Čeprav je bila naša raziskava omejena na štiri obravnavane primere in njenih rezultatov ne moremo posploševati, smo oblikovali priporočila, ki so lahko v pomoč vsem tistim, ki delajo z obravnavanimi osebami. Zavedamo se, da je vsak primer zgodba zase, hkrati pa smo mnenja, da lahko tudi ostali, ki se soočajo s podobno problematiko, v teh priporočilih najdejo kaj uporabnega.
Priporočila so oblikovana na podlagi konkretnega primera iz obravnave deklice Maje in izsledkov raziskave.
V poročilu o incidentu je zapisano:
''Deklica se je v dopoldanskem času s spremljevalko udeležila tekaškega tekmovanja. Dan prej se je na treningu odlično odrezala. Imela je veliko kondicije, tekmovanja se je zelo veselila. Med tekom je postala žalostna. Spremljevalki je povedala, da se je spomnila na dogodek, ko je njena sostanovalka na sprehodu na tleh našla mrtvo ptičko. To jo je zelo vznemirilo. Ni zmogla več teči. Pričela se je jeziti, ustavljala se je. Vsake toliko je pričela s hitrim tekom in spremljevalka jo je morala loviti. Z njo se je skušala pogovoriti. Ob prihodu v dom v njeni skupini ni bil nihče prisoten. Deklica je bila vidno vznemirjena. Pridružila se je eni izmed preostalih skupin.
Dogajanje se je pričelo stopnjevati po malici, ko je za majico močno zagrabila enega izmed sostanovalcev. Ob opozorilu varuhinje se je vznemirila ter pričela teči na drugo stran. Tam jo je skušal zaustaviti varuh. To jo je še bolj vznemirilo. Kljub temu, da sobe za umirjanje ne mara in je bila ta zasedena, se ja sama zaprla vanjo. Kasneje je odšla v eno izmed skupin ter si pričela puliti lase. Vedenjski izbruh se je zaključil v njeni sobi s histeričnim jokom. Deklica je po incidentu napisala več strani, kjer je opisala svoje doživljanje. Priložila je tudi nekaj ilustracij.''
77
Ob pogovoru z deklico in prebiranju njenih zapiskov je bilo ugotovljeno:
''Dan pred tekom je deklico klicala mama ter ji povedala, da je čez vikend ne bo mogla vzeti domov. Na teku se je deklica res spomnila dogodka z mrtvo ptičko, kar jo je zelo vznemirilo. Ob prihodu v dom ni bilo v njeni skupini nikogar, njena soba pa je bila zaklenjena, zato se vanjo ni mogla umakniti (sobo želi imeti sama zaklenjeno).
Sostanovalec v skupini jo je pričel po njenih besedah ''komandirati'', kar ji ni bilo všeč.
Pravi, da jo je tudi pljunil. Ko se je med malico umaknila v drugo skupino je želela s sostanovalcem razdeliti grozdje na pol. Drugi sostanovalec jo je zatožil pedagoginji, ki jo je kregala. Nanj je bila jezna, zato ga je prijela za majico. Ko je to videla varuhinja, jo je prav tako grobo okregala. Pobegnila je v drugo skupino, ko jo je vmes skušal fizično pridržati eden izmed varuhov. Zaprla se je v sobo za umirjanje ter si kasneje pulila lase, da bi se kaznovala. Bila je zelo žalostna.''
Specialna in rehabilitacijska pedagoginja, ki deklico dobro pozna, je celotno situacijo povzela in interpretirala.
Deklico vsako sredo pokliče mama. Ne glede na novice so zanjo četrtki precej stresni, saj deklica vso noč predeluje pogovor. Tokrat tudi novice niso bile pozitivne.
