Stanovanjska politika in vloga drţave

Ureditev stanovanjskih razmer je bistven pogoj za nemoteno ţivljenje in delovanje druţbe, zato se oblikovanje in uresničevanje stanovanjske politike uvršča med pomembnejše naloge drţave in samoupravnih lokalnih skupnosti kot nosilcev upravljanja z druţbo (Bakovnik, 2013). Stanovanjska politika je ena od sektorskih politik, katerih ključne sestavine so cilji, ki izraţajo javni interes, instrumenti (viri in ukrepi) za njihovo doseganje ter postopki spremljanja in nadzora za merjenje uspešnosti uresničevanja ciljev (monitoring in evalvacija) (Mandič, 1999b). Stanovanjska politika je oblika poseganja drţave, njenih institucij in upravnih enot na področje stanovanjske problematike drţavljanov z namenom odpravljanja nepravilnosti na trgu stanovanj ter zagotovitve pogojev, v katerih imajo vsi posamezniki dostop do primernega stanovanja (Polanc 2005, v Bakovnik, 2013). Drţava torej priznava, definira, razvija in varuje človekovo pravico do stanovanja in je lahko, v primeru kršitve te pravice, deleţna tudi mednarodnih sankcij (Mandič, 1999a).

» Vloga oblasti je tako zagotoviti večje število manjših in cenovno dostopnih stanovanj na stanovanjskem trgu ter začasnih nastanitev, kar je še zlasti pomembno za gospodinjstva, ki nimajo dostopa na trg dela oz. imajo izredno nizke prihodke (Humer, 1999, str. 211).« Takih je tudi pri nas vedno več. Po podatkih Eurostata sta revščina in socialna izključenost leta 2012 ogroţali četrtino prebivalstva Evropske unije (24.8% oz. 124.5 milijonov ljudi). V Sloveniji je ta deleţ znašal 19,6 odstotkov prebivalstva (Urhausen, 2013).

Za uspešno delovanje sistema stanovanjske oskrbe je nujno sodelovanje različnih akterjev iz javnega kot tudi iz zasebnega in civilnega oz. nevladnega sektorja (Aleksić in Sušnik, 1999;

Humer, 1999). Drţava pa ima vodilno vlogo in odgovornost pri oblikovanju, nadziranju, usmerjanju in usklajevanju tega sistema. Upravlja namreč z viri za postavljanje pravil igre in organizacijskih okvirov. Drţava uravnava delovanje akterjev po sistemu korenčka in palice.

Palico predstavljajo regulativna sredstva (norme, omejitve, standardi) določena z zakoni, korenček pa pozitivne spodbude oz. bonitete v obliki raznih sredstev, subvencij in dotacij. Pri tem pa imajo lokalne oblasti vse večjo vlogo, saj bolje poznajo lokalne razmere in akterje (Mandič, 1999b). Najpogostejša oblika sodelovanja nacionalne in lokalne ravni so programi (razpisi), ki jih (so)financira drţava. Na teh razpisih s projekti konkurirajo lokalne skupnosti

5

v sodelovanju z nevladnimi akterji. Podobno je s programi financiranja, ki jih razpiše EU (prav tam).

Pri uresničevanju ciljev stanovanjske politike se lahko drţava odloči, da bo oskrbo prizadetih skupin izvajala prek lastne javne mreţe (t.i. oskrbovalna (providing) oblika stanovanjske politike) ali pa jo prepusti drugim nevladnim akterjem (npr. lokalnim skupnostim, neprofitnim organizacijam, samograditeljem itn.) pri čemer gre za strategijo omogočanja (enabling) (Mandič, 1999b). Za sodobne stanovanjske politike je značilno, da drţava nastopa v vlogi omogočanja. To pomeni, da naj bi usposabljala svoje koncesionarje in jim omogočala, da v njenem imenu in v interesu uporabnikov izvajajo storitve, ki zagotavljajo zadovoljevanje vse bolj diferenciranih in individualiziranih stanovanjskih potreb (Aleksić in Sušnik, 1999). Na ta način drţava omogoča večjo odzivnost, proţnost in raznolikost oblik pomoči oz. odgovorov na te potrebe. Vedno bolj se namreč kaţe potreba po kontinuumu storitev med obema skrajnostma, npr. obliko domske nastanitve (institucije, zavetišča) na eni in teţko dosegljivega socialnega stanovanja na drugi strani (Mandič, 1999b).

Še ena prednost partnerskega sodelovanja med drţavo in nevladnimi akterji je demokratizacija (opolnomočenje, empowerment) in usposabljanje, ne le izvajalcev storitev, ampak tudi uporabnikov. Pri tem ima pomembno vlogo tudi zagovorništvo, ki krepi pogajalski poloţaj prizadetih skupin javnosti in jim omogoča, da se njihov glas sliši in da se upošteva njihove potrebe. Dober primer take nevladne organizacije je društvo za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice (Mandič, 1999b; O društvu, 2014).

