UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULETA
Socialna pedagogika
Urša Železnikar
STANOVANJSKO RANLJIVE DRUŽINE
Magistrska naloga
Ljubljana, 2017
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULETA
Socialna pedagogika
Urša Železnikar
STANOVANJSKO RANLJIVE DRUŽINE Magistrska naloga
Mentorica: doc. dr. Špela Razpotnik
Ljubljana, 2017
i
Na svetu je sveto obličje samo eno samcato — dom.
Ikona. Gnezdo lastovičje, nad njim mile večnosti zvon.
(Tone Pavček)
ZAHVALA
Hvala mentorici doc. dr. Špeli Razpotnik za vse usmeritve, ko nisem bila prepričana, kako naj nadaljujem, ter za vso pomoč in podporo, ki mi jo je nudila pri nastajanju magistrskega dela.
Hvala vsem, ki ste mi zaupali svoje zgodbe. Hvala vsem strokovnjakom za delitev vašega znanja. Brez vas te magistrske naloge ne bi nikoli bilo.
Hvala družini, ki mi je nudila podporo skozi ves študij. Hvala za vse razumevanje in potrpežljivost. Še posebej v trenutkih, ko mi ni vse zlahka uspevalo.
Hvala prijateljem za ves čas, ko ste me poslušali in mi pomagali, svetovali.
ii POVZETEK
Magistrsko delo preučuje situacijo družin, ki so stanovanjsko ranljive oziroma brezdomne v Sloveniji. V teoretičnem delu je predstavljen koncept brezdomstva oziroma stanovanjske ranljivosti. Na stanovanje se pogleda kot na »pravico«, s pregledom pomembnejših konvencij, resolucij ter slovenske zakonodaje. Rdeča nit prvega dela teorije je stanovanje, medtem ko je drugi del posvečen družini. Na začetku so predstavljeni različni pogledi na družino, še posebej sistemska definicija družine in koncept ranljivih družin. Pozneje je pozornost namenjena procesu pomoči in podpore ranljivim družinam, pri čemer sta izpostavljena pomembnost sodelovanja na domu in koncept odpornosti družin. Teoretični del se zaključi s pregledom (večinoma tujih) raziskav stanovanjske ranljivosti družin.
Osrednji cilj raziskave je pregled trenutnega stanja stanovanjsko ranljivih družin v Sloveniji. Raziskava pojava stanovanjske ranljivost družin je narejena na treh ravneh:
na ravni družine, ravni strokovnih služb in ravni medijev. Raziskovalna metodologija je kvantitativna, uporabljena merska inštrumenta sta polstrukturiran intervju in analiza besedila.
Rezultati kažejo na to, da strokovnjaki uporabljajo široko definicijo stanovanjske ranljivosti. Največjo oviro za družine predstavlja slab privatni nepremičninski trg. Slab privatni trg je težaven ob védenju, da fond neprofitnih stanovanj ne rešuje stanovanjske problematike vseh prosilcev. Druga ugotovitev je, da je pomoč stanovanjsko ranljivim družinam še v razvoju, največjo težavo pa prestavlja pomanjkanje celovitih programov pomoči in podpore. Analiza medijskega poročanja kaže na obstoj dveh načinov poročanja o družinah. Prvi način se uporablja, ko je namen dobrodelnost. Takrat je družina prikazana v »vlogi« žrtve. Drugi način poročanja se uporablja, kadar stanovanjsko ranljive družine sestavljajo predstavniki manjšin ali begunci. Večino krat družina sploh ni najpomembnejša tema poročanja in so v ospredju največkrat konflikti.
KLJUČNE BESEDE:
stanovanjska ranljivost, brezdomstvo, ranljive skupine, družina, brezdomstvo družin
iii ABSTRACT
This master's thesis examines the situation of families that are facing housing vulnerability or homelessness in Slovenia. The theoretical part presents the concept of homelessness or housing vulnerability. An apartment is considered as a »right«, together with an overview of more important conventions, resolutions and the Slovenian legislation. The first theoretical part focuses on the apartment while the second part focuses on the family. At the beginning, different views of family are presented; especially the systematic definition and the concept of vulnerable families.
Later, the focus shifts to the process of help and support of vulnerable families with an emphasis on the lifeworld-oriented family support and the concept of family resistance. The theoretical part is concluded with a research overview of (mostly foreign) families with residence vulnerability.
The main research goal is the overview of current situation of housing vulnerable families in Slovenia. The research of the phenomenon of housing vulnerability of families is done on three levels: family level, level of professional service, and media level. The research methodology is quantitative, and the measurement instruments used are »half-structured« interview and text analysis.
