V pedagoškem pristopu RE je bivalno okolje vrtca pojmovano kot 'tretji vzgojitelj'. Avtorji, ki ga predstavljajo, menijo, da bivalno okolje »/…/ pokaže, na kakšen na!in so v dolo!eni kulturi strukturirani !as in vloge, ki naj bi jih
nadstandardnih storitvah, mnenje o kandidatih, ki izpolnjujejo pogoje za ravnatelja, razpravlja o poro!ilih ravnatelja o vzgojno-izobraževalni problematiki, obravnava pritožbe staršev v zvezi z vzgojno-izobraževalnim delom, voli predstavnike staršev v svet vrtca (ZOFVI 2007, 66. !len). Kot dolo!a novela ZOFVI, svet javnega vrtca oziroma šole sestavljajo trije predstavniki ustanovitelja, pet predstavnikov delavcev in trije predstavniki staršev (ZOFVI-G, 2009, 1. !len). Svet vrtca je med drugim pristojen za program razvoja vrtca, letni delovni na!rt in za poro!ilo o njegovi uresni!itvi, odlo!a o uvedbi nadstandardnih in drugih programov, obravnava poro!ila o vzgojni oziroma izobraževalni problematiki. Odlo!a pa tudi o pritožbah v zvezi s pravicami, z obveznostmi in odgovornostmi delavcev iz delovnega razmerja, obravnava zadeve, ki mu jih predložijo vzgojiteljski zbor, šolska inšpekcija, reprezentativni sindikat zaposlenih, svet staršev itn. (ZOFVI 2007, 66. !len).
imeli posamezniki v tem okolju« (Greenman 1988: 5)11; odraža kulturo tistega, ki v njem prebiva in ga ureja.12
Urejenost prostorov v vrtcu RE mora zagotavljati ob!utek 'doma!nosti':
pohištvo je nameš!eno enako ali podobno kot doma, kar npr. pomeni, da višina pohištva ni nujno prilagojena višini otrok (saj tudi doma ni!); tako kot doma so tudi v vrtcu stene okrašene s slikami, z razli!nimi predmeti in orodji (ki so na dosegu otrok), imajo zofe, namizne svetilke, garderobe in rože razporejene tako, kot to po navadi razporedimo doma (Fyfe 1994).13 Ob tem pa so v vsakem vrtcu razstavljeni izdelki otrok, zapisi osebja o poteku dela otrok, izjave otrok in fotografije njihovega dela. Na ta na!in otroci sooblikujejo prostor in pomene tega prostora (Malaguzzi 1998). Pri (so)oblikovanju prostora v vrtcu sodelujejo tudi starši (Gandini 1998).14
Vprašanje ureditve prostora in opreme v javnih vrtcih v Sloveniji je v Beli knjigi obravnavano v poglavju o prostorih in opremi v vrtcih (1995: 57). Odnos med arhitekturo in življenjem Bela knjiga razume kot pomemben vzgojni element, zato opozarja, naj bo tudi stavba vrtca sporo!ilno bogata in naj ima lastno identiteto. Izhaja iz podmene, da je otrok v aktivnem odnosu do okolja, da nanj vpliva s svojo dejavnostjo, ga sooblikuje glede na svoje sposobnosti, interese, potrebe in po!utje. V okolju vrtca mora zaznati pomen stalnosti in imeti možnost za spreminjanje prostora (prav tam). »Notranja urejenost vrtca in posamezne igralnice naj dajo otroku dovolj možnosti za gibanje, a otrokovo izbiro dejavnosti in prostora, razli!ne socialne stike med otroki in odraslimi pa tudi za možnost otrokovega umika v zasebnost« (prav tam). Zato naj imajo
11 Tako so npr. ogledala v vrtcu namenjena temu, da se otroci prek opazovanja, kako so objekti postavljeni, u!ijo opazovati tudi oblike, detajle, podobnosti in razlike med objekti (Greenman 1988: 5).
12 Predstavljeno pojmovanje oblikovanja bivalne estetike okolja v vrtcu je smiselno dopolniti. To, da okolje odraža kulturo tistega, ki v njej prebiva, pomeni tudi, da je pogled na to okolje družbeno posredovan. Dolo!ajo ga vsakokratna kulturno oz. družbeno pogojena podoba otroka, vrednote in vzgojno-izobraževalni cilji, ki jim sledimo. Zato so nekatere rešitve v nekem okolju lahko zaželene in estetsko prepri!ljive, v drugem pa ne.
Povedano druga!e: »/…/ percepcija tega, kaj je estetsko in kaj ne, je socialni konstrukt, ki se ga zavedno ali nezavedno nau!imo« (Tarr 2001).
13 Ena izmed ameriških avtoric, ki je obiskala vrtec RE v Italiji, je zapisala, da pedagoški pristop vrtcev RE stremi k razvijanju 'doma!nosti'. Avtorica 'doma!nost' vidi v tem, da starši sooblikujejo program vrtca in so !lani formalnih struktur v okviru vrtca in lokalne skupnosti, ki skrbijo za delovanje vrtca. Organizacija okolja v vrtcu in sodelovanje vrtca s starši (vklju!no z vzgojitelji!inim poznavanjem otrokovih družinskih razmer) pa je po njenem mnenju 'ovito' v 'doma!nost' med vsemi udeleženci vzgojno-izobraževalnega procesa. To 'doma!nost' pa je videti tudi na ravni lokalne skupnosti, ki skrbi za delovanje vrtca (Langford-Thomas 1992).
