Stanovanjska politika Republike Slovenije

Za razumevanje stanovanjske politike, kot jo poznamo danes, moramo poznati reformo stanovanjske politike, ki se je začela leta 1991 s sprejetjem Stanovanjskega zakona. Stanovanjska reforma je imela več ciljev: privatizacija in denacionalizacija družbenih stanovanj, odprava vloge države kot glavnega dejavnika pri oskrbi s stanovanji in uvedba »načela omogočanja« dostopa do stanovanj (Sendi, 2012).

5 Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. Republika Slovenje je pakt ratificirala 6. julija 1992.

17

»Načelo omogočanja« zagovarja tezo, da posameznik sam skrbi za reševanje lastne stanovanjske situacije. Torej država nima več glavne odgovornosti za zagotavljanje stanovanj prebivalcem (Sendi, 2007a). Stanovanjski zakon je omogočil ustanovitev Stanovanjskega sklada Republike Slovenije, občinskih stanovanjskih skladov ter ustanovitev neprofitnih stanovanjskih organizaciji (prav tam).

Zakon jasno določa tudi obveznosti države in obveznosti občin. Država ima pristojnosti predvsem pri določanju stanovanjske politike v razvojnem in prostorskem načrtu države, določa nacionalni stanovanjski program ter zagotavlja sredstva za njegovo izvedbo, skrbi za razvojno-raziskovalno dejavnost na stanovanjskem področju, spremlja višino najemnine po vrstah najemnih stanovanj na nivoju regije in države in podobno. Občine sprejemajo in uresničujejo občinski stanovanjski program, zagotavljajo sredstva za graditev, pridobitev in oddajanje neprofitnih stanovanj, namenjenih začasnemu reševanju stanovanjskih potreb in socialno ogroženim osebam, zagotavljajo sredstva za subvencioniranje najemnine in za izredno pomoč pri uporabi stanovanj, zagotavljajo pogoje za razvijanje različnih oblik gradnje in prenove z ustrezno zemljiško in normativno politiko in podobno. (Brezovnik, 2014) S privatizacijo, torej z odpravo prejšnjega sistema stanovanjske oskrbe in z oblikovanjem novega sistema, naj bi se izvajali »sočasni socialni ukrepi«. Ti ukrepi zajemajo socialna stanovanja, neprofitna stanovanja in ugodna posojila Stanovanjskega sklada RS (Mandič, 2007). O uspešnosti stanovanjske reforme in o uspešnosti izvajanja politike ima mnogo avtorjev pomisleke in negativno mnenje.

Filipovič (2007b) izpostavi, kako slabo Stanovanjski zakon naslavlja socialno razsežnost stanovanja, saj v zakonu ni določenih stanovanjsko najbolj tveganjih situacij, prenaseljenosti, deložacij, brezdomstva niti ni jasne definicije neprimernega stanovanja.

Sendi (2007b) ugotavlja, da je država sprejela stanovanjsko politiko s pravilno zastavljenimi cilji. Vendar se je zataknilo pri neuspešni realizaciji zastavljenega programa.

Mandič (2002) opozarja, da je bilo z reformo ustvarjenih veliko novih inštitucij in pravil. Številne novosti so se izkazale kot ne dovolj natančne in neusklajene. To vodi do različnih razlag, ki so povod za številna nesoglasja, sodne spore in zahteve za spremembe.

Če povzamem, v Sloveniji po osamosvojitvi dolgo časa nismo sprejeli ustrezne stanovanjske politike. Prvi nacionalni stanovanjski program je bil sprejet leta 2000, kar je 9 let po sprejetju zakona. Posledice nezanimanja politike se kažejo v slabo razvitem stanovanjskem trgu. Mnogo let se ni gradilo najemniških, kaj šele neprofitnih stanovanj. Učinke tranzicije so najbolj občutile ranljive skupine. Tranzicijsko obdobje dodaja nove strukturne vzroke, ki vodijo v brezdomstvo in stanovanjsko ranljivost. S privatizacijo se na področju najemanja privatnih stanovanj pojavljajo novi tipi ranljivosti zaradi neregulacije in slabe zaščite najemnikov (Mandič in Filipovič Hrast, 2008).