Results show that experts use a wide definition of housing vulnerability. The biggest problem families are facing is the poor private real-estate market. Poor private market is a problem because of the lack of non-profit apartments. Non-profit apartments do not resolve the housing vulnerability of all applicants. The second result is that the help for housing vulnerable families is still in the development stage with the biggest problem being the lack of programs for help and support. Media report analysis shows that there are two ways of reporting about families. The first way is used when the purpose of reporting is charity. In this case families are displayed in the "role" of the victims. The second way of reporting is used when housing vulnerable families are made of representatives from minorities or refugees. Most of the time family is not even the most important topic of reporting due to conflicts being in the foreground.
KEY WORDS:
Housing vulnerability, homelessness, vulnerable groups, family, family homelessness
iv KAZALO
UVOD ... 1
I. TEORETIČNI DEL ... 2
1 Pregled osnovnih teoretskih usmeritev ... 2
2 Brezdomstvo in stanovanjska ranljivost ... 4
2.1 Definicija ETHOS ... 5
3 Merjenje brezdomstva in stanovanjske ranljivosti v Sloveniji ... 8
3.1 Brez strehe ... 8
3.2 Brez stanovanja ... 9
3.3 Negotova namestitev ... 9
3.4 Neprimerna stanovanja ... 11
4 Pravica do stanovanja in stanovanjsko vprašanje v mednarodnih in slovenskih dokumentih ... 15
5 Stanovanjska politika Republike Slovenije ... 16
5.1 Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana... 18
6 Družine ... 19
6.1 Sistemska teorija ... 20
6.2 Ranljive družine ... 21
6.3 Sodelovanje z ranljivimi družinami... 22
6.3.1 Sodelovanje z družinami na domu ... 24
6.3.2 Koncept družinske odpornosti ... 25
6.4 Stanovanjsko ranljive družine ... 27
II. EMPIRIČNI DEL ... 29
7 Opredelitev raziskovalnega problema ... 29
7.1 Raziskovalna vprašanja ... 30
8 Metodologija ... 30
8.1 Opis raziskovalne metodologije ... 30
8.2 Opis vzorca ... 30
8.3 Raziskovalni inštrument in opis postopka zbiranja podatkov ... 32
8.4 Potek analize podatkov ... 32
9 Kratka predstavitev intervjujev ... 33
9.1 Intervju z mamo A ... 33
9.2 Intervju z mamo B in hčerko B ... 34
v
9.3 Intervju s strokovnjakinjo A ... 34
9.4 Intervju s strokovnjakinjo B ... 34
9.5 Intervju s strokovnjakinjo C in strokovnjakinjo Č ... 35
10 Analiza in interpretacija podatkov ... 35
10.1 Kako strokovnjaki definirajo stanovanjsko ranljive družine? ... 35
10.2 Kako sodelujejo strokovnjaki in inštitucije na področju stanovanjske ranljivosti? ... 36
10.3 Katere potrebe izpostavljajo člani stanovanjsko ranljivih družin? ... 38
10.4 Kako stanovanjska ranljivost vpliva na vzgojo in odnose med člani družine? . ... 39
10.5 Katere ovire, prepreke stanovanjsko ranljivih družin navajajo intervjuvanci in kako ovire rešujejo? ... 40
10.6 Kakšna je trenutna pomoč stanovanjsko ranljivim družinam in kako jo ocenjujejo intervjuvanci? ... 42
10.7 Kako so stanovanjsko ranljive družine predstavljene v medijih? ... 46
10.7.1 Teme prispevkov ... 48
10.7.2 Kdo govori v prispevku? ... 48
10.7.3 Glavne besedne zveze za opis stanovanjske ranljivosti ... 49
10.7.4 Česa v prispevkih ni ... 50
10.7.5 Zanimivosti, posebnosti, opažanja ... 50
10.8 Primerjava analize medijskega poročanja in analize intervjujev ... 51
SKLEP ... 53
III. LITERATURA ... 56
IV. PRILOGE ... 64
Primer kodiranja 1 ... 64
Primer kodiranja 2 ... 66
Analiza medijskega poročanja – primer ... 68
vi KAZALO TABEL
Tabela 1: Klasifikacija ETHOS (po Edgar in Meert, 2005 v Dekleva in Razpotnik,
2007) ... 6
Tabela 2: Prenaseljena stanovanja od leta 2011 do leta 2015 ... 13
Tabela 3: Delež gospodinjstev s slabim stanjem stanovanja ... 13
Tabela 4: Delež gospodinjstev, ki si ne morejo privoščiti primernega ogrevanja ... 14
Tabela 5: Delež gospodinjstev, ki ne dobi dovolj dnevne svetlobe ... 14
Tabela 6: Predstavitev analiziranih prispevkov ... 31
Tabela 7: Predstavitev akterjev v prispevkih ... 48
Tabela 8: Frekvence po kategorijah ETHOS ... 49
KAZALO SLIK Slika 1: Področja brezdomstva in stanovanjske izključenosti ... 5
1
UVOD
Ker sta me vedno zanimala družina in delo z njo, se mi je na enem izmed predavanj o delu z družino posvetilo, da želim o tem pisati tudi v magistrski nalogi. V to izbiro sem bila še bolj prepričana po pregledu magistrskih nalog s področja socialne pedagogike, pri katerem sem ugotovila, da še ni bila spisana naloga, ki bi se osredotočala na temo stanovanjsko ranljivih družin.
