V analiziranih raziskavah je skupno sodelovalo 511 preiskovancev, med katerimi je bilo 494 žensk in 17 moških. V štirih raziskavah (Dailey et al., 2020; Carbonario et al., 2013; Mutlu et al., 2013; Löfgren, Norrbrink, 2009) so vključili le ženske. V treh raziskavah (Castro-Sánchez et al., 2020; Dailey et al., 2013; Lauretti et al., 2013) so bili vključeni tudi moški, vendar v manjšem številu. Le Castro-Sánchez in sodelavci (2020) so uporabili novejše diagnostične kriterije, v ostalih raziskavah pa so uporabili starejša ACR merila. Nizka zastopanost moških preiskovancev je lahko posledica uporabe le-teh, saj se starejša diagnostična merila osredotočajo na število občutljivih točk, katerih je pri ženskah več kakor
pri moških, zato so posledično skoraj vse diagnosticirane osebe ženske (Clauw, 2014). Z uporabo novejših ACR kriterijev je s fibromialgijo diagnosticiranih večje število moških, razmerje ženske:moški pa je pri tem enako 2:1 (Clauw, 2014). V raziskavah je bilo od skupno vključenih preiskovancev s fibromialgijo le 3,3 % moških, medtem ko je v populaciji, ocenjeni z novimi kriteriji, ta delež 10-krat večji. Posploševanje rezultatov raziskav na celotno populacijo oseb s fibromialgijo, ki zajema večji delež moških, kakor je vključen v raziskavah, lahko vodi v nepopolno razumevanje učinkov TENS-a in njegove uporabe. V bodoče so potrebne raziskave, ki bodo z uporabo novih diagnostičnih kriterijev vključevale večji delež moških preiskovancev.
Protokoli raziskav so med seboj slabo primerljivi, saj so bile uporabljene različne vrste TENS-a: visokofrekvenčni (Carbonario et al., 2013; Dailey et al., 2013; Mutlu et al., 2013;
Löfgren, Norrbrink, 2009), »burst« TENS (Castro-Sánchez et al., 2020) in TENS s frekvenčno modulacijo (Dailey et al., 2020; Lauretti et al., 2013). Prav tako se je razlikoval čas trajanja električne stimulacije, pogostost in število obravnav.
TENS je najbolj učinkovit med stimulacijo ali takoj za njo (Vance et al., 2014), zato bi se morala učinkovitost terapije testirati, ko aparat še deluje (Dailey et al., 2013). To sta upoštevali dve raziskavi (Dailey et al., 2020; Dailey et al., 2013). Pri ostalih so meritve opravljali po opravljeni stimulaciji, ko učinki niso več optimalni, kar je lahko vzrok nezaznanih sprememb.
5.2 Učinek TENS-a na bolečino in občutljive točke
Dailey in sodelavci (2020) so ugotovili, da je TENS učinkovit pri lajšanju bolečine v mirovanju in med gibanjem, medtem ko so Dailey in sodelavci (2013) poročali o izboljšanju le med gibanjem. Razlog za razlike je lahko v številu obravnav. V starejši raziskavi (Dailey et al., 2013) so izvedli enkratno terapijo ter s tem preverjali takojšnje učinke enkratne obravnave, v poznejši (Dailey et al., 2020) pa so meritve izvedli po štirih tednih vsakodnevnih terapij. Poleg osnovnih štirih tednov raziskave so Dailey in sodelavci (2020) na koncu dodali še štiri tedne, v katerih so vsi preiskovanci imeli aktivno električno stimulacijo. Pri tem so ugotovili, da je pri preiskovancih iz skupin s PB-TENS in N-TENS prišlo do statistično značilnega zmanjšanja bolečine. Bolečina se je v skupini, ki je že prej
30
prejemala aktivni TENS, še dodatno statistično pomembno zmanjšala. TENS je ostal učinkovit tudi po 8 tednih, kar nakazuje na njegov kumulativen učinek (Dailey et al., 2020).