14 Postavitev rastlin in cvetja, izdelava pohištva, vzdrževanje in skrb za vse prostore je v ve!ini primerov skupna skrb vzgojiteljev in staršev (prav tam).
otroci »/…/ v vrtcu na voljo razli!ne igralne koti!ke, v katerih se igrajo posamezno ali v manjših skupinah. Vzgojna sredstva in materiali morajo biti urejeni, otrokom vidni in dostopni. Imeti morajo tudi primeren prostor za po!itek« (prav tam).
Kurikulum za vrtce (1999: 10) prav na tej osnovi med svoje cilje vklju!uje tudi rekonceptualizacijo in reorganizacijo prostora ter opreme vrtca. Med na!eli uresni!evanja ciljev opozarja na fleksibilnost v prostorski in !asovni organizaciji življenja in dela v vrtcu. Prostor je opredeljen kot pomemben element kurikuluma; zadeva zunanjo in notranjo ureditev prostorov pa tudi dostopnost do zunanjih površin ter število in raznolikost notranjih prostorov, saj vse skupaj v veliki meri sodolo!a kakovost življenja otrok v vrtcu (prav tam:
23). Notranji in zunanji prostori vrtca morajo zagotavljati zdrav, varen in prijeten prostor, ki otrokom omogo!a zasebnost in intimnost, ob tem pa fleksibilnost in stimulativnost. Ureditev igralnice je odvisna od starosti otrok in dejavnosti, ki poteka v njej, opremljena pa mora biti z izdelki otrok, v katerih sta prepoznavni njihova individualnost in ustvarjalnost (prav tam: 23).
Razmislek, ki zadeva prostor in opremo v javnih vrtcih v Sloveniji, je konceptualno dosleden in ne zaostaja za razmisleki o prostoru in opremi v vrtcih, ki delujejo po pedagoškem pristopu RE. Obstajajo pa razlike v izvedbenih, tj. arhitekturnih rešitvah in opremi v primerjavi z vrtci RE. J. Barši (1999) je že pred desetimi leti opozarjala, da v Sloveniji v zvezi s tlorisnimi zasnovami vrtcev zasledimo dva koncepta: vrtec kot podaljšek doma in vrtec kot varstvena15 ustanova. V prvem tipu vrtca tlorisi vrtca spominjajo na zasnovo družinskega stanovanja. V njih lahko opazimo 'prelivanje' prostorov, kar omogo!a tudi 'prelivanje' dejavnosti, v katere se otroci vklju!ujejo. V drugem tipu tlorisa vrtca pa so prostori strogo lo!eni, kar usmerja tudi dejavnost v vrtcu.
Zaradi na!ina na!rtovanja zgradb vrtcev v preteklosti je takšnih vrtcev v Sloveniji kar nekaj (prav tam: 194). Sodobni pogledi v arhitekturi pa vzpodbujajo premike na podro!ju arhitekturnega oblikovanja vrtcev, kar pomeni, da postajajo vrtci vse manj uniformni.16 J. Barši je v tej zvezi zapisala, da si je smiselno prizadevati, da bi prostor v vrtcu !im manj omejeval oziroma
15 V Sloveniji so bili pred prenovo sistema vzgoje in izobraževanja v 90. letih prejšnjega stoletja otroci do dveh let starosti vklju!eni v jasli!ne oddelke, do 7. leta starosti pa v predšolske oddelke, ki so bili navadno starostno homogeni, saj je tedaj veljavni zakon omogo!al heterogene oddelke med 3. in 6. letom le kot izjemo. "eprav jasli!ni oddelki niso imeli samo varstvene vloge, ampak tudi vzgojno-izobraževalno, pa se je delitev na 'jasli' in 'vrtec' kazala tudi v razporeditvi prostorov v vrtcu.
16 Nastaja priro!nik za pou!evanje predšolskih in šoloobveznih otrok o arhitekturi, ki bo strokovnim delavcem in staršem pomagal pri izvedbi razli!nih kreativnih arhitekturnih delavnic za otroke. Priro!nik pripravlja skupina Arhitektura in otroci (Struna Bregar 2009: 5). Ve! o tem glejte na spletni strani: http://www.arhitekturainotroci.si/.
!im ve! omogo!al (prav tam: 108). Imeti mora !im manj fiksnih elementov,
»/…/ da so v urejanje, organizacijo in opremljanje prostora vklju!eni tudi otroci« (prav tam). Opozorila je, da mora biti prostor vrtca v vseh svojih elementih !im bolj dostopen otrokom, ki ga uporabljajo (prav tam: 116).
Ob tem velja opozoriti na eno pomembnih razsežnosti odnosa do prostora, ki ga v virih, ki opisujejo pedagoški pristopu RE, ne tematizirajo. Gre za razmislek o zagotavljanju otrokove pravice do zasebnosti in intime.17 Pri oblikovanju prostora v vrtcu RE je v ospredju »/…/ razumevanje družbene narave posameznika /…/« (Spaggiari 1998: 107). "lovek je razumljen kot posameznik v odnosu z drugimi posamezniki; od njih ni nikoli lo!en ali oddaljen, saj » /…/
biti sam in v osami ni naravno stanje !loveka« (prav tam). V vrtcih RE si zato prizadevajo oblikovati prostor predvsem kot mesto sre!evanj in druženja. V opisanem vidimo pomemben razlog za to, da avtorji v virih, ki obravnavajo pristop RE, vprašanja zasebnosti otrok ne tematizirajo.