Pri opredelitvi stanovanjsko ranljivih družin sem uporabila klasifikacijo ETHOS.
Klasifikacijo ETHOS je razvila Evropska zveza nacionalnih organizacij, ki se ukvarjajo z brezdomstvom (FEANTSA), skupaj z Evropsko opazovalnico brezdomstva (European observatory on homelessness). Osnova so tri domene doma: fizična domena, legalna domena, socialna domena. Pomanjkanje katere koli domene je osnova za eno izmed »vrst« brezdomstva. Tipologija ETHOS je sestavljena iz štirih konceptualnih kategorij. Načeloma lahko brezdomne opredelimo po dveh konceptualnih kategorijah: brez strehe in brez stanovanja. Drugi dve konceptualni kategoriji (negotovo in neprimerno stanovanje) opisujeta stanovanjsko ranljive družine oziroma posameznike (Edgar in Meert, 2005). Opisane konceptualne kategorije so osnova za poskus ocene številčnosti stanovanjsko ranljivih družin v Sloveniji.
Drugi sklop mojega pisanja se nanaša na družine. Stanovanjsko ranljive družine sem uvrstila v širši pogled – ranljive družine. Ranljive družine so največkrat opisane z opredelitvijo težav, s katerimi se soočajo. Prav ta prepletenost težav je izziv, s katerim se mora socialni pedagog soočiti za uspešno nudenje podpore in pomoči.
Socialna pedagogika deluje v življenjskem prostoru in rešuje probleme skupaj z uporabnikom, kar se v raziskavah kaže kot izredno učinkovit način nudenja podpore in pomoči ranljivim družinam. Kruiter idr. (2008 v Bouwkamp in Bouwkamp, 2014) ugotavljajo, da se s pristopom »od spodaj navzgor« lahko razvije pomoč, ki rešuje probleme družin in predstavlja odmik od standardizirane oblike pomoči.
Namen magistrske naloge je pregled trenutnega stanja stanovanjsko ranljivih družin.
Na tematiko sem hotela pogledati čim bolj plastično, zato sem naredila triangulacijo metod. Opravila sem štiri intervjuje s strokovnimi delavci, ki delujejo na področju stanovanjske ranljivosti, in s tremi člani družin, ki se soočajo s to problematiko.
Pregledala sem tudi medijsko poročanje o stanovanjski ranljivosti družin v časovnem obdobju šestih mesecev. Odločila sem za dva bolj brana (spletna stran 24ur) in gledana (informativna oddaja Tednik) medija. S takšnim raziskovalnim pristopom sem poskusila predstaviti čim celovitejšo podobo stanovanjsko ranljivih družin.
2
I. TEORETIČNI DEL
1 Pregled osnovnih teoretskih usmeritev
Vprašanja in odgovori o domu, bivališču, stanovanju, stanovanjski ranljivosti/izključenosti, brezdomstvu, so močno odvisni od prizme, skozi katero jih opazujemo (ekonomska, politična, socialna, koncept »kakovosti življenja« itn.). V magistrski nalogi se bom naslonila na več teoretičnih usmeritev, za katera upam, da bodo zajela kompleksnost raziskovalnega področja.
Razpotnik in Dekleva (2007) izpostavljata pet tez, ki predstavljajo temelje za razumevanje socialnega koncepta brezdomstva:
1. Brezdomstvo je koncept, ki obsega mnogo različnih oblik.
Brezdomci niso samo ljudje, ki so brez strehe. Kako široka je definicija brezdomstva, je odvisno od različnih dejavnikov. Razvojnost in kompleksnost brezdomstva dobro predstavi klasifikacija ETHOS, ki jo bom uporabila v nalogi.
