UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Oddelek za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko Posebne razvojne in učne težave
Alenka Mlakar
VKLJUČEVANJE TERAPEVTSKEGA PSA K URAM DODATNE STROKOVNE POMOČI
Magistrsko delo
Ljubljana, 2020
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Oddelek za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko Posebne razvojne in učne težave
Alenka Mlakar
VKLJUČEVANJE TERAPEVTSKEGA PSA K URAM DODATNE STROKOVNE POMOČI
Magistrsko delo
Mentorica: doc. dr. Darja Skribe Dimec
Ljubljana, 2020
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem mentorici doc. dr. Darji Skribe Dimec, ki je sprejela mentorstvo pri pisanju tega magistrskega dela. Hvala za stalno dosegljivost in hitro odzivnost. Hvala za vse usmeritve, ki so mi pomagale pri pisanju magistrskega dela, ter hvala za vse spodbudne besede.
Zahvaljujem se tudi vsem sodelujočim strokovnim delavkam, ki so mi s pripovedovanjem svojih zgodb omogočile izvedbo raziskave.
Za vso podporo in prijazne besede med študijem ter v času nastajanja tega dela se zahvaljujem moji družini, fantu Gregorju in vsem prijateljem, ki so mi stali ob strani.
In nazadnje, draga moja Koli in Mini, hvala vama za vsako položeno tačko med pisanjem magistrskega dela. Hvala, ker sta moja največja učitelja
I POVZETEK
Nobena druga žival ni človeku tako blizu kot pes. Pes je človekov spremljevalec, družabnik, vodnik slepih, pomočnik gibalno oviranim. Pse terapevte vključujemo v različne institucije in v različne dejavnosti. V magistrskem delu z naslovom Vključevanje terapevtskega psa k uram dodatne strokovne pomoči je predstavljeno delo s terapevtskimi psi kot oblika pomoči učencem, ki obiskujejo ure dodatne strokovne pomoči.
V teoretičnem delu je predstavljen odnos med človekom in živaljo, ki se je razvijal skozi tisočletja. Na kratko je predstavljena zgodovina terapije s pomočjo živali. Opredelili smo različne oblike posredovanja s pomočjo živali. Predstavili smo tudi nekatera slovenska društva za terapijo s pomočjo psov. V nadaljevanju je opisano delo s terapevtskimi psi, kjer smo se osredotočili na področje vzgoje in izobraževanja. Opisali smo nekaj primerov dobrih praks vključevanja terapevtskih psov v vzgojno-izobraževalne institucije. Predstavljene so tudi številne raziskave o vplivu terapevtskih psov na vedenje, motivacijo in učne dosežke učencev.
Prav tako smo predstavili dodatno strokovno pomoč, ki je namenjena odpravljanju primanjkljajev, motenj ali ovir učencev z različnimi vzgojno-izobraževalnimi potrebami.
V empiričnem delu so predstavljeni problem, cilji raziskovanja in metodologija. Opisan je postopek zbiranja in obdelave podatkov. Z uporabo narativne metodologije je predstavljenih pet primerov dobrih praks, ki so zapisani v obliki zgodb. Iz zgodb smo ugotovili, da terapevtski pes predstavlja spodbudno učno okolje in da s takšno obliko pomoči lahko vplivamo na socialni, čustveni in akademski razvoj učencev. Vpraševanke so navedle številne prednosti, ki jih ta oblika pomoči prinaša. Največkrat opažen vpliv, ki so ga vpraševanke navedle, se kaže kot večja motiviranost, sproščenost in umirjenost učencev. Vpraševanke so poudarile, da takšna oblika pomoči prinaša veliko dodatnega dela in prilagajanja pri pripravi in izvedbi ur dodatke strokovne pomoči. Drugih ovir oziroma omejitev posebej niso izpostavile. Navajajo le, da je v primerjavi s povpraševanjem, terapevtskih parov premalo.
KLJUČNE BESEDE: terapevtski pes, dodatna strokovna pomoč, izobraževanje s pomočjo psa, učne težave, izvajalci dodatne strokovne pomoči.
II
ABSTRACT
Dogs are the closest animals to humans, they are our companions, partners, guide and assistance dogs. Nowadays therapy dogs take part in different institutions and in different activities. Master thesis with title Integration of therapy dogs into additional professional assistance, presents work with therapy dogs as a way of helping students, that visit hours of additional professional assistance.
Theoretical part presents human – animal bond that was developing for thousands of years. The history of animal assisted therapy is being briefly introduced. We described different forms of animal assisted interventions. We also introduced some Slovenian associations for dog assisted interventions. After that, we described work with therapy dogs, where we focused on the field of education. We described some examples of good practices of integrating therapy dogs in educational setting. Various researches about impact of therapy dogs on behavior, motivation and academic achievements of students, are also presented. Furthermore, we introduced additional professional assistance, that is intended to help students with different educational needs to decrease deficiencies, difficulties and disorders.
Problem, goals of research and methodology are presented in empirical part. The process of gathering and processing data is written up. Using narrative methodology, five cases of good practices are written down and presented in stories. Stories tell us, that therapy dogs form encouraging learning environment and that we can impact on social, emotional and academic development of students. Interviewees named many advantages of bringing therapy dogs to additional professional assistance. Mostly they mentioned increased motivation, reduced feelings of stress and calmness of students. Interviewees stated that bringing therapy dogs to additional professional assistance, brings in a lot of extra work and adjusting during preparation and performing additional professional assistance. They didn’t mention other limitations or barriers, except that there aren’t enough therapy couples.
KEY WORDS: therapy dog, additional professional assistance, dog assisted education, learning disabilities, additional professional assistance teachers.
III KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 1
2 TEORETIČNI DEL ... 3
2.1 ODNOSČLOVEK–ŽIVAL ... 3
2.2 ZGODOVINATERAPIJESPOMOČJOŽIVALI ... 4
2.3 POSREDOVANJESPOMOČJOŽIVALI ... 5
TERAPIJA S POMOČJO ŽIVALI ... 6
AKTIVNOSTI S POMOČJO ŽIVALI ... 7
IZOBRAŽEVANJE S POMOČJO ŽIVALI ... 7
RAZLIKE MED AKTIVNOSTMI IN TERAPIJO S POMOČJO ŽIVALI ... 8
PREDNOSTI IN SLABOSTI AKTIVNOSTI IN TERAPIJE S POMOČJO ŽIVALI ... 8
2.4 TERAPIJASPOMOČJOPSA ... 11
DRUŠTVA IN ORGANIZACIJE ZA TERAPIJO S POMOČJO PSA ... 13
2.4.2 TERAPEVTSKI PSI V VZGOJI IN IZOBRAŽEVANJU ... 14
PODROČJA DELA S PSOM V ŠOLI ... 14
PRIMERI DOBRIH PRAKS VKLJUČEVANJA TERAPEVTSKIH PSOV ... 16
2.5 RAZISKAVEOVPLIVUTERAPEVTSKIHPSOV ... 17
2.5.1 VPLIV NA UČNE DOSEŽKE ... 18
2.5.2 VPLIV NA VEDENJE OTROK V POVEZAVI Z UČNIMI DOSEŽKI ... 20
2.5.3 VPLIV NA MOTIVACIJO V POVEZAVI Z UČNIMI DOSEŽKI ... 23
2.6 DODATNASTROKOVNAPOMOČ ... 25
2.6.1 OPREDELITEV DODATNE STROKOVNE POMOČI ... 26
2.6.2 STROKOVNA SKUPINA... 27
2.6.3 POUČEVANJE UČENCEV, KI OBISKUJEJO URE DODATNE STROKOVNE POMOČI ... 30
3 EMPIRIČNI DEL ... 32
3.1 OPREDELITEVRAZISKOVALNEGAPROBLEMA ... 32
3.2 CILJIINRAZISKOVALNAVPRAŠANJA ... 32
3.3 METODOLOGIJA ... 33
NARATIVNA METODOLOGIJA ... 33
3.4 POSTOPEKZBIRANJAPODATKOV ... 36
RAZISKOVALNI INSTRUMENT ... 36
IV
POSTOPEK IZVEDBE INTERVJUJEV ... 37
RAZISKOVALNI VZOREC ... 38
3.5 POSTOPEKOBDELAVEPODATKOV ... 40
3.6 REZULTATI... 40
3.6.1ZGODBEVPRAŠEVANK ... 41
3.6.1.1 MAJINA ZGODBA ... 41
3.6.1.2 INTERPRETACIJA MAJINE ZGODBE ... 43
3.6.1.3 VESNINA ZGODBA ... 45
3.6.1.4 INTERPRETACIJA VESNINE ZGODBE ... 47
3.6.1.5 MIJINA ZGODBA ... 50
3.6.1.6 INTERPRETACIJA MIJINE ZGODBE ... 51
3.6.1.7 NEŽINA ZGODBA ... 52
3.6.1.8 INTERPRETACIJA NEŽINE ZGODBE ... 55
3.6.1.9 ANINA ZGODBA ... 57
3.6.1.10 INTERPRETACIJA ANINE ZGODBE ... 59
3.6.2 VSEBINSKA ANALIZA ... 62
3.6.2.1 POGOJI ZA VKLJUČEVANJE TERAPEVTSKEGA PSA ... 63
3.6.2.2 NAČRTOVANJE VKLJUČEVANJA TERAPEVTSKEGA PSA ... 65
3.6.2.3 PODROČJA VKLJUČEVANJA TERAPEVTSKEGA PSA ... 66
3.6.2.4 UČNA URA S TERAPEVTSKIM PSOM ... 69
3.6.2.5 SODELOVANJE MED STROKOVNIM DELAVCEM IN TERAPEVTSKIM PAROM ... 71
3.6.2.6 VLOGA IN POMEN TERAPIJE S POMOČJO PSA ... 72
3.6.2.7 ZAŠČITA TERAPEVTSKEGA PSA... 75
3.6.2.8 OVIRE IN OMEJITVE... 76
3.6.2.9 MOŽNOSTI IZBOLJŠANJA DELA S TERAPEVTSKIMI PSI ... 77
4 SKLEPNE UGOTOVITVE ... 79
5 LITERATURA ... 82
6 PRILOGI ... 90
KAZALO TABEL Tabela 1: Prikaz kategorij in vsebovanih kod 2. reda ... 62
1
1 UVOD
Živali predstavljajo pomemben del mojega življenja že od otroštva. Tudi sama imam dva psa in si življenja brez njiju ne predstavljam. Eden izmed njiju je terapevtski pes. V času izobraževanja za terapevtski par me je izobraževanje s pomočjo psa pričelo zelo zanimati, zato sem se odločila, da to področje podrobneje raziščem. Kot učiteljica dodatne strokovne pomoči sem začela razmišljati, kako bi lahko moj terapevtski pes pripomogel pri premagovanju stisk, ovir in primanjkljajev mojih učencev.
