Sodelovanje javnosti, lastnikov zemljišč in lokalne skupnosti pri ohranjanju narave in varstvu naravne dediščine

“Pritiski posameznika in lokalne akcije, sprememba vrednostnega sistema, potreb in želja so ključne za spremembo ravnanja z okoljem” (Plut, 2008: 66) in naravo.

Iz mednarodnega poročila Status of public participation practices in environmental decisionmaking in Central and Western Europe, ki je bilo pripravljeno v letu 1995 (Štih, 2010: 13) je razvidno, da naši državi na področju okoljske zakonodaje manjkajo regulacije in direktive, ki bi urejale vključevanje javnosti v okoljskih zadevah. Vlada daje premalo pozornosti temu problemu, morala pa bi ravno nasprotno – podpirati javno participacijo.

Ključnega pomena pri tem je informiranje javnosti ter komuniciranje z njo in s CDO. Tudi preko medijev, ki pa bi morali postati bolj objektivni in v večji meri obveščati javnost. V slovenskem prostoru ljudje o posegih v okolje največ izvedo iz različnih medijskih hiš, ki v lovu za čim večjim številom bralcev, poslušalcev in gledalcev iščejo predvsem negativne dogodke.

Različni mediji objavljajo intervjuje z ljudmi in interesnimi skupinami, ki se za poseg bodisi zavzemajo bodisi mu nasprotujejo, končni rezultat pa je katastrofični pogled na zadeve. Ljudem se namreč zdijo viri slabih sporočil bolj verodostojni kot viri dobrih sporočil, kar podkrepi nezaupanje in vpliva predvsem na politiko nevarnosti. Mnoge posege, kot so odlagališča, antene mobilne telefonije idr. zato zaznavajo kot zelo hudo grožnjo, pa četudi je to upravičeno ali ne. Mediji namreč za povečanje števila bralcev, poslušalcev in gledalcev iščejo vire informacij, ki so zanimivi in izstopajoči zato, da je branost, poslušanost ali gledanost višja. Vedno manj je objektivnega poročanja in vedno več čustveno nabitih stališč, ki pa imajo na ljudi velik vpliv. Na osnovi teh informacij si ljudje ustvarijo predstave o projektu ter se v skladu z njo tudi odločajo. Pogosto pa ta

11 Na dan 20. 8. 2014, ko sem pridobila podatke v namen anketiranja društev, je bilo število društev na Seznamu 30, 27. 9. 2015 pa je bilo število 32. Z uveljavitvijo Zakona o društvih (2006) je prenehal veljati 139. člen Zakona o ohranjanju narave (1999), ki je predpisoval, da se sklep o pridobitvi in ukinitvi statusa društva, ki deluje v javnem interesu, objavi v Uradnem listu RS.

30

predstava ni celovita in je drugačna, kot jo imajo investitor ali strokovnjaki, zato prihaja do nesporazumov¹² (Štih, 2010: 13–14).

Nenazadnje je za sodelovanje javnosti, ki je vse bolj zaskrbljena in osveščena pri odločanju in dostopu do pravnega varstva, potrebno omeniti Aarhuško konvencijo (2004). To je mednarodni dogovor, katerega namen je krepitev sodelovanja civilne družbe pri oblikovanju okoljske politike v Evropski uniji. Članicam narekuje, da morajo vključevati javnost v postopke odločanja o okoljskih zadevah. S sprejetjem tega dogovora se država zavezuje, da bo javnosti omogočila vpogled v vladne dokumente, ki prinašajo okoljske informacije, sodelovanje pri sprejemanju odločitev na okoljskem področju in naredila te postopke jasne in pregledne ter vložitev pravnega sredstva (pritožbe, tožbe) proti oblastem ali zasebnim organizacijam, ko te ne izpolnjujejo svojih zakonskih obveznosti. Pri snovanju tega dokumenta se je prvič zgodilo, da so bile okoljske CDO vključene v pripravo mednarodne konvencije. Koalicija nevladnih organizacij – Evropski ECO forum je sodelovala pri nastajanju osnutka in bila navzoča pri vseh pogajanjih. Konvencija priznava pravico do zdravega okolja. Z namenom prispevati k njenemu uveljavljanju določa naslednje pravice javnosti v okoljskih zadevah: pravico do obveščenosti, pravico do sodelovanja v postopkih sprejemanja odločitev in pravico do pravnega varstva (Marega, Kos, 2002: 13 - 19).

»Civilni družbi Aarhuška konvencija¹³ priznava poseben družbeni pomen in nalaga državam, da zagotovijo krepitev možnosti nevladnega sektorja tako, da podpirajo okoljsko

12 Investitorji sodelovanje javnosti sicer prepoznavajo kot potrebno, ampak to ne bi smelo biti na način izsiljevanja. Mnogokrat namreč ne gre za zavzemanje za zdravo okolje, skupno dobro, ohranjanje kvalitete bivanja, ampak izključno le za denar. To se je zgodilo tudi na Volovji rebri, kjer je investitor lastnikom zemljišč ponudil visoke individualne odškodnine za zemljišča.

