V Zakonu o vrtcih (1996) in Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (1996) so opredeljeni !leni, ki dolo!ajo sodelovanje vrtca s starši ter pravice in dolžnosti staršev. V Zakonu o vrtcih (1996) je tako zapisano, da vrtec organizacijo in podrobno vsebino življenja in dela dolo!i z letnim delovnim na!rtom (21. !len)4, v katerem mora vrtec opredeliti tudi sodelovanje s starši. Staršem se mora vrtec predstaviti tudi v posebni publikaciji (11. !len), s katero predstavi programe, ki jih izvaja, njihove cilje, vsebine in metode dela.
Trije predstavniki staršev so na ravni javnega vrtca vklju!eni tudi v svet javnega vrtca5, katerega pristojnosti obsegajo imenovanje in razrešitev ravnatelja vrtca, sprejemanje programa razvoja, letnega delovnega na!rta ter poro!ila o njegovi uresni!itvi, obravnavo poro!il o vzgojni problematiki ter tudi odlo!anje o pritožbah staršev v zvezi z vzgojnim in izobraževalnim delom v javnem vrtcu ali šoli (ZOFVI 1996, 48. !len). Za organizirano uresni!evanje interesa staršev pa se v javnem vrtcu oblikuje tudi svet staršev, v katerem ima vsak oddelek po enega predstavnika, ki ga starši izvolijo na roditeljskem sestanku oddelka. Svet staršev predlaga nadstandardne programe, daje soglasja k predlogu ravnatelja o nadstandardnih storitvah, mnenja o predlogu programa razvoja vrtca in letnem delovnem na!rtu, razpravlja o poro!ilih o vzgojno-izobraževalni problematiki, obravnava pritožbe staršev ter voli predstavnike v svet vrtca (ZOFVI 1996, 66.
!len).
V Kurikulumu za vrtce (1999) na prvih straneh zasledimo na!elo sodelovanja s starši in na!elo sodelovanja z okoljem. Na!elo sodelovanja s starši opredeljuje pogoje sodelovanja, ki po našem mnenju že nakazujejo prvine partnerskega odnosa. Starši imajo namre! v vrtcu ne le pravico do informacij o programih ter pravico do sprotne izmenjave in poglobljenega razgovora o svojem otroku, ampak tudi pravico do sodelovanja pri na!rtovanju življenja in dela v vrtcu ter v oddelku in celo pravico aktivnega sodelovanja pri vzgojnem delu, seveda ob
4 Z letnim delovnim na!rtom se dolo!ita organizacija in obratovalni !as vrtca, programi vrtca, vzgoja in varstvo otrok v vzgojno-varstvenih družinah, razporeditev otrok v oddelke, delo strokovnih in drugih delavcev v vrtcu, sodelovanje s starši, sodelovanje z vzgojno-izobraževalnimi, zdravstvenimi in z drugimi organizacijami, mentorstvo pripravnikom, aktivnosti za vklju!evanje vrtca v okolje, sodelovanje s šolami, ki izobražujejo delavce za potrebe vzgoje predšolskih otrok, program strokovnega izpopolnjevanja delavcev vrtca, program dela strokovnih organov vrtca ter kadrovske, materialne in druge pogoje, potrebne za uresni!itev vzgojnega procesa.
5 Svet javnega vrtca je sestavljen iz treh predstavnikov ustanovitelja (lokalne skupnosti), petih predstavnikov delavcev vrtca in treh predstavnikov staršev.