Že dolgo velja rek, da je pes človekov najboljši prijatelj. Ivanovič (2017) piše, da so psi naši družabniki, sopotniki naših življenj, v današnjem času vse pogosteje obravnavani kot enakopravni člani družine. Dober odnos, ki je povezan z zaupanjem in vzajemnim spoštovanjem, lahko človeku in psu daje ogromno koristi. Ne samo tiste prvinske, čuvanje in varnost, temveč tudi socialne, psihične, fizične in nazadnje tudi terapevtske.
Danes lahko psi opravljajo različne službe, za katere so bili vzgojeni in izučeni. Terapevtski psi so posebej izšolani psi, ki lahko skupaj s svojimi vodniki obiskujejo različne ustanove in institucije. Tako je lahko terapevtski pes prisoten tudi v šoli, v učilnicah ali pri drugih oblikah izobraževanja. Mreža šolski pes združuje vzgojno-izobraževalne ustanove, ki v svoje delo redno vključujejo terapevtskega psa (Mreža šolski pes, 2020). Mreža formalno deluje od januarja 2017. Vanjo so vpisane izobraževalne ustanove, ki to obliko poučevanja nudijo njihovim otrokom oziroma učencem.
Vršnik Perše idr. (2016) v nacionalni evalvacijski študiji navajajo, da imajo vse slovenske osnovne šole vključenega vsaj enega učenca z odločbo. Naraščajoče število otrok s posebnimi potrebami od nas zahteva uporabo novih, inovativnih pristopov poučevanja učencev s posebnimi potrebami, saj z njimi izboljšamo dosežke učencev. Vključevanje terapevtskega psa k uram dodatne strokovne pomoči je ena izmed oblik poučevanja, ki se po mojih izkušnjah redko pojavlja v slovenskih osnovnih šolah.
V okviru magistrskega dela smo želeli raziskati tako pozitivne kot morebitne negativne učinke vključevanja terapevtskega psa k uram dodatne strokovne pomoči. V teoretičnem delu smo predstavili posredovanje s pomočjo živali in terapijo s pomočjo psa. Opredelili smo področja dela s terapevtskim psom v šoli, predstavili primere dobrih praks in raziskave o vplivu terapevtskih psov. Prav tako smo predstavili in opredelili dodatno strokovno pomoč. V empiričnem delu smo predstavili zgodbe vpraševank, ki terapevtske pse vključujejo k uram
2
dodatne strokovne pomoči. Z vsebinsko analizo podatkov smo predstavili pomembne vidike vključevanja terapevtskih psov, ki so jih navedle vpraševanke. Z raziskavo smo želeli ozavestiti strokovne delavce, ki izvajajo ure dodatne strokovne pomoči, o možnostih vključevanja terapevtskih psov k uram dodatne strokovne pomoči.
3
2 TEORETIČNI DEL
V teoretičnem delu smo opisali odnos med človekom in živaljo ter zgodovino terapije s pomočjo psa. Opredelili smo terapijo s pomočjo živali, aktivnosti s pomočjo živali in izobraževanje s pomočjo živali. Ugotavljali smo, kakšne so razlike med terapijo in aktivnostmi s pomočjo živali, kje jih lahko izvajamo ter kakšne so prednosti in slabosti terapije. Predstavili smo tudi društva in organizacije za terapijo s pomočjo psa. Izpostavili smo oblike in načine posredovanja s psom v šoli. Predstavili smo nekaj primerov dobrih praks vključevanja terapevtskih psov v delo z učenci s posebnimi potrebami pri nas in v tujini. V nadaljevanju smo predstavili raziskave avtorjev o pomenu vključevanja terapevtskih psov v vzgojo in izobraževanje. Prav tako smo predstavili dodatno strokovno pomoč, strokovno skupino in izpostavili pomembne elemente poučevanja učencev, ki obiskujejo dodatno strokovno pomoč.
2.1 ODNOS ČLOVEK – ŽIVAL
Naše življenje je že od nekdaj tesno povezano z živalmi (Marinšek in Tušak, 2007). Prve živali, ki so s človekom vzpostavile stik in se udomačile, so bili volkovi, predniki psov (Walsh, 2009).
Walsh (prav tam) navaja, da je človek skozi celotno zgodovino v svoje življenje vključeval živali. Tako je vez med človekom in živaljo prisotna že tisočletja. V preteklosti so živali predstavljale vir prehrane, uporabljali so jih kot prevozna sredstva, za pomoč pri delu ali lovu ter za svojo varnost. Ponekod živali še danes religiozno častijo. Sčasoma so postale naši sopotniki, prijatelji in družabniki (Marinšek in Tušak, 2007). V današnji družbi živali zavzemajo vse pomembnejšo vlogo v naših življenjih (Walsh, 2009). Skozi leta se je izkazalo, da imajo živali lahko pozitiven vpliv na počutje in zdravje ljudi. Obstaja veliko študij, ki podpirajo dejstvo, da so mnoge živalske vrste inteligentne in čuteče, zmožne kognitivne, čustvene in socialne inteligence (prav tam).
Vsak, ki ima za družabnika žival, ve, da lahko na človeka vplivajo zdravilno. Nekatere živali so namreč zvesti prijatelji in človeku podarjajo naklonjenost ter ljubezen (Vešligaj Damiš in Čeh, 2013). Številne raziskave so pripomogle k razumevanju, da živali prinašajo ljudem številne pozitivne fiziološke in psihološke koristi (npr. Wells, 2009; Jalongo, 2004; Knez, 2013). Levinson (1980, po Wilson in Turner, 1998, v Marinšek in Tušak, 2007, str. 72) meni, da »domača žival pozitivno vpliva na čustveno harmonijo in človekovo stabilnost«. Ocepek (2012) primerja prijateljstvo z živaljo s prijateljstvom s človekom. Trdi, da obstaja v različnih oblikah. Bolj kot sta si podobna socialna organizacija in komunikacijski sistem dveh vrst, večja je sposobnost prepoznavanja signalov drugega in sporazumevanja. Človek zato najlažje razvije
4
odnos z višjimi vretenčarji, kot so psi in mačke. Psi in mačke imajo edinstven odnos s človekom (prav tam). Marinšek in Tušak (2007) navajata, da psi z ljudmi preživijo največ časa. So edini, ki so neprestano na razpolago kot sopotniki, poleg tega pa so sposobni postati tudi delovni partnerji. Zato jih najpogosteje uporabljamo za terapijo s pomočjo živali. Kljub temu poudarjata, da živali ne smemo imeti kot nadomestilo za človeške odnose, saj bo naše življenje zdravo in kakovostnejše, če bodo odnosi z živalmi le dopolnilo medčloveškim odnosom.
2.2 ZGODOVINA TERAPIJE S POMOČJO ŽIVALI
Psi so imeli v preteklosti pomembno vlogo. Najosnovnejša naloga je bila čuvanje gospodarja in njegovega imetja, skozi čas pa se je med človekom in psom razvilo partnerstvo, ki ju je oba zaznamovalo za vedno (Ivanovič, 2017). Ocepek (2012) navaja, da so naši predniki že pred 12.000 leti prijateljevali s psom. Kot dokaz navaja paleolitski grob s človeškim in živalskim okostjem, ki sta bili pokopani tesno skupaj. Roka je bila položena tako, da je objemala psa (prav tam).
Grški bog zdravilstva Asklepij je svojo zdravilno moč širil s pomočjo svetih psov (Štravs, 2015). V 9. stoletju so menihi v Belgiji prizadetim ljudem dovolili oskrbovati živali, saj so menili, da ti preprosti 'otroški' užitki odženejo žalost in skrbi ter celo pomagajo vzpostaviti harmonijo med dušo in telesom (prav tam). Vešligaj Damiš in Čeh (2013) navajata, da so v 18.
in 19. stoletju živali vključevali v terapevtsko obravnavo v bolnišnicah v Angliji in Evropi. S skrbjo pacienta za žival so želeli dati pacientom občutek smiselnosti. Živali naj bi imele pomirjujoč učinek na paciente (prav tam). Alltschiller (2011) opisuje, da so domače ljubljenčke uporabljali kot del terapije že v letu 1792 v Querker Society of Friends York Retreat v Angliji.
Živali so v terapevtske namene uporabljali kot alternativo nehumanim pogojem v takratnih psihiatričnih bolnišnicah. Znana medicinska sestra, Florence Nightingale, je leta 1859 dejala, da so hišni ljubljenčki odlični tovariši (prav tam).
Urichuk in Anderson (2003) pišeta, da so živali v ZDA prvič uporabili leta 1919, v bolnišnici St. Elizabeth's v Washingtonu, kjer naj bi psi služili kot vir sprostitve. Leta 1944 so živali prvič uporabili v vojaški bolnišnici. Prvi terapevtski pes je bil Smoky, ki ga je dr. Charles Mayo v obdobju 2. svetovne vojne uporabljal v svoji bolnišnici za terapevtske namene, pri rehabilitaciji vojakov. Izdelali so eksperimentalni program, ki naj bi pomagal pacientom s telesnimi poškodbami in psihološkimi travmami. Prav tako je pri svojem delu psa po imenu Jofi uporabljal Sigmund Freud, ki je menil, da pacienti med psihoterapijami ob njem lažje govorijo o sebi (prav tam).