2. Brezdomstvo ni trajen status.
»Mnogi brezdomci namreč skozi leta, mesece ali celo tedne prehajajo med različnimi vrstami namestitev, med cesto, skvotiranjem, začasnim bivanjem v skvotih in
“bazah”, bivanjem pri prijateljih, zakonitimi podnajemniškimi nastanitvami, zaporom, bolnico in zavetišči« (Dekleva in Razpotnik, 2007, str. 15).
3. Vzroki brezdomstva so kompleksni.
Na vprašanje, zakaj nekdo postane brezdomec, ni enostavnega odgovora. Razpotnik in Dekleva (2007) povzameta različne avtorje in izpostavita več dejavnikov, kot so stanovanjski trg in politika, trg dela in politika zaposlovanja, socialno-demografske spremembe, socialnovarstveni sistemi, dezinstitucionalizacija in individualni dejavniki.
4. Odnos med družbenim in individualnim v vzročnosti brezdomstva.
Vprašanje, ali gre za odgovornost za brezdomstvo na individualni ravni (brezdomci so si sami krivi) ali na družbeni ravni (različni družbeni dejavniki), ni toliko prisotno v strokovnih diskurzih, kot je v javnosti in v politiki. Primer tega je komentar na prispevek Deložacije revnih: nekaterim pomagajo nevladne organizacije, za drugimi se izgubi sled (Pirnat, 2016). V spletnem članku je opisana tudi stiska veččlanske družine, ki ji grozi deložacija, edini komentar na članek je: »Kdo se spravi imet 6 otrok v teh časih? Skrajno neodgovorno tudi z njune strani!!!«
5. Povezava med modeli vzročnosti in ukrepanjem.
Kako razumemo odnos med družbenim in individualnim v vzročnosti, je tesno povezano s tem, kako ukrepamo, kako porabimo družbene, državne, individualne resurse za zmanjševanje brezdomstva oziroma olajševanje položaja brezdomcev (Razpotnik in Dekleva, 2007).
Naštete teze predstavljajo jedro razumevanja brezdomstva, kot ga obravnavata avtorja v vseh svojih delih. Menim, da te teze pripomorejo k razumevanju
3
brezdomstva in stanovanjske ranljivosti kot fluiden pojav. V tem pogledu je koncept obravnavan tudi v magistrski nalogi.
Na slovensko politiko že vrsto let vpliva tudi usmeritev Evropske unije. Zato bo ena prizma pogleda na brezdomstvo evropska socialna politika, predvsem skozi strategijo boja proti revščini in socialni izključenosti. Edgar in Doherty (2001 v Edgar in Meert, 2005) pravita, da je brezdomstvo vedno bolj obravnavano v kontekstu socialne vključenosti (ali izključenosti) in ne v okviru revščine ali »odklonskosti«. Začetni politični okvir boja proti socialni izključenosti in revščini je leta 2000 sprejet program Nacionalnih akcijskih načrtov boja proti revščini in socialni izključenosti (NAPs./incl.).
V tem programu sta dva izmed dogovorjenih ciljev tudi »izboljšanje splošnega dostopa do dostojnega in zdravega stanovanja« in »prepričevanje socialne izključenosti«, ki zajema tudi brezdomstvo (Edgar, Doherty in Meert, 2002 v Mandič, 2006). Za evropsko socialno politiko, tudi na področju stanovanjske izključenosti in brezdomstva, sta pomembna dokumenta še Lizbonska strategija in Evropa 2020.
Pozornost bo namenjena stanovanju kot osnovni človekovi pravici, na katero opozarjajo mnogi mednarodni dokumenti: Splošna deklaracija o človekovih pravicah, Pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah Združenih narodov, Spremenjena (revidirana) Evropska socialna listina, Carigrajska deklaracija, Agenda Habitat in drugi.
Različne koncepte »kakovosti življenja« so razvili različni avtorji. Danes je eden najbolj uporabljenih tisti, ki so ga razvili Fahey, Nolan in Whelan (2002 v Mandič, 2005). Izoblikovali so »subjektivne« in »objektivne« kazalce, ki registrirajo vire, priložnosti in življenjske razmere. Dvanajst domen »kakovosti življenja« je: »zdravje in dostop do zdravstvenega varstva; zaposlovanje in delovne razmere; ekonomski viri; znanje, izobrazba in usposabljanje; družinsko življenje; družba in skupnost, udeležba, integracija; stanovanje; lokalno okolje in pritikline; prevoz; javna varnost in kriminal; rekreacija in prostočasne dejavnosti; kultura in identiteta, politični viri in človekove pravice« (prav tam, str. 119).
