Primerjava analize medijskega poročanja in analize intervjujev

Primerjava intervjujev in medijskega poročanja pokaže skupne točke in omejitve medijskega poročanja. Mediji in strokovnjaki uporabljajo široko definicijo stanovanjske ranljivosti. Najbolj zastopana kategorija pri medijskem poročanju je neprimerno stanovanje. Strokovnjaki poročajo o visokih stroških stanovanj, ki povečujejo tveganje za stanovanjsko ranljivost. Tega vidika med analizo medijskega poročanja nisem zaznala.

Medijsko poročanje v izbranih prispevkih večinoma temelji na potrebah družine. Vidik potreb je osnova v »dobrodelnih« prispevkih. Prispevki izpostavijo nujne potrebe družine: izboljšanje stanovanja oziroma prenova stanovanja ali nujna finančna pomoč. Morebitne druge potrebe družine so predstavljene le redko. Kadar cilj poročanja ni dobrodelnost, se manj osredotočajo neposredno na družine. V teh prispevkih so le izjemoma izpostavljene potrebe družine.

Družine in strokovnjaki izpostavljajo veliko ovir, s katerimi se srečujejo stanovanjsko ranljive družine. Definirajo raznovrstne ovire in z opisi zajamejo kompleksnost stanovanjske ranljivosti. Medijsko poročanje o ovirah ne zajame kompleksnosti. Sicer skorajda ni prispevka, ki ne bi krivil državnega sistema; primeri: »Neučinkovitost pravnega sistema in krčenje socialnih pravic njihovo ranljivost še povečujejo,«

»Država jih je pustila na cedilu,« »Papirnata pravila našega zdravstva in zavarovalnice.« Vendar so komentarji bolj na ravni floskul. Redke so predstavitve konkretnih zakonov, situacij, ki ovirajo družino, ali možnosti, kako bi te ovire odpravili.

Idej in predlogov za izboljšanje in odpravo ovir pri analizi intervjujev nisem zaznala.

Tudi v medijskih prispevkih se je velikokrat pojavila tema, kako ljudje pozno poiščejo pomoč. Tema se je pojavila tako med strokovnjaki kot tudi med družinskimi člani:

»Prišla sem s krvavimi žulji, ker se mi je pralni stroj pokvaril in sem že dva meseca prala in posteljnino in kavbojke na roke in nisem mogla več.«

V večini medijskih prispevkov predstavijo društva, ki pomagajo družini. Velikokrat predstavniki humanitarnih organizacij dodatno predstavijo družino ali situacijo, v kateri se je znašla. Ti komentarje imajo predvsem vlogo dodajanja verodostojnosti izjavam družine in novinarjev. Ob tem pa ni predstavljeno, kakšna oblika pomoči je nudena družini.

Ob sprejetju predpostavke, da mediji oblikujejo javnomnenjsko razpravo in mnenje (Jalušič, 2001; Razpotnik in Dekleva, 2007), je analiza medijskega poročanja koristna za širše razumevanje tematike. Analiza je pokazala dva glavna načina poročanja o stanovanjsko ranljivih družinah. Prvi način poročanja se uporablja, kadar je glavni motiv dobrodelnost. V tem primeru se predstavi družino, njeno zgodovino in »točko«, kjer se je vse zalomilo. O družini je poročano skozi diskurz žrtve. V prispevku se pojavljajo različni akterji (npr. člani humanitarnih društev, sosedi), ki služijo kot dodatni vir, s katerim se potrjuje nujnost in upravičenost družine do pomoči. V nekaterih prispevkih gre motiv dobrodelnosti do ekstrema. Tako dobimo občutek, da

52

ni več pomembna družina, temveč je glavna tema poročanja »naša« pomoč in dobrota.