5 Mnogi za začetnika terapije s pomočjo živali imenujejo psihologa dr. Levinsona, ki je leta 1953 po naključju odkril pozitivne učinke terapije, ko je k njemu prezgodaj prišel na obravnavo mlad fant in tam naletel na njegovega psa Jinglesa (Alltschiller, 2011). Ugotovil je, da žival deluje kot katalizator v terapiji, saj predstavlja varen kanal pri pogovorih o strahovih in skrbeh ter tako pozitivno prispeva pri odnosu do realnosti. Dr. Boris Levinson je opazoval, kako njegov pes Jingles vpliva na mlajše paciente. Trdil je, da otrok oblikuje neogrožujoče razmerje, ki ga lahko nato uporabi kot izkušnjo za generalizacijo pri vzpostavljanju odnosa z ljudmi. Otroci so bili v družbi živali bolj spontani. Zadržani in molčeči otroci so se ob njem sprostili. Kadar je pri terapiji bil navzoč Jingles, so raje sodelovali, bili so bolj zaupljivi. Svoje ugotovitve je dr.
Boris Levinson prvič predstavil leta 1961 na konferenci American Psychological Association pod imenom ''Pet therapy'', kjer je bil deležen številnih kritik. Kasneje je svoje ugotovitve predstavil v dveh knjigah: Pet-Oriented Child Psychotherapy in Pets and Human Development.
Dr. Levinson je verjel, da živali služijo kot prehodni objekt (transitional object), ki jim omogoča, da se najprej otrok zbliža z živaljo, zatem s terapevtom in nato z ostalimi (prav tam).
Na podlagi tega so različni strokovnjaki (psihologi, zdravniki, psihoterapevti idr.) kasneje začeli živali vključevati v svoje terapevtske pristope. Tako se je razvila terapija s pomočjo živali. Takšno metodo dela danes vključujemo v obravnave z različnimi skupinami ljudi (Majcenovič Cipot, 2013). Danes postaja terapija s pomočjo živali vse pogostejša oblika pomoči. To področje postaja zanimivo tudi za raziskovalce. Z raziskavami in ozaveščanjem o pozitivnih učinkih vključevanja živali v bolnišnice, šole, domove za ostarele idr., postaja ta oblika pomoči vse bolj priznana tudi med strokovnjaki.
2.3 POSREDOVANJE S POMOČJO ŽIVALI
Zavod PET (2018) posredovanje s pomočjo živali (ang. Animal assisted interventions – AAI) definira kot dejavnost, ki namensko vključuje živali, ki ustrezajo določenim merilom, kot del terapevtskega procesa ali izboljšanja kakovosti človekovega življenja na katerem koli področju. Marinšek in Tušak (2007) opisujeta, da skoraj četrtina psihoterapevtov uporablja živali v kombinaciji s svojo psihoterapijo. Živali vključujejo z namenom lažje vzpostavitve odnosa. Corson in Corson (1980, v Marinšek in Tušak, 2007) opišeta ta proces kot socialno mazilo, kjer žival olajša stik v terapevtskem odnosu.
Posredovanje s pomočjo živali delimo na več področij. Poznamo dve organizirani dejavnosti s pomočjo živali, ki ju bomo v nadaljevanju še razčlenili. Terapija s pomočjo živali (angl. Animal assisted therapy – AAT) in aktivnost s pomočjo živali (angl. Animal assisted activity – AAA).
6
Posebna oblika terapij ali aktivnosti s pomočjo živali je izobraževanje s pomočjo živali (angl.
Animal assisted education AAE) (Pet Partners, 2020).
TERAPIJA S POMOČJO ŽIVALI
Pet Partners (2020), ena vodilnih organizacij na področju raziskovanja učinkov aktivnosti in terapij s pomočjo psa (pred letom 2012 imenovana Delta Society), je terapijo s pomočjo živali (v nadaljevanju TSŽ) definirala kot ciljno usmerjeno dejavnost, kjer je žival, ki ustreza določenim kriterijem, enakovreden udeleženec procesa zdravljenja. Terapijo vodita strokovnjak s specifičnimi znanji in vodnik živali. Izvaja se v skupini ali individualno. Vešligaj Damiš in Čeh (2013) navajata, da gre za načrtovane pedagoške, psihološke in socialno integrativne posege v procesu zdravljenja. Namenjena je lahko otrokom, mladostnikom, odraslim ali starejšim osebam in osebam s posebnimi potrebami. Ob zaključeni terapiji se celoten proces dokumentira in evalvira (Marinšek in Tušak, 2007).
Živali lahko vključujemo v različne programe in različne situacije. TSŽ je formalen program zdravljenja. Terapevtu omogoča, da naenkrat vpliva na več funkcionalnih ciljev, kar je velika prednost (Marinšek in Tušak, 2007). Cilje, ki jim pri TSŽ sledimo, razdelimo v štiri širša področja (Marinšek in Tušak, 2007, str. 140):
1. TELESNI CILJI: izboljšanje fine motorike, izboljšanje občutka za ravnotežje, izboljšanje koordinacije, izboljšanje sposobnosti prijemanja, izboljšanje telesne drže, povečanje obsega posameznega giba, taktilna stimulacija idr.
2. MENTALNI CILJI: izboljšanje socialno-interakcijskih sposobnosti, povečanje verbalne komunikacije, povečanje pozornosti in koncentracije, samopodobe, samozaupanja, samospoštovanja, zmanjševanje strahu in anksioznosti, občutkov osamljenosti, izražanje čustev, empatije, pomoč pri izgubi in žalovanju, povečanje sposobnosti zaupanja, krepitev stika z realnostjo, vzpostavljanje osebnostne stabilnosti idr.
3. IZOBRAŽEVALNI CILJI: izboljšanje besednega zaklada, branja in bralnega razumevanja, izboljšanje dolgoročnega in kratkoročnega spomina, priklica iz spomina, izboljšanje artikulacije, izboljšanje poznavanja pojmov, sposobnosti reševanja problemov idr.
4. MOTIVACIJSKI CILJI: povečanje motivacije za sodelovanje in stika z drugimi člani skupine, izboljšanje medsebojne interakcije idr.
7 TSŽ se najpogosteje izvaja individualno, vendar ne zmeraj (Ilič, 2013). Ilič (prav tam, str. 23) loči tri pristope, kjer se TSŽ izvaja:
1. TSŽ za premagovanje fizičnih poškodb po travmi; okrevanje po nesreči – rehabilitacija.
2. TSŽ kot način premagovanja tegob bolezni; zmanjšanje, lajšanje oziroma ukinitev učinkov bolezni.
3. TSŽ kot način premagovanja težav psihološkega in sociološkega značaja.
AKTIVNOSTI S POMOČJO ŽIVALI
Aktivnost s pomočjo živali (v nadaljevanju ASŽ) Pet Partners (2020) definira kot posredovanje, ki zagotavlja možnosti za motivacijske, izobraževalne, rekreacijske oziroma terapevtske koristi, s katerimi izboljšamo kakovost življenja. Aktivnost izvajajo usposobljeni strokovnjaki oziroma vodniki živali . V tem primeru predhodno določenih ciljev ni. ASŽ prinašajo motivacijsko, izobraževalno oziroma duševno podporo posamezniku (Vešligaj Damiš in Čeh, 2013). Ambasadorji nasmeha (2020) dodajajo, da so ASŽ ''meet and greet'' (spoznaj in pozdravi) aktivnosti, ki vključujejo živali, ki obiskujejo ljudi. Iste aktivnosti se lahko ponavljajo pri različnih ljudeh, kar je nasprotje terapevtskim programom, ki so individualno oblikovani za točno določeno osebo ali zdravstveno stanje.
McCoulloch (1983, v Marinšek in Tušak, 2007) navaja, da je potek ASŽ spontan, aktivnost pa traja tako dolgo, kot je v določenem trenutku potrebno. Blackmann (1996, v Marinšek in Tušak, 2007) meni, da je ASŽ manj uradna različica TSŽ. Ilič (2013) pa pojasnjuje, da je ASŽ dejavnost s terapevtskim učinkom, ne pa terapija v medicinskem pomenu besede. ASŽ predstavlja družabništvo in igre.
IZOBRAŽEVANJE S POMOČJO ŽIVALI
Zavod PET (2020) na svoji spletni strani navaja, da je izobraževanje s pomočjo živali posebna oblika ASŽ ali TSŽ. Je posredovanje v vzgojno-izobraževalne namene v vrtcih, šolah in drugih ustanovah oziroma organizacijah, ki izvajajo izobraževanje otrok in mladine. Izvaja se lahko v obliki delavnic za otroke in starše, enkratnih obiskov ali v okviru dodatne strokovne pomoči.
Ena od posebnih oblik izvajanja je R.E.A.D.® program, program branja s pomočjo živali, ki ga bomo podrobneje predstavili v nadaljevanju.
Pet Partners (2020) izobraževanje s pomočjo živali definira kot ciljno-usmerjeno, načrtovano in strukturirano dejavnost, ki jo vodijo usposobljeni učitelji ali specialni pedagogi. Učni proces vodi učitelj, ki je hkrati vodnik svoje živali, ali delovni par vodnik – žival, kot pomoč učitelju,
8
s katerim sodelujeta v izobraževalnem procesu. Splošni cilji dejavnosti so razvijanje kognitivnih sposobnosti, akademski in socialno-čustveni razvoj. Napredek se meri in dokumentira.
Trampuš meni (2014), da gre pri izobraževanju s pomočjo živali za to, da psa vključimo v pedagoški proces kot učiteljevega pomočnika. Treba je zagotoviti, da bo pes stalno pod nadzorom vodnika, da bodo v stik z njim prihajali samo učenci, ki to sami želijo, in da bo pouk enako učinkovit kot sicer. Pes torej pomeni dodatek k običajnemu pouku.