Ciljna populacija magistrske naloge so družine. Sam koncept družine in že osnovno vprašanje, kaj je družina, sta kompleksna, saj ni mogoč en sam odgovor. Sama bom na družino pogledala v okviru postmodernih sprememb, sistemske teorije in kibernetike. Stanovanjsko ranljive družine bom uvrstila v širši pojem ranljivih družin.
Ranljive družine so največkrat opisane kot družine, ki se istočasno spopadajo s težavami na različnih področjih življenja. Izpostavljena področja so: finančne težave, težave z zdravjem, stanovanjske težave, težave z odnosi, težave pri vzgoji (Tausendfreund, Knot-Dickscheit, Schulze, Knorth in Grietens, 2016; Razpotnik, Turnšek, Rapuš Pavel in Poljšak Škraban, 2015; Van Lawick in Bom, 2008). Naredila bom še pregled koncepta odpornosti družin in načina dela z ranljivimi družinami – sodelovanje na domu. Na koncu se bom osredotočila na samo stanovanjsko ranljivost, predvsem na izvedene raziskave o stanovanjsko ranljivih družin.
Del magistrske naloge se nanaša na medijsko poročanje. Medijsko poročanje ni nikoli nepristransko, ampak vedno družbeno konstruirano in ideološko obremenjeno.
Razpotnik in Dekleva (2007) opozarjata na pomen medijev: »Ti nam v največji meri dajejo sporočila o resničnosti … ne velja brez razloga, da se tisto, kar ni bilo v
4
medijih, ni zgodilo« (str. 11). Košir (2011) opozarja, da je vsako sporočilo interpretacija. Vsaka interpretacija je odvisna od mesta pogleda medijev. Preverila bom, kakšno je poročanje o stanovanjsko ranljivih družinah.
2 Brezdomstvo in stanovanjska ranljivost
Za znanstvene, strokovne in raziskovalne objave je pomembna definicija obravnavane teme. Definicija prikaže specifično razumevanje pojava, kar vpliva na različne prakse delovanja. Edgar in Meert (2005) trdita, da je naloga definiranja brezdomstva težka zaradi vpliva na sposobnost pravilnega in pravočasnega odziva vlade na pojav brezdomstva.
Na težko nalogo definicije brezdomstva opozarjata Dekleva in Razpotnik (2007).
Pravita, da moramo na brezdomstvo gledati kot na socialno konstruiran koncept.
Zato moramo tudi na koncept brezdomstva gledati skozi prizmo odvisnosti – odvisnost od kulturnih, ekonomskih, socialnih in političnih dogajanj v točno določenem prostoru in času. Pregled definicij brezdomstva kaže na razpon; tako najožja definicija brezdomce opredeli kot »ljudi, ki spijo zunaj stanovanja ali v začasnih zavetiščih« (MRI, 1995 v Mandič, 1999, str. 14). Redke definicijo so tako ozke, na primer Svet Evrope (1993 v Mandič, 1999) postavi širšo opredelitev:
»posamezniki ali družine, ki so brez trajne namestitve v primernem osebnem stanovanju« (str. 13). Menim, da na brezdomstvo ne moremo gledati zgolj kot na kraj za prenočitev, temveč širše. Pri tem se pojavi novo vprašanje, in sicer kje je meja med brezdomstvom in stanovanjsko ogroženostjo.
Ob pregledu koncepta stanovanjske ranljivosti (pojavljajo se tudi drugačna poimenovanja: stanovanja tveganja, ranljivost na stanovanjskem področju, stanovanjska izključenost, v tuji literaturi najdemo pojme, kot so »housing instability«,
»housing vulnerability« ali »houseless«, pri katerih opažam, da so redko definirani sami po sebi, temveč vedno v povezavi z drugimi področji ali v povezavi z brezdomstvom.
Boškič in Filipovič (2002) opažata, da je ranljivost na stanovanjskem področju povezana z drugimi družbenimi področji (ogroženost na gospodarskem, socialnem, zdravstvenem, psihosocialnem področju). Zato področje stanovanjske ranljivosti ni obravnavano kot temeljno vprašanje. Mandič (1999) brezdomstvo predstavi kot
»najakutnejšo obliko stanovanjskega tveganja« (str. 11). V nadaljevanju poglavja tako ne definira stanovanjskega tveganja, temveč brezdomstvo.
