Prikaz in interpretacija informacij, pridobljenih s poglobljenimi intervjuji v okviru študije primera

ORGANIZACIJE V GLOBALNI PERSPEKTIVI

3.1 ANALIZA VLOGE ORGANIZIRANE CIVILNE DRUŽBE PRI OHRANJANJU NARAVE IN VARSTVU NARAVNE DEDIŠČINE V SLOVENIJI

3.1.3 Prikaz in interpretacija informacij, pridobljenih s poglobljenimi intervjuji v okviru študije primera

V primerjavi z anketo, ki ne kaže dejanskega mnenja ene osebe in je namenjena predvsem ugotavljanju stališč večje skupine ljudi, je intervju bolj fleksibilen in neomejujoč ter primernejši za prikaz mnenja določenega posameznika oz. predstavnike določene skupine oz. institucije. Intervjuvane osebe so bili glavni akterji in glavni predstavniki akterjev, ki so vplivali na uspešno vlogo društva pri ohranjanju narave. Lahko so razkrivali svoje izkušnje

in mnenja, videnja, zaznavanja in vrednotenja proučevane teme (Lamut, Macur, 2012:

145). Za pogovor sem izbrala 12 oseb, za katere sem predvidevala, da mi bodo s svojimi izkušnjami in z znanjem, ki so jih posredovali v obliki odgovorov, največ pripomogle k ciljem intervjuja. Ena oseba je intervju zavrnila. Intervjuje sem posnela z diktafonom, za kar sem od intervjuvancev pridobila ustno dovoljenje, dva intervjuvanca snemanja nista dovolila. Na podlagi avdiozapisa sem napravila transkripte oz. dobesedne prepise (Priloga S) ter jih uporabila kot gradivo za interpretacijo informacij.

Aktivnosti za ohranitev planote Volovja reber nad Ilirsko Bistrico pred postavitvijo vetrnih elektrarn,³² katere glavno vlogo je nosil DOPPS, so pustile največji pečat vsem društvom – tako tistim s SDVJI na področju ohranjanja narave in tudi tistim, ki tega statusa nimajo.

Strukturirane intervjuje sem opravila s predstavniki javnih inštitucij MOP, ARSO, ZRSVN ter Občine Ilirska Bistrica, s predstavnikom podjetja Elektro Primorska ter z enim od zunanjih izvajalcev PVO, s štirimi predstavniki lokalne skupnosti iz Ilirske Bistrice ter predstavnikom DOPPS in njihovim odvetnikom.

Navedla sem znane informacije o Volovji rebri ter tiste, ki sem jih pridobila v pogovoru z intervjuvanci. Opisala sem kronološki potek aktivnosti za ohranitev Volovje rebri.

Intervjuvance sem spraševala naslednje:

- Ali vetrne elektrarne v Sloveniji potrebujemo kot energetski vir?

- Ali je postavitev vetrnih elektrarn na Volovji rebri primerna?

- Ali bi vetrne elektrarne na Volovji rebri Občini Ilirska Bistrica prinesle finančno korist in delovna mesta?

- Ali intervjuvanci menijo, da so naravovarstvena društva družbeno pomembna in da je povezovanje različnih CDO pomembno z vidika interdisciplinarnosti in podpore izpostavljenemu društvu?

32Vetrna elektrarna Volovja reber je (bila) načrtovana vetrna elektrarna v Sloveniji. Tako elektrarno s 47 vetrnicami nazivne moči 0,85 MW in premera rotorja 52 m si je od leta 2002 prizadevala na Volovji rebri na obronkih Snežniške planote zgraditi Elektro Primorska, javno podjetje za distribucijo električne energije iz Nove Gorice (Vetrna elektrarna Volovja reber, 2015). S pojmom “vetrna elektrarna” se pojavljajo različna tolmačenja. Nekateri viri pojmujejo vetrno elektrarno kot eno vetrno turbino z vsemi pripadajočimi komponentami in ne več turbin hkrati, drugi viri pa jo definirajo kot več vetrnic (vetrnih turbin) združenih v skupino. V nalogi eno vetrno elektrarno smatram kot eno vetrno turbino z vsemi pripadajočimi komponentami in ne več turbin hkrati.

- Ali je ustrezno, da se društvo, ki ima SDVJI na področju ohranjanja narave, v postopek, v katerem naravi grozi uničenje oz. degradacija, vključi kot stranski udeleženec?