RAZLIKE MED AKTIVNOSTMI IN TERAPIJO S POMOČJO ŽIVALI
Čeprav na prvi pogled težko ločimo med ASŽ in TSŽ, McCulloch (1983, v Marinšek in Tušak, 2007) trdi, da obstajajo odločilne razlike med ASŽ in TSŽ. Kadar govorimo o TSŽ morajo biti izpolnjeni vsi trije spodaj opisani pogoji (Marinšek in Tušak, 2007, str. 140–141).
1. Pri TSŽ sodelujejo načrtno usposobljeni strokovnjaki. Vedno je prisotna strokovna oseba (zdravstveni delavec, delovni terapevt, učitelj, psiholog, logoped, specialni pedagog idr.), ki se aktivno vključuje delo. Lahko pa je vodnik živali tudi strokovna oseba. Kadar takšen strokovnjak obišče skupino na neuradno, govorimo o ASŽ.
2. TSŽ je usmerjena na določen cilj (npr. izboljšanje socialnih sposobnosti, govornih sposobnosti idr. Če cilji niso vnaprej določeni, potem to ni TSŽ, temveč ASŽ. Delta Society (v Marinšek in Tušak, 2007) navaja, da je bistvena razlika med ASŽ in TSŽ ta, da pri TSŽ načrtno usmerjamo in spreminjamo človekovo delovanje.
3. Pri TSŽ celoten proces dokumentiramo (vsako srečanje zapišemo in merimo napredek). Pri delu je potrebna podrobna diagnostična obravnava posameznika, podrobna izdelava načrta in razdelitev nalog interventnega tima. Z obvezno supervizijo in analizami je spremljan celoten terapevtski proces, ki ga končno ovrednotimo z vidika uspešnosti.
PREDNOSTI IN SLABOSTI AKTIVNOSTI IN TERAPIJE S POMOČJO ŽIVALI
Prednosti pri TSŽ in ASŽ je pri vseh starostnih skupinah veliko. Študije dokazujejo, da naveza človek – žival prinaša tako fizične kot psihološke koristi za človeka (Zupanc, 2015). Ilič (2013) opisuje pozitivne učinke terapije s pomočjo živali in jih deli v tri skupine: učinke na fizični ravni, učinke na psihični ravni in učinke na socialni ravni.
9 UČINKI NA FIZIČNI RAVNI
Prisotnost in dotikanje psa prinaša mnoge zdravstvene koristi za človeka. Velde in drugi (2005, v Zupanc, 2015) navajajo, da samo božanje psa sprošča, znižuje krvni tlak in frekvenco srca, poveča pa se periferna temperatura. Omogoča hitrejše in lažje okrevanje po poškodbah, hitrejše celjenje ran in blagodejno učinkuje na krvožilni sistem (Ilič, 2013). Marinšek in Tušak (2007) opisujeta, da prisotnost živali vpliva na fiziološke odzive, ki se pojavijo v stresnih situacijah.
V eni izmed raziskav so otrokom med njihovim glasnim branjem merili krvni tlak. Branje jim je predstavljalo stresno situacijo. Kadar je pri branju bil prisoten pes, je bila povprečna vrednost krvnega tlaka nižja.
Različne raziskave (Friedman, 1980; Patroneck in Glickman, 1993; Anderson, 1992; Friedman in ostali, 1983, 1986; Francis in sodelavci, 1985; Batson s sodelavci, 1998; v Marinšek in Tušak, 2007) so dokazale, da prisotnost živali pozitivno vpliva na splošno zdravje človeka.
Pacienti so ob prisotnosti živali imeli nižji krvni tlak, večje možnosti za preživetje po srčnem infarktu, stopnja stresa je bila nižja, bili so manj depresivni. Pacienti z Alzheimerjevo boleznijo pa so ob prisotnosti psa pokazali povečano socializacijo.
UČINKI NA PSIHIČNI RAVNI
Marinšek in Tušak (2007) menita, da se večina ljudi ob prisotnosti živali sprosti. Ilič (2013) opisuje, da že sam stik s terapevtsko živaljo dokazano povzroči sproščanje endorfinov oziroma hormonov sreče. Marinšek in Tušak (2007) ugotavljata, da so otroci ob hišnem ljubljenčku razvili boljši značaj, postali so bolj empatični, socialni in odgovorni. S skrbjo za hišnega ljubljenčka razvijajo pozitivno samopodobo. Otroci vidijo žival kot sovrstnika, čutijo se enakovredne živalim. Razumevanje živalskih čustev je lažje kot človeških. Živali so iskrene in živijo za trenutek. Kot zapišeta Marinšek in Tušak (2007, str. 144), pri živalih velja načelo:
»kar vidiš, to dobiš«. Ljudje nismo tako neposredni. Otroci pa lahko te izkušnje v odraslosti prenesejo v vsakodnevne izkušnje z ljudmi. Connor in Miller (2000, v Zupanc, 2015) opisujeta vlogo hišnih ljubljenčkov na oddelkih intenzivnih enot. Živali pomirjujoče vplivajo na paciente, pospešujejo razmišljanje, pozitivno čustvovanje, izboljšujejo samopodobo, zagotavljajo občutek varnosti in sprejetosti. Žival omogoča čustveno varno komunikacijo med pacientom in terapevtom, ustvarja varno ozračje in pomaga rušiti odpor otroka v odnosu do terapevta (Marinšek in Tušak, 2007). Kot pišeta Marinšek in Tušak (2007, str. 145): »če ima terapevt v svoji ordinaciji žival, potem ne more biti slab«.
10
UČINKI NA SOCIALNI RAVNI
Marinšek in Tušak (2007) opisujeta, da je ena velikih prednosti ASŽ in TSŽ ugoden vpliv na socializacijske procese. Med dolgotrajno hospitalizacijo lahko obisk živali pomeni pomembno razvedrilo. Enako tudi tistim, ki živijo v različnih zavodih in domovih za starostnike. Prisotnost živali povečuje interakcije med ljudmi, vzbuja spomine in spodbuja razmišljanje. V morečih situacijah nas živali lahko razvedrijo, spodbujajo smeh in igro (Marinšek in Tušak, 2007). Tudi sama opazujem, da kadar pridemo na otroški oddelek bolnišnice s psom, otroci hitro spremenijo izraz na obrazu, vsaj za trenutek pozabijo na skrbi. Posvetijo se kužku, ga božajo, postavljajo vprašanja o kužku, se vživijo v igro z njim. Geisle (2004, v Zupanc, 2015) navaja, da so v Angliji opazovali učinke terapije s pomočjo živali pri terminalno bolnih ljudeh, ki so bili nameščeni v hospicu. Ugotovili so izboljšanje komunikacije med pacienti in osebjem, boljše odnose med obiskovalci, svojci in pacienti. Med terapijo s pomočjo živali so bili pacienti veseli, zadovoljni in so se celo zabavali.
Zupanc (2015, str. 145–146) zapiše, da »živali sprejmejo ljudi brez pogojev. Ne poznajo predsodkov, ne zanima jih, kako je človek videti, kakšne barve je njegova koža, od kod prihaja, kaj je naredil in kaj dela. Njihovo sprejemanje je brez obsojanja. Odnos živali do človeka ni preračunljiv. So brezpogojno vdane. Zaradi tega je terapija z živalmi toliko bolj uspešna.
Namreč vsak lahko najde v živali sočutje, prijateljstvo, družbo, poslušalca in zaveznika«. Psi uporabnike vidijo kot celoto, tako popolne kot so, ne glede na etiketo, ki jim jo je določila družba. To je ena izmed prednosti, ki jih prinaša žival v terapevtske interakcije.
Kljub številnim prednostim pa obstajajo dejavniki in pomisleki, kadar v svoje delo vključujemo terapevtsko žival.
Marinšek in Tušak (2007) med slabosti za udeležence prištevata možnost slabega nadzora nad živaljo, saj nikoli ne moremo predvideti, kako bo žival v določenem trenutku ali situaciji odreagirala, kljub skrbnemu načrtovanju, spremljanju in opazovanju živali. ASŽ in ATSŽ prav tako nista primerni, kadar je v skupini žival vzrok za rivalstvo ali posesivnost. Posamezniki lahko postanejo sebični in ljubosumni (prav tam).
Zavod PET (2018) izpostavlja tudi zoonozna obolenja (bolezni, ki se prenašajo iz živali na človeka in obratno), do katerih lahko pride, če se ne držimo varnostnih ukrepov. Potrebna je redna skrb za higieno psa ter opravljeno in veljavno veterinarsko spričevalo. Mnogi ljudje imajo tudi strahove ali fobije do živali, nekateri celo odpor (vzrok za to so lahko tudi različna kulturna ozadja). V takšnih primerih med izvajanjem terapije ali aktivnosti ne pride do pravega
11 učinka. Kot omejitev izpostavlja tudi prisotnost alergij, ki lahko povzročijo težave z dihanjem (npr. astma) (prav tam).
TSŽ in ASŽ lahko imata negativne posledice tudi za živali. Marinšek in Tušak (2007) navajata, da lahko z neustreznim vedenjem pride do poškodb živali. Če so kršena pravila, ki veljajo za aktivnosti in terapijo s pomočjo živali, lahko pride do krutega ravnanja z živalmi in s tem kršenja pravil etičnega ravnanja z živalmi. Marinšek in Tušak (2007) izpostavljata, da slabost predstavlja tudi izvajanje terapij z osebami, ki svojega vedenja ne morejo nadzorovati (npr.
otroci z motnjo avtističnega spektra, ljudje s poškodbo možganov idr.), saj lahko žival izzovejo.
Marinšek in Tušak (2007) opisujeta tudi slabosti za osebje in institucije. Danes še vedno mnogi menijo, da je prisotnost živali v institucijah neprimerna. TSŽ in ASŽ sta lahko za institucije neprimerni tudi zaradi odgovornosti za morebitne nesreče, poškodbe ali pravne odgovornosti (prav tam).