Drugi način poročanja se uporablja, kadar stanovanjsko ranljive družine sestavljajo predstavniki manjšin ali begunci. V več primerih družina sploh ni več pomembna, v skrajnem primeru niti ne dobi glasu v prispevku. V prvi vrsti gre za komentar političnega dognanja ali komentar na integracijo beguncev. Način poročanja o družinah bi lahko uvrstila v matrico mi/oni.

Menim, da je način poročanja precej površinski in ne prikazuje globljih, kompleksnejših situacij stanovanjsko ranljivih družin. Niso prikazane težave na makro ravni (slab privatni nepremičninski trg, visoki življenjski stroški itn.), temveč se zgolj spodbuja reševanje posameznih primerov.

53

SKLEP

Izjava strokovnjakinje: »Ko pa ti razmišljaš o tem, kje boš to noč prespal, te verjetno ne zanimajo te neke druge stvari. Če ti tako povem, se ne ukvarjaš s tem, ali bo šel otrok v vrtec ali ne. Ali bo otrok jedel to hrano ali ne. Ker se vseeno starši ukvarjajo s tem. Takrat se ne moreš s tem ukvarjati, ko si v neki taki stanovanjski stiski.«

Izjava mame: »Glej, imeli smo nekje za biti, vodo, streho nad glavo.«

V magistrski nalogi sem se osredotočila na stanovanjsko ranljive družine in njihov položaj v Sloveniji. Zgoraj zapisani izjavi najbolje prikazujeta, kako pomembno je stanovanje za funkcioniranje družine. Pomen varnih in trajnih namestitev se vedno bolj uveljavlja v raziskovanju in političnem delovanju nekaterih držav. Dober primer je tipologija ETHOS, ki pozornost namenja tako brezdomstvu kot tudi stanovanjski ranljivosti. Tipologijo sestavljajo štiri konceptualne kategorije: »brez strehe«, »brez stanovanja«, »negotovo« in »neprimerno«. Greenhalg idr. (2004 v Edgar in Meert, 2005) opozarjajo, kako ključna je uporaba širokih definicij za vzpostavitev dobrih programov in uspešne politike delovanja. Definicije morajo zajeti različne skupine, raznovrstne poti v in iz brezdomnosti ter spodbujanje samostojnosti. Eno izmed največjih slabosti in omejitev magistrske naloge vidim v preozkem vzorcu.

Osredotočila sem se predvsem na družine, ki jih lahko uvrstim v kategoriji

»negotovo« in »neprimerno«. Vzorec je bil premajhen že za dobro raziskovanje teh dveh kategorij, drugi dve kategoriji pa sem nenamerno izpustila iz raziskovanja.

Ob pregledu teoretičnih spoznanj in v raziskovalnem delu magistrske naloge se je pokazalo, da je stanovanjsko ranljive družine dobro obravnavati na podlagi širšega koncepta ranljivih družin. Nikjer nisem zasledila niti ene družine, ki bi imela težavo izključno na stanovanjskem področju. Ranljive družine so same po sebi definirane z nakopičenostjo težavnih področij, ki vplivajo eno na drugega s tako imenovanim procesom izžarevanja. Avtorice slovenske raziskave o ranljivih družinah naštejejo problematična področja: materialna prikrajšanost, stanovanjska prikrajšanost, zdravstvene težave, težave v odnosih, manjšinski ali stigmatiziran družbeni status (Razpotnik idr., 2015).

V nadaljevanju bom predstavila rezultate empiričnega dela, ki se nanašajo le na izbrani vzorec. Analiza prvega raziskovalnega vprašanja je pokazala, da strokovnjaki uporabljajo dokaj široko definicijo stanovanjske ranljivosti. Pri tem izpostavijo tri dejavnike, ki opredeljujejo stanovanjsko ranljive družine: varnost in trajnost stanovanj, (ne)kvaliteta stanovanj in stroški stanovanj. Če primerjam odgovore s tipologijo ETHOS, se dejavniki načeloma skladajo s kategorijama »negotovo« in

»neprimerno« stanovanje. Izpostavljena novost so stroški stanovanja, ki v tipologiji ne prestavljajo posebnega dejavnika. Menim, da se to v slovenskem prostoru nanaša na neugodno razmerje med prihodki in stroški družine. Zaradi neugodnega razmerja se družine v nepričakovanih dogodkih hitro znajdejo v finančni, posledično pa v stanovanjski stiski.

