vizualnih pripovedi
37 (Grosman, 2004), z gledanjem primernih vsebin na televiziji otrok spoznava tematiko in razvija empatijo (Govednik in Repše, 2012).