Sledeče primere sem izbrala, ker dobro iskoriščajo medij animacije za pripovedovanje zgodb in to počnejo vsaka s svojo posebno likovno govorico. Drugi razlog so detajli v sami
animaciji, ki podpirajo živost animiranih likov. Tretji pa je njihova podobnost motivov z mojo zgodbo. Vsi izbrani primeri so bili tudi nagrajeni, npr. Oče in Hči režiserja Michaëla Dudoka de Wita, je v letu 2001 prejel oskarja za najboljši kratki animirani film. Ti primeri so mi pomagali v iskanju lastnega likovnega pristopa h začrtani zgodbi, ter ponudili namige za reševanje določenih vprašanj znotraj animacije.
10. 1. 1 The Emperor, Elizabeth Hobbs
Zanimiv primer je kratki film z naslovom Emperor avtorice Elizabeth Hobbs (2014, akvarel, dolžina: 4. 20 min). Zgodba izhaja iz Napoleonovega življenja in mita o shranitvi njegovih genitalij, kar pa je zares impresivno, je tehnika, ki jo je Hobbsova uporabila. Animacija je skoraj v celoti narejena z akvarelnimi barvami, stvari pa so animirane z odvzemanjem in dodajanjem barve na mokro podlago. Tako se za vsako premikajočo stvarjo ohrani sled njene poti. Delati je morala zelo hitro in premišljeno, saj je bilo treba narediti naslednjo risbo preden se je prejšnja dokončno posušila. Končni rezultat je kratek povzetek Napoleonovih zadnjih dni, povedana na zabaven neobremenjen način, ki je podkrepljen z lahkotnostjo akvarelnih barv.
Slika 23 Elizabeth Hobbs, The Emperor, 2001, akvarelna tehnika, 4 min.
10. 1. 2 Superbia, Luca Tóth
Druga, ki sem jo izbrala, je avtorica Luca Tóth, ki prihaja iz Madžarske. Študirala je na univerzi Moholy-Nagy za umetnost in oblikovanje v Budimpešti in nadaljevala z magistrskim študijem na Royal College of Art. Pozornost mi je pritegnil njen prvi neodvisni kratki film z 38 naslovom Superbia. Tehnika je digitalna. Film prikazuje ženske z divjimi lastnostmi, njihova telesa so raznolika, drža pa samozavestna. Tóth se poigrava s simbolom ženskosti – dojkami, ki so v tem primeru izraz moči, pritiče pa jim skoraj falična konotacija. Opazila sem, da je uporabljenih mnogo različnih barv, ki pa niso pretirano nasičene. Slika je zelo barvita tudi tam, kjer prikazuje noč in večer. Močno prisoten je tudi toplo-hladni kontrast, ki nenavadno obarvane figure loči od ozadja. Barve se premišljeno dopolnjujejo, obrobe figur se prilagajajo barvi inkarnata. V koži je tekstura, ki je subtilno animirana, nenehno se premika oz. migeta, kar doda k živosti karakterjev.
10. 1. 2 Coda, Alan Holly
Režiser filma Coda, Alan Holly, se v Irski industriji animacije udejstvuje na različnih
področjih, in sicer kot animator, pisatelj, ilustrator in urednik. S skupino And Maps and Plans so leta 2013 naredili Codo, 9 minutni kratki animirani film v digitalni tehniki. Poseben je zaradi zgodbe, ki na prijeten in pomirjujoč način obravnava tematiko življenja in smrti.
Glavni lik umre, a to je šele začetek, ko ponj pride smrt ni še pripravljen oditi, želi videti in doživeti vse, kar človek lahko izkusi v življenju. Smrt mu željo uresniči in ga popelje na
Oseba: Luca Tóth, Animateka, dostopno na <http://www.animateka.si/2019/sl/oseba/id/luca-toth.html> (9. 4. 2020).