- Ali bi moralo vsako naravovarstveno društvo, tudi če nima SDVJI na področju ohranjanja narave, imeti pravico do vključitve v postopek, če bi naravi grozilo uničenje oz. degradacija?

- Ali bi morali lokalni prebivalci, ki bivajo na območju, ki mu grozi uničenje narave, imeti pravico do vključitve v postopek, četudi niso lastniki tamkajšnjih zemljišč?

- Ali mora društvo pri svojem delovanju oz. vključevanju v postopke sodelovati z lokalnimi deležniki?

- Ali je bil DOPPS pionir pri tem, da so naravovarstvena društva postala pomembna za varstvo narave?

- Ali je ohranitev Volovje rebri največji uspeh oz. sinonim boja za varstvo narave v Sloveniji?

- Ali je za tak uspeh, kot je ohranitev Volovje rebri, potrebno poznavanje prava in postopkov, ki pa ga društva največkrat nimajo?

- Ali bi morala za postopke ohranjanja narave društva pridobiti sredstva od države ali EU, saj so drugače v neenakem položaju z investitorji, ki imajo finančna sredstva za vodenje projektov, naročilo dragih študij in pravno zastopanje?

- Ali bi smele biti stranske koristi, ki jih obljubljajo investitorji podkupovanja k soglasju za uničenje narave?

- Ali odločevalci društev in investitorjev ne obravnavajo enakopravno oz. društva jemljejo kot »ne bodi ga treba« oz. oviro pri teku postopka?

- Ali se je položaj društev pri vključevanju v postopke v primerjavi z zadnjimi desetimi leti izboljšal?

- Ali udeležba in strokovno angažiranje društev vodi k novim kvalitetam in drugačnemu pristopu tudi pri samih odločevalcih?

- Ali bi moral biti pripravljalec PVO za poseg v naravo naključno izbran s seznama pooblaščenih in preverjenih organizacij, ne pa da si ga kupi investitor?

- Ali je sedaj Volovja reber varna pred takšnimi in podobnimi posegi?

- Kaj intervjuvancem pomeni »biti naravovarstvenik«?

Spraševala sem jih tudi po tem, ali so po uspehu ohranitve Volovje rebri društva nadaljevala z delom in kakšne so njihove osebne izkušnje. Odgovore sem združila v najpomembnejših ugotovitvah, ki dodatno osvetljujejo dogajanje.

Intervjuvanci so bili:

- Intervjuvanec 1: takratni lokalni prebivalec Ilirske Bistrice, biolog botanik, - Intervjuvanec 2: lokalni prebivalec Ilirske Bistrice, lastnik zemljišča, - Intervjuvanec 3: lokalni prebivalec Ilirske Bistrice, aktivist,

- Intervjuvanec 4: lokalni prebivalec Ilirske Bistrice, geograf, - Intervjuvanec 5: vodja primera Volovja reber pri DOPPS, - Intervjuvanec 6: odvetnik DOPPS,

- Intervjuvanec 7: zunanji sodelavec pri pripravi PVO, član DOPPS, - Intervjuvanec 8: operativni vodja projekta pri investitorju,

- Intervjuvanec 9: direktor Urada za varstvo okolja in narave pri ARSO³³, - Intervjuvanec 10: direktor ZRSVN,

- Intervjuvanec 11: predstavnik Sektorja za ohranjanje narave pri MOP, - Intervjuvanec 12: bivši župan Občine Ilirska Bistrica.

3.1.3.1 Informacije o Volovji rebri

Volovja reber je sleme vzhodno od Ilirske Bistrice, na skrajnem jugozahodnem delu Snežniške planote. Tu se nahaja sistem Škocjanskih jam in se zbira kraška podtalnica, ki napaja vodne vire v občini Ilirska Bistrica. Območje je bilo deležno številnih naravovarstvenih ukrepov in pozornosti: bilo je predlagano za vključitev v Regijski park Snežnik; v slovenskem državnem načrtu je bilo rezervirano za ustanovitev parka;

razglašeno je bilo za ekološko pomembno območje. Volovja reber izpolnjuje merila za vključitev v omrežje Natura 2000, v katero pa zaradi načrtovane gradnje vetrnih elektrarn

33V magistrskem delu uporabljam moški spol, ednino, čeprav mislim tudi na ženski spol in delujem v smeri enakovrednosti spolov.

ni bila vključena. To je povzročilo številne okoljevarstvene in naravovarstvene polemike (Volovja reber, 2015).