upoštevanju strokovne avtonomnosti vrtca. Poleg omenjenega pa imajo starši tudi pravico do postopnega uvajanja otrok v razli!ne programe vrtca. Vrtec pa mora staršem zagotavljati tudi sistemati!no seznanjanje z njihovimi pravicami in odgovornostmi. Sodelovanje s starši je v kurikulumu pojmovano kot pomemben vidik kakovosti predšolske vzgoje, pri odnosu pa se še posebej poudarja pomembnost delitve odgovornosti in pristojnosti, kar bomo v nadaljevanju prikazali kot osnovo za razvoj partnerskega odnosa. Pri sodelovanju vrtca s starši je v ospredju zagotavljanje storitev, ne pa tudi poseganje v njihovo sfero zasebnosti. Vrtec mora tako upoštevati in spoštovati kulturo, identiteto, jezik, svetovni nazor, vrednote, prepri!anja, navade in obi!aje otrokovih staršev, starši pa morajo upoštevati meje svojega soodlo!anja, ki ne smejo posegati v strokovnost institucije. Tvorno sodelovanje s starši pa vzgojiteljici poleg dodatnih strokovnih obveznosti prinaša tudi vrsto strokovnih koristi – vzajemno izmenjavanje informacij in vpogled v otrokove individualne potrebe ter razvojna prizadevanja pomagajo staršem in vzgojiteljici;
predstavljajo osnovo skupnega delovanja in reševanja problemov pri otrokovem razvoju in odraš!anju. V konceptu Reggio Emilia je vloga staršev podobna vlogi skupnosti, tj. na ravni celotnega vrtca in na ravni oddelka. Od staršev se pri!akuje, da sodelujejo v razpravah o vrt!evski politiki, skrbi za razvoj otrok ter pri na!rtovanju kurikuluma in vrednotenju. Ker je ve!ina staršev, vklju!no z materami, zaposlena, so sestanki zve!er, tako da vsi, ki želijo sodelovati, lahko to storijo (Community support and parental involvment 2009). Malaguzzi (po Devjak, Ber!nik 2009a) razlaga, da mora vrtec na prakti!ni ravni nenehno ohranjati in investirati v svojo mrežo odnosov. Zaradi tega imajo v vrtcih Reggio Emilia redne sestanke s starši, na katerih se pogovarjajo o kurikulumu, sodelovanju pri organizaciji razli!nih aktivnosti, otrokom pa tudi razdelijo telefonske številke in naslove vseh otrok v skupini; spodbujajo obiske med otroki in obiske staršev na delovnih mestih. Ta pristop pove veliko o njihovi osnovni filozofiji, ki vklju!uje interaktivne in konstruktivne vidike, intenzivnost odnosov, duh sodelovanja ter individualni in skupinski trud pri raziskovalnem in projektnem delu.
Pri na!elu sodelovanja z okoljem pa je v Kurikulumu za vrtce v ospredju upoštevanje razli!nosti in možnosti uporabe naravnih in družbeno-kulturnih virov u!enja v najbližjem okolju vrtca ter upoštevanje specifi!nosti okolij, iz katerih prihajajo otroci. V konceptu Reggio Emilia gredo pri sodelovanju z okoljem oz. lokalno skupnostjo še dlje, saj imajo t. i. Vodenje iz skupnosti (»Community-based management«), ki promovira mo!no interakcijo in komunikacijo med vzgojitelji, otroki, starši in lokalno skupnostjo oz. okoljem.
Sodelovanje staršev je prav tako pomembno kot sodelovanje otrok ali vzgojiteljev. O!itno je, da je takšen tridelni sistem komunikacije del širše
skupnosti, ki v kon!ni fazi postane !etrta komponenta, ki ima svojevrsten vpliv in vrednost (Spaggiari 1998).
Kurikulum za vrtce poudarja avtonomnost in strokovno odgovornost vrtcev, vzgojiteljic in njihovih pomo!nic. Že nekaj let pred sprejetjem novega kurikuluma se je centraliziranost na podro!ju predšolske vzgoje ob!utno zmanjšala in v veliko vrtcih se je za!elo uveljavljati timsko delo. Namesto svetovanja in nadzora zunanjih strokovnjakov se tako uveljavljata sodelovanje in supervizija. L. Katz (1994) pa pri definiranju kakovosti poudarja tudi perspektivo osebja vrtca. Meni, da vrtec ne more biti kakovosten, !e v njem ne prevladujejo sodelovalni odnosi med osebjem – sprejemanje in spoštovanje drugih, zaupanje in sodelovanje. Spremenila pa se je tudi vloga staršev pri vzgoji v vrtcih. V nasprotju s paternalisti!nim odnosom vrtca do staršev se danes poudarja predvsem pravice staršev. V procesu razvijanja kurikuluma naj bi tako enakopravno sodelovali vzgojiteljice, otroci, starši, lokalna skupnost in drugi strokovnjaki. V konceptu Reggio Emilia že od samega za!etka najpomembnejšo vlogo pripisujejo sodelovanju otrok, staršev in lokalne skupnosti v življenju in delu vrtca. Menijo, da takšno sodelovanje razvija ob!utek pripadnosti vrtcu in skupnosti, v kateri se vrtec nahaja (Devjak, Ber!nik 2009a).
Že pedagoški klasiki so odnos med otrokovimi starši in poklicnimi vzgojitelji ozna!evali kot predpogoj za možnosti vzgajanja in izobraževanja zunaj družine.