2.4 TERAPIJA S POMOČJO PSA
Terapevtsko žival lahko predstavljajo različne vrste živali. V Sloveniji so poleg psov pogosto uporabljeni tudi konji (hipoterapija). Poznamo pa tudi terapijo s pomočjo mačk, delfinov, ptic in nekaterih plazilcev (Marinšek in Tušak, 2007). V nadaljevanju bomo kot terapevtsko žival navajali terapevtskega psa, ki se v terapevtskih situacijah pojavlja najpogosteje.
Trampuš (2014) navaja, da je ključna značilnost psa ta, da je s človekom rad sodeloval. Zato so se psi tako zlahka vključili v delo in življenje ljudi in se še danes brez težav prilagajajo njihovim pričakovanjem. Psi so naši najzvestejši spremljevalci. Najpomembnejša karakteristika psov je njihova zvestoba. Njihova predanost, želja ustreči in pripravljenost za delo s človeškim partnerjem je skupaj s senzornimi in mišičnimi sposobnostmi psov zelo dobra kombinacija za delo z ljudmi (prav tam). S svojimi izvrstnimi čutili so sposobni zaznati najmanjše spremembe v človekovem vedenju (Marinšek in Tušak, 2007). Veliko sposobnost občutenja in vživljanja, ki jo imajo psi, lahko izkoristimo pri vzgoji otrok. Ko psi občutijo naše psihofizično stanje, nam s svojim vedenjem nastavijo 'zrcalo', da se potem bolje zavemo in lahko zavestno uravnavamo svoje čustvovanje, razmišljanje in delovanje (Ocepek, 2012).
Ustrezno šolane pse uporabljamo za pomoč na naslednjih področjih (Vešligaj Damiš in Čeh, 2013, str. 34):
− psi terapevti pri psihoterapiji,
− psi pomočniki invalidom in psi vodniki,
12
− psi v bolnišnicah,
− psi v domovih za ostarele,
− psi v šolah,
− psi v zaporih,
− psi reševalci,
− psi za pomoč bolnikom z epilepsijo,
− psi za zaznavanje hipoglikemije,
− psi za zaznavanje raka,
− psi za pomoč pri rehabilitaciji,
− psi za zaznavanje alergenov v hrani.
Za izvajanje terapije s pomočjo psa je potreben tim več strokovnih oseb (Ilič, 2013). Pri terapiji s pomočjo psa najpogosteje sodelujejo strokovna oseba, vodnik terapevtskega psa in terapevtski pes ter uporabnik.
Ilič (2013) opisuje, da je naloga strokovne osebe (npr. specialnega pedagoga, fizioterapevta, zdravnika, psihologa, delovnega terapevta idr.) opredeliti težavo posameznika, zastaviti cilje terapije s pomočjo psa in skupaj z vodnikom terapevtskega psa pripraviti program dela. Med samo terapijo mora strokovna oseba voditi uporabnika terapije. Če je treba, med samim izvajanjem strokovna oseba spremeni program dela, glede na odziv uporabnika. Strokovna oseba vodi uporabnika tako, da ta ne ogroža terapevtskega psa in mu ne povzroča bolečin.
Trampuš (2014) piše, da je v šolskem okolju učitelj kot strokovna oseba osredotočen predvsem na učence. On je tisti, ki razporedi učence, jim razdeli gradiva, povabi posameznika k sodelovanju. Po koncu terapije opredeli učinke terapije, ki so pisno dokumentirani.
Trampuš (2014) opisuje, da terapevtski pes ne more na delo brez svojega vodnika, saj skupaj sestavljata terapevtski par. Zavod PET (2018) meni, da mora biti vodnik psa fizično zdrava in osebnostno stabilna oseba, ki je izobražena na področju posredovanja s pomočjo psa. Ta oseba mora imeti dobro znanje iz kinologije, specifično znanje o stanjih in boleznih uporabnikov, s katerimi se srečuje, poznati mora pasje bolezni in pravilno nego psa. Trampuš (2014) navaja, da je lahko to tista oseba, ki svojega psa dobro pozna, ga ima rada in ga obvlada. Hkrati pa mora biti odgovorna, zanesljiva in spretna pri navezovanju stikov z neznanimi ljudmi. Vodnik terapevtskega psa se s strokovno osebo dogovori glede nalog in vaj, ki se bodo izvajale (Ilič, 2013). Medtem ko strokovna oseba zastavi cilje, je vodnik psa tisti, ki pove, kaj bo terapevtski pes zmogel narediti. Prav tako se vodnik in strokovna oseba dogovorita za termin terapije.
13 Vodnik pripravi psa na terapijo in vse ustrezne pripomočke. Med terapijo vodi psa pri nalogah, mu pomaga in v primeru, da pes ne (z)more več sodelovati, prekine terapijo. Vodnik mora biti fleksibilen, saj lahko pride na terapijah, kljub začrtanim ciljem, do odstopanj oz. sprememb.
Izpostavi (prav tam), da je zato zelo pomembna dobra komunikacija (med psom in vodnikom ter med vodnikom in strokovno osebo). Dodaja, da je najpomembnejša naloga vodnika motiviranje psa. Po terapiji mora vodnik poskrbeti za higieno in sprostitev psa. Prav tako pomaga strokovni osebi pri beleženju učinkov terapije (prav tam).
Ilič (2013) dodaja, da za to obliko dela ni primeren vsak pes. Pes, primeren za terapijo, mora imeti stabilen karakter. Terapevtski psi morajo imeti visok tolerančni prag tako za ljudi kot druge živali. Pri delu morajo biti vodljivi, zaupljivi, poslušni, naklonjeni vsem, tudi nepoznanim osebam. Zavod PET (2018) opisuje, da mora imeti veljavno veterinarsko spričevalo in biti redno negovan. Pes ima uspešno opravljeno testiranje na področju osebnosti in poslušnosti, praktično usposabljanje ter skupaj z vodnikom opravljen zaključni izpit.
Trampuš (2014) meni, da velikost in pasma terapevtskega psa nista pomembni. Med terapevtskimi psi so tudi posvojenci iz zavetišč. Ilič (2013) piše, da mora vodnik terapevtskega psa poskrbeti za psa in mu biti med terapijo v oporo. Med terapijo ga vodi, motivira in mu je v pomoč. Ilič (prav tam, str. 22) poudarja, da sta pri delu zelo pomembna »iskrenost in spoštljiv odnos«. Terapija s pomočjo psa je terapija sodelovanja in je drugače ne moremo izvajati, saj je zanjo potrebna želja vseh po sodelovanju, vključno s psom (prav tam).
DRUŠTVA IN ORGANIZACIJE ZA TERAPIJO S POMOČJO PSA
Prvo društvo v Sloveniji, ki je pričelo delo s terapevtskimi psi, je Slovensko društvo za terapijo s pomočjo živali – Ambasadorji nasmeha, ki je bilo ustanovljeno leta 2004 (Ambasadorji nasmeha, 2020). Njihov cilj je, da starejšim, osamljenim, bolnim in osebam s posebnimi potrebami nudijo popestritev pustega vsakdanjika oz. rehabilitacije v različnih ustanovah.
Poleg psov vključujejo v delo tudi druge živali, kot so mačke, zajci, pujsi, kokoši idr.
Leta 2007 sta dr. Maksimiljana Marinšek in dr. Maks Tušak ustanovila Društvo za aktivnosti in terapijo s pomočjo živali (Društvo za aktivnosti in terapijo s pomočjo živali, 2020). Društvo ima v namen izvajanja opisanih aktivnosti posebej za to izbrane, urejene in naučene različne vrste živali. Uporabljajo dva konja, dva osla, pse, koze, pritlikave prašičke, mačke in zajce.
Istega leta je bilo ustanovljeno slovensko društvo za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke, ki združuje člane, ki skupaj s svojimi psi obiskujejo različne ustanove (Tačke pomagačke, 2020). V društvu izvajajo naslednje programe: terapijo s pomočjo psov, aktivnosti s pomočjo
14
psov, izobraževanje s pomočjo psov, program R.E.A.D.®, družabništvo, osveščanje otrok in mladostnikov v vrtcih, šolah in na različnih prireditvah.
Kot zadnje in najmlajše društvo, ki se ukvarja s posredovanjem s pomočjo psov, je Zavod PET (Zavod PET, 2020). Ustanovljeno je bilo leta 2011 in se prav tako ukvarja s terapijo s pomočjo psov, aktivnostmi s pomočjo psov, izobraževanjem s pomočjo psa, programom berem za PET (program R.E.A.D.®) in poslušam za PET. V Zavodu PET delujem tudi jaz s svojim psom, s katerim sva pridobila naziv terapevtski par.
2.4.2 TERAPEVTSKI PSI V VZGOJI IN IZOBRAŽEVANJU
Danes aktivnosti in terapijo s pomočjo psa izvajamo v številnih institucijah. V vsaki instituciji se delo razlikuje glede na program. Terapijo s pomočjo psa izvajamo v domovih za ostarele, institucijah s terminalnimi obolenji (ustanove, kjer ležijo bolniki z mejnimi obolenji – rak, AIDS), bolnišnicah, psihiatričnih ustanovah, zaporih in šolah (Marinšek in Tušak, 2007). V nadaljevanju bomo podrobneje opisali izvajanje aktivnosti in terapij s pomočjo psa v šolah.
V American Humane Association (2015) ugotavljajo, da vključevanje terapevtskih psov v vzgojno-izobraževalno delo vpliva tako na akademski kot socialno-čustveni razvoj učencev.
Trampuš (2014) piše, da otroci in mladostniki večino časa preživijo v šoli. Tam se srečujejo z različnimi izkušnjami, ki pogosto predstavljajo vir stresa. Vedno več učencev se srečuje z učnimi težavami, ki vodijo v neuspeh v šoli. Šolski neuspeh je pogost vzrok za nizko samopodobo učencev. Ker psi želijo sodelovati s človekom, z veseljem izpolnjujejo ukaze učencev. Tako kužki krepijo samopodobo, saj upoštevajo in spoštujejo učence (prav tam).