Geografski položaj Volovje rebri:

Sleme Gur (kakor domačini imenujejo ta predel) leži na skrajnih jugozahodnih obronkih Snežniške planote, kjer kraški masiv prehaja v dolino Zgornje Pivke in se v strmi narivni stopnji spušča v dolino Reke. Zaradi projekta gradnje vetrne elektrarne na tem območju danes večina ljudi pojmuje Volovjo reber kot sleme, ki se vije med Milanko (948 m) na severu in Štango (1101 m) na jugu. Tako definirano sleme je dolgo približno 7 km in se naprej od Štange proti jugu nadaljuje nad dolino Reke do meje z Republiko Hrvaško. Za celotno sleme, ki se razteza v nadmorskih višinah med 950 m na severu in 1250 m na jugu, je značilna poraščenost s submediteranskimi-ilirskimi suhimi in suhimi kamnitimi travišči z značilno kraško floro na prisojnih pobočjih, medtem ko osojna pobočja porašča gozd.

Vrh slemena dejansko predstavlja mejo med odprtim svetom travišč in sklenjeno gozdno vegatacijo. V ozkem topografskem smislu je Volovja reber zgolj 1,5 km dolgo ovršje slemena med Belimi ovcami (1030 m) in Milanko (948 m), kar lahko vidimo tudi po zapisih na topografskih kartah večjih meril. Sleme je izredno markantna reliefna oblika, vidna od daleč naokoli. Najvišji vrh slemena je Velika Milanja (1099 m), od koder se razprostira pogled na Brkine, Čičarijo z Učko in Slavnikom, Vremščico, Nanosom, Kvarnerski zaliv s Cresom ter dolino Pivke, medtem ko je pogled proti vzhodu omejen na prostrane gozdove Snežniške planote z najvišjim vrhom Snežnikom (1796 m). Ob lepem vremenu je moč opazovati Julijske Alpe in celo italijanske Dolomite (Volovja reber, 2015).

Slika 3: Geografski položaj Volovje rebri Vir: Volovja reber, 2015

Geološka zgradba, podnebje in voda:

Območje gradijo srednje do dobro vodoprevodni apnenci zgornje kredne starosti, ki so dobro zakraseli. Na vršnih robovih se pojavlja tudi apnenčasto-dolomitna breča, ki je nekoliko bolj odporna na preperevanje in gradi tudi zaobljene skalnate izdanke, ki izstopajo iz slemena Gur. Med njimi je najznamenitejša 10 m visoka skala v bližini Velike Milanje, ki jo domačini imenujejo Zob, drugo takšno območje so Bele ovce. Sleme se v območju Žlebov proti severu zelo strmo spušča v povirno dolino pliocenske Pivke (danes je dolina suha) nad naseljem Koritnice, proti jugu pa v bolj blagem pregibu prehaja v obviselo dolino, po kateri je nekoč verjetno odtekal vodotok v porečje Reke. Pokrajino je preoblikovalo geomorfološko dogajanje v času poledenitve, ko so kamnine na območju intenzivneje mehansko preperevale. Učinki v reliefu so dobro vidni še danes. Ob vznožju slemena naletimo na več mestih na periglacialno gradivo, ki je ponekod sedimentirano v sloje. Mehansko preperevanje kamnin je danes intenzivenjše zgolj v ovršju slemena in to v hladni polovici leta, medtem ko je danes prevladujoči geomorfogenetski proces na

območju razpršena korozija, o čemer pričajo številne vrtače v obviseli dolini jugozahodno od slemena (Volovja reber, 2015).

Kljub bližini doline Reke, po kateri segajo z zahoda vplivi zaledne submediteranske klime vse do Ilirskobistriške kotline, se vplivi bližine Sredozemlja (Kvarnerski zaliv) na Gurah ne poznajo. Območje Gur tako uvrščamo v zmernocelinsko podnebje. Zaradi višine predstavlja orografsko pregrado vlažnim zračnim masam, ki potujejo od zahoda in jugozahoda proti notranjosti celine, zato je območje dobro namočeno. Padavinski režim je submediteranski z viškom v jesenskih mesecih. Značilna je dobra prevetrenost, najpogostejša vetrova sta jugo in burja.