Na teku je vse prišlo za njo. Ob prihodu v dom bi deklica potrebovala umik v sobo. Ker se je spremljevalki mudilo na sestanek, v skupini pa ni bilo nikogar, o dekličinem slabem počutju ni obvestila ostalih delavcev. Dogodek s sostanovalcem jo je zaradi spleta okoliščin toliko bolj vznemiril. V obeh poročilih se je izgubil podatek o tem, da je bilo deklici ponujeno, naj nekaj nariše, da bi se bolje počutila. Delavki, ki sta jo glede na Majino neustrezno ravnanje okregali, bi se morali glede na smernice, zapisane v dekličinem ''Mojem vedenjskem načrtu'', odzvati mirno, prijazno in odločno, saj jo grob način še dodatno vznemiri. Zaposleni sta v instituciji le kratek čas, zato problematike ne poznata najbolje. Tudi poskus fizičnega pridržanja je v tem primeru položaj le še poslabšal. Njene vedenjske težave so bile v resnici proces samokaznovanja, saj je z lasanjem in umikom v sobo za umirjanje naredila, česar sama ne mara oziroma se boji.
Deklica je bila naslednji dan po terapevtskem pisanju boljše volje. Prejela je tudi dodatno terapijo, zato težko določimo, kaj jo je v tistem trenutku pomirilo.
Kaj je bilo dobro?
Spremljevalka na teku je ustrezno ravnala, ko ji je ob izpovedi ob slabem počutju stala ob strani. Tudi tek kot fizična dejavnost bi ji moral v tistem trenutku koristiti. Deklici so v domu ponudili dejavnost z risanjem, ki jo je zavrnila.
Kaj bi bilo treba storiti drugače?
Spremljevalka bi morala obvestiti delavce v domu o dekličinem slabem počutju.
Delavci bi morali poznati smernice Majinega ''Mojega vedenjskega načrta'' in se po njih ravnati. V tem primeru bi ji bilo treba omogočiti umik v sobo. V primeru Majinega neustreznega ravnanja bi jo bilo treba usmeriti z mirnim in prijaznim tonom. Tudi takrat bi bil umik v sobo zaželen. Delavki, ki sta v instituciji kratek čas, bi morali biti obveščeni o priporočljivih pristopih oziroma metodah pri delu z obravnavano deklico.
Napake se dogajajo. Pomembno je, da se jih zavedamo. V zgoraj opisanem primeru krivde ne pripisujemo nikomur, saj je splet okoliščin privedel do tako intenzivnega
78
incidenta. Delavci so seznanjeni z razpletom dogodkov in bodo v prihodnje zagotovo ravnali drugače.
A tudi zgoraj zapisani splet okoliščin bi se lahko razpletel malo drugače, če bi:
bili vsi vpleteni seznanjeni z anamnezo deklice in celotno razpoložljivo dokumentacijo, ki vključuje poročila o incidentu, vedenjske načrte, zapisnike in ovrednotenje timov;
vsak med njimi samoiniciativno deloval na področju strokovne kompetentnosti;
bilo timsko sodelovanje usklajeno in bi bili vsi delavci obveščeni o aktualnih dogodkih;
izkušeni zaposleni delili svoje znanje z mlajšimi zaposlenimi;
bil sistem pomoči usmerjen v deklico in v trenutkih nemoči upošteval njena močna in šibka področja (stvari, ki jih ima rada oz. ne mara in jo vznemirijo).
Za konec ponovno citat iz enega izmed intervjujev:
''Včasih je meja med strokovno utemeljeno metodo (pristopom) in tem, da si enostavno človek, ki si vzame čas in nameni pozornost in empatijo osebi s stisko, zelo tanka.''
Če povzamemo. Čas, pozornost in empatija pred egom.
79
8 ZAKLJUČEK
V raziskovalnem delu ugotavljamo, da na celosten razvoj otroka vplivajo tako zunanji kot notranji dejavniki. V raziskavi smo se osredotočili na zunanje dejavnike razvoja, ki so prisotni v zgodnjem razvojnem obdobju. Povzeli smo čustveno in vzgojno kakovost družinskega okolja. Ugotovili smo, da je zadovoljevanje otrokovih potreb povezano predvsem z občutkom varnosti, socializacijo in pripadnostjo. Prav zgodnje razvojno obdobje otroka z motnjami v duševnem razvoju je lahko povezano s situacijami, ki ne zadovoljujejo teh potreb. V našem primeru je bilo to predvsem negativno stimulativno družinsko okolje. Pri obravnavanih dekletih ni šlo samo za negativno ekonomsko-socialno strukturo družine, ki otrokom ni omogočala ugodnih življenjskih okoliščin, ampak tudi za veliko hujše primere čustvenih, fizičnih in spolnih zlorab.