Na slabe razmere opozarja tudi poročilo Varuha človekovih pravic (2013):

»Ugotavljamo, da na področju stanovanjskih razmerij že vrsto let ni nikakršnega

18

napredka. Ekonomska moč, ki vpliva na gmotni položaj kot temelj za ureditev stanovanjskih razmerij in ki zagotavlja neodvisnost posameznika, pa je čedalje manjša. Ker od oblasti (tako državnih kot občinskih) ni posluha, čedalje več ljudi živi v skrajno neprimernih stanovanjskih enotah, mnogi ostanejo celo na cesti. Ponižani so, razžaljeni in prizadeti v svojem dostojanstvu. Ogroženo je njihovo zdravje, prizadete so cele družine« (str. 15).

Vlada sicer pripravlja novo zakonodajo, katere osnutek naj bi bil končan do konca leta 2017 (Mnenje o Predlogu priporočila Vladi Republike Slovenije za zagotovitev ustreznega varstva socialno ogroženih posameznikov in družin pred deložacijami, 2017). Sklepam, da do spremembe zakonodaje in s tem možnosti za drugačne sistemske rešitve ne bo prišlo še nekaj let.

5.1 Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana

Stanovanjsko politiko izvajajo republiški in občinski stanovanjski skladi. Za lažje razumevanje, kaj je naloga in dejavnost predvsem občinskih skladov, bom predstavila Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana (JSS MOL). JSS MOL je eden izmed večjih občinskih skladov, ki je bil ustanovljen leta 2001. Nekatere dejavnosti sklada so:

• Priprava in izvajanje stanovanjskega programa MOL.

• Investira in soinvestira v gradnjo nepremičnin.

• Pridobivanje stanovanjskih objektov, predvsem za zagotovitev neprofitnih najemnih stanovanj,

• Vodi postopke za dodelitve in zamenjave stanovanj.

• Gospodari s stanovanjskim fondom.

• Zagotavlja nadomestne stanovanjske enote zaradi prenove, rušenja, spremembe namembnosti objektov ali odprave barakarskih naselij.

• Izvaja kreditiranje občanov za stanovanjske potrebe.

• Opravlja druge zakonske naloge in naloge za izvajanje nacionalnega stanovanjskega programa itn. (Dejavnosti JSS MOL, b.d.).

Dejavnosti JSS MOL so raznovrstne in obširne. Na kratko bom predstavila samo del dejavnosti, zanimivih za magistrsko nalogo, tj. oddaja neprofitnih stanovanj in oddaja bivalnih enot. Oddaja neprofitnih stanovanj je vezana na javne razpise, ki se načeloma izvajajo vsaki 2 leti.

Tako je konec leta 2016 potekal 17. javni razpis za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem. Iz objavljene prednostne liste lahko razberemo, da je bilo dodeljenih 239 stanovanj. Prispelih vlog je bilo 2265, torej bo trenutno le nekaj več kot 10 % prosilcev dejansko dobilo stanovanje (Prednostni listi za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem – 17. javnega razpisa, 2017).

Pomanjkanje stanovanjskega fonda je vidno tudi na primeru bivalnih enot. Za najem bivalne enote je treba oddati ustrezno vlogo. V letu 2016 je bilo v najem oddanih

19

trideset bivalnih enot. Na koncu leta je bilo neuspelih prosilcev 295. Pregled zasedenosti bivališč kaže na to, da je v istem letu v 323 bivalnih enotah živelo 694 oseb. Pomanjkanja stanovanjskega fonda se zavedajo tudi v JSS MOL, tako je eden izmed dolgoročnih ciljev tudi zvišati število neprofitnih najemnih stanovanj in bivalnih enot ter zagotoviti njihovo univerzalno dostopnost (Letno poročilo Javnega stanovanjskega sklada MOL za leto 2016, 2017).