PODROČJA DELA S PSOM V ŠOLI
Delo s šolskimi psi predstavlja drugačen, svež, interaktiven pristop k vzgoji in učenju (Mreža šolski pes, 2020), bogati šolsko kulturo in vnaša v slovenski šolski prostor novo dimenzijo.
Trampuš (2014) piše, da je ne glede na prisotnost terapevtskega psa treba slediti zastavljenim učnim ciljem. Zaradi psa v razredu učinkovitost pouka ne sme biti manjša. Ob upoštevanju tega lahko prisotnost psa prispeva k večji motiviranosti za šolsko delo in omogoča tudi učenje dodatnih vsebin. Dejavnosti, ki jih lahko pripravimo za učence, uvršča v štiri osnovne sklope:
gibalne, vzgojne, izobraževalne in razvedrilne. Poudarja, da mora pouk še vedno ostati pouk in ne brezciljna igra s psom. Pri pripravi učnih ur s terapevtskim psom je treba zelo natančno opredeliti, kakšne aktivnosti psa mislimo in kakšne cilje želimo s temi aktivnostmi dosegati.
Pes je lahko v učilnici v zelo različnih vlogah – lahko je le navzoč in med poukom nima aktivne
15 vloge, lahko ima vlogo motivatorja ob uvodnem pogovoru, lahko dela s posameznim učencem, lahko dela s skupino otrok idr. (prav tam).
Trampuš (2014) opisuje različne situacije v šoli, kjer je lahko prisoten terapevtski pes. Lahko so vključeni le na priložnostnih obiskih, dnevih dejavnosti ali pri rednih tedenskih dejavnostih.
Pogosto pa so lahko vključeni tudi pri pomoči učencem s posebnimi potrebami. Terapevtski pes lahko postane tudi učiteljev stalni pomočnik, če je učitelj obenem vodnik terapevtskega psa. Poudari, da je v šoli veliko težje, če je učitelj v obeh vlogah, saj mora sam poskrbeti za učence, učni proces in svojega psa. Takšna oblika dela prinaša veliko načrtovanja in dodatnih priprav ter nazadnje tudi veliko odgovornost. V nadaljevanju bomo predstavili zgoraj omenjene šolske situacije, ki smo jih povzeli po Trampuševi (2014, str. 56–65).
Priložnostni obiski se lahko izvajajo v razredu ali manjši skupini. Z obiskom se mora strinjati vodstvo šole, pridobiti je treba tudi soglasja staršev. S takšnim obiskom predstavimo psa učencem. Učenci se na takšnih obiskih učijo pravil vedenja ob psu, kako se pravilno približamo psu, kako mu damo priboljšek, kako ravnamo ob psu, ki se ga ustrašimo, kako pravilno skrbimo za psa in kaj vse pes potrebuje. Tako se učenci učijo pravilnega odnosa do drugih živih bitij, učijo se razmišljati o odgovornosti, učijo se spoznavati potrebe drugih. Če se takšni obiski izvajajo večkrat v isti skupini ali razredu, potem se pripravijo določeni cilji, ki se jim sledi (npr.
krepitev socialnih veščin, izboljšanje razredne klime idr.).
Kadar terapevtski pes sodeluje na dnevu dejavnosti, je cilj sodelovanja podoben kot pri priložnostnih obiskih. Terapevtski pes se lahko udeleži npr. športnega dne, kjer je lahko vključen v določene dejavnosti. Dejavnosti so takšne, da omogočajo učencem čim več stika s psom, saj je sodelovanje na dnevu dejavnosti časovno manj omejeno. Obsežnejših ciljev pri takšnih obiskih ni, lahko pa so splošni, kot so zapisani že zgoraj. Ti dve obliki druženj s psom sta v praksi najpogostejši.
Tedensko sodelovanje s terapevtskim psom se lahko izvaja v obliki bralnih uric, krožka mladih kinologov, kot dodatne ure utrjevanja znanja ali kot sprehod v bližnji gozd idr. Načela teh obiskov so enaka kot pri priložnostnih obiskih. Edina razlika je ta, da takšno sodelovanje omogoča bolj poglobljeno delo. Zastavljeni so lahko bolj konkretni cilji, ki so prilagojeni starosti, željam in potrebam učencev. Ti učenci se družijo s psom vsak teden.
Pomoč učencem s posebnimi potrebami, kjer sodeluje terapevtski pes, se izvaja v okviru dodatne strokovne pomoči. Takšna srečanja pripravi in vodi strokovnjak – specialni pedagog, logoped ali psiholog. Najpogosteje je ta oblika pomoči namenjena učencem s primanjkljaji na
16
posameznih področjih učenja, učencem z disleksijo, avtističnimi motnjami ali težavami pri čustvovanju in vedenju. Delo poteka po ustaljenem ritmu, da se zagotovi varno in predvidljivo okolje.
Redno delo v šolah je oblika dela, kjer terapevtski psi tedensko prihajajo v šole (k posameznim učencem ali skupinam otrok), kjer učenci ob prisotnosti terapevtskega psa izvajajo različne dejavnosti.
PRIMERI DOBRIH PRAKS VKLJUČEVANJA TERAPEVTSKIH PSOV Izkušnje kažejo, da šolan pes ugodno vpliva na vzdušje med mladimi (Trampuš, 2014). V Nemčiji je v šolah prisotnih vedno več psov. Psi so v šoli dobrodošli v okviru projekta Schulhund (''Šolski pes''), ki deluje že od leta 2005 (Schulhund, 2020). Vanj je vključenih več kot 400 šol. Psi so nekajkrat tedensko ves dan med šolarji, se sprehajajo po učilnicah in hodnikih. Projekt Schulhund deluje tudi v Švici in Avstriji (prav tam).
Slapnik (2017) piše, da prisotnost psa v razredu deluje kot protiutež procesom, ki so vse bolj usmerjeni v individualno delo, informacijsko-komunikacijsko tehnologijo, e-učenje in storilnost. Posameznik ima pri tem pogosto občutek, da je del brezosebnega dogajanja.
Sodelovanje s psom pa lahko omili te občutke, pomirja in opogumlja. Hkrati pa prinaša sporočilo, da ljudje bolj harmonično živimo v stiku z naravo. Te ugotovitve so bile vodilo tudi številnim najuglednejšim, večinoma ameriškim univerzam (Harvard, MIT, Yale), ki so v svojih knjižnicah začele gostiti terapevtske pse in s tem ponudile študentom možnost druženja z njimi (prav tam).
Green Chimneys (''zeleni dimniki'') (2020) je eden izmed največjih centrov za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami, ki je bil ustanovljen leta 1947 v Združenih državah Amerike. Najprej je bil internat, danes pa se je razvil v center, ki omogoča bivanje, izobraževanje in terapijo. Z vključevanjem živali v vse vidike življenja ugotavljajo, da žival pomaga pri razvijanju njihovih močnih področij, samopodobe in socialnih veščin (prav tam).
Classroom canines (''razredni psi'') je program, ki ga izvaja Delta therapy dogs v Avstraliji (Delta therapy dogs, 2020). Glavni cilj programa je pomoč učencem z učnimi težavami.
Osredotočajo se predvsem na učence, ki imajo težave z branjem in pisanjem in niso vključeni v program R.E.A.D.® (prav tam).
Najbolj znan program vključevanja terapevtskih psov v tujini je program R.E.A.D.® (Reading Education Assistance Dogs), ki so ga leta 1999 razvili člani ameriškega društva Intermountain
17 Therapy Animals (ITA) (R.E.A.D., 2020). Danes je v program R.E.A.D.® vključenih veliko držav po svetu, vključno s Slovenijo. Program spodbuja bralno pismenost otrok, povečuje motivacijo in interes ter pozitivni odnos do knjig in branja. Sokolowska, Sokolowska in Fagan (2014) navajajo, da je program R.E.A.D.® ena izmed najučinkovitejših metod pri razvijanju bralne pismenosti otrok.
V Sloveniji je ''Mreža šolski pes'' najbolj znan program, v katerem so terapevtski psi vključeni v vzgojno-izobraževalno delo (Mreža šolski pes, 2020). Skupina vzgojno-izobraževalnih delavcev, ki so večinoma tudi vodniki terapevtskih psov, je v sodelovanju s strokovnjaki Zavoda RS za šolstvo oblikovala prvi slovenski Koncept vključevanja šolskega psa v vzgojno- izobraževalni proces. Dokument je rezultat večletnega dela s terapevtskimi psi v vzgoji in izobraževanju. Delo večinoma poteka v okviru Inovacijskih projektov Zavoda RS za šolstvo in je zasnovano v skladu s Konceptom odprtega učnega okolja. Mreža formalno deluje od januarja 2017, začetki pa segajo v leto 2012. Njihovo delo je sistematično, načrtovano, dokumentirano in evalvirano. Glavni cilji mreže so ustvarjanje spodbudnega učnega okolja za učence, privzgajanje splošno veljavnih vrednot in doseganje načrtovanih vzgojno-izobraževalnih ciljev. V mrežo je vključenih več slovenskih šol, psi pa so večinoma prisotni pri učnih urah mesečno ali na enkratnih obiskih (prav tam).
''S tačko v roki, šolskim dogodivščinam naproti'' je še en tovrsten projekt, ki ga izvajajo nekatere slovenske šole (Gombač, 2020). Projekt se je pričel izvajati v šolskem letu 2013/2014.
Glavni cilji projekta so izboljšati motivacijo za učenje, zanimivo opismenjevanje in branje ter izboljševanje medosebnih odnosov. Gombač (prav tam) kot glavne učinke programa izpostavlja izboljšanje bralnih veščin (spretnost branja in razumevanje), učenci niso izpostavljeni stresu, samospoštovanje, pomoč pri premostitvi socialnih in kulturnih razlik, celosten pristop k poučevanju, prilagodljivost programa in boljši odnos do živali.