Ugotovili smo, da se pojavljajo predvsem težave pri razlikovanju motenj v duševnem razvoju s prisotnimi težavami v vedenju in duševnih motenj. Prav vsa obravnavana dekleta so zdravljena s pomočjo psihiatrične terapije. Kadar gre na področju vedenja za napredek, si strokovnjaki postavljajo vprašanje, kje se konča vpliv medikamentozne terapije ter začne vpliv njihovih uporabljenih metod in pristopov. Čustvene in vedenjske težave se lahko napačno razumejo kot simptomi težav v duševnem zdravju.
Strokovnjaki, ki se na svoji poklicni poti soočajo z omenjeno problematiko, so postavljeni pred velik izziv. Mnogi med njimi se osredotočijo zgolj na področje svojih strokovnih kompetenc, a kmalu ugotovijo, da brez sodelovanja z ostalimi strokovnjaki ne bo šlo. Problematika zlorab na področju oseb z motnjami v duševnem razvoju postane pomembna, ko se posamezniki s takšno zgodovino začnejo soočati z vedenjskimi in čustvenimi težavami. Te motijo procese vsakdanjega vključevanja posameznikov v njihovo ožje in širše okolje. Za marsikaterega strokovnjaka, ki se s tem sooča prvič, je to velik šok. Kadar ima na voljo pomoč in podporo ostalih strokovnjakov, strah in občutek nemoči kmalu izgineta. Kljub temu pa je njegova naloga, da se na omenjenem področju ves čas izobražuje. Če mu to omogoča delodajalec, še toliko bolje.
Specialni in rehabilitacijski pedagog se na svoji profesionalni poti usmerja v preučevanje biopsihosocialne strukture oseb s posebnimi potrebami ter razvijanje sistema vzgoje, izobraževanja in rehabilitacije posameznikov. Vse to vključuje preučevanje vpliva družbenih dejavnikov na vključevanje oseb s posebnimi potrebami v ožje in širše družbeno okolje. S svojimi kompetencami se lahko učinkovito spopada z obravnavano problematiko oseb z motnjami v duševnem razvoju, ki so v družini utrpele zlorabo, in hkrati učinkovito sodeluje z ostalimi strokovnjaki.
V timu ni strokovnjaka, ki bi bil bolj ali manj pomemben. Pomembno je zgolj usklajeno delovanje vse članov z zavedanjem, kaj so njihovi skupni cilji. Ti morajo biti usmerjeni v obravnavo otroka in ne izkazovanje moči, katera stroka šteje več. Vsi skupaj morajo delovati v smeri zagotavljanja in omogočanja preživetja posameznikov, ki se soočajo z vedenjskimi in čustvenimi težavami kot posledicami zlorab v družinskem okolju. Posamezniku je treba omogočiti občutke sprejetosti, dvigniti njegovo samozavest in ga opremiti z veščinami, s katerimi se bo lažje vključeval v vsakdanje življenjske situacije.
80
9 Viri in literatura
Allen, B., Matthews, G. (2015). Team-teach: delovni zvezek. Ljubljana: Zavod za gluhe in naglušne.
Angelino, H., Shedd, C. L. (1955). A Note on Berdache. American Anthropologist, 57(1).
Bašič, K. (oktober 1995). Naša žena, str. 4.
Bajzek, J. (2003). Zrcalo odraščanja: mednarodna sociološka raziskava o odraščajočih otrocih. Radovljica: Didakta.
Bergant, T. (2007). Nova spoznanja o razvoju možganov. Dostopno prek:
https://www.kclj.si/dokumenti/razvojnanevrologija.pdf (11. 9. 2017).
Blysa, R. S. (2007). Bullying Behaviour, Bully Prevention Programs, and Gender.
Journal of Emotional Abuse, 7(4), 43–67.
Boscolo, B. (1995). The times of time. A new perspective in Systemic Therapy and Consultation, str. 56.
