Starši se pogosto soočajo z dvomi kadar od otroka kaj zahtevajo, sploh če ob tem naletijo na odpor otroka. Zato pogosto zahtevajo premalo, da bi ga obvarovali pred neprijetnimi občutji, npr. namesto njega naredijo stvari, ki otroku niso prijetne (npr. petletnemu otroku pospravljajo igrače). Otrok, kateremu starši postavljajo prenizke zahteve, se bo v odraslosti težje spoprijel z različnimi situacijami in bo dvomil o svojih sposobnostih. Da bi otrok lahko postal samostojen, se mora naučiti soočati in premagovati tudi neprijetne trenutke – torej početi stvari, ki mu niso nujno všeč. Da bo otrok lahko kasneje v življenju dosegal cilje, ki zahtevajo vztrajnost, trud in napor, mora premagovati tudi zahteve, ki v določenem trenutku niso prijetne, a so koristne. Starši otroka dobro pripravljajo na življenje, s tem ko ga učijo delati tudi stvari, ki niso prijetne, saj mu s tem omogočajo, da postajajo čedalje manj neprijetne, mu jemljejo čedalje manj energije in sčasoma postanejo delovna navada (npr. samostojno tuširanje, samostojno umivanje zob …). Starši naj otroka ob tem, ko dobro opravi določena opravila, vedno pohvalijo oziroma v določenih primerih nagradijo. Pohvala v otroku vzbudi prijetne občutke, saj je vesel, da je izpolnil pričakovanja staršev, da so opazili njegov trud. Nagrade za dobro opravljena opravila naj bodo simbolične (npr. v obliki določene ugodnosti, za določeno vedenje, ki zaznamuje velik napredek otroka pa lahko tudi v obliki materialne/konkretne nagrade, ki si jo otrok želi). Ob ustrezno izrečeni pohvali, dobljeni nagradi, obstaja večja verjetnost, da se bo otrok trudil še naprej. Medtem ko je sama pohvala, ki je ustrezno izrečena, za otroka zelo pomembna, naj konkretne/materialne nagrade ne bodo prepogoste. Otroka ne nagrajujmo za vsako malenkost, ne nagrajujmo niti vedenja, ki je za otrokovo starost že pričakovano ali vedenja, ki ga je otrok že davno osvojil in mu je prišlo v navado (5).
Kazni so neprijetne, ampak sestavni del vzgoje. Starši naj otroka vedno vnaprej seznanijo tudi z morebitno kaznijo, če določenega opravila ne bo opravil ali kadar se vede nesprejemljivo.
Otroku naj jasno povedo, kadar so nanj jezni in kaj je naredil narobe. Če želijo starši otroka naučiti odgovornega ravnanja, mora otrok poznati pravila/smernice, starši pa morajo skrbeti, da jih dosledno upošteva. Otrok, ki mu je doma dovoljeno delati vse, se s težavami sooči v okolju izven svoje družine, zato je otroka potrebno naučiti živeti s pravili in omejitvami (5).
Starši naj bi otroku vedno vnaprej povedali, kaj v določenih okoliščinah od njega pričakujejo, kakšne so njegove dolžnosti. Vztrajali naj bi, da dolžnosti opravlja, se drži postavljenih omejitev in spoštuje dogovore. Starši ga morajo vnaprej seznaniti s posledicami, če se dogovorov ne bo držal. Tako kot nagrajevanje, naj bodo tudi kazni premišljene. Otroka naj starši vedno najprej opozorijo. Ob opozorilu je vedno potrebno otroku razložiti, kaj dela narobe. Starši naj kritizirajo le otrokovo vedenje/dejanja, ne pa otroka kot osebnosti. Če otrok ne posluša, naj v drugem koraku ob opozorilu izrečejo grožnjo s kaznijo (npr. »Če ne boš pospravil igrač, ti bom vzela najljubši avto.«). Če tudi to ne zaleže, naj otroka kaznujejo tako, kot so mu prej napovedali. Pri izrečeni kazni naj vztrajajo. Ker je za otroka kazen neprijetna, se bo v prihodnosti verjetno kazni skušal izogniti, če bodo starši dovolj dosledni in vztrajni, najverjetneje prek spreminjanja vedenja (5).
Kazen naj bo večinoma simbolična (npr. kritika njegovega vedenja), ob izreku kazni naj starši otroku tudi povedo, kako bi želeli, da se vede. V določenih primerih naj se starši poslužijo tudi konkretnih kazni (npr. odvzem ugodnosti – ki so nekakšne izpolnitve otrokovih želja, npr. gledanje risank; opravljanje opravil, ki za otroka niso neprijetna, a so koristna zadolžitev, npr. pospravljanje igrač). S tovrstnimi kaznimi starši otroka ne bodo za
Predšolski otroci, 2012 Predšolski otroci, 2012
Predšolski otroci, 2012
33
Čustveni razvoj otroka
nič oškodovali. Starši naj se nikakor ne poslužujejo telesnega kaznovanja, saj s tem izkazujejo svojo nemoč, otroke učijo neustreznih načinov reševanja težav, ga lahko celo poškodujejo.
Blaga telesna kazen je dopustna samo v izjemnih primerih, ko je ogroženo otrokovo zdravje in življenje (npr. udarec po zadnji plati, ki sledi otrokovemu pobegu na cesto, kljub predhodnemu opozorilu). Pa še to ne velja za zelo majhne otroke (npr. mlajše od enega leta) ali otroke, ki so starejši od dveh let. Prav tako ni kot oblika kazni primerno zmerjanje, poniževanje ali ignoriranje otroka, saj otrok tega ne razume kot kazen, ampak kot zavračanje njega samega (4-5).
Literatura
Jovančević M. Gradimo temelje: strategija vzgoje. V Jovančević M. in sodelavci. Prva leta – zakaj so pomembna? Vodnik za starše in strokovnjake, ki delajo s predšolskimi otroci. Brežice:
Primus. 2011.
Jovančević M. Kako biti dobri starši. V Jovančević M. in sodelavci. Prva leta – zakaj so pomembna? Vodnik za starše in strokovnjake, ki delajo s predšolskimi otroci. Brežice: Primus.
2011.
Nemec B., Krajnc M. Razvoj in učenje predšolskega otroka. Učbenik za modul Razvoj in učenje predšolskega otroka v programu Predšolska vzgoja. Ljubljana: Grafenauer, 2011.
Društvo študentov psihologije Slovenije. Razvojne značilnosti in potrebe otrok ter postavljanje meja. Pridobljeno 15.10.2012 s spletne strani: http://kakosi.si/wp-content/uploads/2012/09/
Razvojne-znacilnosti-in-potrebe-otrok-ter-postavljanje-meja.pdf .
Milivojević Z, Bilban K, Kokelj V, Krambergar M, Steiner T, Kožuh B. Mala knjiga za velike starše. Priročnik za vzgojo otrok. Novi Sad: Psihopolis Inštitut, 2008
Papalia DE, Wendkos Olds S, Feldman Duskin R. Otrokov svet. Otrokov razvoj od spočetja do konca mladostništva. Ljubljana: Educy, 2003.
Predšolski otroci, 2012 Predšolski otroci, 2012
Predšolski otroci, 2012
Predšolski otroci, 2012
1