PODROČJA VKLJUČEVANJA TERAPEVTSKEGA PSA

Vpraševanke so povedale, da lahko terapevtskega psa vključimo v vse učne vsebine. V svojih zgodbah so navedle veliko dejavnosti, ki so jih izvedle s terapevtskim psom. Dejavnosti

67 vpraševanke izvajajo na različnih področjih. Nekatere izmed njih bomo v nadaljevanju predstavili. Povedale so še, da uporabljajo veliko materialov s 'pasjo vsebino'.

Neža je terapevtskega psa veliko vključevala pri učencu z motnjo pozornosti in hiperaktivnosti.

Vesna je opisala dejavnost za razvijanje pozornosti. (Za učence, pri katerih razvijaš slušno pozornost, lahko pripraviš, da pes leži na prostoru in imaš potem kartončke, na katerih piše navodilo, in jih preberejo sami ali mu jih ti prebereš. Npr. 'Po eni nogi skači do Pike in jo pobožaj'.) Tudi ostale vpraševanke so navajale podobne dejavnosti z različnimi materiali.

Maja je edina opisala, kako je s pomočjo terapevtskega psa, učence učila strategij učenja. (Tudi te delavnice, ki sem jih imela o učenju učenja. Jaz sem izhajala iz psa, kako se on uči. Pa smo delali učne stile in sem spet to navezala na psa. Da moramo veliko ponavljati, pes tudi mora večkrat slišati. To potem drugače sprejmejo (učenci).

Vesna je terapevtskega psa vključevala pri učencu z motnjo avtističnega spektra. Povedala je, da je z učencem delala, še preden je prejel odločbo o usmeritvi. (Enemu fantu z aspergerjevim sindromom so tudi v odločbi zapisali, da priporočajo terapijo s pomočjo psa. On ni znal reči ne hvala, ne sprejeti, ni vzpostavljal očesnega kontakta. Pri njem smo že pri petih korakih po konceptu vključili psa. To se je zelo dobro izkazalo, ker jim je potem na svetovalnem centru pri diagnostiku pomagalo. Jaz sem jim takrat opisala, kako ima on mehanski odnos. Potem so šli raziskovat in so ugotovili, da ima spekter avtističnih motenj.) Tudi Maja je povedala, da ima v načrtu, da bo psa vključevala k dečku, ki ima motnjo avtističnega spektra.

Vesna je opisala veliko dejavnosti na področju motorike. Podrobneje je predstavila primer učenja zavezovanja vezalk z učencem v petem razredu. (Postopoma s pripomočki in potem sem še na psu pripravljala otroka. Ena končnih ur je bila takšna, da je Pika imela popoldan zmenek in jo je moral ta fant urediti tako, da ji je potem po celem telesu pentlje zavezal.) Tudi Maja je povedala, da pripravlja različne dejavnosti, s katerimi učenci razvijajo motoriko. Opisala je primer dela z učencem z dispraksijo. (Npr. je postavil (učenec) poligon in je potem psa peljal čez poligon. Ob tem je učenec razvijal ogromno veščin. Obe strani telesa, vodenje psa, biti pozoren nanj.)

Preko učenja pravil in pravilnih pristopov do terapevtskega psa učenci urijo socialne spretnosti.

Vpraševanke so povedale, da vsako uro ponavljajo, kako se do psa pravilno pristopi, kako se ob psu obnašamo. Ana je povedala, da celo leto načrtovano izvaja dejavnosti za razvijanje socialnih spretnosti. V te ure pa pogosto vključi tudi snov šolskih predmetov (npr. računanje, poštevanko). V te dejavnosti so vključeni učenci s čustvenimi oziroma vedenjskimi težavami.

68

(Predvsem pri otrocih, ki imajo čustvene težave. Kužku so veliko pripovedovali o stvareh, o katerih sicer ne govorijo. O svojih stiskah, travmah. Dejavnost sem tudi tako pripravila, da je bila priložnost za to. Imela sem že deklico, ki ji je v prvem razredu mamica umrla. Z njo smo potem imeli individualno uro s terapevtskim psom.) Ocepek (2012) navaja, da terapevtski pes pomaga preseči stiske, ki jih otrok doživlja v družini, šoli ali drugje. Podpora staršev ali učiteljev je velikokrat zastrašujoča in ocenjujoča, zato otroci pogosto iščejo tolažbo pri hišnih ljubljencih. Poudari, da terapevtski pes lahko ponudi čustveno podporo, ne pa tudi instrumentalne, kot sta nasvet in pomoč (prav tam).