Snežniška planota je dobro zakraselo razvodno območje in padavinske vode od tu podzemsko odtekajo na več strani, površinskih vodnih tokov ni. Zahodni del planote, ki mu pripada tudi sleme Volovje rebri, se podzemno odmaka v porečji Reke in Pivke. S sledilnim poizkusom izvedenim v letu 2006 je bilo dokazano, da padavinske vode z območja Volovje rebri odtekajo tako v izvir Pivke in dalje v Ljubljanico ter Črno morje kot tudi v kraška izvira Bistrica in Podstenjšek, ki pripadata porečju Reke in s tem Jadranskemu povodju. Slednja sta zajeta za vodooskrbo v občini Ilirska Bistrica (Volovja reber, 2015).

Rastlinstvo:

Območje Volovje rebri leži na prehodu submediteranskega in dinarskega fitogeografskega območja oziroma v vipavsko–kraškem distriktu. Gre za eno izmed floristično pestrejših območij v Sloveniji, kjer se srečujejo različni floristični geoelementi, in sicer:

submediteranski (oziroma mediteranski v najširšem smislu), dinarski s specifično ilirsko floro, srednjeevropski in dealpinski. Posledica tega je posrečena floristična sestava, ki je zlasti v rastlinskozemljepisnem oziru izjemno zanimiva (Surina, 2004: 28).

Južna in od sonca razgreta pobočja so domovanje bolj toploljubnim rastlinam v slovenski flori, npr. žajblju (Salvia officinalis), ruju (Cotinus coggygria), ožepku (Hyssopus officinalis), ostrolistnemu belušu (Asparagus acutifolius), ilirskemu grahovcu (Astragalus

illyricus), ilirski peruniki (Iris pallida ssp. illyrica), Zanonijevi detelji (Argyrolobium zanonii), ki se uveljavljajo v vrzelastem gozdu hrasta puhavca in črnega gabra (Ostryo-Quercetum pubescentis) ter njegovega degradacijskega stadija, gozda črnega gabra in jesenske vilovine (Seslerio autumnalis-Ostryetum).

Prostrane gole površine večinoma poraščajo submediteransko–ilirska suha travišča in mestoma suha kamnita travišča s prevladujočo vegetacijsko združbo nizkega šaša in skalnega glavinca (Carici humilis-Centaureetum rupestris), v kateri pa ponekod, predvsem na vetrovom bolj izpostavljenih rastiščih, povsem prevladuje dratenka ali tankolistna vilovina (Sesleria juncifolia), kdaj pa tudi ostnati šaš (Carex mucronata). To so vrstno zelo bogata travišča s tipično kraško floro, ki gostijo tudi nekatere v Sloveniji redke in/ali ogrožene rastlinske vrste, kot so npr. Clusijev svišč (Gentiana clusii), košutnik (Gentiana lutea ssp. symphiandra), gorski kosmatinec (Pulsatilla montana), deljenolistna črnobina (Scrophularia heterophylla ssp. laciniata) ter francoski lan (Linum narbonense), liburnijski klinček (Dianthus liburnicus), alpski volčin (Daphne alpina), pritlikavi šetraj (Saturea subspicata ssp. liburnica), tržaški svišč (Gentiana tergestina), peresasta bodalica (Stipa eriocaulis ssp. carniolica), Jacquinov ranjak (Anthyllis montana ssp. jacquiniana) in številne vrste kukavičnic. V zavetrnih kotanjah in manjših vrtačah, kjer se je nabrala nekoliko debelejša plast prsti, pa najdemo paradne konje slovenske kraške flore, kot npr.

potonika (Paeonia officinalis), kojniška (Iris sibirica ssp. errirhiza) in travnolistna perunika (Iris graminea), ilirski meček (Gladiolus illyricus), jesenček (Dictamnus albus), zlati koren (Asphodelu albus), črna (Veratrum nigrum) in navadna čmerika (Veratrum album) ter prav vse lilije, ki rastejo v Sloveniji: kranjska (Lilium carniolicum), turška (Lilium martagon), brstična (Lilium bulbiferum) in žafranska (Lilium bulbiferum ssp.

croceum). Pomembna značilnost teh travišč je poleg rastlinske pestrosti in prostranosti tudi njihova sklenjenost, saj predstavljajo eno redkih in edino večje bolj ali manj nefragmetirano območje visokodinarskih–submediteranskih suhih travišč v Sloveniji. Gre za travišča, zaradi različnih vzrokov vse bolj ogrožena in uvrščena med habitatne tipe, ki se prednostno ohranjajo v ugodnem stanju. »Travišča na Volovji rebri so edino večje nefragmentirano območje visokodinarskih suhih travišč v Sloveniji. Ti suhi in kamniti visokokraški travniki so rezultat stika Mediterana in Dinaridov ter človekovega kulturnega delovanja. Območje odlikuje velika vrstna pestrost in lahko trdimo, da gre za eno

naravovarstveno najvrednejših in vrstno najbogatejših naravnih območij v Sloveniji in Evropi« (Jogan, 2004: 34).