Lauretti in sodelavci (2013) so ugotovili, da med tem ko je TENS na predelu vratne ali ledvene hrbtenice učinkovit pri lajšanju bolečine, jo je stimulacija obeh predelov hkrati še dodatno omilila.
V dveh raziskavah (Carbonario et al., 2013; Mutlu et al., 2013) so preverjali učinkovitost TENS-a kot dodatek k telesni vadbi. V raziskavi Carbonario in sodelavcev (2013) so imeli preiskovanci TENS med vadbo, v raziskavi Mutlu in sodelavcev (2013) pa v dopoldanskem času, vadba pa je potekala popoldan. Carbonario in sodelavci (2013) so poročali o statistično značilni nižji oceni bolečine z VAL-om in višjem bolečinskem pragu, ki pa ni bil statistično značilen. Razlog za neopazne razlike v bolečinskem pragu na pritisk je lahko malo število preiskovancev, zaradi česar je variabilnost rezultatov večja. Mutlu in sodelavci (2013) so po treh tednih kombinacije vadbe in TENS-a ugotovili nižjo stopnjo občutljivosti, vendar ne nižje število občutljivih točk. Razlik niso opazili po dvanajstih tednih, med skupino, ki je imela vadbo, in skupino, ki je imela prve tri tedne vadbenega programa poleg še TENS.
Odsotnost razlik po dvanajstih tednih bi lahko pripisali izgubi kumulativnega učinka. V obeh raziskavah so sodelovale le ženske, za katere je značilno večje število in stopnja občutljivosti točk (Clauw, 2014), kar je lahko vzrok, da ni prišlo do sprememb v njihovem številu in bolečinskem pragu na pritisk. Osebe s fibromialgijo imajo težave z bolečino med gibanjem, ki jim omejuje sodelovanje pri telesnih dejavnostih in vadbenih programih (Dailey et al., 2020). Glede na rezultate v raziskavah (Dailey et al., 2020; Dailey et al., 2013), da TENS olajša bolečino med gibanjem, bi lahko bila električna stimulacija med telesno dejavnostjo ali vadbo primerna terapevtska metoda, ki pa za potrditev zahteva dodatne raziskave.
TENS je statistično pomembno izboljšal oceno bolečine tudi v raziskavah, kjer so njegovo učinkovitost primerjali z drugimi terapijami (Castro-Sánchez et al., 2020; Löfgren, Norrbrink, 2009). Pri tem rezultati nakazujejo, da je TENS enako učinkovit za lajšanje bolečine kot površinsko ogrevanje (Löfgren, Norrbrink, 2009) in manj učinkovit kakor suho iglanje (Castro-Sánchez et al., 2020). Kljub večji učinkovitosti SI v primerjavi s TENS-om pa je potrebno upoštevati pomembno razliko med tema terapijama. SI je terapevtska metoda, ki z vstavitvijo igle v mišično prožilno točko le-to sprosti. Osebe s fibromialgijo lahko imajo večje število mišičnih prožilnih točk, ki lahko povzročajo preneseno bolečino in občutljivost na pritisk ter še dodatno poslabšajo simptome bolezni (Castro-Sánchez et al., 2020). Torej
za razliko od TENS-a, s katerim lahko dosežemo začasno analgezijo in s tem lajšamo simptome (Casale et al., 2012), lahko s SI vsaj delno odpravimo vzrok za bolečino. Poleg tega je SI invazivnejša metoda, ki vedno zahteva prisotnost strokovnjaka za opravljanje terapije (Castro-Sánchez et al., 2020), med tem ko je TENS neinvaziven ter primeren za bolnikovo samostojno uporabo ob ustrezni razlagi (DeSantana et al., 2008). Zaradi razlik v izvedbi obeh terapij obstaja možnost večjega placebo učinka pri SI, ki pa še ni potrjen z raziskavami.
