Varstvo naravne dediščine

Curk pojem dediščina⁸ opredeljuje kot izkustveno spoznano vrednoto v naravnem, grajenem in predmetnem svetu. Ta omogoča ohranjati kolektivni spomin, razvijati psihične aktivnosti ter dojemati tisto, kar velja za lepo (Curk, 2004).

Do nastanka pojma naravna dediščina je prišlo z uveljavitvijo Zakona o naravni in kulturni dediščini (1981) pod vplivom Konvencije o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine (1974). Zakon o naravni in kulturni dediščini je na področju varstva naravne dediščine kasneje nadomestil ZON (2004).

dejavnosti pri vpisu v Poslovni register Slovenije oz. spremembi, in sicer na podlagi podatkov, ki jih prejme od enote poslovnega registra. Standardna klasifikacija dejavnosti (SKD) je obvezen nacionalni standard, ki se uporablja za določanje dejavnosti in za razvrščanje poslovnih subjektov in njihovih delov za potrebe statistike in analitike v državi in na mednarodni ravni. Na podlagi 5. člena Uredbe ima SKD hierarhično razčlembo in določa naslednje ravni dejavnosti: področje, oddelek, skupino, razred in podrazred. Deskriptorji so: kmetijstvo in lov, gozdarstvo, ribištvo; rudarstvo; predelovalne dejavnosti; oskrba z električno energijo, s plinom in paro; oskrba z vodo, ravnanje z odplakami in odpadki, saniranje okolja; gradbeništvo; trgovina, vzdrževanje in popravila motornih vozil; promet in skladiščenje; gostinstvo; informacijske in komunikacijske dejavnosti; finančne in zavarovalniške dejavnosti; poslovanje z nepremičninami; strokovne, znanstvene in tehnične dejavnosti; druge raznovrstne poslovne dejavnosti; dejavnost javne uprave in obrambe, dejavnost obvezne socialne varnosti; izobraževanje; zdravstvo in socialno varstvo; kulturne, razvedrilne in rekreacijske dejavnosti; druge dejavnosti; dejavnost gospodinjstev z zaposlenim hišnim osebjem, proizvodnja za lastno rabo; dejavnost eksteritorialnih organizacij in teles.

7V Registru društev Ministrstva za notranje zadeve (Register društev, 2015) so skupine društev naslednje:

športna in rekreativna društva, društva za pomoč ljudem, kulturna in umetniška društva, znanstveno raziskovalna društva, izobraževalna društva, strokovna in poklicna društva, društva za varstvo okolja, gojitev in vzrejo živali in rastlin; stanovska društva, društva za razvoj kraja, nacionalna in politična društva, društva za duhovno življenje in ostala društva. Podskupine pa so: društva za varstvo okolja, lovska društva, ribiška društva, čebelarska društva, društva ljubiteljskih rejcev živali, društva za varstvo živali, gobarska društva in druga društva za gojitev, vzrejo ter varstvo živali in rastlin.

8V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (2014) je dediščina opredeljena kot: 1. premoženje, dobljeno po umrlem: dobiti, zapustiti dediščino – bogata dediščina; dediščina po materi; pravica do dediščine; davek na dediščino 2. kar je prevzeto iz preteklosti: kulturna, naravna dediščina; duhovna dediščina preteklosti/rešiti se kolonialne dediščine.

21

2. člen Zakona o naravni in kulturni dediščini tako določa (1981), da so naravna in kulturna dediščina po tem zakonu nepremičnine, premičnine in njihove skupine, območja in posamezni deli narave, ki imajo za Republiko Slovenijo ali za njeno ožje območje kulturno, znanstveno, zgodovinsko ali estetsko vrednost. Ob pogoju iz prejšnjega odstavka so naravna dediščina, predvsem geološke tvorbe, nahajališča mineralov in fosilov, geomorfološke oblike, površinski in podzemeljski kraški pojavi, soteske in tesni, ledeniki in oblike ledeniškega delovanja, izviri, slapovi, brzice, jezera, močvirja in barja, potoki in reke z obrežji, morska obala, redki in značilni ekosistemi, življenjski prostori ·rastlinskih in živalskih vrst, reliktne, endemične, redke in značilne rastlinske in živalske vrste;

drevesa, krajinska območja, razgledišča in izletišča, gorski vrhovi, objekti vrtne arhitekture in oblikovane narave.

