Pismenost

Beseda pismenost izvira iz latinske besede litteratus, ki označuje »človeka, ki se uči«

(Pečjak, 2010, str. 11). V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (2000; v nadaljevanju:

SSKJ) je pismenost definirana kot znanje branja in pisanja.

Pismenost je v ožjem pomenu besede definirana kot človekova sposobnost branja in pisanja (Grginič, 2005). M. Cencič (2000) jo opredeljuje kot zapleteno, sestavljeno ter povezano dejanje in proces, ki ne obsega le branja in pisanja, temveč tudi govorjenje in poslušanje.

Nekatere definicije pismenosti poleg branja in pisanja vključujejo tudi računanje.

Unescova definicija (1979, v Pečjak, 2010, str. 139) pravi, da je oseba pismena, kadar lahko sodeluje v vseh življenjskih dejavnostih, v katerih se zahteva pismenost za vsakodnevno delovanje v družbeni skupnosti, ter uporablja svoje bralne, pisne in računske spretnosti.

V nacionalni strategiji za razvoj pismenosti (2006, str. 6–7) je pismenost opredeljena kot trajno razvijajoča se zmožnost posameznikov, da uporabljajo družbeno dogovorjene sisteme simbolov za sprejemanje, razumevanje, tvorjenje in uporabo besedil za življenje. Pridobljeno znanje in spretnosti ter razvite sposobnosti posamezniku omogočajo uspešno in ustvarjalno osebnostno rast ter odgovorno delovanje v poklicnem in družbenem življenju. Poleg zmožnosti branja, pisanja in računanja, se danes poudarja tudi pomen drugih zmožnosti, npr. poslušanja.

Vsem definicijam pismenosti je skupno, da poudarjajo pomen pismenosti za posameznika, v širšem kontekstu pa tudi za družbo, zato je prav, da se njen pomen sistematično odraža v strukturah, ki vplivajo na njen posredni ali neposredni razvoj.

V zadnjih desetletjih se je izoblikovalo več različnih teoretskih izhodišč za razumevanje pismenosti. M. Grginič (2005) opisuje razvojni vidik, ki daje prednost otroškemu dozorevanju, in izhaja iz predpostavke, da se otrok lahko opismeni šele, ko doseže določeno starost, ne glede na vpliv staršev in otrokovo predznanje. Teorije

__________________________________________________________________________

4

porajajoče se pismenosti so trdile, da branje in pisanje nista samostojni dejavnosti, temveč gre za precej kompleksen proces, ki se začne z rojstvom otroka.

Pregled nacionalnih dokumentov, povezanih s predšolsko vzgojo in z razvojem pismenosti, potrjuje domnevo o pomembnosti razvoja te spretnosti, saj je eden od ciljev Nacionalne strategije za razvoj pismenosti (2006, str. 8) razvijati porajajočo se pismenost pri predšolskem otroku za uspešen nadaljnji razvoj pismenosti. V Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji (2011, str. 76) je zapisan cilj »spodbujati možnost zgodnjega branja in pisanja (zmožnost porajajoče se pismenosti)«. Prav tako najdemo v Kurikulumu za vrtce (Bahovec, 2007, str. 19) zapisano, da je zlasti od tretjega leta dalje pomembno razvijanje predbralnih in predpisalnih sposobnosti. Vsi pomembni dokumenti, vezani na predšolsko obdobje, torej poudarjajo pomembno vlogo predšolskega obdobja za razvoj veščin, ki vplivajo na pismenost. Za razvoj pismenosti na različnih ravneh je bistvenega pomena sistematično in premišljeno delo v obdobju porajajoče se pismenosti, tj. predbralnem in predpisalnem obdobju (Cotič in Medved Udovič, 2011), zato bomo v naslednjem poglavju predstavili porajajočo se pismenost in predopismenjevalne veščine.

V preteklosti se je pogosteje uporabljal izraz veščine v povezavi z dejavnostmi predšolskega otroka. Dandanes pa je v literaturi in po mnenju stroke bolj v veljavi izraz spretnosti (Grginič, 2012). V nadaljevanju uporabljamo izraza spretnosti in veščine.

Veščina je vezana na določeno lastnost oz. dejanje, ki zahteva določeno lastnost, npr.