Živalstvo:

Ptice

Pestrost ptičjih vrst je na območju Volovje rebri izjemna. Po številu gnezdilk se Volovja reber lahko kosa s katerim koli nižinskim predelom Slovenije, v hribih pa je po razpoložljivih podatkih brez konkurence. Ornitologi so doslej tukaj opazovali 97 vrst ptic, od katerih jih 75 vrst na Volovji rebri ali v bližnji okolici gnezdi.

Najmarkantnejša gnezdilka Volovje rebri je planinski orel, saj tu gnezdi edini par v regiji.

Svetlooka penica v Sloveniji gnezdi samo na Volovji rebri. Gnezditvene gostote poljskega škrjanca in drevesne cipe so med najvišjimi v državi. Tudi nekatere druge travniške vrste imajo tukaj visoke gnezditvene gostote, npr: slegur, repnik in rjavi srakoper.

Volovja reber je pomembna preletna točka selečih se ujed. Vsako sezono na selitvi greben preleti na stotine ujed – verjetno več tisoč osebkov. Najštevilčnejše vrste so sršenar, rjavi lunj in kanja. Med redkejšimi vrstami pa so ornitologi tu opazovali ribjega orla in malega orla. Poseben pomen ima Volovja reber za prelet beloglavih jastrebov. Podatki kažejo, da tod poteka eden od dveh najpomembnejših koridorjev za prelet kritično ogrožene kvarnerske populacije jastrebov na prehranjevališča v Alpe (Volovja reber, 2015).

Velike zveri

Območje Volovje rebri je stalno območje vseh treh največjih zveri v Evropi: medveda, risa in volka.

Na podlagi razpoložljivih podatkov je razvidno, da to območje predstavlja pomemben del domačih okolišev več rjavih medvedov, enega tropa volkov in najmanj dveh evrazijskih risov, ki sicer živijo tudi še v bližnjem Natura 2000 območju Javorniki – Snežnik. Glede na

lokacijo Volovje rebri in prostorske značilnosti okolice je zelo verjetno, da preko tega območja poteka eden pomembnejših, če ne celo najpomembnejši koridor za prehajanje velikih zveri med Snežniško planoto in območjem okoli Vremščice, ki se nato nadaljuje preko Nanosa do Trnovskega gozda in dalje v italijanske in avstrijske Alpe (Volovja reber, 2015).

Metulji

Skupaj s travišči v Pivški dolini so pobočja nad Ilirsko Bistrico eno največjih sklenjenih območij pretežno negojenih suhih kraških travnikov v Sloveniji. Temu primerna je tudi izredna pestrost favne dnevnih metuljev, ki so večinoma vezani na odprte dobro osončene habitate. Do sedaj je bilo na teh pobočjih zabeleženo kar 97 vrst metuljev, od katerih so le tri znane samo po starejših najdbah. Tu živi torej več kot polovica vseh v Sloveniji najdenih vrst. Poleg izredne raznolikosti pa pobočja Volovje rebri navdušujejo tudi z izredno gostoto metuljev, kar je dober pokazatelj ohranjenosti travnikov na tem območju in dokaz velikih populacij travniških vrst dnevnih metuljev. Predvsem v juniju se travnata pobočja odenejo v pisane barve cvetja in njihovih pisanih obiskovalcev in tako za vsakega ljubitelja narave pripravijo nepozabno doživetje.

Poleg raznolikosti, ki je v slovenskem merilu primerljiva z bolj znanim Kraškim robom in pobočji nad Vipavsko dolino, je Volovja reber naravovarstveno pomembna tudi zaradi nekaterih redkih in ogroženih vrst, ki so tu našla eno svojih zadnjih pribežališč v Sloveniji.

