Vse oblike nasilja so za žrtve in celotne družine lahko tragične in usodne. Nasilje žrtve ne zaznamuje le v obdobju, ko je izpostavljena nasilju, temveč dolgoročno, čeprav se nasilje ustavi. Nasilje, ki rodi nasilje in se kot domino učinek prenaša na vsa področja. Posameznik, ki je bil najprej žrtev, postane nasilen tudi sam. Poleg tega da fizično in spolno nasilje puščata telesne poškodbe in posledice, izkušnja nasilja negativno poseže v človekovo bistvo in oblikuje duševno strukturo posameznika tako, da se ga ne da preprosto potlačiti ali celo izbrisati.
10 2.2.1 Fizično nasilje
Fizično nasilje vključuje odrivanje, klofutanje, lasanje, zaklepanje žrtve v stanovanje, metanje stvari v žrtev (kozarci, krožniki, posode ...), brcanje, pretepanje, butanje z glavo ob zid, pretepanje s pasom, bičanje, boksanje, napade s strelnim orožjem, napade s hladnim orožjem (nož, kij, kladivo …), davljenje, ugašanje cigaret na telesu žrtve. Poškodbe, ki jih povzroča fizično nasilje, se stopnjujejo vse od vreznin, prask, modric do zlomljenih kosti, splavov, trajne invalidnosti ali celo smrti žrtve. Poleg tega fizično nasilje povzroča tudi posledice, ki so značilne za duševno nasilje:
pomanjkanje energije, tesnobnost, kronično zaskrbljenost, osamitev, neučinkovitost, depresivnost, nezanimanje za spolnost, tenzijske glavobole, strah za življenje, napade panike, občutek nemoči, neobvladovanje svojega življenja, strah pred prihodnostjo, težave s spominom, izgubo zaupanja, nemotiviranost, napade joka, spremenjene spolne navade, spremembe v odnosu do hrane, zlorabo mamil, nepravilno bitje srca in druge somatske motnje, izgubo stika s sabo, misli na samomor (Kaj je nasilje, 2017).
2.2.2 Spolno nasilje
Spolno nasilje je nasilje, ki prevzame obliko seksualnosti. Žrtve spolnega nasilja so po navadi pripadniki in pripadnice šibkejših skupin prebivalstva – ženske, otroci, fizično in telesno prizadeti, povzročitelji pa večinoma moški. Posledice spolnega nasilja so minimaliziranje, racionalizacija zlorabe, zanikanje, da se je sploh zgodilo, potlačitev spomina, občutek, da telo ni tvoje, potreba po popolnem nadzoru nad življenjem, bežanje, samopoškodbe, poskusi samomora, različne oblike odvisnosti, osamitev, potreba po varnosti za vsako ceno, hazardiranje, izogibanje intimnosti, deloholizem (Kaj je nasilje, 2017).
2.2.3 Duševno nasilje
Povsem običajno je, da se med partnerjema občasno pojavljajo nesoglasja, toda če se vzorec vedenja, s katerim eden od partnerjev vedno doseže tisto, kar hoče, na račun drugega partnerja, njegovih pravic, prepričanj in želja, vedno znova ponavlja, govorimo o duševnem nasilju. Njegovih oblik je veliko. So raznolike in hkrati težko prepoznavne.
Njihov namen pa je v vseh primerih enak – uveljavljanje nadzora na vseh področjih življenja. Strokovnjaki so kot duševno nasilje označili:
Nadzor se lahko pojavi že na začetku partnerskega razmerja, a je običajno še tako
"neviden", da se ga žrtev niti ne zaveda. Neprestane zahteve: Zahteve partnerja po pozornosti, ljubezni ali spolnosti se nikoli ne nehajo. Potrebe drugega partnerja niso važne, saj je v tem odnosu pomemben le prvi. Drugi se počuti "nevidno", spozna, da v njunem odnosu ni prostora za njegove potrebe. "Pasti": Ta način je tako neopazen in prikrit, da ga žrtev večkrat sploh ne zazna. Prvi družinski član s svojimi manipulativnimi igricami doseže, da se drugi odzove, nato pa nanj preloži krivdo za prepir. Izločanje in ponižanje: Duševno nasilen človek potrebuje občutek, da je vreden več kot drugi družinski član. To potrebo zadovoljuje tako, da ga ne upošteva in tako počasi ruši njegovo samozavest in samospoštovanje. Tihi dnevi: Kaznovanje s tišino je močno orožje, še posebej če je prisotna še opazna sovražnost. Po navadi kaznovani pristane na marsikaj, samo da se ''tihi dnevi'' končajo. "Gospodar'': Družinski član je prepričan, da se mora celotno življenje v družini vrteti okoli njega. Pričakuje, da mu preostali potrpežljivo strežejo kot "gospodarju hiše". ''Lastnik": Želja po lastitvi je lahko na začetku zelo prikrita. Kaže se celo kot zanimanje družinskega člana za vsa področja
11
življenja drugega človeka, ki lahko to na začetku jemlje celo kot kompliment. Nedolžno vedenje lahko kaj kmalu postane dušeče, izbruhi ljubosumja čedalje hujši. Igranje z besedami in dejstvi: Duševno nasilen človek je mojster sprevračanja besed in dejstev v sliko, ki ustreza njemu. Spreminjanje vedenja: Hitro spreminjanje vedenja in "igranje ljubečega partnerja" pred drugimi drugega zmede in večkrat povzroči, da žrtev krivdo za nasilje, ki ga doživlja, prevzame nase. Besede, ki ranijo: Žalitve, nenehno kritiziranje, norčevanje in grobe besede so močno orožje, ki ga duševno nasilen človek uporablja, da bi ponižal, prizadel, razvrednotil in osmešil družinskega člana ter njegova dejanja. Jezni izbruhi: Duševno nasilen družinski član uporablja jezo, da bi tako povečal nadzor nad ostalimi člani in jim vsilil svojo voljo. Izbruhi jeze povzročijo, da se žrtve zaradi strahu trudijo ustrezati za vsako ceno, da le ne bi prišlo do nepričakovanih izbruhov. Ščuvanje otrok proti materi: Moški spodkopava avtoriteto ženske kot matere tako, da otroke na različne načine "ščuva" proti njej in jih poskuša s podkupovanjem
"dobiti na svojo stran". Tiranska pravila: Duševno nasilen človek je prepričan, da je nesporni "poglavar družine", ki ji vlada z železno roko (Kaj je nasilje, 2017).
