Neustrezne rešitve in diskriminacijski vidiki (po)moči pri reševanju

V nadaljevanju sem izpostavila nekatere oblike diskriminacije oz. neustrezne obravnave s katerimi se srečujejo ljudje, ki iščejo pomoč zaradi odkritega ali prikritega brezdomstva. Z zapisom besede (po)moč sem ţelela izpostaviti problem, ki nastane, ko je pomoč sočloveku le pretveza za prikrito izkazovanje moči oz. lastne večvrednosti in neustreznosti subjekta oz.

bolje rečeno objekta, kateremu je pomoč namenjena.⁴

4 Poglavje se navezuje na predhodno opredeljene modele razlage vzročnosti brezdomstva. Glej str. 25.

28

4.1.1 Diskurz osebne krivde

Ta diskurz je sicer bolj opravičilo za odrekanje pomoči, a je kljub temu vreden obravnave, saj opredeljuje eden od načinov soočanja z brezdomstvom.

Diskurzi pripisovanja osebne krivde in individualne odgovornosti so v zahodnem svetu in, nekoliko kasneje, tudi pri nas postali popularni z razrastom neoliberalističnih idej ter posledičnim slabljenjem socialne drţave in razpadom skupnostnih vezi. Zanimivo pa je, da z povečevanjem ogroţajočih dejavnikov v druţbi, ki silijo posameznika v brezdomstvo, pridobivajo na moči. (Razpotnik in Dekleva, 2007). Kljub svoji nekonstruktivnosti namreč nekako opravičujejo status quo in spodbujajo »neukrepanje ali represivno ukrepanje, ki probleme teh ljudi dolgoročno poglablja, odnose med brezdomci in »domci« pa zaostruje in postavlja na dva vse bolj nepovratno različna pola (Razpotnik in Dekleva, 2007, str.8).«

Ko tisti najbolj ogroţeni pristanejo na cesti kot del vidnega brezdomstva, je razpravljanje o njihovi lastni krivdi ali odgovornosti zgolj metanje peska v oči. »Nesmiselno je namreč govoriti o osebni odločitvi za brezdomsko ţivljenje pri nekom, ki nikoli v ţivljenju ni imel moţnosti (finančnih, socialnih, emocionalnih, simbolnih), da bi si ustvaril dom ter z njim gotovost in varno izhodišče, ki je potrebno za nadaljnje ţivljenjske korake (Razpotnik in Dekleva, 2007, str.7).« Kljub temu so objave medijev, javno mnenje in celo diskurzi strokovnih delavcev polni govora o morebitni osebni odgovornosti brezdomca za njegov poloţaj in posledično delitve na bolj ali manj zasluţne pomoči (Razpotnik in Dekleva, 2007).

4.1.2 Univerzalistično stališče pri delu z ljudmi

Univerzalistični model predpostavlja, da imajo vsi ljudje enake univerzalne potrebe (po hrani, bivanju, spoštovanju itd.). Univerzalistični model pa pogosto spregleda razlike med posamezniki (npr. razlike v spolu, kulturi, ekonomskem statusu, izobrazbi, vzgoji, telesne posebnosti itd.) in s tem zmanjšuje sposobnost strokovnjakov/inj, da odgovorijo na konkretne in raznolike potrebe ljudi, ki pridejo po pomoč. (Dominelli 1995, Pugh, Tomson, 1999, v Zaviršek, 1999).

Ob trditvi strokovnega strokovnega delavca/ke: » Ne delam razlik med ljudmi, zame so vsi enaki.« se je treba vprašati, koga ima v mislih, ko govori o »vseh«. Je Rom obtoţen kaznivega dejanja zanj res enak brezdomni odvisnici ali otroku z Downovim sindromom, in še pomembnejše vprašanje ali so vse te osebe enake njemu/njej. Upoštevajoč ugotovitve Darje Zaviršek lahko rečem, da oznaka »vsi« v večini primerov velja za nam podobne oz. ustreza

29

univerzalistični tradicionalni normi moškosti (racionalni, zaposleni, beli, zdravi, neprizadeti moški z imetjem). Bolj kot se posamezniki (uporabniki) razlikujejo od te predstave in bolj kot so njihove izkušnje različne od naših, večja je verjetnost, da bo naše t.i. univerzalistično stališče poglobilo prepad med »enakimi« (nami) in ljudmi, ki so »drugačni«, nam tuji (ranljive sk., uporabniki) pa čeprav jim ţelimo pomagati (Zaviršek, 1999).