2.5 RAZISKAVE O VPLIVU TERAPEVTSKIH PSOV
Chandler (2012) ugotavlja, da prisotnost terapevtskega psa vpliva na večjo motivacijo pri sodelovanju pacienta v terapiji. Prav tako ugotavlja, da so pacienti v terapevtskih obravnavah vztrajali dlje časa, izvajali so dejavnosti, ki jih sicer ne bi, s terapevtom pa so vzpostavili bolj odprto in zaupno vez. Chandler (2005, v Marinšek in Tušak, 2007) meni, da terapija s pomočjo psa »ni čudežna zadeva, ampak prispeva, da je terapevtski proces boljši«(prav tam, str. 146).
Terapevtske pse najpogosteje vključujemo v vrtce, šole in srednje šole. Glavni cilji vključevanja, kot jih navaja društvo Charlotte’s Litter (2014), so spodbujanje socialnih veščin,
18
izboljšanje samopodobe učencev in spodbujanje psihološkega razvoja učencev. Preživljanje časa ob terapevtskem psu vpliva na razvoj empatije in spoštovanja do odraslih in vrstnikov.
Spodbuja občutke umirjenosti in dobrega počutja, kar prispeva k boljšemu počutju učencev v šoli (prav tam). Lind (2009, v Gregorič, Gorjan, Kanalec, Miklavič Ivančič, 2013) ugotavlja, da je pes odličen motivacijski dejavnik. Avtorji raziskav (Rozman, 2010; Bajc, 2013; Knez, 2013, v Gregorič, Gorjan, Kanalec, Miklavič Ivančič, 2013) pa poleg tega ugotavljajo še, da s terapevtskimi psi in z različnimi dejavnostmi lahko pripomoremo k celostnemu in skladnemu razvoju otrok in mladostnikov, saj lahko vplivamo na vsa področja razvoja.
Iz literature je razvidno, da imajo terapevtski psi pozitiven učinek v različnih oblikah podpore in pomoči na različne skupine ljudi. Populacija, ki spada med ranljivejše skupine, so zagotovo otroci s posebnimi potrebami in prav njim je lahko takšna oblika dela v veliko pomoč pri premagovanju ovir in primanjkljajev. Ugotavljamo, da vključevanje terapevtskih psov v vzgojno-izobraževalni proces lahko vpliva na učne dosežke učencev, njihovo vedenje in motivacijo, ki sta prav tako povezani z učnimi dosežki. Raziskave o vplivih podrobneje predstavljamo v nadaljevanju.
2.5.1 VPLIV NA UČNE DOSEŽKE
V nadaljevanju bomo predstavili rezultate nekaterih raziskav, ki opisujejo, kako vključevanje terapevtskega psa pri učencih s posebnimi potrebami vpliva na njihove učne dosežke.
V literaturi zasledimo ogromno raziskav, kjer so bili vključeni učenci z govorno-jezikovnimi motnjami oziroma motnjami branja (Jalongo, Astorino in Bomboy, 2004; Marinšek in Tušak, 2007; Friesen, 2009; Lane in Zavada, 2013). Ti učenci so imeli tudi nizko samopodobo, samospoštovanje, težave v sovrstniških odnosih, odpor do učenja. Pri učencih so kontinuirano izvajali terapijo s pomočjo psa. Najpogosteje je bil prisoten kuža, ki so ga lahko učenci božali, krtačili, se z njim igrali in mu tudi brali. Po nekaj tednih so ti učenci vidno napredovali v branju, govor je postal razumljiv in slišen, njihova motivacija za delo in njihova samopodoba sta se zvišali. Friesen (2009) je opisala, da terapevtski psi s svojo umirjenostjo in nekritičnostjo motivirajo otroke.
Treat (2013) je v svoji raziskavi ugotavljala, kakšen vpliv ima terapevtski pes na bralno tekočnost, natančnost in razumevanje prebranega. Raziskava je potekala v šolskem okolju, med učenci, ki so prihajali na ure dodatne strokovne pomoči zaradi učnih težav. Največje težave so imeli na področju branja in bralnega razumevanja. Ugotovila je, da prisotnost psa pomembno zmanjša občutek tesnobe pred branjem, kar je učencem omogočilo, da so natančneje brali in
19 hkrati doživeli pozitivno izkušnjo branja. Branje psu lahko primerjamo z branjem učenca sovrstniku, vendar v prvem primeru odstranimo možnosti ocenjevanja in popravljanja učenca med branjem. Prav tako je ugotovila, da se je pri učencih povečala samozavest med branjem, kar lahko povežemo z večjo motivacijo za branje. Vključevanje terapevtskega psa je spodbudilo učence, da so pogosteje glasno brali, tudi doma in kadar pes ni bil prisoten. Kokot (2020) je pri svojih učencih opazila, da se učenci doma pripravljajo na branje psu, v šoli pa vztrajno glasno berejo psu vsaj 20 minut. Spremembe pa se kažejo tudi v odnosu do branja.
Marinšek in Tušak (2007) opisujeta, da se otrok ob živali ne počuti tako ogroženega in se prej pridruži dejavnosti. Sokolowska, Sokolowska in Fagan (2014) dodajajo, da z glasnim branjem psu odstranimo socialne blokade, ki jih je otrok doživljal, kadar je moral glasno brati pred razredom.
Sever (2016) je v svojem delu raziskovala vpliv terapevtskega psa na izvajanje aktivnosti branja. Ugotavlja, da so bili učenci bolj motivirani za branje in med samim branjem bolj sproščeni. Učenci so ob prisotnosti psa lažje navezali terapevtski stik z odraslo osebo. Hkrati pa izpostavlja, da takšen učinek dosežemo le, kadar je učenec naklonjen živali, se je ne boji.
Dodaja še, da je za dobro branje, ki kasneje postane avtomatizirano, potrebno vsakodnevno branje. V tem primeru je bila takšna oblika branja s psom le motivacija in nagrada za vložen trud.
Gee, Harris in Johnson (2007) so poskušali ugotoviti, ali prisotnost psa vpliva na razvoj motorike pri mlajših otrocih. Otroci, stari med 4 in 6 let, so morali opraviti 10 različnih nalog, povezanih z grobo motoriko (npr. skakanje, ravnotežje na gredi, metanje predmeta psu, premagovanje ovir, plezanje čez tunel …). Rezultati so pokazali, da so otroci vse naloge, ki so bile časovno merjene, opravili hitreje, kadar je bil prisoten pes. Natančnost izvajanja nalog se ob tem ni spremenila. Opazili so, da so v nekaterih primerih otroci natančneje izvajali naloge, medtem ko so bili pri nekaterih nalogah manj natančni. Ugotovili so, da je posledica slabšega izvajanje naloge ta, da so se otroci preveč osredotočili na psa, saj so si želeli čim prej do njega (npr. če je kuža stal na koncu ravnotežne gredi). Tako se jim je pozornost na nalogo zmanjšala.
Ker je govorno-jezikovni razvoj zelo povezan z motoričnim razvojem, ugotavljajo, da so terapevtski psi lahko odlična oblika spodbude in motivacije predvsem pri mlajših otrocih, ki so v obdobju razvoja govora in jezika (prav tam).
Slapnik (2017) je opisala pozitivne učinke vključevanja terapevtskega psa k uram dodatne strokovne pomoči. Deklica z disleksijo je ob psu izboljšala tehniko branja. Deček s cerebralno
20
paralizo je zelo napredoval na motoričnem področju, pri pisnih ocenjevanjih pa je bil bolj sproščen. Podobno je opazila pri dečku z avtizmom, ki je bil bolj pripravljen na delo.
Slabovidna deklica z nizko motivacijo za šolsko delo, je ob prisotnosti terapevtskega psa dosegala vse cilje, zastavljene za posamezno šolsko uro. Štefe (v Trampuš in Štefe, 2014) je v opisu primera dela s terapevtskim psom pri urah dodatne strokovne pomoči ugotovila, da so se dečkove sposobnosti priklica informacij in pomnjenja novih informacij vidno povečale, kadar je bil na uri prisoten terapevtski pes. Dečkova koncentracija se je izboljšala in sposoben je bil rešiti več nalog, če je imel ob sebi terapevtskega psa.
Predstavljeni rezultati raziskav nakazujejo, da z vključevanjem terapevtskega psa lahko vplivamo na razvoj govora in spretnosti branja. Še vedno pa ostaja premalo raziskav, s katerimi bi lahko posplošili vpliv terapevtskega psa na izobraževalne dosežke tudi na ostalih področjih.
2.5.2 VPLIV NA VEDENJE OTROK V POVEZAVI Z UČNIMI DOSEŽKI
Kadar razmišljamo o vzrokih za učni neuspeh, je vedenje zagotovo dejavnik, ki ga ne moremo izključiti (Marinšek in Tušak, 2007). Učenci s čustveno-vedenjskimi težavami, nemirni učenci, učenci s šibko koncentracijo in pozornostjo ter učenci z drugimi motnjami imajo zaradi svojih prirojenih lastnosti manj možnosti za uspeh, saj je učni uspeh učencev odvisen od sposobnosti prilagajanja njihovega vedenja. Če hoče otrok v šoli čutiti, da je sprejet, mora izkazovati vedenje, ki ga učitelji od njega pričakujejo (prav tam).
Izvršilne (eksekutivne) funkcije predstavljajo neodvisno, smiselno, v cilj usmerjeno aktivnost (Lezak, Howieson in Loring, 2004, v Hudoklin, 2011). So kompleksen pojem, tesno povezan s spominom in pozornostjo, ter ga težko opredelimo z eno opredelitvijo (Dawson in Guare, 2004, v Hudoklin, 2011). Področja, ki jih izvršilne funkcije zajemajo, so (prav tam):
− inhibicija odziva,
− delovno pomnjenje,
− čustvena kontrola,
− ohranjanje pozornosti,
− začenjanje z aktivnostjo,
− načrtovanje in postavljanje prioritet,
− organizacija,
− upravljanje časa,
− na cilj usmerjeno vztrajanje,
21
− prožnost in metakognicija.