Tako je kar 23 vrst dnevnih metuljev iz tega območja vključenih v Rdeči seznam ogroženih rastlinskih in živalskih vrst Slovenije. Med njimi sta najverjetneje zaradi zaraščanja v zadnjih desetletjih na tem območju izumrla puščavar Chazara briseis (Linnaeus, 1764) in grmovni oblakar Hyponepele lycaon (Rottemburg, 1775).

Vrste metuljev izrednega naravovarstvenega pomena na Volovji rebri: travniški postavnež (Euphydryas aurinia), sviščev mravljiščar (Maculinea alcon), krvomočničina rjavka (Aricia eumedon), čišljakov ostrozob (Carcharodus lavatherae), močvirski ostrozob (Carcharodus floccifera), črni apolon (Parmassius mnemosyne) (Volovja reber, 2015).

72 Divje čebele

Divje čebele so na cvetočih kraških travnikih izjemno raznovrstne, zato jih je veliko tudi na Volovji rebri. Večina izmed njih živi samotarsko in mnoge vrste zbirajo pelod in medičino za svoj zarod le na cvetovih določene rastlinske družine. Dalmatinska dišavka (Hoplitis dalmatica) je redka vrsta, razširjena v južni Evropi od Francije in Andore na zahodu, prek južne Švice in Sardinije do Slovenije in Hrvaške (Dalmacije), kjer je bila prvič opisana. V Sloveniji je bila najdena na Krasu pri Lipici in Škocjanu, pri Vipavi, na Vremščici in na travnatih hribih v predgorju Snežnika nad Ilirsko Bistrico in Pivko (Volovja reber, 2015).

Dodatni podatki glede Volovje rebri, pridobljeni preko pogovorov z intervjuvanci

Volovja reber je krajinsko ime enega predela. Najprej je Mala Milanja, potem Velika Milanja, Volovja reber pa je v strmini, tako kot rečejo na Občini Ilirska Bistrica, investicijska cona 20 ha. Za Milanjo se prične gozd. Včasih se je v lepem vremenu od tam videlo do Kvarnerskega zaliva. Območje Knežaka, tudi najvišji vrh Milanje, je bilo pred štiridesetimi leti skoraj golo, sedaj pa je polovica že zaraščena z borovci. Kjer pa so borovci, živijo divji prašiči in medvedi (Intervjuvanec 12).

Gure je izraz iz kmečkega gospodarstva. Kot guro kmetje opredeljujejo tisto območje, kjer so kosili travo za živino. In gure so območje Volovje rebri. Nobeden od domačinov nikoli ni rekel Volovja reber, dokler se niso pojavile ideje o vetrni elektrarni. Milanka, Milanja, od kje izvirajo ta imena, Intervjuvancu 4 so etimologi povedali, da so to stara slovanska imena. Volovja reber morda zato, ker so bila to strma pobočja in so za prečenje le-te rabili volovsko vprego (Intervjuvanec 4).

V času Ilirov so bili tu pašniki. Avstro ogrska monarhija je okoli leta 1900 pričela s pogozdovanjem, vendar so se pašniki ohranili. Pred drugo svetovno vojno, s prihodom Italije, je bilo to področje obrambna linija, ki pa jo je Jugoslovanska ljudska armada leta 1973 razminirala, tako da ni več cela. Izkopan material so odpeljali, ostali so trije bunkerji.

Zdaj je to zaraščeno in ni videti ničesar več. Na pobočju je bilo strelišče Jugoslovanske

ljudske armade in je zaradi streljanja velikokrat gorelo. Zaradi tega se je ohranil odprt teren. V zgodovini je bilo pobočje tisočletja odprto. To je ena najstarejših kulturnih krajin v Sloveniji. Ljudje so tu ročno kosili travo in s tem se je vsako leto obnavljala. Kosile so se tudi gozdne jase. Sedaj se manj kosi in manj je tudi živine. Pokrajina se zarašča in zato se bo marsikaj spremenilo. Ptiči pa ne bodo izginili, ampak se bodo naselile druge vrste, vsaka vrsta je po svoje odlična. Odlična narava bo še bolj odlična, ker je že sedaj ohranjena. Res pa je, da kulturno krajino, ki je v Sloveniji sicer umetna, antropogena, lahko izgubimo, če se zaraste z gozdom. Če bi izgubili Volovjo reber kot travniški habitat,

In document VLOGA CIVILNE DRUŽBE PRI OHRANJANJU NARAVE IN VARSTVU NARAVNE DEDIŠČINE V SLOVENIJI (Strani 76-200)