Bronfenbrenner, U. (1979). The ecology of human development: experiments by nature and design. Cambridge, Mass: Harvard University Press.
Brown, I., Schormans, A. F. (2003). Maltreatment and life stressors in single mothers who have children with developmental delay. Journal on Developmental Disabilities, 10(1), 61–66.
Bučar-Ručman, A. (2009). Kako se lahko učinkovito soočamo s šolskim nasiljem?. V:
V. Tašner (ur.), Brez spopada. Kulture spolov generacij (str. 363–377).
Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani.
Byrne, Š. (2010). Razlike v psihološki značilnosti otrok in odraslih z zmernimi, težjimi in težkimi motnjami v duševnem razvoju. V: V. Bužan, A. Golob, Š. Byrne in B.
Hegedüš (ur.), Težave v vedenju kot izziv: naša pot (str. 71–76). Ig: Center za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič.
Byrne, D., Taylor, B. (2007). Children at Risk from Domestic Violence and their Educetional Attainment: Perspectives of Education Welfare Officers, Social Workers and Teachers. Childr Care in Practise, 13(3), 185–201.
Crosse, S. B., Kaye, E., Ratnofky, A. C. (1993). A report on the maltreatment of children with disabilities. Washington, DC: National Center on Child Abuse.
Dobnikar, M. (2009). Šola in nasilje v družini. V: V. Tašner [et al.] (ur.), Brez spopada.
Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Domiter-Protner, K. (2014). Zloraba otrok v družini: možnosti ukrepanja. Ljubljana:
Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
81
Doyle, C. (2012). Working with abused children. Great Britain: CPI Antony Rowe, Chippenham and Eastbourne.
Eberhart, N. K., Auerbach, R. P., Bigda-Peyton, J., Abela, J. R. Z. (2011). Maladaptive schemas and depression: Tests of stress generation and diathesis-stress models. Journal of Social and Clinical Psychology, 30, str. 75–104.
Etični kodeks. (2009). Etični kodeks specialnih in rehabilitacijskih pedagogov Slovenije. Dostopno prek:
http://www.drustvo-srp.si/images/pdf/dokumenti/kodeks_etike_2009.pdf (11.
10. 2017).
Filipčič, K. (2002). Nasilje v družini. Ljubljana: Bonex založba, d. o. o.
Filippini, M. et al. (2004). Childhood, Disability & Violence. Bologna: AIAS.
Furey, E. M. (1994). Sexual abuse of abuse with mental retardation. Mental retard.
Jun, 32(3), str. 173–180.
Gelles R. J., Straus. M. A. (1979). Determinants of Violence in the Family: Toward a Theoretical Integration. Contemporary Theories about the Family, The Free Press, 1, str. 549–581.
Golob, A. Fijavž, E. (2014). Učni načrt za področje Intimno življenje in spolnost.
Posebni program vzgoje in izobraževanja. Raven Učenje za življenje in delo (VI. stopnja). Ljubljana: Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport: Zavod RS za šolstvo. Dostopno prek:
http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/posebne_p otrebe/programi/posebni_program/Intimno_ziv_in_spolnost.pdf (11. 10. 2017).
Grom, M. (2013). Osebe z motnjami v duševnem razvoju kot žrtve kaznivih dejanj (Diplomsko delo). Ljubljana: Pravna fakulteta.
Gunnoe, M. L. (1997). Toward a Developmental – Contextual Model of the Effects of parental Spanking on Children's Agression. Arch Pediatr Adolesc Med., 151(8), str. 768–775.
Habbe, J. (2000). Nasilje in varnost otrok v šolah. Nasveti za ravnatelje, učitelje, starše in vse, ki skrbijo za varnost v osnovnih in srednih šolah. Ljubljana: Lisac & Lisac.
Helmut, H. E. (1997). Otroci in nasilje. Ljubljana. Tiskarna Dan.
Jacobson, J. W., Mulick, J. A. (2000). Manual of Diagnosis and Professional Practice in Mental Retardation. Washington, DC, US: American Psychological Association.