Soustvarjanje življenja v vrtcu je tako naloga vseh, ki so v njem udeleženi (otrok, staršev, vzgojiteljev). Spoštovanje druga!nosti, zagotavljanje možnosti izbire, spoštovanje družine in njenih vrednot, upoštevanje nasprotujo!ih si interesov je mogo!e le, !e zmoremo vzpostaviti in varovati odprte prostore za pogovor, v katerih nekdo izmed udeleženih vedno znova obnovi in varuje dialog in sodelovanje. "eprav so lahko pobudniki pogovora tudi starši, pa vzgojiteljem v vrtcih ostaja temeljna odgovornost za vzpostavljanje in vzdrževanje odnosov, ki pogovor in soustvarjanje sploh omogo!ijo (Dolar Bahovec in Golobi! 2004).
Poklicni vzgojitelji pa se morajo z dobro komunikacijo in s sposobnostjo postaviti tudi na pravilno mesto v obstoje!i strukturi odnosov ter pridobiti položaj, ki staršem že vnaprej omogo!a vplivati na svojega otroka. Osnovni
»medij«, ki v predšolskem obdobju pomaga vzpostaviti ustrezen odnos med otrokom in vzgojiteljico, tako ni le !ustvena toplina, ampak so tudi jasno postavljena in izražena pri!akovanja do otroka, ki so vsaj v osnovi usklajena s pri!akovanji staršev (Krofli! 2001). Etika udeleženosti, o kateri govori Hoffman (1994), nas usmerja v to, da objektivnega opazovalca (starše) nadomesti sodelovanje, v katerem nima nih!e kon!ne besede. Konsenz je tisto, kar omogo!a naslednji korak. Odprta vprašanja o vsakdanjem življenju in delu vrtca se definirajo kot delovna situacija, kot za!etek razgovora. Gre torej za to, da
strokovnjak odstopi od mo!i, ki mu pripada, in jo nadomeš!a z ob!utljivim skupnim iskanjem in s sointerpretiranjem. "e to prenesemo v vrtce, lahko re!emo, da so vzgojitelji strokovnjaki, ki so najprej odgovorni za to, da se dialog in sodelovanje vzpostavita. Woodhead (1999) meni, da sociokulturološki okvir odpira pot k celovitejšemu razumevanju dejavnikov, ki oblikujejo otrokovo življenje, njegov razvoj in u!enje. Pri tem ekološka sistemska teorija (Bronfenbrenner 1989) pojasnjuje pomen sociokulturne perspektive na razli!nih ravneh okolja – od trenutnega družinskega, vzgojno-izobraževalnega do širšega kulturnega. Osrednja raven okolja je mikrosistem, ki predstavlja dejavnosti in interakcije v trenutnem okolju posameznika. Na drugi ravni, v mezosistemu, se prepletajo otrokove izkušnje v družini s tistimi v vrtcu in šoli. Z vidika sodelovanja med družino in vrtcem je prav ta raven okolja najpomembnejša, saj otrokova uspešnost in dobro po!utje v vrtcu in šoli nista odvisna le od kakovosti odnosov z vzgojitelji in u!itelji, temve! tudi od vklju!evanja otrokovih staršev v življenje vrtca in šole (Grolnick in Slowiaczek 1994).
Ve!ina avtorjev in tudi Woodhead, ko govori o kazalnikih kakovosti, jih umeš!a na tri ravni, in sicer govori o kazalnikih na vhodni ravni (npr. stavba, oprema, zaposleni), procesni (npr. odnosi med otroki, stil vzgoje, igra) in izhodni ravni (npr. zdravje otrok, šolska uspešnost). Tukaj meni, da velja vzporedno s koncipiranjem kazalnikov kakovosti poiskati tudi odgovore na vprašanji, kdo je zainteresiran za kakovost v vrtcu (so to otroci, starši, vzgojitelji, vodstveni delavci, raziskovalci, ob!ina, država) in kdo od tistih, ki so povezani z vrtcem, ima korist od kakovosti v vrtcu (so to starši, ki lahko med prebivanjem otrok v vrtcu opravljajo svoje delo, vzgojiteljice, ki imajo zaposlitev, ob!ina, ki s kakovostnim vrtcem pridobi na ugledu).
Eno izmed pomembnih in aktualnih vprašanj sodobne pedagoške teorije in prakse je brez dvoma vprašanje, povezano z odnosi med starši in vzgojitelji, med vrtcem in družino. Problematika sodelovanja med vrtcem in družino se je skozi zgodovino spreminjala in venomer odražala aktualne družbene razmere.
