Nasveti staršem
Za otroka je koristno, da razvija spretnosti, ki so potrebne za vožnjo s kolesom, v zadnjih letih pa je postalo priljubljeno tudi rolanje (Markl in Žlender, 2010).
Z otrokom se najprej dogovorimo o pravilih vožnje s kolesom in rolanju v bližnji okolici doma – ne dovolimo, da bi se otrok vozil s kolesom ali rolal po ulici, dovozu, neograjenem dvorišču ali parkirišču. Prostor, kjer se igrajo otroci, mora biti oddaljen od prometne ceste ali privoza vsaj 60 m, drugače ga moramo ograditi.
Po 4. letu starosti se otrok že lahko vozi z dvokolesom brez dodatnih koleščkov (Markl in Žlender, 2010). Vendar se sme do 6. leta starosti voziti s kolesom le na pešpoti ali v območju za pešce, v spremstvu polnoletne osebe pa tudi v območju umirjenega prometa (Zakon o voznikih, 2010). Med vožnjo s kolesom mora vedno nositi pripeto zaščitno kolesarsko čelado (Zakon o pravilih cestnega prometa, 2010). Otroci radi posnemajo odrasle, zato tudi odrasli na kolesu vedno nosimo kolesarsko čelado.
Da bi laže obvladoval potrebne spretnosti, naj vozi le kolo, ki je primerno njegovi starosti.
Višina sedeža mora biti taka, da pri sedenju otrok z nogami dosega do tal. Kolo mora imeti vso potrebno opremo, predvsem zavore in zvonec (Markl in Žlender, 2010). Zavore naj bodo nožne, ker v tej starosti otrok še ne more primerno uporabljati ročnih zavor (A guide to safety counseling, 1994).
Za otroke na rolerjih veljajo ista prometna pravila kot za pešce, kar pomeni, da morajo v spremstvu odrasle osebe rolati po pločnikih in uporabljati prehode za pešce (Markl in Žlender,
Predšolski otroci, 2012 Predšolski otroci, 2012
Predšolski otroci, 2012
23
Preprečevanje poškodb
2010). Najbolje je, da otroci rolajo le na igriščih ali posebnih površinah, kjer ni prometa in veliko pešcev. Tla naj bodo ravna, gladka, brez kamnov in lukenj. Priporočljivo je, da se otrok najprej dobro nauči osnov rolanja in da zna pasti tako, da je možnost poškodb minimalna.
Pomembno je, da se ne nauči le poganjati naprej, temveč tudi zaviti, se izogniti oviri, upočasniti vožnjo, se ustaviti … (Markl in Žlender, 2010) in da se vozi le tako hitro, da se bo ob oviri lahko pravočasno ustavil.
Poskrbimo, da otroci pri rolanju vedno uporabljajo zaščitno opremo (zaščitno čelado, ščitnike za zapestja, komolce in kolena) in nosijo obleko z dolgimi rokavi oziroma dolge hlače. Izberimo rolerje, ki ustrezajo otrokovi telesni teži in njegovemu znanju rolanja. Otroci radi posnemajo odrasle, zato tudi odrasli pri rolanju vedno uporabljajmo vso zaščitno opremo.
Otroka lahko vozimo kot potnika na kolesu vse do 8. leta starosti, če je na kolesu pritrjen poseben sedež za otroka (otroški kolesarski sedež) in je kolo dodatno opremljeno s stopalkami za noge, ki morajo biti prilagojene velikosti otroka. Med vožnjo mora biti otrok v kolesarskem sedežu vedno pripet s 5-točkovnim sistemom varnostnih pasov in nositi pripeto zaščitno kolesarsko čelado (Zakon o pravilih cestnega prometa, 2010). Nasveti staršem o nakupu in uporabi otroškega kolesarskega sedeža ter kolesarske čelade so podrobneje opisani v poglavju Otrok od starosti 6 mesecev do 3 let.
Padci
Padci so v tej starosti najpogostejši vzrok za zdravljenje otrok zaradi poškodb v bolnišnici.
Večina padcev se zgodi doma, v bližnji okolici doma in na otroškem igrišču.