Juul, J. (2010). Kompetentni otrok: družina na poti k temeljnim vrednotam. Radovljica:
Didakta.
Kaj je nasilje. (2017). Društvo za nenasilno komunikacijo. Dostopno prek:
http://www.drustvo-dnk.si/o-nasilju/kaj-je-nasilje.html (6. 6. 2017).
82
Krilić, C. S. (2016). Kulturna različnost in obravnava nasilja v družini. Dostopno prek:
http://www.prepoznajnasilje.si/izobrazevalno-gradivo- vsebine/uspe%C5%A1no-prepoznavanje-%C5%BErtev-nasilja-v-dru%C5%BEini-v-zdravstvu#kulturna_razlicnost (14. 8. 2017).
Luckasson, R. et al. (2002). Mental retardation: Definition, classification, and systems of supports. Washington DC US (10th ed.) xiii 238 pp.
Kantor, G., Straus, M. A. (1987). The drunken bum theory of wife beating. Social Problems, 34, str. 213–230.
Kazenski zakonik. (2008). Uradni list Republike Slovenije, št. 55. Dostopno prek:
https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/celotno-kazalo/200816 (5. 4.
2017).
Kastelic, A. (2010). Uporaba psihoaktivnih zdravil pri osebah z motnjo v duševnem razvoju in izzivalnem vedenju. V: V. Bužan, A. Golob, Š. Byrne in B. Hegedüš (ur.), Težave v vedenju kot izziv: naša pot (str. 94–101). Ig: Center za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič.
Kobolt, A. (2015). Otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami. VIII. Dostopno prek:
http://pefprints.pef.uni-lj.si/3009/1/Kobolt_Vedenjske_motnje.pdf (13. 9. 2017).
Konvencija o otrokovih pravicah. (1989). Generalna skupščina Združenih narodov.
Resolucija pt. 44/25 z dne 20. novembra 1989. Dostopno na:
http://www.varuh.si/index.php?id=105 (1. 5. 2017).
Maslow, A. H. (1943). A Theory of Human Motivation. Psychological Review, 50(4), str. 370–396.
McAndrew, C., Edgerton, R. D. (1969). Drunken Comportment: A Social Explanation.
Chicago: Aldine.
Mikuš Kos, A. (1996). Psihosocialni vidiki trpinčenja otrok. V: A. J. Satler (ur.), Trpinčenje otrok: kako prepoznati in prepričevati fizično in duševno trpinčenje otrok (str. 66). Ljubljana: Meridiana.
Miller, A. (2005). Upor telesa. Ljubljana: Založba Tangram, d. o. o.
Moore, T. (1997). Nega duše. Ljubljana: MatFormat.
Nettelbeck, T., Wilson, C., Potter, R., Perry, V. (2000). The influence of interpersonal competence on personal vulnerbility of persons with mental retardation. Journal of Interpersonal Violence, 15, str. 47–49.
Nojić, B. (2007). Tudi jaz imam pravico imeti nekoga rad. Priročnik: Spolna vzgoja oseb z zmerno in težjo motnjo v duševnem razvoju. Ljubljana: Zveza Sožitje.
Olweus, D. (1995). Trpinčenje med učenci: kaj vemo in kaj lahko naredimo. Ljubljana:
Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport.
83
Patterson, G. R., Debaryshe, B., Ramsey, E. (1990). A developmental Perspective on antisocial behavior. Readings on the development of children, 2, str. 263–271.
Paulson, M., Combs, R., Richardson, M. (1990). School performance educational aspirations and drug use among children and adolescents. Journal od Drug Education, 20, str. 289–303.
Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode. (2009). Uradni list Republike Slovenije, št. 104. Dostopno prek: https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/celotno-kazalo/200816 (5. 4. 2017).
Pravilnik o sodelovanju policije z drugimi organi in organizacijami pri odkrivanju in preprečevanju nasilja v družini. (2010). Uradni list Republike Slovenije, št. 25.
Dostopno prek: https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/celotno-kazalo/200816 (5. 4. 2017).
Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev. (2004). Uradni list Republike Slovenije, št. 36. Dostopno prek: https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/52160 (11. 10. 2017).