4.1.3 Negativna konotacija dobrodelništva (Religiozni model)

Religiozni model je model delovanja, »ki se utemeljuje s konceptom dobrih del, ki naj bi po svoji logiki – ob tem da pomagajo brezdomcem – pomenilo (moralno, religiozno) povzdigovanje dajalca (kot izvajalca dobrih del) in poniţevanje prejemnika (ki ni subjekt dobrega dela ampak objekt). (Razpotnik in Dekleva, 2007, str. 24).«

Karitativnost ima sicer določeno korist za prejemnika. Ţal pa njen cilj ni strukturna sprememba stanja, temveč njegovo ohranjanje. Izvajalci dobrih del namreč to ostajajo še naprej, ni pa govora o spremembi strukture, ki proizvaja stanje, v katerem nekateri ostanejo brez vsega in odvisni od usmiljenja drugih (Razpotnik in Dekleva, 2007).

»Sodobni socialnovarstveni pristopi so koncept dobrodelnosti presegli, saj med drugim temeljijo na iskanju virov moči v ljudeh samih, v nasprotju z neenakovredno menjavo virov in medčloveških odnosov, ki jih v svojem bistvu spodbija dobrodelnost (Jurančič Šribar in Cerar, 2011, str. 13).« Dober primer tega je Društvo za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. Enega svojih projektov so med drugim poimenovali posredovalnica rabljenih predmetov prav zato, da bi se izognili negativni konotaciji dobrodelništva, čeprav ideja projekta temelji na konceptu t.i. »dobrodelnih trgovin« (ang. Charity shops) . »Projekt posredovalnica rabljenih predmetov in sorodni projekti socialne ekonomije⁵ odpirajo moţnosti za preseganje identitete marginaliziranih ljudi kot pasivnih, dobrodelne pomoči potrebnih akterjev, saj z vključenostjo v socialno ekonomijo prispevajo k pozitivnim spremembam v skupnosti (Jurančič Šribar in Cerar , 2011, str. 13).«

5socialna ekonomija je ekonomija, ki je nastala kot odgovor na »krizne« razmere v gospodarstvu (delavstvo v Angliji, 19.stol). Uveljavljala se je predvsem preko organizacij, katerih osnovni cilj ni bil zagotavljanje dobička, temveč zagotavljanje dobrin in storitev na bolj enakopravni in demokratični osnovi, kljub podjetniški dejavnosti (Jurančič Šribar in Cerar , 2011)

30

4.1.4 Institucionalno reševanje osebnih stisk ljudi brez stanovanja

»Ljudem, ki potrebujejo stanovanje, namesto individualnih rešitev najpogosteje ponujajo institucionalno namestitev v obstoječi institucionalni ponudbi, kar prikrije dejanski problem brezdomstva in ga premesti v osebo samo. Revščina in prikrajšanost v njunih osebnih in političnih dimenzijah postaneta patalogizirani in se projicirata v osebo, ki je brez stanovanja.

Namesto, da bi drţavne ustanove omogočile človeku najti primerno bivališče, ki bi bilo cenejše, kot vzdrţevanje dragih institucij, ponuja institucionalne rešitve (materinske domove, brezdomne centre, nadomestne druţine). Te temeljijo na principu univerzalizma (zagotavljanje univerzalnih človeških potreb) in ne odgovarjajo na individualne potrebe (Zaviršek, 1999, str. 128).«

Poleg tega take sistemske rešitve potisnejo stanovanjsko stisko v ozadje in preusmerijo pozornost na druge probleme. Na primer otroke/mladostnike, ki bi se sicer znašli na cesti, strpajo v domove ali stanovanjske skupine, kjer so podvrţeni pedagoški in socialni obravnavi in označeni za problematične. Na ta način lahko opravičijo njihovo bivanje v tovrstnih institucijah, čeprav bi ob rešenem nastanitvenem problemu lahko povsem normalno funkcionirali (Leskošek, 1999).