Doma
Nasveti staršem
Majhni otroci najpogosteje padejo na ravnem, ko se spotaknejo, zapletejo ali jim spodrsne in se poškodujejo zaradi udarca ob trde igrače, ki so raztresene po tleh, ali ob oster rob na pohištvu.
Zato igrače sproti pospravljamo s površin, kjer največ hodimo, vogale radiatorjev in nizkega pohištva pa zaščitimo s posebnimi vogalniki. Otrok se lahko zaleti tudi v steklena vrata ali steklene površine pohištva in se poreže z razbitim steklom. Strokovnjaki priporočajo uporabo posebne plastične folije, ki se nalepi na stekleno površino in preprečuje, da bi se razbito steklo razletelo na kose in porezalo otroka (Falls, 2009).
Otrok se v tej starosti sam vzpne na stol ali drug del pohištva in pade skozi okno ali preko balkonske ograje.
Prestavimo stole in ostalo pohištvo stran od oken in balkonskih ograj. Na okna namestimo varnostni mehanizem za okna, ki omogoča, da se okno lahko odpre samo za 8 do 10 cm.
Ne dovolimo otrokom, da se sami igrajo v višjih nadstropjih na terasi ali balkonu. Otroka med bivanjem na balkonu ali terasi vedno nadzorujemo. Ograje je treba pregledovati in razrahljane popraviti. Razmik med prečkami in druge odprtine na balkonski ograji naj bodo take velikosti, da otrok ne more zlesti skoznje. Posebej nevarne so nedograjene hiše z neograjenimi terasami in balkoni.
Otroci, mlajši od 6 let, še vedno pogosto padejo s postelje, zato naj spijo na spodnji postelji pograda (Sengolge and Vincenten, 2006).
Predšolskim otrokom ne dovolimo, da se igrajo na stopnišču, ker je nevarnost za padec po stopnicah velika. Da bi zmanjšali tveganje za padce, poskrbimo, da bodo stopnice dobro osvetljene. Eno stikalo za prižiganje luči naj bo na vrhu, drugo pa na dnu stopnic, da lahko Varnostni mehanizem za okna
Vir: Preprečujmo poškodbe pri otrocih, IVZ
Predšolski otroci, 2012 Predšolski otroci, 2012
Predšolski otroci, 2012
24
Preprečevanje poškodb
otrok prižge luč preden stopi na stopnice. Stopnice naj bodo izdelane iz nedrsečih materialov, robovi stopnic pa označeni s svetlo barvo, da jih bo otrok dobro videl pri hoji navzgor in navzdol. Stopnic ne prekrivajmo s preprogo in na njih ne puščajmo igrač, čevljev, torb in drugih predmetov.
Pri hoji po stopnicah manjšega otroka vedno držimo za roko, z drugo pa naj se drži za držalo stopniščne ograje, ki mora segati od prve do zadnje stopnice. Najbolje je, če je nameščeno po eno držalo na vsaki strani stopnic, če to ni mogoče pa vsaj na desni strani, ko stopamo po stopnicah navzdol.
Na igrišču Nasveti staršem
Otroško igrišče je za otroka vznemirljiv in vesel prostor, kjer preizkuša svoje gibalne sposobnosti in spoznava nove prijatelje, žal pa je izpostavljen tudi tveganju, da se poškoduje. Preden peljemo otroka na igrišče, najprej pregledamo njegova oblačila. Otrok ne sme imeti na sebi oblačil z vrvicami, ogrlic, torbic, pozimi pa na rokavic na vrvici ali šala …, ker se lahko zataknejo v dele igrala v trenutku, ko se otrok spusti po toboganu ali skoči s plezala in povzročijo zadavitev otroka. Otroci naj odložijo tudi kolesarsko čelado, kolebnico ali povodec za psa, preden splezajo na igralo (Playground Safety, 2007; Sengolge and Vincenten, 2006).
Otroka nikoli ne pustimo samega na igrišču, temveč ga opazujmo in spremljajmo pri igri na vseh igralih. Pri uporabi posameznih igral je treba otroka poučiti o pravilih varnega vedenja.