ZON (2004) v 7. členu govori o ekološki in socialni funkciji lastnine in sicer mora lastnik zemljišča dopustiti na svojih zemljiščih neškodljiv prehod drugim osebam in drugo splošno rabo v skladu z zakonom ter dopustiti na svoji lastnini opravljanje nalog ohranjanja biotske raznovrstnosti in ukrepov varstva naravnih vrednot. Pri izvajanju določb tega zakona so z lastniki izenačeni tudi drugi uporabniki nepremičnin. Ta določba pa ne velja za zemljišča, ki jih je dovoljeno ograditi v skladu z zakonom, razen za izvajanje tistih naravovarstvenih nalog, ki so nujne za preprečitev poškodovanja ali uničenja naravne vrednote.

13Aarhuška konvencija sloni na participativni demokraciji in uveljavlja koncept javne participacije, saj predpostavlja, da javnost vstopa v procese sprejemanja odločitev na načine in na področjih, kot je to opredeljeno v 6. členu same konvencije (Rodela v Torkar, Anko, 2011: 56).

31

ozaveščanje in izobraževanje širše javnosti. Pri obveščenosti o okolju upošteva konvencija pravico dostopa do okoljskih informacij na lastno zahtevo in na podlagi javno dostopnih informacij, ki jih ustrezne službe posredujejo javnosti. Predlaga, kje je potrebno vzpostaviti sistem poročanja in razširjanje informacij v javnost. Posebno pozornost posveča obveščanju javnosti ob neposredni nevarnosti za zdravje ljudi ali za okolje v primeru ekoloških nesreč ali preseganju mejnih vrednosti onesnaženja. Zahteva tudi obveščenost potrošnikov o izdelkih in uvaja registre onesnaževanja, ki so javno dostopni. Drugi del konvencije, ki govori o udeležbi javnosti, predvideva možnosti njihovega sodelovanja pri sprejemanju odločitev o dovoljenjih za konkretne posege v okolje, sodelovanje pri sprejemanju načrtov in programov v zvezi z okoljem in sodelovanje pri pripravi predpisov, zakonov in drugih obvezujočih dokumentov« (Špes, 2008: 58).

V naravovarstvenih krogih je večkrat slišati kritiko na račun države glede nesprejemljivosti izdelave Presoje vplivov na okolje (v žargonu “okoljskega poročila”). To je dokument v katerem se opišejo najdeno stanje okolja, značilnosti nameravanega posega in pričakovani vplivi na okolje ter se določijo omilitveni ukrepi za zmanjšanje pričakovanih negativnih vplivov. Kadar pripravljalci poročila menijo, da je razvrednotenje okolja ali dela okolja preveliko, lahko predlagajo še izravnalne ukrepe. Za opis stanja okolja je skladno s predpisano metodologijo treba uporabiti javne podatke iz katastrov, zbirk in drugih podatkovnih baz. Okoljska poročila praviloma izdelujejo podjetja, pri katerih jih naroči investitor in seveda tudi plača. Zato so splošno znani očitki, da izdelovalci presoj naredijo študijo tako, da upoštevajo želje investitorja ter tako študije ne napravijo korektno in nepristransko.

Večkrat je pri tem popolnoma zanemarjen vidik vplivov na prebivalce območja, za katerega se izdeluje Presoja vplivov na okolje (v nadaljevanju PVO). Kos (v Kos, 2002:

58) poudarja pomen metodologije presoj družbenih vplivov ¹⁴ oz. presoj vplivov na družbo, ki se je razvila kot skupen rezultat sociologije, politologije, demografije in drugih

14Presoja vplivov na družbo je postala nujna za trajnostni razvoj sodobnih družb. Presojajo se vplivi, ki jih imajo infrastrukturni projekti na izbrane skupnosti. To je strukturiran proces identifikacije in oblika ublažitve različnih družbenih konfliktov, ki jih lahko povzroči infrastrukturni razvoj. Takšni konflikti lahko nastanejo zaradi spremembe rabe zemljišč, zaradi izzivov, ki jih povzročajo migracije in zaposlovanje, izzivov na področju zdravja, dela, varnosti, kulturne dediščine ipd. (Presoja vplivov na družbo, 2015).

32

družboslovnih disciplin. Pri nas je ta metoda oz. njeni deli poznana, vendar redko uporabljena, razen ko se zaostrijo konflikti pri posegih v prostor – takrat se nekateri postopki presoj vplivov na družbo tudi izvajajo. Presoje družbenih vplivov bi morale biti standardni elementi analize pri posegih v prostor in enakovredne PVO. S tem bi se lahko odpravila nekonsistentnost, ki je vgrajena v PVO (Kos, 2002: 58).

O tem govori tudi Polič, ki je raziskoval psihološke vplive PVO. Psihološko ranljivost bi lahko opredelili kot možnost poslabšanja počutja, zdravja in blagostanja posameznika in skupnosti zaradi danega posega(ov) v okolje, saj neustrezen poseg lahko bistveno poškoduje okolje in kakovost življenjskih pogojev. Investitor se pogosto loti objekta le kot gradbenega objekta, do neke mere upošteva še videz, dolgoročne socialne in druge posledice pa ga več ne zanimajo (Polič, 2002: 1-11).