Tudi v tuji literaturi najdemo povezavo med brezdomstvom in stanovanjsko ranljivostjo. Predvsem v luči tega, da moramo brezdomstvo definirati skozi stanovanjsko ranljivost. Amore (2013) predlaga definicijo brezdomstva kot življenje v:
1. zelo neprimernem stanovanju1
2. zaradi pomanjkanja dostopa do minimalno primernega stanovanja.
1 Neprimerno stanovanje je opredeljeno kot stanovanje, ki ne dosega dveh ali treh področjih: fizično področje, socialno področje, legalno področje.
5
Springer (2000) gleda na brezdomstvo kot na najslabši del v kontinuumu stanovanjskih situacij. V praksi je ločnico med brezdomstvom in stanovanjsko ranljivostjo še težje določiti kot v teoriji (pa še tu ni jasne razdelitve). V magistrski nalogi se bom oprla na definicijo ETHOS, ki sama po sebi zajema tako brezdomstvo kot stanovanjsko izključenost.
2.1 Definicija ETHOS
V zadnjih letih se je na področju definiranja in merjenja brezdomstva uveljavila klasifikacija, ki jo je razvila Evropska zveza nacionalnih organizacij, ki delajo z brezdomci (FEANTSA), skupaj z Evropsko opazovalnico brezdomstva (European observatory on homelessness) – ETHOS. Prepoznana je tudi v svetovnem merilu. Iz nje izhaja Novozelandska definicija brezdomstva (»New Zealand«, 2009); v pomoč je bila pri postavljanju Kanadske definicije brezdomstva (»Canadian Definition of Homelessness«, 2012). Uveljavljenja je tudi v slovenskem prostoru, saj definicijo ETHOS uporablja večina slovenskih strokovnjakov (Dekleva in Razpotnik, 2007;
Filipovič, 2007a; Dekleva, Filipovič, Nagode, Razpotnik in Smolej, 2010; Pirec, 2014, itn.).
Klasifikacija brezdomstva in stanovanjske izključenosti ETHOS temelji na treh področjih, ki sestavljajo koncept doma:
• fizično področje (imeti prostor, ki zadovoljuje potrebo posameznika in/ali njegove družine);
• socialno področje (imeti možnost vzpostavljanja zasebnosti in uživati v socialnih odnosih);
• legalno področje (ni zakonske upravičenosti do možnosti ekskluzivne lastnine, ni varnosti najema) (Edgar in Meert, 2005).
Slika 1: Področja brezdomstva in stanovanjske izključenosti (po Edgar in Meert, 2005 v Dekleva in Razpotnik, 2007)
6
Izključenost iz katerega koli področja lahko teoretično privede do brezdomstva. Prav kombinacija izključenosti iz enega ali več področij je osnova za klasifikacijo brezdomstva in stanovanjske izključenosti ETHOS, ki je sestavljena iz 13 različnih
»vrst« brezdomstva in stanovanjske izključenosti.
Tabela 1: Klasifikacija ETHOS (po Edgar in Meert, 2005 v Dekleva in Razpotnik, 2007)
Konceptualna kategorija
Operacionalna kategorija Generična definicija
Brez strehe (roofless)
1 Ljudje, ki živijo na prostem, na javnem prostoru (brez zavetja)
1.1. Spijo pod milim nebom, nimajo 24-urnega dostopa do nastanitve/
nimajo bivališča
1.2. Dostopni s terenskim delom
2 Ljudje, ki živijo v nočnih zavetiščih in so prisiljeni nekaj ur na dan preživeti na javnih prostorih
2.1. Nizkopražna zavetišča, ki vključujejo le nočitve 2.2. Poceni penzioni
2.3. Kratkotrajne hotelske namestitve
Brez
stanovanja (houseless)
3 Ljudje, ki živijo v zavetiščih za brezdomce/kratkoročnih
namestitvah
3.1. Zavetišče (hostel) za brezdomce z začasno nastanitvijo
3.2. Začasno bivanje (brez določenega roka)
3.3. Začasno bivanje (s prehodnim rokom)
3.4. Začasno bivanje (z daljšim rokom)
4 Ženske, ki živijo v zavetiščih/zatočiščih/varnih hišah za ženske
4.1. Nastanitev v zavetiščih za ženske, varne hiše 4.2. Podprte (razpršene)
namestitve 5 Ljudje, ki bivajo v zavetiščih/azilih
za priseljence
5.1. Ljudje, ki bivajo v zavetiščih/azilih za priseljence
5.2. Nastanitve za
repatriirance
5.3. Bivališča za priseljenske delavce
6 Ljudje, ki so pred odpustom iz institucij