Tako se v polpretekli zgodovini sre!ujemo z vrtci, ki imajo pretežno kompenzacijsko vlogo v dveh smereh, in sicer v smeri kompenzacije pomanjkljive družinske vzgoje in/ali zmanjševanje socialne stratifikacije. V poznih 60. in 70. letih prejšnjega stoletja pa se pojavi preobrat dela v vrtcih, ki izhaja iz druga!nega pojmovanja pristojnosti družine in razumevanja družine kot dejavnika otrokove socializacije. Gre za nedvoumno opredelitev, po kateri je družina primarna celica, v kateri se odvija proces vzgoje. Starši so v tem procesu osnovni in najvplivnejši vzgojitelji svojih otrok. Ob družini in starših pa z vklju!itvijo otroka v institucionalno predšolsko vzgojo v proces vzgoje otrok vstopajo tudi vzgojiteljice in vzgojitelji. Tako tudi oni postajajo pomembni Drugi v razvoju otroka.
Danes je pomembnost sodelovanja s starši že splošno prepoznana. Schleichter (1989) pravi, da je sodelovanje s starši še posebej pomembno pri mlajših (predšolskih) otrocih, pri otrocih, ki težje prenesejo uvajanje v vrtec in prehod iz vrtca v šolo. Organizacija sodelovanja in sprejetost s strani doma in vrtca pa sta odvisni predvsem od tradicije in ciljev sodelovanja v razli!nih državah pa tudi od družbenega konteksta, zakonskih okvirov, ideoloških prepri!anj in situacijskih potreb. Zaradi izjemnega pomena sodelovanja s starši je tudi v deklaraciji Sveta Evrope (Van der Eyken 1982) zapisano, da naj vse institucije, ki imajo kakršen koli vpliv na razvoj otroka – zdravstvene, izobraževalne in socialne – sodelujejo s starši z namenom zagotavljanja kontinuitete otrokovega razvoja.
Sodelovanje s starši v javnem vrtcu tako poteka na ravni formalnih in neformalnih oblik sodelovanja. Med formalne oblike štejemo govorilne ure, roditeljske sestanke, svet staršev, svet javnega vrtca, pisna sporo!ila, telefonske pogovore in v informacijski dobi vedno pogostejša elektronska sporo!ila. Med neformalne oblike pa štejemo publikacijo, s katero se vrtec predstavi staršem, komunikacijo s starši ob prihodih in odhodih otrok v vrtec oz. iz vrtca, nena!rtovane razgovore, oglasne deske v vrtcih, kjer starši pridobivajo pomembne informacije (npr. pravice otrok in staršev), razli!ni nabiralniki, namenjeni predlogom staršev, odprti dnevi vrtca, tematski dnevi, šole in delavnice za starše, projekti, pikniki, sodelovanje pri razstavah, izletih, športnih aktivnostih, praznovanjih, pri interesnih dejavnostih in še bi lahko naštevali (prim. Strojin 1992). Te t. i. alternativne oblike sodelovanja so odvisne predvsem od posameznega vrtca in vzgojitelja. V Sloveniji so se takšne oblike sodelovanja s starši pojavile najprej na ravni predšolske vzgoje in se nato širile navzgor, predvsem na prve razrede osnovne šole. Neformalne oblike sodelovanja s starši so v sklopu osnovne šole pogostejše v prvih razredih osnovne šole, nato pa po!asi upadejo in ponovno zaživijo v zadnjih razredih, ko poteka usmerjanje otrok za nadaljnje šolanje.
V pluralisti!nih družbah sodelovanju s starši pripisujejo predvsem tri funkcije.
Eni gledajo na sodelovanje s starši kot na sodelovanje z državljani. Tak tip sodelovanja deluje kot možnost pove!evanja izobrazbe in politi!ne kompetentnosti staršev skozi t. i. sodelovalno u!enje, vpliva pa tudi na demokrati!nost vzgojno-izobraževalnih institucij in izboljševanje sodelovanja s širšo skupnostjo. Starši imajo druga!no vlogo, kadar je njihovo sodelovanje obravnavano v obliki podpore instituciji. Takšen na!in sodelovanja je bil v ospredju predvsem v poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja, starši pa so bili
»zadolženi« predvsem za nadzor nad doma!imi nalogami in didakti!nimi igrami. Tretji tip sodelovanja pa lahko imenujemo sodelovanje, orientirano na otroka. Takšen na!in sodelovanja že sam po sebi zahteva bolj odprt in
fleksibilnejši odnos pa tudi dolgoro!nejšo, bolj kontinuirano sodelovanje, ki ni usmerjeno samo na »krizne« situacije. Tak na!in sodelovanja izhaja iz spoznanja, da vrtci in šole potrebujejo boljše razumevanje celotne življenjske izkušnje otrok in da starši potrebujejo lastne izkušnje, povezane s posameznim vrtcem oz. šolo. Za vse oblike sodelovanja pa je pomembno, da vsi udeleženi poznajo pri!akovanja in cilje tega sodelovanja (prim. Schleicher 1989).