Rener, T. (1995). Ideologija krize. V: T. Rener, V. Potočnik, V. Kuzmik (ur), Družine:
različne – enakopravne (str. 15–24). Ljubljana: Vitrum.
Reyes, C. Y. (2011). When children fail in school: understangind learned helplessness:
Dostopno prek: http://www.edarticle.com/article.php?id=1068 (8. 8. 2017).
Rosenberg, M. S., Rossman, B. B. (1990). The childwitness to marital ciolence. V: R.
T. Ammerman, M. Hersen (ur.), Treatment od Family Violence (str. 183–210).
Toronto: John Wiley and Sons.
Rozman, S. (2015). Pogum. Ljubljana: Modrijan.
Selič, P. (2004). Zaščita otrok pred spolnimi zlorabami. Fakulteta za socialno delo, 43(1).
Skiba, R. F., Knesting, K. (2000). Zero tolerance, zero evidence: An analysis of school disciplinary practice. Dostopno prek:
http://indiana.edu/~equity/articles/Skiba_Knesting_Zero_Tolerance_2001.pdf (17. 6. 2017).
Sobsey, D., Doe, T. (1991). Patterns of sexual abuse and assault. Sexuality and Disability, 9, str. 243–259.
Sobsey, D. (2002). Exceptionality, education and maltreatment. Exceptionality, 10(1), str. 29–46.
Splošna deklaracija človekovih pravic. (1948). Dostopno prek: http://www.varuh- rs.si/pravni-okvir-in-pristojnosti/mednarodni-pravni-akti-s-podrocja-clovekovih-pravic/organizacija-zdruzenih-narodov/splosna-deklaracija-clovekovih-pravic/
(5. 4. 2017).
84
Thornberry, C., Olson, K. (2005). The abuse of individuals with developmental disabilities. Developmental Disabilities Bulletin, 33(1), str. 1–19.
Van der Kolk, B. A., Fisler, R. (1995). Dissociation in the Fragmentary Nature of Traumatic Memories: Overview & Ecploratory Study. Journal of Tramuatic Stress, 8(4), str. 505–525.
Vig, S., Kaminer, R. (2002). Maltreatment and developmental disabilities in children.
Journal of Developmental and Physical Disabilities, 14(4), str. 371–386.
Vogrinc, J. (2008). Kvalitativno raziskovanje na pedagoškem področju. Ljubljana:
Pedagoška fakulteta.
Vovk-Ornik, N. (2015). Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz.
motenj otrok s posebnimi potrebami. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Dostopno prek: http://www.zrss.si/pdf/Kriteriji-motenj-otrok-s-posebnimi-potrebami.pdf (11. 10. 2017).
Zakon o kazenskem postopku. (2012). Uradni list Republike Slovenije, št. 32.
Dostopno prek: https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/celotno-kazalo/200816 (5. 4. 2017).
Zakon o preprečevanju nasilja v družini. (2008). Uradni list Republike Slovenije, št. 16.
Dostopno prek: https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/celotno-kazalo/200816 (5. 4. 2017).
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. (2004). Uradni list Republike Slovenije, št. 69-3093. Dostopno prek: https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/celotno-kazalo/200816 (5. 4. 2017).
Zloković, J., Dečman, D. O. (2007). Zaprte oči ne vidijo zla: Trpinčenje, zanemarjanje in spolna zloraba otrok – odgovornost družine, družbe in šole. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
ZPND. (2008): Zakon o preprečevanju nasilja v družini. Uradni list Republike Slovenije, št. 16/2008. Dostopno prek:
http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200816&stevilka=487 (5. 8. 2017).
Wenar, C. (2003). Razvojna psihopatologija i psihijatrija: od dojenačke dobi do adolescencije. Zagreb: Naklada Slap.
Whipple, E. E., Webster-Stratton, C. (1991). The role of parental stress in physically abusive families. Child Abuse Negl., 15(3), str. 279–291.
Wolfe, D. A. (1999). Child Abuse: Implications for Child Development and Psychopathology. Developmental clinical psychology and psyhiatry. Thousand Oaks, London, New Delhi: SAGE Publications.
85