6.2. Kazenske institucije 6.3. Medicinske institucije
7
7 Ljudje s specializirano podporo v zvezi z namestitvijo (zaradi brezdomstva)
7.1. Skupinske podprte (varovane) namestitve 7.2. Individualne podprte
(varovane) namestitve 7.2. Namestitve v foajejih 7.3. Nastanitve za najstniške
starše
Negotovo (insecure)
8 Ljudje, ki bivajo v negotovih bivališčih (brez pravice najema)
8.1. Začasno bivanje s sorodniki/prijatelji (ne po svoji izbiri)
8.2. Bivanje brez veljavne (pod)najemne pogodbe 9 Ljudje, ki živijo v grožnji pred
izselitvijo/deložacijo 9.1. Pravne prisilne izselitve najemnikov
9.2. Pravne prisilne izselitve zaradi spremembe lastnine
10 Ljudje, ki živijo pod grožnjo nasilja 10.1. Življenje pod grožnjo nasilja s strani partnerja, staršev ali drugih
Neprimerno (inadequate)
11 Začasne strukture 11.1. Mobilno domovanje 11.2. Ilegalna zasedba
zemljišča
11.3. Ilegalna zasedba stavbe 12 Ljudje, ki živijo v neprimernih
bivališčih
12.1. Neprimerno za bivanje (glede na nacionalno
zakonodajo ali
nacionalne standarde) 13 Ljudje, ki živijo v ekstremni
prenaseljenosti
13.1. Glede na nacionalno normo prenaseljenosti Dekleva in Razpotnik (2007) komentirata tipologijo ETHOS z različnimi argumenti.
Kot prvo prednost izpostavljata, da s predstavljeno tipologijo zajamemo različne oblike brezdomstva. Hkrati spoznamo odvisnost oblik brezdomstva in stanovanjske izključenosti od zakonodaje, norm, standardov in podobno. Tipologija je razvita na podlagi različnih evropskih držav, zato je kompleksna in razvejana – odraža razvejanost, kompaktnost, obsežnost pojava v evropskih državah. Z njo lažje primerjamo evropske države in najdemo meddržavne razlike. Tako nam klasifikacija omogoča oceniti širino/ozkost posameznih nacionalnih definicij. Predvsem pa tipologija ne omogoča enoznačne definicije brezdomstva, temveč opozarja na različna družbena področja, ki so povezana z brezdomstvom in stanovanjsko izključenostjo (pravna ureditev, urbanizem, zdravstvo, inštitucijo družine itn.).
Filipovič (2007a) prav tako meni, da je glavna prednost klasifikacije ETHOS v večjem zavedanju kompleksnosti, zapletenosti pojava brezdomstva. To zavedanje pa nam omogoča kompleksnejše in bolj integrirane prijeme za reševanja brezdomstva in stanovanjske izključenosti. Kot glavne slabosti tipologije izpostavlja razširitev, ki
8
lahko pripelje do izgube samega koncepta, saj zajema zelo različne definicije. Kritiko usmeri tudi na širjenje definicije brezdomstva na os stanovanjske problematike in vključevanje življenjskih situacij (nasilja in institucionalnega bivanja) kot situacije tveganja za nastanek brezdomstva. Trdi, da s tem specifične skupine ostanejo zunaj koncepta. Zato predlaga, da je treba »razširjene definicije opazovati zlasti kot definicije stanovanjske izključenosti in stanovanjske problematike, ki lahko vodijo tudi v brezdomstvo« (prav tam, str. 189).
Na klasifikacijo ETHOS podajo kritiko Amore, Baker in Howden-Chapman (2011), ki kritizirajo nejasno mejo med brezdomstvom in stanovanjsko izključenostjo.
Opozarjajo, da se definicija nanaša le na kraj bivanja, in ne na okoliščine bivanja, saj so potemtakem brezdomni tudi študentje v študentskem domu, ljudje na počitnicah in v podobno neugodnih okoliščinah. Kritiko usmerijo na to, da definicija vsebuje več referenčnih obdobij – brezdomen je tisti, ki bo odpuščen iz inštitucij (brezdomnost v prehodnosti – kategorija 6), kot tudi tisti, ki prejema dolgoročno podporo zaradi brezdomstva (brezdomnost v preteklosti – kategorija 7). Priporočajo še, da se ustvari nova definicija »grozi jim brezdomstvo«, ki pa naj bo le povezana z definicijo ETHOS, in ne njej sestavni del.