šolsko pisanje, risanje in učne veščine, spretnost pa je lastnost, ki je za določeno delo potrebna, ali dejavnost, ki zahteva določeno lastnost. Pojem zmožnost je definiran kot lastnost oz. značilnost koga, da zmore uresničiti, opravljati kako dejanje ali dejavnost (SSKJ, 2000).

2.1.1 Porajajoča se pismenost

V starejši literaturi zasledimo izraz pripravljenost za branje in pisanje, v novejši pa predvsem izraz porajajoča se pismenost. Strokovnjaki so s tem pojmom poudarili, da se razvoj pismenosti prične že pred vstopom otroka v šolo (Pečjak, 2003).

Porajajoča se pismenost je ustreznejši termin, saj je v predšolskem obdobju pismenost v razvoju, se nenehno razvija in je proces, ne pa enkratno dejanje. S tem se strinja tudi M. Grginič (2005, str. 69), ki pravi, da je porajajoča se pismenost postopen in

__________________________________________________________________________

5

dolgotrajen proces, ki zajema pismenost, znanje in spretnosti, ki jih otroci pridobijo spontano in neformalno pred vstopom v šolo, in obsega večji del predšolskega obdobja.

V literaturi je zaslediti številne definicije porajajoče se pismenosti (Pečjak, 2003;

Grginič, 2005): vsem je skupno poudarjanje spontanega razvoja in neformalnega učenja predopismenjevalnih veščin v obdobju zgodnjega otroštva ter pomena vpliva okolja, ki pomembno prispeva k razvoju pismenosti.

Porajajoča se pismenost je povezana s spoznavnim razvojem otroka, kjer ima v predšolskem obdobju osrednjo vlogo igra. Skozi simbolno igro otroci razvijajo védenje o pismenosti, odkrivajo pomene, njeno rabo pa povezujejo z vsakodnevnimi dogodki in ožjim poznanim okoljem (Grginič, 2005).

Elementi porajajoče se pismenosti

S. Pečjak (2003) elemente porajajoče se pismenosti razdeli v dve veliki skupini.

V prvo sodijo elementi, ki izhajajo primarno iz otroka, v drugo skupino pa tisti, ki so vezani na vlogo okolja.

Prva skupina zajema sposobnosti in veščine otroka, ki se kažejo na naslednjih področjih (Pečjak, 2003):

- zapomnitev imen črk in sposobnost povezovati črke s pripadajočimi glasovi;

- igranje z zlogi: sposobnost razstaviti besedo na zloge, poiskati začetni glas v besedi, poiskati rimo na določeno besedo;

- zaznavanje in popravljanje slovničnih napak;

- pojavljanje začetkov pisanja, fonetično pisanje;

- sposobnost hitrega poimenovanja določenega niza črk, številk in barv;

- zanimanje za branje in poslušanje.

V drugo skupino S. Pečjak (2003) uvršča sposobnosti in veščine, na katere vpliva okolje, v katerega je otrok vključen. Jezikovne sposobnosti izpostavi kot najpomembnejše; kažejo se kot razumevanje pomena besed in znanje o tem, kako iz besed tvorimo slovnično pravilne povedi.

__________________________________________________________________________

6

B. Jurišić (2001) je v svoji raziskavi ugotovila sedem pomembnih elementov porajajoče se pismenosti:

- zaznavanje in prepoznavanje tiska iz ožjega ali širšega okolja, - spoznavanje s črkami,

- razgovorno branje, - razumevanje vloge tiska, - razumevanje navodil, - glasovno zavedanje,

- računalniško opismenjevanje.

Petkomponentni model porajajoče se pismenosti avtorjev Lomax in Mcgee (1987) je zasnovan kot celotno znanje o pisnem jeziku in bralnih procesih, ki jih otrok pridobiva od tretjega do šestega leta starosti, in obsega:

- koncept tiska, - grafično zavedanje, - glasovno zavedanje,

- znanje o črkovno-glasovni skladnosti in - besedo branje.

Primerjava ugotovitev različnih avtorjev (Lomax in Mcgee, 1987; Jurišić, 2001; Pečjak, 2003) kaže na to, da vsi vključujejo enake sposobnosti in veščine otroka kot elemente porajajoče se pismenosti. B. Jurišić (2001) je dodala še element računalniškega opismenjevanja, ki je v današnjem času zagotovo eden od pomembnih členov porajajoče se pismenosti.