Hudoklin (2011) navaja, da imajo posamezniki s pomanjkljivo pozornostjo in hiperaktivnostjo (v nadaljevanju ADHD) šibkosti na področju delovanja izvršilnih funkcij. Posledice tega pa se kažejo tudi v učnih dosežkih teh učencev.
Schuck, Emmerson, Fine in Lakes (2013) so raziskovali vpliv terapevtskega psa na vedenje učencev z ADHD, starimi med 7 in 9 let, v obdobju 12 tednov. Učenci so bili razdeljeni v dve skupini. Prva skupina učencev je pri individualnih obravnavah imela prisotnega terapevtskega psa, druga skupina pa le plišastega psa. Obe skupini sta v tem obdobju kazali napredek na področju socialnih veščin, prosocialnega vedenja. Učenci so izkazovali manj motečega vedenja. Skupina učencev, ki so imeli na obravnavah prisotnega terapevtskega psa, je kazala večji napredek na več področjih. Kot ugotavljajo Schuck, Emmerson, Fine in Lakes (2013), so ti učenci pokazali velik napredek na področju izvršilnih funkcij in samoregulacije. Pravijo, da se je to zgodilo zato, ker živa žival prej pritegne otrokovo pozornost, predvsem kadar ta odtava, saj kuža s svojim odzivom na učenčevo vedenje spodbudi učenca, da se ta ponovno osredotoči na aktivnost. Podobno ugotavljata tudi Katcher in Wilkins (1997, po Fine, 2000, v Marinšek in Tušak, 2007).
Avtizem je kompleksna razvojna motnja, ki tako v svetu kot pri nas narašča (Svetovalnica za avtizem, 2020). V literaturi najdemo kar nekaj raziskav, kjer so strokovnjaki v svoje delo z otroki z motnjo avtističnega spektra (v nadaljevanju MAS) vključili terapevtskega psa (Marinšek in Tušak, 2007). Marinšek in Tušak (prav tam) navajata, da imajo avtistični otroci nizke senzorne in čustvene ravni vzburjenja. Živali pa v tem pogledu predstavljajo močne multisenzorne dražljaje. Otroci z MAS lažje razberejo enostavne in ponavljajoče se telesne dražljaje, ki jih izražajo živali (prav tam).
Raziskovalci ugotavljajo, da pri učencih z MAS terapevtski pes pozitivno vpliva na socializacijo in razvoj govora. Redefer in Goodman (1989, v Marinšek in Tušak, 2007) sta v raziskavo vključila 12 otrok z MAS. Otroci so ob stiku s psom izboljšali socialno vedenje, zmanjšala pa so se vedenja, ki so usmerjena vase. Silva, Correia, Lima, Magalhaes in de Sousa (2011), ki so v svoji raziskavi analizirali vpliv prisotnosti psa pri obravnavah z dečkom z MAS, prav tako ugotavljajo večjo aktivnost dečka, kadar je bil na obravnavah prisoten terapevtski pes. Prav tako je deček izkazoval manj neželenih vedenj (obsesivno-agresivno vedenje).
Čeprav je bila študija primera opravljena le na enem dečku, nam rezultati nakazujejo na možnosti vključevanja terapevtskih psov pri delu z otroci z MAS, z namenom večje
22
učinkovitosti izvajanja dejavnosti pri individualnih obravnavah. Beck in Katcher (1984, v Marinšek in Tušak, 2007) pa ob tem izpostavljata, da ni dovolj, da je žival prisotna na terapiji, potrebno je terapevtovo posredovanje med otrokom in živaljo in nato med otrokom in terapevtom. Študije prav tako dokazujejo, da terapevtski pes deluje pomirjujoče in vpliva na razvoj govora pri otrokih z MAS (Fung in Leung, 2014). Avtorja članka zapišeta, da terapevtski pes pomaga 'izvleči' govor iz otrok z MAS (prav tam).
Senegačnik Kurnik (2016) je v svoji štiri leta trajajoči študiji opazovala vlogo terapevtskega psa pri delu z učenko z aspergerjevim sindromom in selektivnim mutizmom. O selektivnem mutizmu govorimo takrat, ko otroci v eni ali več situacijah ne zmorejo govoriti (Marinšek in Tušak, 2007). Senegačnik Kurnik (2016) je ugotovila, da redna prisotnost psa na srečanjih vpliva na naslednja področja: telesni in gibalni razvoj, socialno področje, komunikacijo, splošno psihično počutje, motivacijo za delo, učno področje. Največji napredek pa opaža na področju razširjanja, usmerjanja ter vzdrževanja pozornosti. Pes je na učenkino pozornost vplival preko svoje dlake, dotika, zvoka, povodca, izkazovanja svojih osnovnih potreb in želja ter mimike celotnega telesa in repa. Na koncu dodaja, da je pes zelo pomemben medij za čustveno in socialno prebujenje otrok z aspergerjevim sindromom in selektivnim mutizmom, saj predstavlja komunikacijski most med obema svetovoma (realnim in domišljijskim) (prav tam).
Kotrschal in Ortbauer (2003, v Bassette in Taber-Doughty, 2013) sta ugotovila pozitivne rezultate ob interakciji učencev s čustveno-vedenjskimi težavami s psom po tem, ko je bil v razred vključen terapevtski pes. Bassete in Taber-Doughty (2013) sta prav tako raziskovali vpliv terapevtskega psa na učence s čustveno-vedenjskimi težavami. V raziskavo so bili vključeni 3 učenci s čustvenimi in vedenjskimi težavami, stari 7 in 11 let. Terapevtski pes je bil prisoten pri individualnih urah glasnega branja učencev. Po koncu študije sta pri učencih opazili napredek v zadrževanju pozornosti pri dejavnosti, tudi kadar so bili ti učenci v razredu.
Učenci so se manj izmikali dejavnostim, njihova motivacija za delo pa je bila višja. Bolj so bili pripravljeni glasno brati, kadar je bil prisoten pes ali kadar so pričakovali njegov obisk.
Opisujeta tudi, da so se učenci bolj potrudili pri pravilnem glasnem branju, saj so želeli, da je kuža slišal vsako besedo. Hitrost branja pri učencih se je upočasnila tako, da so učenci natančneje in bolj pravilno brali besedila (prav tam).
Hergovich, Monshi, Semmler in Zieglmayer (2002) prav tako navajajo, da je imela prisotnost psa v razredu pozitivne učinke na učence priseljence. V tri mesece trajajoči študiji so ugotovili,
23 da prisotnost psa pozitivno vpliva na samostojnost pri šolskem delu. V študijo je bilo vključenih 46 učencev priseljencev, starih med 6 in 7 let. Učenci v poskusni skupini, kjer je bil prisoten pes, so kazali večjo empatijo kot njihovi vrstniki. Agresivno vedenje učencev se je zmanjšalo, postali so tudi bolj empatični, razvili so pozitivno samozavest in samopodobo. Ugotovili so, da prisotnost psa pozitivno vpliva na vse skupine otrok in ne le na otroke s težjimi motnjami v razvoju (prav tam).
Marinšek in Tušak (2007) opisujeta, da živali blokirajo impulzivno vedenje, ob tem pa se ustvarja odnos otrok – žival. Živali imajo pozitiven vpliv na izboljšanje socialnega obnašanja, pomagajo pri učenju novih spretnosti in zmanjšujejo neprilagojeno vedenje (prav tam).
V literaturi najdemo veliko raziskav o vplivu terapevtskih psov na otroke. Izpostavili smo tiste rezultate raziskav, ki so bile izvedene v povezavi z izobraževanjem. Rezultati raziskav nakazujejo, da so terapevtski psi lahko zelo učinkovita metoda dela, če jo izvajamo redno. Kot pomanjkljivost bi izpostavili, da je večina raziskav bila opravljena na manjšem vzorcu in v krajšem času.
2.5.3 VPLIV NA MOTIVACIJO V POVEZAVI Z UČNIMI DOSEŽKI
Motivacija je eden izmed najpomembnejših dejavnikov pri šolskem delu. Motivacija po mnenju Marentič Požarnik (2000, v Štemberger, Ivanuš-Grmek, Čagran, 2009) obsega vse, kar daje pobude za učenje, usmerja, določa intenzivnost, trajanje in kakovost. Je psihološki proces, ki spodbuja in uravnava učenje. Le motivirani učenci učenje začnejo, se učijo in pri učenju vztrajajo, vse dokler ne končajo učnih nalog ali ne dosežejo zastavljenih učnih ciljev. Juriševič (2012) piše, da z različnimi motivacijskimi spodbudami, ki jih učencem namenimo med poučevanjem, lahko to ''motivacijo'' negujemo, ozaveščamo, dodatno krepimo, spodbudimo ali pa, nasprotno, celo pripomoremo k njenemu zniževanju. Juriševič (prav tam) motivacijske spodbude razdeli v dve širši skupini: didaktične motivacijske spodbude (npr. organizacija učnega okolja in učenja, učne metode, izbira nalog ter didaktični material) ter psihološke motivacijske spodbude (npr. vodenje učenca med učenjem s povratnimi informacijami o njegovem učenju in dosežkih, omogočanje učne podpore in usmerjanje pri učenju v območju učenčevega bližnjega razvoja ter modeliranje oziroma ravnanje učitelja v vlogi modela/vzora, ki ga učenci posnemajo).
Trampuš (2014) navaja, da pes v šoli predstavlja nekaj neobičajnega. Pravi, da je to dovolj, da so otroci radovedni in polni pričakovanj, kakšen bo šolski dan s psom. Naloge iz matematike, slovenščine, angleščine, ki jih učenem 'zastavi' kuža, učence bolj motivirajo in spodbujajo k