Na gugalnici se gugamo vedno sede, ob sestopu guganje upočasnimo in ne hodimo preblizu gugalnic, na katerih se otroci gugajo. Na plezalih pri plezanju uporabljamo obe roki in plezamo le po suhem plezalu, ker nam na mokrih prečkah lahko spodrsne in pademo. Na toboganu nikoli ne plezamo po drsni površini navzgor (Playground Safety, 2007).
Otroke usmerimo na tista igrala, ki so primerna njihovi starosti in stopnji razvoja. Če opazimo, da otrok ne more doseči igrala in sam splezati nanj, je to znak, da je igralo zanj prezahtevno.
Otroci, mlajši od 5 let, se lahko igrajo le na igralih, ki so visoka do 1,5 m. Majhne otroke je potrebno na visokih igralih spremljati, zato stojimo v neposredni bližini tobogana, plezala ali gugalnice, da lahko otroka ujamemo in preprečimo, da bi padel (Playground Safety, 2007).
Varno igrišče je ograjeno z ograjo, visoko najmanj 1,2 m, po kateri otroci ne morejo plezati.
Običajno je razdeljeno na območje z igrali, primernimi za otroke, stare 2 do 5 let, in na območje za starejše otroke. Na igrišču mora biti med igrali dovolj prostora, da so igrala visoka do 1,5 m med seboj oddaljena najmanj 3 m, gugalnice in druga igrala z gibajočimi se elementi pa morajo biti postavljena ločeno od ostalih igral (EN 1176). Na igrišču ne sme biti stoječe vode, lukenj, izboklin ali korenin, ob katere se lahko otrok spotakne.
Igrala morajo zadostiti varnostnim zahtevam evropskih standardov glede konstrukcije in oblike (EN 1176), ne smejo biti poškodovana ali imeti izpostavljenih ostrih elementov, ob katere se otroci lahko zbodejo, urežejo, ali se obnje zatakne obleka ali vrvice. Tudi podlaga pod igrali mora zadostiti varnostnim zahtevam evropskih standardov (EN 1177), mora biti mehka in dovolj debela, da ublaži silo udarca ob padcu. Pod igrali, visokimi do 3 m, se priporoča najmanj 30 cm debela podlaga iz lesenih sekancev, drobljenega lubja ali peska, ki ne sme biti stlačena, primerna pa je tudi podlaga iz ustrezno testirane gume (Playground Safety, 2003; Sengolge and Vincenten, 2006).
Nikoli ne postavljajmo plastičnih toboganov v bivalne prostore na lesena ali betonska tla, tudi če so prekrita s preprogo, ker ob padcu ne ublažijo sile udarca, posledica pa so težke ali celo smrtne poškodbe otroka (Sengolge and Vincenten, 2006).
Predšolski otroci, 2012 Predšolski otroci, 2012
Predšolski otroci, 2012
25
Preprečevanje poškodb
Zastrupitve
Vsakdanje stvari, kot so gospodinjske kemikalije, zdravila, strupene rastline in jedi iz gob so najpogostejši vzroki zastrupitev otrok v domačem okolju.
Nasveti staršem
Otroci se pogosto zastrupijo z zdravili odraslih, ker mislijo, da so zdravila bonboni in jih dajo v usta. Tudi zdravju škodljive snovi v obliki čistil, detergentov, belil in drugih gospodinjskih kemikalij, ki se prodajajo v plastenkah s pisanimi slikami, otroke privlačijo in poskusijo njihovo vsebino.
Natančno upoštevajmo navodila proizvajalca za shranjevanje in uporabo. Zastrupitve otrok so resnejše kot pri odraslih, saj imajo otroci hitrejši metabolizem, njihov organizem pa ima manjšo zmožnost encimske nevtralizacije toksičnih snovi. Zato vsa zdravila in gospodinjske kemikalije pospravimo v predale ali omarice, ki se zaklepajo s ključem. Ključ pospravimo na varno, zunaj dosega otrok.
