Estetika je »veda o lepem v umetnosti« (Barbo, 2007, str. 7). Glasba je kot del umetnosti prav tako predmet estetike. In sicer je estetika glasbe veda o lepem v glasbi (prav tam).
Umetniška dela zaznamujejo določene estetske značilnosti, kot sta npr. lepota in privlačnost.
Vrednotenje glasbenih del se uresničuje prek sodbe okusa in umetniške sodbe (Barbo, 2007).
Sodba okusa, kot jo analizira že Kant, se nanaša na čutno navzočnost objekta. Sodba, da naj bi bila neka melodija »lepa«, ne potrebuje drugih pojmov in pridevnikov, preprosto lahko rečemo »lepa je«. S tem izražamo le, da se zavedamo čutnih vtisov našega zaznavanja.
Umetniška sodba nasprotno upošteva vse pristopne kontekste. Njen predmet je zvrstno-slogovna in kompozicijsko-tehnična kvaliteta v okviru kompozicijske celote (Barbo, 2007).
Predpogoj za estetske užitke je »kongruentnost med estetskimi merili ustvarjalca in poslušalca« (Merriam, 2000, str. 178). Tako poslušanje opere kot popačenih kitarskih zvokov je lahko vir estetskega užitka, dokler je poslušalec prve ljubitelj klasične glasbe, poslušalec drugih pa oboževalec punka (prav tam).
Estetski užitek je odvisen od glasbenega okusa, se pravi od predstave o tem, katera glasba je kakovostna, lepa … Psihološko gledano je vsaka estetska teorija »izdelan sistem glasbenih prepričanj, ki dopušča, da predmete izkustev na določen način doumevamo, vrednotimo in obravnavamo« (de la Motte Haber, 1990, str. 130). Sodbo, ali je nekaj dobro, izpeljemo iz estetskih norm (prav tam).
Ko govorimo o razsojanju, presojanju in vrednotenju glasbe, se vedno postavi vprašanje, kaj je »dobra« in kaj »slaba« glasba, in ali je tovrstno razvrščanje sploh ustrezno. Eggebrecht (1991) govori o tem, da pri ocenjevanju glasbe obstajata v osnovi dve instanci: čutna in spoznavna sodba. Sodbo okusa, ki odloča o dobrem in slabem, je mogoče na ravni njenih objektivnih vzrokov tudi modificirati. S privajanjem oziroma večkratnim poslušanjem in spoznavnim razumevanjem je mogoče zmanjšati ali celo odstraniti recepcijske ovire proti novi (stari) glasbi. Vsakršna sodba se lahko spremeni, kakor hitro poslušalec opusti svoje komparativno stališče in prilagodi svojo recepcijsko naravnanost vsaki zvrsti glasbe posebej, tako da se zave svoje funkcije in slednjo upošteva pri vrednotenju. Okus je sicer «subjektivna stvar, a ima vedno tudi objektivne vzroke, ki so lahko predmet raziskovanja: nadarjenost, izkušnje, izobrazbo, starost, navade in pripadnost določeni socialni skupini« (Dahlhaus in Eggebrecht, 1991, str. 53).
Adorno (1986) govori o dveh kategorijah glasbe – »resni« in »lahki«, pri čemer je lahka (popularna) glasba del standardiziranega procesa, pri katerem so skladbe vedno oblikovane po ustaljenih, običajnih vzorcih. Prav tako je Adorno poslušalca popularne glasbe označil za pasivnega potrošnika, ki mu kapitalistična družba vsiljuje izdelke in tako z njim manipulira (Adorno, 1986). Downing (1995, v Denac, 2013) pa meni, da je popularna glasba potrošniško blago, vendar ji v nasprotju z Adornom priznava tudi kulturno vrednost. Zaradi pestrosti številnih žanrov naj ne bi bila enolična ter naj bi ponujala številne možnosti individualnega in kolektivnega izražanja.
Merriam (2000) podaja šest poglavitnih dejavnikov, ki so za opredelitev pojma estetskega, značilni v sodobni družbi:
– Psihični odmik: nanaša se na objektivnost, odsotnost uporabnosti oziroma namena;
navezuje se na sposobnost osebe, ki jo zanima glasba, da se od nje oddalji, jo ohrani na razdalji in preučuje, jo vzame iz njenega konteksta in jo obravnava subjektivno ali objektivno, kot nekaj, kar obstaja samo zase.
– Poudarjanje oblike zaradi nje same: je logična posledica dejstva, da glasbo obravnavamo kot abstraktno stvar samo po sebi. Razumevamo jo s pojmi, ki jih uporabljamo za kriterije, kot so intervali, melodija, ritem ipd.
– Glasbi, ki jo dojemamo strogo kot zvok, pripisujemo lastnosti, ki vzbujajo čustva: v zahodni kulturi velja prepričanje, da lahko zvok sam po sebi vzbudi čustva, ker lahko glasbo vzamemo iz konteksta in nanjo gledamo kot na objektivno entiteto, npr. vse skladbe v molu naj bi bile otožne.
– Umetniškemu izdelku oziroma postopku pripisujemo lepoto: v zahodni estetiki je pojem lepega nepreklicno povezan z umetnostjo.
– Zavestni namen, da bi ustvarili nekaj lepega: verjamemo, da umetnik ustvarja z zavestnim namenom, da bi ustvaril zvok, ki ga bodo poslušalci občudovali v estetskem smislu.
Ko pa govorimo z estetskega vidika o otroški glasbi, se moramo zavedati, da merila kakovosti, ki izhajajo iz glasbe same, ne zadoščajo za njeno popolno evalvacijo (Lešnik, 2006). Tudi otroška glasba je sama po sebi lahko pojmovana kot umetnost, le njena stopnja pojmovanja umetnosti se razlikuje od vseh ostalih glasbenih zvrsti. Pogoj umetniškega dela je, da je sprejeto na isti ravni intelektualnega, kot je bilo izdelano (prav tam).
Odnos do glasbe se je v zadnjih letih možno spremenil. Otroke bolj kot otroška glasba privlačijo sodobne popevke, ki so narejene izredno preprosto, z melodijo, ki gre lahko v uho, in z izrazitim ritmom. V kolikor tovrstni produkti otrokom tako polnijo ušesa s prijetno in lahko dostopno glasbo dlje časa, postane prijetnost pogojni refleks. S tem postane estetsko doživljanje nemogoče, saj s tem vsakršna sposobnost prefinjenega doživljanja otopi. Dokler svojega estetskega dojemanja ne uzavesti, ne more razumeti razlik v kvaliteti glasbenih del (prav tam). Prav zaradi tega ima šola (učitelj) pomembno vlogo pri ustvarjanju zdravega zvočnega okolja, saj bo le tako otrok lahko razvil občutek za ustrezno estetsko vrednotenje glasbenih vsebin.
Glasba bi morala imeti potencial in izzvati otroke, da bi o svetu razmišljali kritično. Zato bi morali v družinski vzgoji ter v procesu splošnega in glasbenega izobraževanja pri mladostnikih oblikovati kritičen odnos do popularne glasbe, odpreti svet glasbe kot možnost, v kateri bodo lahko našli odgovore na številna vprašanja o svoji identiteti, jih naučiti izražati
čustva, misli prek lastnega glasbenega udejstvovanja ter jih sistematično ozaveščati o načinu delovanja glasbene industrije (Denac, 2013).