38
Slika 24 in 25 Prizora iz filma, Luca Tóth, Superbia, 2016, digitalna tehnika, 15 min.
potovanje skozi simbole življenja. Ko glavni lik vidi (skoraj) vse od utrujenosti zaspi. Potem ga smrt, nežen in neizprosen materinski lik, končno lahko vzame k sebi.
Risarski slog je zgrajen iz ekzaktnih ploskovitih elementov, ki jih dopolnjuje tanka črtna risba. Takšen pristop se odraža tako v slikanju figur kot tudi v slikanju predmetov in ozadij. V tem primeru liki niso v tolikšni meri zamejeni z zunanjo črtno obrobo. Telesa so narisana preprosto in prepričljivo, o njihovi notranji strukturi govori svetloba, ki je ostro zarezana vzdolž njihovih teles (slika spodaj). O mejah med deli telesa govorijo tudi tanke nevsiljive linije, ki izpostavijo podrobnosti, npr. linija roke na plašču. Izpostavljajo tudi detajle v ozadjih, kot vidimo na Sliki 26, listi dreves in grmovja so narisani z enostavno enodebelinsko linijo. Izrazita kvaliteta te animacije je tudi v prepričljivem upodabljanju svetlobe.
Slika 26 in 27: Prizora iz filma, Alan Holly, Coda, 2013, digitalna tehnika, 9 min.
10. 1. 3 Oče in hči, Michaël Dudok de Wit
Film nastal leta 2000 dolžine 9. 16 min. Oče in hči je ganljiva zgodba o izgubi ljubljene osebe. Ta se zgodi že na začetku, ko oče s čolnom odpluje v daljavo, njegova hči pa se potem celo življenje vrača nazaj na hrib, kjer sta se zadnjič videla. Medtem ko jo spremljamo na njeni vsakdanji poti do tega mesta, na svojem kolesu kljubuje različnim vremenskim prigodam. Letni časi se menjajo in deklica ostari, film se pa zaključi s surealističnim
prizorom, ki lahko pomeni njen odhod na drugi svet ali pa sanje, v katerih se ponovno sreča s svojim očetom. Naslikana pokrajna je pusta, detajlov ni veliko, ničesar ni preveč, kar je, je dovolj, da lahko spremljamo zgodbo. Zdi se, da prav ta praznina in monokromija barvne palete, ki je večinoma črno-bela z rjavimi odtenki, povzroči občutek sanjavosti in nostalgije.
Ustvarja mirno vzdušje, ki dopušča prostor, da čutimo enako z glavnim likom. Izrazni poudarek je v gibanju protagonistov in v glasbeni podlagi, saj je ta animacija brez dialoga.
Glavna likovna spremenljivka je kontrast svetlo-temno, razlike med senco in svetlobo so močne in med sabo jasno ločene. Vse našteto skupaj daje izdelku poetično vzdušje.
Slika 28 Prizor iz filma, Michaël Dudok de Wit, Oče in hči, 2000.
Moje delo ni primerljivo z nobenim od naštetih, vendar če poskusim poiskati vzporednice jih največ najdem v zadnjih dveh primerih. Sicer sta pri obeh tako risba kot fluidnost animacije veliko bolj dovršena, ampak kar lahko izpostavim kot skupno se tiče bolj pristopa kot končne izvedbe. Pri filmu Coda je to digitalna tehnika risanja in preprosta zgradba animiranih likov, ter tema onostranstva. Pri Očetu in hčeri pa bi bila to oklestena barvna paleta, v kateri so predvsem temni toni in močni svetlo-temni kontrasti. Opazila sem, da imata ta in moja zgodba največ skupne motivike in simbolov. Dogaja se zunaj ob vodi do katere vodi drevored. Glavna junakinja je ženska, ki je izgubila moško figuro. Skozi zgodbo spremljamo njeno preobrazbo, ki poteka od deklice do starke, ter na koncu ponovno k deklici.