Maja je terapevtskega psa vključevala pri učencih, ki obiskujejo ure DSP in tako odpravljala predsodke do učencev, ki obiskujejo ure DSP. (Pes mi je pomagal, da so otroci čutili, da se tam (na urah DSP) dogaja nekaj dobrega. Tako sem otroke pridobila na svojo stran.) Terapevtski pes pa je bil vključen tudi pri delu z učencem, ki je bil v postopku prešolanja na šolo s prilagojenim programom. (Pes ga je šel na šolo iskat in ga je pripeljal tja (na šolo s prilagojenim programom). In ta prehod je bil potem bistveno lažji.)

Vesna se je s svojo terapevtsko psičko pogosto vključevala tudi na dneve dejavnosti. (Večkrat smo dneve dejavnosti izpeljali zaradi določenega otroka, ki je to potreboval. Na primer, da ga je ona (terapevtska psička) peljala nekam. Vedno je bilo to z nekim namenom, ni šla ona (terapevtska psička) kar tako zraven.) Učenci, ki imajo težave s komunikacijo, lahko s terapevtskim psom izvedejo delavnico sobivanja s psom, je še dodala Vesna.

V literaturi najpogosteje zasledimo, da učenci berejo terapevtskim psom (Treat, 2013; Jalongo, Astorino in Bomboy, 2004; Sever, 2016; Trampuš, 2014). Vse vpraševanke so povedale, da je terapevtski pes pogosto vključen k uram branja. Maja, Vesna in Ana so povedale, da izvajajo program R.E.A.D.® (branje s pomočjo psa). Tudi Neža in Mija sta pri učencih, ki so slabše brali, vključili terapevtskega psa. Vesna je opisala dejavnost, kako lahko s terapevtskim psom urimo vezavo dveh glasov. (Pes leži in imaš npr. črko B pri vratu, črko A pri repu in on z božanjem potem veže B-A.) Neža je predstavila primer učenja z učencem z govorno-jezikovno motnjo, ki je imel zelo skromno besedišče. (Ta fant, ki ni imel že osnovnega besedišča, je potem tam notri (v knjigi) prebral, pogledal je na sliki, jaz sem pripravila listke in je na koncu iz žepkov oziroma takšnih hišic, ki jih ima Muri, izžrebal sličice (konkretni material z različnimi žepki, kjer so skrite naloge). Fant je potem tisto prebral, če se je dalo, je to pripel na dlako ali priredil k sliki. Tako sem potem nadgrajevala pasje besedišče in primerjavo s tem, kje imamo

69 pa mi npr. dele telesa.) Mija in Neža za učence z disleksijo pripravljata različne dejavnosti, s pomočjo katerih učenci urijo branje, tvorjenje povedi in pisanje.

Jaz sem naredila tudi v obliki kosti, na katere sem zapisala samo besede (kartončki v obliki kosti, na katerih so zapisane besede.). To je sploh za dislektike dobro. Pa sem psu zataknila te kostke (npr. v torbico, ki jo ima na oprsnici ali se kartončke pripne na dlako psa) in je moral učenec te kostke vleči. (Mija).

Tudi intervjuje smo delali z učenci z disleksijo. Tako smo spoznavali, katere vprašalnice poznamo. Ta material (vprašalnice na kartončkih) sem pripravila ves vnaprej in po navadi to skrijemo pri kužkih (konkretni material, kjer ima terapevtski pes na sebi ''plašč'' z različnimi žepki, kjer so skrite naloge) ali v učilnici, da kuža to išče okrog. Nato so si morali izmisliti vprašanje tako, da je bila lepo oblikovana cela poved na temo »Kaj bi ti vprašal Jono?«.

Učenec vprašanje potem oblikuje, vodnica odgovori in potem je treba vse to zapisati. To je pri teh učencih velik problem, ampak takrat, jim to ni težko. (Neža)

Neža pogosto terapevtske pse uporablja za razvijanje matematičnih veščin. (Pri matematiki recimo, jih veliko uporabljamo pri merjenju, merskih enotah.) Tudi Trampuš (2014) opisuje veliko dejavnosti s terapevtskim psom, ki vključujejo merjenje, štetje, računanje, urejanje in prikazovanje podatkov.

Vpraševanke so predstavile veliko idej za dejavnosti. Terapevtski psi so lahko vključeni pri različnih dejavnostih. Motiviranje učencev je področje, ki je vključeno v vseh dejavnostih, ki smo jih opisali. Prav tako razvijanje samozavesti. Ideje za dejavnosti pa lahko predstavljajo tudi vodilo za prihodnje strokovne delavce, ki se bodo odločili v vzgojno-izobraževalno delo vključiti terapevtskega psa.