Drugo raziskovalno vprašanje se nanaša na sodelovanje med organizacijami.

Strokovnjaki se zavedajo pomembnosti sodelovanja za nudenje kvalitetne podpore družinam. Predvsem odgovora dveh strokovnjakinj sta pokazala, da se aktivno trudijo

54

ustvariti kvaliteten sodelovalni odnos in v to že dalj časa vlagajo veliko truda in napora. Vseeno se zdi, da sodelovanje ne poteka vedno tako, kot bi si vsi želeli.

Strokovnjakinje izrazijo največ kritik na račun omejenega načina dela Centrov za socialno delo, kjer jim zaradi birokracije primanjkuje časa za terensko delo.

Raziskovalci (Boyd-Franklin in Bry, 2000; Van Lawick in Bom, 2008; Mešl in Kodele, 2016; Razpotnik idr., 2016) ugotavljajo, da je proces pomoči in podpore na domu družine večinoma učinkovitejši kot v pisarnah strokovnih delavcev.

Tretje in četrto raziskovalno vprašanje sta se nanašala na doživljanje stanovanjske ranljivosti družinskih članov. Pri vprašanju o potrebah stanovanjsko ranljivih družin sta bili izpostavljeni dve. Prva je bila večja, boljša trajnostna namestitev, druga pa boljše finančno stanje. Potrebi sta med seboj povezani. Logično je, da je boljše finančno stanje potreba vseh stanovanjsko ranljivih družin, saj drugače ne bi imele težav z namestitvijo. Odgovori na vprašanje o odnosih se večinoma dotikajo vzgoje.

Na splošno ne morem sklepati, kako stanovanjska ranljivost vpliva na odnose med družinskimi člani. Predvidevam, da je kakovost odnosov bolj povezana z drugimi situacijami v družini, na primer z obremenjenostjo matere v enostarševski družini.

Peto raziskovalno vprašanje se nanaša na ovire, s katerimi se soočajo stanovanjsko ranljive družine. Materi sta kot glavno oviro izpostavili nepremičninski trg. Pri privatnemu nepremičninskemu trgu sta našteli več težav: pomanjkanje stanovanj za oddajo, najemodajalce motijo otroci in najemodajalci se izogibajo subvencioniranih najemnin. Ovire, ki so jih naštele strokovnjakinje, lahko uvrstim v tri sklope: druga problemska področja, sistemske ovire in zadržki članov stanovanjsko ranljivih družin.

Menim, da so druga problemska področja povezana s procesom izžarevanja in jih moramo upoštevati pri podpori družini. Opaziti je precej sistemskih ovir, med katerimi je kot najbolj problematičen izpostavljen črni nepremičninski trg, ki je povezan predvsem z nemožnostjo pridobitve subvencionirane najemnine.

Šesto raziskovalno vprašanje se nanaša na pomoč, ki jo lahko pridobijo stanovanjsko ranljive družine. Izkazalo se je, da je pomoč »fragmentarna« in praktično skorajda ni organizacije, ki bi nudila celovito pomoč. Fragmentaren način nudenje pomoči ni učinkovit (Bouwkamp in Bouwkamp, 2014). Družine se tako lahko znajdejo ujete v učinek vrtljivih vrat (Turnšek idr., 2016), kjer hodijo od organizacije do organizacije in nikjer ne pridobijo potrebne pomoči. Poleg tega se zastavlja vprašanje, kako uspešne so družine pri pridobivanju pomoči. Izkazalo se je, da se morajo družine same dobro znajti in pozanimati, kaj vse jim pripada. Strokovnjaki (in analiza medijskega poročanja) izpostavijo, da družine prepozno poiščejo pomoč. Ne, ko se težave začenjajo in so problemi lažje rešljivi, temveč ko so ljudje že na robu obupa in ne vedo več kako naprej.