Rezultati raziskav nakazujejo na razširjen učinek TENS-a. Dailey in sodelavci (2013) so v raziskavi ugotovili zvišanje praga bolečine na pritisk po enkratni obravnavi ne le na mestu električne stimulacije, temveč tudi izven tega. Tudi Carbonario in sodelavci (2013) so ugotovili, da čeprav se povprečen prag bolečine na pritisk ni povišal, se je splošno občutenje bolečine zmanjšalo, kar lahko pomeni, da učinek stimulacije ni omejen na občutljive točke.
Odziv na pogojno bolečinsko stimulacijo je bil statistično značilno večji v skupini s TENS-om (Dailey et al., 2013), kar nakazuje na njegovo učinkovitost za obnovo centralne inhibicije.
Klinično pomembno izboljšanje bolečine je bilo opazno, na podlagi upoštevanih kriterijev, v treh raziskavah, ki so same podale rezultate (Dailey et al., 2020; Carbonario et al., 2013;
Löfgren, Norrbrink, 2009), ter v dveh drugih (Castro-Sánchez et al., 2020; Lauretti et al., 2013). V raziskavi Dailey in sodelavcev (2013) enkratna stimulacija s TENS-om ni dosegla klinično pomembnega olajšanja bolečine, Mutlu in sodelavci (2013) pa niso opredelili rezultatov dovolj natančno, da bi lahko pri tem določili njihovo klinično vrednost. Dailey in sodelavci (2020) so ugotovili, da je odstotek oseb, ki so se na štiritedensko terapijo odzvali z vsaj 30 % izboljšanjem v bolečini, podobno kot za nekatera zdravila, potrjena za zdravljenje fibromialgije. Odstotek oseb, ki se za zdravila giblje med 31 in 41 % (Dailey et al., 2020), je bil v njihovi raziskavi 44 %, v raziskavi Löfgren in Norrbrink (2009) pa 36 %.
Velikost učinka TENS-a za lajšanje bolečine lahko ima pomemben vpliv na vsakodnevno izkušnjo oseb s fibromialgijo in za razliko od zdravil ni povezan z resnimi stranskimi učinki (Löfgren, Norrbrink, 2009).
32
5.3 Učinek TENS-a na utrujenost
V obeh raziskavah Dailey in sodelavcev (2013; 2020) so ugotovili podobne rezultate kakor za bolečino. V obeh se je TENS izkazal za učinkovitega za zmanjšanje utrujenosti v gibanju, a le v eni (Dailey et al., 2020) tudi v mirovanju. GFI se je statistično pomembno zmanjšal v skupini z aktivno električno stimulacijo (Dailey et al., 2020). Lauretti in sodelavci (2013) so prav tako ugotovili, da je vsaj en aktiven TENS učinkovit za izboljšanje občutka utrujenosti, medtem ko se je v placebo skupini ta simptom celo poslabšal. V vseh treh raziskavah, ki so preiskovale učinek TENS-a na utrujenost (Dailey et al., 2020; Dailey et al., 2013; Lauretti et al., 2013), je imela skupina s TENS-om statistično značilno boljše rezultate kakor skupina s placebom ali brez stimulacije. Carbonario in sodelavci (2013), ki so ocenili učinek na utrujenost preko vprašalnika FIQ, ter Dailey in sodelavci (2020) so ugotovili, da je TENS tudi klinično pomembno vplival na zmanjšanje utrujenosti.
Uporaba WPI in SS lestvic ni le za namene diagnoze sindroma fibromialgije, temveč se lahko uporabljata tudi za oceno napredka bolezni in njenih simptomov v nekem časovnem obdobju (Galvez-Sánchez, Reyes Del Paso, 2020). Glede na predstavljene pozitivne učinke TENS-a na bolečino in utrujenost je mogoče predvidevati, da bi lahko z njegovo uporabo olajšali simptome, ki se ocenjujejo z lestvicama. Ugotovitve razširjenega učinka električne stimulacije za lajšanje bolečine, ne le na mestu stimulacije, temveč tudi izven tega (Dailey et al., 2013; Carbonario et al., 2013), in učinkovitost za obnovo centralne inhibicije (Dailey et al., 2013), bi lahko zmanjšala število predelov, kjer oseba čuti bolečino, ter s tem oceno WPI. Prav tako bi se domnevno lahko izboljšala ocena resnosti utrujenosti pri SS lestvici, glede na dokaze o zmanjšanju utrujenosti pri uporabi TENS-a (Dailey et al., 2020; Dailey et al., 2013; Lauretti et al., 2013). Tako bi lahko TENS izboljšal del simptomov in s tem do neke mere tudi ocene lestvic, vseeno pa pri tem ne bi bilo pričakovano izboljšanje kognitivnih motenj in somatskih simptomov zaradi uporabe električne stimulacije. Potrebne bi bile dodatne raziskave, ki bi ta predvidevanja preverile.