Najbolj nevarno je, ko odrasli čistimo in pustimo plastenko s kemikalijo odprto na tleh, na mizi ali na omarici, kjer je otroku lahko dosegljiva, saj se takrat zastrupi največ otrok (Poisoning, 2009). Zato plastenke med uporabo vedno zapremo s pokrovčkom in jih pospravimo zunaj dosega otrok. Gospodinjskih kemikalij tudi nikoli ne prelivamo iz originalne embalaže v druge posode, na primer v steklenice, kjer je bil prej sok, ker lahko pride do usodnih zamenjav.
Majhnega otroka nikoli ne pustimo samega v kopalnici in ne dovolimo, da bi se v njej igral.
V stanovanju lahko pride tudi do nastajanja plina ogljikovega monoksida (CO), če se pokvari plinski gorilnik, plinska peč ali pride do nepopolnega izgorevanja. Detektor za CO nas v prostoru opozori na povišano koncentracijo plina ogljikovega monoksida, ki je življenjsko nevaren. Ob nakupu izberimo detektor, ki ustrezajo veljavnim varnostnim standardom.
Detektor je treba preveriti vsak mesec in zamenjati baterije vsaj enkrat letno (Burns and Scalds, 2009).
Otrok lahko zaužije tudi liste strupenih sobnih rastlin (difenbahija, filodendron, božična zvezda…), zato jih odstranimo iz stanovanja. Majhnim otrokom ne dajemo jesti jedi, ki so pripravljene iz gob, saj so v Sloveniji zastrupitve otrok z gobami zelo pogoste!
Nasveti staršem o preprečevanju zastrupitev so podrobneje opisani v poglavju Otrok od starosti 6 mesecev do 3 let.
Nujni ukrepi ob nezgodi
(Rok Simon in sod., 2012; Borštnar in sod., 2009)
Ostanimo mirni in ocenimo položaj. Prepričajmo se, da nismo sami v nevarnosti. Npr. previdni moramo biti ob poškodbi z elektriko, izhajanju plina, požaru, prometni nezgodi.
Nudimo prvo pomoč. Takoj začnemo postopek oživljanja, če je otrok neodziven, ne diha, se ne premika in ne kašlja. Udeležimo se tečajev prve pomoči pri Rdečem križu Slovenije, kjer se bomo naučili tehnik, s katerimi lahko rešimo življenje svojemu otroku!
Pokličemo nujno medicinsko pomoč na številko 112. Doma morajo biti telefonske številke za klic v sili vedno na vidnem mestu (poleg telefona) in preverjene za vsak primer, če bi prišlo do spremembe številk.
Ukrepamo po navodilih zdravnika nujne medicinske pomoči.
Ne premikajmo hudo poškodovanega otroka, razen če je treba zaradi varnosti. Če je premikanje nujno, da preprečimo nastanek dodatnih poškodb, moramo to narediti skladno s pravili prve pomoči, ki veljajo za premikanje osebe s poškodbo vratu ali hrbtenice.
Ob zastrupitvi vzamemo s seboj proizvod (embalažo, etiketo, varnostni list, navodilo za uporabo) ali rastlino, s katero se je otrok zastrupil. Če ne vemo, s čim se je otrok zastrupil, vzamemo s seboj morebitni izbljuvek in/ali vzorec seča.
Predšolski otroci, 2012 Predšolski otroci, 2012
Predšolski otroci, 2012
26
Preprečevanje poškodb
Literatura
A guide to safety counceling in office practice (1994). Elk Grove Village (IL): American Academy of Pediatrics Dostopno na: http://www2.aap.org/family/TIPPGuide.pdf <14.8.2012>
Borštnar S, Rok Simon M, Žlender B (2009). Preprečujmo poškodbe pri otrocih. Ljubljana:
Inštitut za varovanje zdravja in Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu RS. Dostopno na: http://img.ivz.si/janez/1984-5162.pdf <14.8.2012>
Boštnar S, Žlender B (1998). Otrok pešec. Nasveti za starše predšolskih otrok. Ljubljana:
Inštitut za varovanje zdravja RS.