Naravno dediščino kasneje omenja Zakon o ohranjanju narave (2004) v 4. členu, ko govori o naravnih vrednotah. In sicer:

- »Naravne vrednote obsegajo vso naravno dediščino na območju Republike Slovenije.«

- »Naravna vrednota je poleg redkega, dragocenega ali znamenitega naravnega pojava tudi drug vredni pojav, sestavina oziroma del žive ali nežive narave, naravno območje ali del naravnega območja, ekosistem, krajina ali oblikovana narava.«

- »Naravne vrednote iz prejšnjega odstavka so zlasti geološki pojavi, minerali in fosili ter njihova nahajališča, površinski in podzemski kraški pojavi, podzemske jame, soteske in tesni ter drugi geomorfološki pojavi, ledeniki in oblike ledeniškega delovanja, izviri, slapovi, brzice, jezera, barja, potoki in reke z obrežji, morska obala, rastlinske in živalske vrste, njihovi izjemni osebki ter njihovi življenjski prostori, ekosistemi, krajina in oblikovana narava.«

- »S sistemom varstva naravnih vrednot se zagotavljajo pogoji za ohranitev lastnosti naravnih vrednot oziroma naravnih procesov, ki te lastnosti vzpostavljajo oziroma ohranjajo, ter pogoji za ponovno vzpostavitev naravnih vrednot.«

Ta člen pomeni pravno formalni odnos med naravno dediščino in naravno vrednoto.

Formalna opredelitev pa ne upošteva kakovostne biotske raznovrstnosti.

22

V 2. odstavku 7. člena (subjekti ohranjanja in varstva) med drugim poziva tudi CDO v smislu, da so država, lokalne skupnosti ter druge osebe javnega prava pri izvajanju nalog iz svojih pristojnosti dolžne upoštevati načela, cilje in ukrepe ohranjanja biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot ter pri tem medsebojno sodelovati (2004).

Kirn (2003) pojasnjuje, da je človekov odnos do naravne dediščine znotraj širšega odnosa do narave in okolja. Med njimi potekajo vzajemni vplivi. Visoka stopnja splošne okoljske in ekološke ozaveščenosti krepi vrednote VND. VND je težje v okolju nizke okoljske ozaveščenosti ljudi, kjer prevladuje človekov ekonomizem in imperializem do narave.

Konfliktnim interesom in pragmatičnim apetitom so zlasti izpostavljene tiste kategorije zaščitenih območij, kjer se dopuščajo določene človekove aktivnosti. Veča se pritisk, da bi se meje dopustnega razširile.

Naravna dediščina ni predmet klasičnih tržnih odnosov – ponudbe in povpraševanja, ker se na trgu ne pojavlja kot blago (Winkler, 2003).

Zakon o ohranjanju narave (2004) opredeljuje biotsko raznovrstnost kot dodatno kakovost Zakona, ki se obravnava kot VND.

VND torej opredeljuje ZON (2004), ki v 1. členu določa ukrepe ohranjanja biotske raznovrstnosti in sistem varstva naravnih vrednot z namenom prispevati k ohranjanju narave. Ukrepi ohranjanja biotske raznovrstnosti so ukrepi, s katerimi se ureja varstvo prostoživečih rastlinskih in živalskih vrst, vključno z njihovim genskim materialom in habitati ter ekosistemi, in omogoča trajnostno rabo sestavin biotske raznovrstnosti ter zagotavlja ohranjanje naravnega ravnovesja. Sistem varstva naravnih vrednot je sistem, ki določa postopke in načine podeljevanja statusa naravnih vrednot ter izvajanje njihovega varstva.

Na osnovi navedenega lahko zaključim, da je VND varstvo premične in nepremične naravne dediščine, ki ima za državo ali njeno ožje območje kulturno, znanstveno, zgodovinsko ali estetsko vrednost (naravne vrednote) (Hlad, 1993: 362-366). Že od svojih

23

začetkov je bila velika učna ura v samopremagovanju – odrekanju neki trenutni koristi z mislijo na prihodnje generacije ali iz spoštovanja do narave same (Anko, 2003).