Rozman (2015) našteva osem različnih posledic travme, ki se vgradijo v strukturo osebnosti ter vplivajo na njeno razumevanje sveta in vedenje. Naj jih povzamemo.
Posttravmatska stresna motnja
Spomin na travmatičen dogodek je najprej ''pozabljen'' in se kasneje povrne v posebni obliki. Oseba je izredno čustveno vznemirjena in se ne zaveda, da je to le podoživljanje preteklih dogodkov. Bolečino čuti v tem trenutku. Zloraba deluje na duševnost tako, da jo razburka. Sproži zaporedje kratkoročnih in vedno dolgoročnejših posledic, ki lahko trajajo vse življenje. Travmatizirana oseba se čez čas začne izogibati in bati vsega, kar bi lahko spominjalo na nesrečne dogodke. Potlačene vsebine se razodevajo v nočnih morah ter preigravajo v osebnih odnosih in telesnih simptomih, za katere na ravni telesa strokovnjaki ne najdejo bolezenskega izvora.
Travmatiziranemu moramo nuditi varen prostor in človeka, ob katerem lahko odloži breme stresa. Kadar se to ne zgodi, travma ponikne, a ne izgine. Zapiše se v telesni spomin. Tudi več let po zlorabi lahko sprožilec na površje prikliče spomin, ki ga oseba podoživi, kot bi se dogajal zdaj, in s sabo pripelje posttravmatski stresni odziv.
Govorimo o samodejnem odzivu telesa, ki prilagodi delovanje telesa in možganov tako, da so učinkovitejši, kadar se je treba braniti ali bežati. V naravi pri živalih traja nekaj minut in se zaključi s tresenjem. O posttravmatski stresni motnji govorimo, kadar odziv na travmo ne mine po enem mesecu ali pa se ponovno pojavi po daljšem obdobju.
Žrtev ima nočne more ali sanje, ki spominjajo na travmo, je otopela in čustveno zmedena. Ne zmore čutiti veselja, je hkrati preobčutljiva in tudi nenavadno neobčutljiva na pobude iz okolja. Izogiba se vsemu, kar le od daleč spominja na travmo, išče samoto. Velikokrat je prisotna še depresivna ali anksiozna motnja z mislimi, da bi bilo najbolje biti mrtev. Posttravmatsko stresno motnjo diagnosticiramo, kadar opazimo različno podoživljanje travme, vztrajno izogibanje sprožilcem in vsemu, kar spominja na travmo. Žrtve travme se nočejo pogovarjati in niti misliti na to, kar se je zgodilo, izogibajo se krajem in prostorom dogodka. Vedno bolj se izolirajo od ljudi in omejujejo svoje dejavnosti. Tretji zelo pogost simptom omenjene motnje je povečana vznemirjenost. Zlorabljena oseba težko zaspi, se pogosto prebuja, je razdražljiva s pogostimi jeznimi izbruhi in težavami s koncentracijo. Govorimo o stanju pozornosti, kot bi pričakovali, da se bo nevarnost vsak hip vrnila. Ko nevarnosti ni, je splošen občutek vznemirjenosti višji kot pri drugih ljudeh. Opisani simptomi vztrajajo. Zaradi njih imajo zlorabljene osebe resne težave na vseh področjih svojega življenja:
telesnem, čustvenem, socialnem in duhovnem.
20
Travmatska blokada
Travmatska blokada je pojav, ko oseba določene misli in spomine izbriše iz svojega zavedanja z različnimi obrambnimi mehanizmi. Eden takšnih je mehanizem disociacije ali obrambni mehanizem potlačevanja. Blokado, ki je ena izmed glavnih poti nastanka zasvojenosti, lahko dosežemo s pretiravanjem s hrano, alkoholom, pomirjevali, televizijo, delom, internetom.
Travmatski razcep ali disociacija
O travmatskem razcepu govorimo, kadar se osebnost zlorabljene osebe razdeli na več med sabo različnih podosebnosti, ki med sabo ne sodelujejo. Raje kot da bi sprejela, da je nor položaj, naredi za noro sebe in tako ohranja iluzijo varnosti. Ta osebnostna struktura je značilna za zasvojenosti vseh vrst. Do izraza pogosto pride pod vplivom alkohola ali drog.