5.4 Učinek TENS-a na kakovost življenja
Dailey in sodelavci (2020) so ugotovili, da čeprav so se rezultati vprašalnikov o kakovosti življenja in drugih psiholoških dejavnikov znotraj skupine s TENS-om izboljšali, le-ta ni učinkovitejši od placeba ali brez stimulacije. Tudi v raziskavi od Löfgren in Norrbrink
(2009) rezultati potrjujejo, da TENS ni izboljšal kakovosti življenja. V dveh raziskavah, ki sta raziskovali učinke TENS-a v kombinaciji z vadbo (Carbonario et al., 2013; Mutlu et al., 2013), so dobili nasprotujoče si rezultate. Mutlu in sodelavci (2013) so ugotovili izboljšanje rezultatov znotraj skupine, ki je imela TENS in vadbo, nekaterih tudi statistično značilnih, vendar razlik med skupinama niso zaznali (Mutlu et al., 2013). Carbonario in sodelavci (2013) so ugotovili klinično pomembno učinkovitost TENS-a pri sposobnosti za opravljanje dela, okorelosti in tesnobnosti v primerjavi s skupino, ki ni imela stimulacije. V obeh skupinah je prišlo do klinično pomembnega izboljšanja depresije, kar lahko pripišemo učinku telesne vadbe. Nasprotujoči si rezultati so lahko nastali zaradi razlik v času električne stimulacije ali trajanju raziskave. Mutlu in sodelavci (2013) so ugotavljali učinke po treh tednih in niso dovajali električnega toka v času telesne dejavnosti, kot so to izvedli Carbonario in sodelavci (2013) v skupno osmih tednih. Prav tako je mogoče, da olajšanje bolečine vsaj delno izboljša tudi druge simptome (Moore et al., 2010) in s tem kvaliteto življenja. Carbonario in sodelavci (2013) so dokazali klinično pomembno zmanjšanje jakosti bolečine v skupini, ki je uporabljala TENS, kar lahko utemelji klinično izboljšanje nekaterih simptomov. In čeprav so Mutlu in sodelavci (2013) ugotovili, da je TENS učinkovit za lajšanje bolečine po treh tednih uporabe, le-ti niso podali rezultate iz katerih bi lahko sklepali tudi o njegovi klinični pomembnosti.
5.5 Učinek TENS-a na telesno zmogljivost
V dveh raziskavah (Dailey et al., 2020; Dailey et al., 2013), kjer so raziskovali učinke TENS-a nTENS-a telesno zmogljivost in te primerjTENS-ali s PB-TENS-om in N-TENS-om, so prišli do enTENS-akih ugotovitev. Tako enkratna obravnava (Dailey et al., 2013), kot tudi štiri tedenska uporaba električne stimulacije (Dailey et al., 2020) ni izboljšala telesne zmogljivosti. Pri tem avtorji domnevajo, da je razlog za pomanjkanje učinkov v tem aspektu povezano s krajšim obdobjem stimulacije, saj funkcionalne spremembe zahtevajo daljše časovno obdobje, predvsem pri tako dolgoročni bolezni, kot je fibromialgija. Prav tako je možno, da TENS le olajša prilagoditev na vadbeno nalogo, ne da bi neposredno vplival na funkcijo (Dailey et al., 2020).
34