2.2.4 Ekonomsko nasilje
Ekonomsko nasilje se zrcali tudi v življenju družine. Družinski člani tovrstno nasilje hitro opazijo, a se ravno tako hitro z njim tudi "sprijaznijo". Ko postane družinski odnos nevzdržen, je ravno ekonomska neenakost družinskega člana tista, ki preprečuje, da bi tako okolje zapustil. Pojavlja se predvsem v odnosu moški – ženska.
Moški lahko popolnoma prevzame nadzor nad družinskimi prihodki, ženski določi vsoto denarja, ki jo lahko porabi za gospodinjstvo, in ji odredi ''žepnino''. Če je ženska zaposlena, se lahko zgodi, da je popolnoma samoumevno, da bo vse svoje dohodke zapravila za gospodinjstvo. V nasprotju z njo pa so dohodki moškega zgolj njegova domena. Če je ženska brezposelna ali gospodinja, jo moški večkrat kaznuje tako, da ji ne da denarja za stroške gospodinjstva. Lahko se zgodi tudi, da v primeru ločitve moški ne plačuje preživnine za skupne otroke. V teh in še mnogo ostalih primerih govorimo o ekonomskem nasilju (Kaj je nasilje, 2017).
2.2.5 Nasilni otroci
Vedno hitreje spreminjajoče se okolje, neprimeren socialni razvoj in poplava nepopolno predelanih informacij vodijo pri otrocih vse pogosteje do neobvladljivih izbruhov nasilja, podedovanih iz razvojne preteklosti človeške vrste. Mnogi med njimi nasilno ravnajo, ker drugače ne znajo. Ker so se tega ''naučili'' doma (Helmut, 1997).
V zadnjih letih opažamo porast nasilja odraslih otrok in tudi mladostnikov nad starši.
Najpogosteje gre za fizično nasilje, pri ostarelih starših pa tudi za ekonomsko nasilje in zanemarjanje skrbi zanje (B. K., osebna komunikacija, 5. 3. 2009).
Nasilje med otroki v družini je najpogostejša oblika družinskega nasilja. Zanimivo je vprašanje, zakaj se s to oblika nasilja ne ukvarjata niti družba niti stroka. Ta problem namreč omenja samo nekaj strokovnih besedil. Večina ljudi to obliko nasilja dojema kot normalen in neizogiben del odraščanja. V literaturi prevladuje prepričanje, da ta oblika nasilja ne zajema težjih oblik. Vendar pa se najdejo tudi podatki, ki govorijo o težkih oblikah telesnega, spolnega in duševnega nasilja med brati in sestrami. O tem govori tudi ugotovitev ameriške raziskave, da se je 3 % vseh umorov v New Yorku in Filadelfiji zgodilo med sestrami ali brati (Filipčič, 2002).
Tudi o nasilju otrok nad starši do nedavnega ni govorilo. Mediji pa vedno pogosteje razburkajo javnost z naslovi v časopisih. Zasledimo lahko zgodbo o sinu, ki je ubil vso
12
družino in na koncu sodil še sebi, o hčeri, ki ostarelo mater pretepa in preganja iz stanovanja, v katerem živi že celo svoje življenje, o bratu in sestri, ki sta načrtno pripravila umor svojih staršev … (Filipčič, 2002).
Javnost je takrat razpeta med tradicionalnim pojmovanjem o dolžnosti otrok, da spoštujejo in ubogajo starše, ter grozljivimi zgodbami o zlorabah otroka ubitega roditelja. Umori so pogosto posledica dolgotrajnega in krutega trpinčenja, javnost z razumevanjem in sočutjem sprejme dejanje mladoletnika. Kljub vsemu pa so umori staršev redka oblika nasilja otrok, mnogo pogostejše so druge, lažje oblike (Helmut, 1997).
Najpogostejše je duševno nasilje, ko otroci izsiljujejo svoje starše za dosego različnih ugodnosti. Telesni napadi na starše ali grožnje pa ostanejo javnosti skrbno prikrite, saj starši svojega strahu pred lastnim otrokom nočejo razkriti. To je namreč v popolnem nasprotju s tradicionalno vlogo staršev in otrok (Helmut, 1997).
Paulson s sodelavci je v raziskavi leta 1990 ugotovil, da so za otroke, ki so telesno napadli starše, značilne frustracije in občutek nemoči. Njihovo napadalnost vodi naravna težnja mladih boriti se za neodvisnost, še posebej če so starši permisivni in ''čustveno hladni''. Podatki kažejo, da so otroci manj nasilni do staršev, kadar jim ti nudijo trdno oporo in omogočajo čustveno interakcijo. Otroci, ki so bili izpostavljeni nasilju v družini, pogosto vzorce iz tega okolja prenašajo na ostala okolja. Najprej na šolsko in kasneje tudi v družine, ki si jih ustvarijo (Paulson, Coombs in Richardson, 1990).