Zadnje raziskovalno vprašanje se nanaša na analizo medijskega poročanja. Rezultati so pokazali, da so poročanja, povezana s stanovanjsko ranljivimi družinami, večinoma posneta na dva načina. Pri prvem je družina predstavljena kot nujno potrebna pomoči (motiv dobrodelnosti), pri drugem pa so prikazane konfliktne situacije in senzacionalne zgodbe. V konfliktne situacije so lahko vključene družine, ni pa nujno, saj lahko predstavljajo nekega bolj stranskega akterja, motiv za konflikt.

O družinah se ne poroča enako. Družine, za katere se zbirajo sredstva, so velikokrat

55

prikazane kot žrtve sistema, pohlepnih delodajalcev, nesreč in podobno. Na drugi strani se za begunske in romske družine niso zbirala sredstva in so bila poročanja prevzeta z matrico mi/oni. Tako poročanje je v skladu s splošno sprejetim moralnim diskurzom in podrejenim položajem manjšin. Največja težava tega načina poročanja ni samo izražanje socialne razdalje, temveč jo tudi vzpostavlja in reproducira (Razpotnik in Dekleva, 2007).

Stanovanjska ranljivost družin je prepogost pojav v Sloveniji. Čeprav je povezana tudi z drugimi problemskimi področji, je treba zanjo najti specifične sistemske rešitve.

Nekatere področja, ki so potrebna sistemskih sprememb, s katerimi se strinjam, sta predlagali Mandič in Filipovič (2005):

• neurejen privatni najemni trg (brez pogodb, neregulirana kakovost),

• cenovna dosegljivost (višina stanovanjskih stroškov, revni lastniki, otežena prenova stanovanj),

• nove oblike stanovanjske ranljivosti (grožnja deložacije, zaseg stanovanja),

• problemi ranljivih skupin: nasilje v družini (npr. tudi pari, ki po ločitvi ostanejo v istem stanovanju), enostarševske družine,

• stanovanje po dolgotrajnejšem bivanju v institucijah (zapor, bolnišnica itn.).

Menim, da se spremembe na teh področjih še niso začele uresničevati (izjema je problematika deložacij) in so zato nujno potrebne.

Zveza prijateljev mladine je predlagala več potrebnih izboljšav, ena izmed njih se nanaša tudi na stanovanjsko problematiko. Predlagajo ustanovitev poroštvenega sklada države za ureditev moratorijev na plačila neprofitne najemnine, najemnine, stroškov posojila za reševanje osnovnega stanovanjskega problema in drugo, in sicer za prehodno obdobje 3 let za socialno ogrožene družine zaradi izgube zaposlitve ali smrti v družini (Kožar, 2016). Menim, da je ena najpomembnejših sistemskih sprememb vključitev brezdomstva in stanovanjske ranljivosti v socialno politiko, in ne le v stanovanjsko politiko.

Socialna pedagogika se ukvarja s socialno izključenimi posamezniki in družinami, kar stanovanjsko ranljive družine vsekakor so. Prav tako menim, da so nekatera osnovna vodila socialne pedagogike (delo v vsakdanjem prostoru, opolnomočenje, partnerski način sodelovanje itn.) ključna za uspešen proces in pomoč ranljivim družinam. Delo s stanovanjsko ranljivim družinami v Sloveniji je še v razvoju (glej Mešl in Kodele, 2016; Razpotnik idr., 2015), vendar sledi smernicam za uspešno sodelovanje z družinami. Vsekakor sem zaznala pomanjkanje celostne obravnave družin in oblikovanja programov, ki bi to omogočali.

56