2.3.1.1 Zakonski okviri v Republiki Sloveniji

Vlogo naše drţave pri stanovanjski oskrbi določa Ustava Republike Slovenije. V 78. je navedeno: »Drţava ustvarja moţnosti, da si drţavljani lahko pridobijo primerno stanovanje.«

(Zakon in pravni viri, 2014).

Osnove stanovanjske politike v Sloveniji so določene z Stanovanjskim zakonom (SZ-1, Ur.l.

RS, št. 69/2003), Nacionalnim stanovanjskim programom (NSP 2013-2022-Osnutek, 2013) ter posredno tudi z Zakonom o socialnem vrstvu (ZSV-UPB2, Ur.l. RS, št. 3/2007).

Stanovanjski zakon ureja vrste stanovanjskih stavb ter pogoje za njihovo vzdrţevanje in načrtovanje, lastninskopravna razmerja in upravljanje v večstanovanjskih stavbah, stanovanjska najemna razmerja, gradnjo in prodajo novih stanovanj, pomoč pri pridobitvi in pri uporabi stanovanja, pristojnosti in naloge drţave, občin, organov in organizacij na

6

stanovanjskem področju, registre ter inšpekcijsko nadzorstvo nad uresničevanjem določb tega zakona (Stanovanjski zakon (SZ-1), 2003).

Nacionalni stanovanjski program pa na podlagi stanovanjskega zakona opredeljuje najpomembnejše smeri razvoja stanovanjske oskrbe, ki izraţajo javni interes na stanovanjskem področju (Zakon in pravni viri, 2014). Opredeljuje dolgoročne cilje in ukrepe za zagotovitev kakovostnih in funkcionalnih stanovanj na stanovanjskem trgu ter laţje dostopnosti do le teh (npr. zniţanje stroškov) za vse, tudi najbolj ranljive skupine prebivalstva (NSP 2013-2022-Osnutek, 2013).

Zakon o socialnem vrstvu pa določa pravice, ki »obsegajo storitve in ukrepe, namenjene preprečevanju in odpravljanju socialnih stisk in teţav posameznikov, druţin in skupin prebivalstva ter denarno socialno pomoč, namenjeno tistim posameznikom, ki si sami materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere ne morejo vplivati.

(Zakon o socialnem vrstvu (ZSV-UPB2), 2007, 3.člen).« Vse to posredno seveda upliva tudi na moţnosti posameznikov pri zagotavljanju primernega bivališča. »Storitve, namenjene odpravljanju socialnih stisk in teţav so prva socialna pomoč, osebna pomoč, pomoč druţini, institucionalno varstvo, vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji, pomoč delavcem v podjetjih, zavodih ter pri drugih delodajalcih (Zakon o socialnem vrstvu (ZSV-UPB2), 2007, 11.člen).«

2.3.1.2 Kritike slovenske stanovanjske politike

Privatizacija druţbenih stanovanj pod ugodnimi pogoji nakupa v 90ih je omogočila velikemu delu najemnikov v Sloveniji, da so postali lastniki. Ostaja pa in vedno bo določen krog iskalcev stanovanj, ki si lahko svoje stanovanjske potrebe zadovoljijo le v javnem najemnem sektorju, pa še to s pomočjo posojil. Ţal pa so krediti nedostopni za širok krog iskalcev stanovanj. Prav tako je v Sloveniji meja upravičenosti do dodatka oz. individualne stanovanjske pomoči neţivljenjsko stroga (Černič Mali in Kreitmayer 1999). Situacija se v zadnjih letih še zaostruje. Od izteka prejšnjega nacionalnega stanovanjskega programa (2000–

2009) Slovenija sploh nima opredeljene drţavne stanovanjske politike¹ zaradi česar ne more kandidirati za evropska sredstva. Zadnja tri leta se ne izvaja pravih in celovitih ukrepov, zlasti za ureditev in normalizacijo najemnega stanovanjskega trga (Slovensko nepremičninsko zdruţenje – FIABCI Slovenija, v Pavlin, 2013).Čeprav se je ugotovilo, da imamo v RS več

1Pripravljen je osnutek Nacionalnega stanovanjskega programa 2013 – 2022 (NSP), ki pa v času pisanje tega besedila še ni bil sprejet v veljavo ( Elektronski odgovor direktorice JSS MONG, 9.1.2014).

7

stanovanjskih enot kot je druţin v drţavi, so le te neenakomerno razporejene, veliko stanovanj pa je tudi praznih (Hofler, 2012). Angaţma stanovanjskega sektorja je, pri reševanju problemov stanovanjske izključenosti v Sloveniji, pomanjkljiv in nezadosten. To se kaţe v odsotnosti učinkovite stanovanjske politike, predvsem za najbolj ogroţene skupine prebivalstva, sekundarno pa tudi v odsotnosti nacionalne politike na področju brezdomstva.

Brez intenzivnejšega sodelovanja stanovanjskega sektorja si je (upoštevajoč izkušnje drugih evropskih drţav) zelo teţko sploh zamišljati ustvarjanje politike na področju brezdomstva in stanovanjske izključenosti (Dekleva, 2013).