Burns and Scalds. Keeping children safe at home (2009). Amsterdam: European Child Safety Alliance (ECSA) Dostopno na: http://www.childsafetyeurope.org/publications/info/tipsheets/
burns-scalds.pdf <20.8.2012>
Falls. Keeping children safe at home (2009). Amsterdam: European child safety alliance.
Dostopno na: http://www.childsafetyeurope.org/publications/info/tipsheets/falls.pdf
<14.8.2012>
Markl M, Oblak B, Žlender, Zabukovec V, Žlender B (2010). Red je vedno pas pripet.
Ljubljana: Javna agencija RS za varnost prometa in Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu RS. Dostopno na: http://www.avp-rs.si/images/stories/dokumenti/publikacije/web_
pasavec_brosura_Priloga2.pdf <5.8.2012>
Markl M, Žlender B (2010). Prvi koraki v svetu prometa: v pomoč staršem pri prometni vzgoji otrok. Ljubljana: Ministrstvo za promet, Direkcija RS za ceste in Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu RS. Dostopno na: http://www.avp-rs.si/preventiva/gradiva/publikacije/prvi-koraki-v-svetu-prometa <27.8.2012>
Playground Safety (2007). Safe Kids Canada. Toronto: University of Toronto. Dostopno na:
http://www.sickkids.ca/SKCForParents/section.asp?s=Safety+Information+by+Topic&sID=10 774&ss=Playground+Safety&ssID=11333 <31.8.2012>
Playground Safety (2003). Rosemont (IL): Pediatric Orthopaedic Society of North America. Dostopno na: http://www.orthoinfo.org/brochure/thr_report.cfm?Thread_
ID=39&topcategory=Injury%20Prevention <31.8.2012>
Poisoning. Keeping children safe at home (2009). Amsterdam: European child safety alliance.
Dostopno na: http://www.childsafetyeurope.org/publications/info/tipsheets/poisoning.pdf
<14.8.2012>
Rok Simon M, Plevnik Vodušek V, Lužnik Bufon T, Grilc E, Brcar P, Vidmar I, Perharič L, Pečar Čad S (2012). Priporočila za ukrepanje v vrtcu ob nujnih stanjih in nenadno nastalih bolezenskih znakih. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS. Dostopno na: http://
www.ivz.si/Mp.aspx?ni=0&pi=7&_7_id=2018&_7_PageIndex=0&_7_groupId=228&_7_
newsCategory=&_7_action=ShowNewsFull&pl=0-7.0 <12.3.2012>.
Sengolge M, Vincenten J (2006). Child safety product guide: potentially dangerous
products. Amsterdam: European Child Safety Alliance, Eurosafe. Dostopno na: http://www.
childsafetyeurope.org/publications/info/child-safety-product-guide.pdf <10.8.2012>
Tomšič S, Rok Simon M (2012). Preprečevanje poškodb v prometu. V: Drglin Z, Pucelj V (urednici). Šola za starše. Priročnik za izvajalce vzgoje za zdravje v šolah za starše. Ljubljana:
Inštitut za varovanje zdravja RS in Ministrstvo RS za zdravje. Dostopno na: http://www.
ivz.si/Mp.aspx?ni=236&pi=18&_18_view=attachment&_18_attachmentid=5389&_18_
newsid=2012&pl=236-18.3. <5.8.2012>
Zakon o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) (2010). Ur.l.RS, št. 109/2010. Dostopno na:
http://www.uradni-list.si/1/content?id=101702 <27.8.2012>
Zakon o voznikih (ZVoz) (2010). Ur.l.RS, št. 109/2010. Dostopno na: http://www.uradni-list.
si/1/content?id=101703 <27.8.2012>
Predšolski otroci, 2012 Predšolski otroci, 2012
Avtorica: 1 Veronika Učakar, dr. med.
Inštitut za varovanje zdravja RS, Center za nalezljive bolezni in okoljska tveganja
veronika.ucakar@ivz-rs.si telefon za dodatne informacije: 01 2441 579
Izpostavljenost otrok tobačnemu dimu iz okolja – posledice in možni ukrepi