Glede na komunikacijo med vzgojiteljem in starši lahko govorimo o posrednem in neposrednem odnosu. V posrednem vzgojitelj izrablja svojo nadrejeno vlogo in daje navodila, postavlja zahteve, ocenjuje, presoja, pri neposrednem odnosu pa so starši enakovreden partner (prim. Pšunder 1998). Glede na odnose med vzgojno-izobraževalno institucijo in starši avtorji (Munn 1993; Bastiani 1993;
Whalley 1997; Meighan 1989; Macbeth 1993; Schleicher 1989) najve!krat govorijo o partnerskem, klientskem in o paternalisti!nem odnosu (pa tudi
»managerskem« odnosu). Kadar gre za klientski odnos, je v ospredju predvsem pravica staršev do izbire vrtca za svojega otroka. O starših kot »managerjih« je govor v tistih državah (npr. Portugalska), kjer so predstavniki staršev zastopani v vseh pomembnejših odborih. Resman (1991) govori o paternalisti!nem odnosu, kjer strokovnjaki »pou!ujejo« starše – na primer v mešanih šolskih telesih, kjer sedijo skupaj starši in strokovnjaki, se velikokrat izgublja !as, ko morajo strokovnjaki svoja stališ!a utemeljevati in starše prepri!evati o pomembnosti sprejemanja odlo!itev, do katerih so prišli po strokovni poti. Tak odnos staršev ne postavlja v enakopraven položaj in starši se ne morejo enakovredno vklju!evati v razpravljanje in odlo!anje v situacijah, kjer je treba uporabiti strokovno znanje. Kadar pa je govor o partnerskem odnosu, avtorji poudarjajo razli!ne prvine. Bastiani (1993) meni, da gre najve!krat za odnos, ki vklju!uje deljenje odgovornosti, mo!i (seveda v primeru vrtca in šole ta mo! ne more biti enakovredno porazdeljena), izkazovanje naklonjenosti, postavljanje skupnih ciljev in skupno delovanje. Golby (1993) zapiše, da partnerstvo implicira enakovreden prispevek ne!esa vrednega na poti do skupnega cilja.
Raab (1993) pa v partnerstvo vklju!i možnost formalnega odlo!anja, dolžnosti in interakcijo. Doseženi cilji so po njegovem mnenju rezultat skupnih artikuliranih prispevkov partnerjev, ki pa niso nujno enakovredni. Katero koli definicijo partnerstva ali partnerskega odnosa pogledamo, lahko sklenemo, da vklju!ujejo dolo!eno stopnjo aktivne udeleženosti pri postavljanju in doseganju ciljev. Macbeth (1993) tako meni, da je pri partnerskem odnosu bistveno ugotavljanje pravega razmerja mo!i med obema akterjema.
V prispevku predstavljamo izsledke, ki smo jih zbrali v slovenskih vrtcih, ki sodelujejo v projektu 'Profesionalno usposabljanje strokovnih delavcev za izvajanje elementov posebnih pedagoških na!el Reggio Emilia koncepta na podro!ju predšolske vzgoje'. Temeljna naloga vrtcev v Sloveniji je pomo!
staršem pri celoviti skrbi za otroke, izboljšanje kakovosti življenja družin in otrok ter ustvarjanje pogojev za razvoj otrokovih telesnih in duševnih sposobnosti. Zakon o vrtcih (1996, 2. in 3. !len) predpisuje, da je predšolska vzgoja sestavni del sistema vzgoje in izobraževanja in da poteka po na!elih demokrati!nosti, pluralizma, avtonomnosti, strokovnosti in odgovornosti zaposlenih, enakih možnosti za otroke in starše, upoštevaje razli!nosti med otroki, pravice do izbire in druga!nosti ter ohranjanje ravnotežja med razli!nimi vidiki otrokovega razvoja. Predšolska vzgoja v vrtcih je, glede na to, da predstavlja del celotnega vzgojno-izobraževalnega sistema, tudi specifi!na. Ta specifi!nost se kaže pri vpetosti vrtca v lokalno skupnost in sodelovanju s starši.
Zakon o vrtcih (1996) in Kurikulum za vrtce (1999) sta dva klju!na nacionalna dokumenta, ki poleg Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (1996) dolo!ata potek predšolske vzgoje in s tem tudi sodelovanje s starši in z lokalno skupnostjo kot ustanovitelja predšolske institucije.