Travmatsko ponavljanje
Govorimo o kompulzivnem, prisilnem ponavljanju. Dogaja se tudi, če žrtev tega noče. Žrtve zlorabe se vedno znova znajdejo v podobnih okoliščinah kot ob zlorabi, ko se o sebi in svetu odločajo napačno. Izredno pogost pojav vzbuja občutek, da zlorabljena oseba potrebuje ponavljanje določenih ''lekcij'' v življenjski šoli, dokler se ne nauči pravilnega ravnanja in popravi motenj, ki jih je povzročila travma. Pomembno je, da v taki situaciji osebi pomagamo, da naredi prav. V nasprotnem primeru pride do domino učinka, ko so rane še veliko hujše.
Travmatska abstinenca
Travmatska abstinenca je žrtvin poskus nadzora nad spomini, ki se izmikajo potlačitvi in nenadzorovano vdirajo v zavest. To je poskus preusmerjanja pozornosti s sebe na določena lastna dejanja, ki jih poskušajo nadzirati. Ne dopuščajo si ugodja, užitka, ker se počutijo nevredne. Odrekajo si osnovne potrebe po počitku, hrani in se zaradi tega počutijo bolje.
Travmatske vezi
Govorimo o pojavu, ko si žrtve zlorabe za partnerja izberejo kar najbolj neprimerno osebo, ki jih kasneje izda podobno, kot so jih izdali starši (napadalci). Odraščanje v družini, kjer so starši ali drugi člani alkoholiki, zasvojeni ali drugače čustveno nezanesljivi ali nedostopni, je za otroka travmatsko. V tem okolju otrok ne more razviti svojih potencialov glede zavedanja lastne identitete, ocene lastne vrednosti, subtilne uravnave čustev in realne ocene nevarnosti. Ker teh funkcij ne zna ustrezno ovrednotiti, niha med skrajnostmi. Slabo je prilagojen na okolje, zato se vedno znova znajde v situacijah, kjer se mu travme ponavljajo. Zlorabljena oseba zaradi nizkega občutka lastne vrednosti stalno kliče po pozornosti.
Travmatsko vzburjenje
Travmatsko vzburjenje je povezava občutkov seksualne vzburjenosti z ostalimi intenzivnimi negativnimi čustvi, kot so strah, jeza, gnus in nemoč. Do povezave pride, ko otrok med zlorabo doživlja spolno vzburjenost. Ker so ti občutki zelo močni, se zapišejo v njegov ''model spolnosti''.
21 Travmatski sram
Omenjeni sram je naravna posledica tega, da je otrok med zlorabo doživljal nemoč, ko ni zmogel obvladovati svojega telesa med vzburjenjem brez njegove želje po tem.
Oseba verjame, da je sama odgovorna za zlorabo. Ob ponavljajočih se dogodkih je nemoč zlorabljene osebe še večja.
22
4 Otroci z motnjami v duševnem razvoju kot rizična skupina
Na posledice izpostavljenosti zlorabam v družini vplivajo poleg rizičnih tudi varovalni dejavniki. Eden takšnih je otrokov samonadzor nad lastnim mišljenjem in vedenjem.
Pri osebah, ki imajo omenjeni samonadzor višjoi sta avtorja Rosenberg in Rossman (1990) ugotovila manjšo stopnjo tesnobnosti in problematičnega vedenja. Med takšne dejavnike Mikuš Kos (1996) uvršča tudi sposobnost iskanja pomoči v svojem okolju, ugoden čustveni odnos z vsaj eno osebo v družini ali zunaj nje, šolsko uspešnost, otrokov temperament, socialno spretnost in dobro počutje v šoli. Zavedati se moramo, da je samonadzor nad lastnim mišljenjem in vedenjem otrok z motnjami v duševnem razvoju nižji. V nekaterih primerih ga sploh ni. Prav tako to velja za področje šolske uspešnosti, socialnih spretnosti in čustvene inteligence. Vse to so področja, ki jih, kadar govorimo o osebah z motnjami v duševnem razvoju, ne moremo dojemati kot varovalne dejavnike. Njihovo pomanjkanje pa je pravzaprav največji rizični dejavnik izpostavljenosti zlorabam v družinskem okolju.