Kljub navedenim slabostim se mi zdi klasifikacija primerna za uporabo v magistrski nalogi. Težko je postaviti jasno črto med stanovanjsko ogroženimi in brezdomci. V nalogi se tako posvečam obema pojavoma, saj klasifikacija ETHOS dovoljuje široko razumevanje obeh konceptov.
3 Merjenje brezdomstva in stanovanjske ranljivosti v Sloveniji
Merjenje brezdomstva je iz več razlogov težka naloga. Dekleva in Razpotnik (2007) navajata nekatere težave ob merjenju brezdomstva: brezdomstvo ni stalni posameznikov status, organizacije nimajo popolne baze podatkov o številu brezdomcev, t. i. dnevno brezdomstvo – prenočišča zagotovljena, vendar zaradi različnih razlogov dneve preživijo na ulici, v Sloveniji ni jasno definirane baze podatkov o brezdomcih in drugo.
V Sloveniji je bilo izvedenih razmeroma malo študij in ocen števila brezdomstva.
Najnovejša in najobsežnejša študija, ki jo je v evropskem letu boja proti revščini in socialni izključenosti naročilo Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve, je Ocena obsega odkritega in skritega brezdomstva v Sloveniji. Razpotnik (2013) opozarja, da je pri študiji enega od največjih problemov predstavljalo prekrivanje pridobljenih podatkov. Zato je nemogoče dobiti samo eno številko ocene brezdomstva.
Pri poskusu ocene številčnosti stanovanjsko ogroženih družin si bom pomagala z definicijo ETHOS. Za osnovo bom vzela osnovne štiri konceptualne kategorije klasifikacije: brez strehe, brez stanovanja, negotovo in neprimerno stanovanje.
3.1 Brez strehe
Po pregledu izbrane literature in drugih podatkov ugotavljam, da v Sloveniji ni družin
»brez strehe«. Mednarodna primerjava poroča, da v slovenskem prostoru skorajda ni
9
otrok, ki bi bili brez strehe. To poročilo opaža podoben trend tudi v drugih evropskih državah. Tako brezdomne družine (z otroki) po navadi ne živijo na ulicah, temveč v oblikah začasnih bivališč. Otroci se znajdejo v situacijah, kjer bivajo v negotovih razmerah, v neprimernih stanovanjih ali so brez bivališča (houselessness). V praksi to pomeni, da živijo v začasnih zatočiščih, materinskih domovih ali varnih hišah, v grožnji pred deložacijo ali v izredno slabih stanovanjskih razmerah (Child Homelessness in Europe – an Overview of Emerging Trends, 2007).
3.2 Brez stanovanja
V naslednji kategoriji »brez stanovanja« me zanimajo predvsem uporabnice varnih hiš, materinskih domov in zavetišč za ženske žrtve nasilja. MDDSZ poroča, da imamo v navedenih programih skupaj na voljo približno 445 ležišč (Varne hiše, zavetišča, zatočišča in materinski domovi ter drugih programov s področja preprečevanja nasilja, 2017). Dekleva idr.(2010) navajajo 1.138 uporabnikov v letu 2009. Podatek je izračunan na podlagi manjših kapacitet, leta 2009 je bilo na voljo 401 ležišč. Sklepam, da je realna ocena trenutno primerno višja. Iz teh podatkov ni mogoče razbrati, kolikšen del predstavljajo družine in kolikšen del posameznice.
V Sloveniji so po 88. členu Stanovanjskega zakona organizirane bivalne enote, ki so namenjene začasnemu reševanju stanovanjskih težav najbolj ogroženih in ranljivih skupin prebivalstva. Bivalna enota se odda v najem tistemu z najtežjo socialno problematiko in je površina primerna glede na število družinskih članov. Dekleva idr.
(2010) ugotavljajo, da je v bivalnih enotah živelo 610 oseb. V nacionalnem stanovanjskem programu 2015–2025 ocenjujejo, da je nujno potrebno zagotoviti še 800 bivalnih enot.
3.3 Negotova namestitev
Edgar in Meert (2005) ugotavljata, da večinoma oblikovalci politike negotovih in neprimernih bivališč ne obravnavajo kot »brezdomnih«, saj imajo »streho nad glavo«.
Hkrati avtorja opozorita, da je koncept ETHOS razširil polje razumevanja. Pogled na brezdomstvo je predstavljen skozi razumevanje stanovanjske izključenosti. Del stanovanjske izključenosti predstavlja tudi negotova namestitev.
Osebe z negotovo nastanitvijo se spopadajo predvsem z izključenostjo na zakonskem oziroma legalnem področju bivanja oziroma z negotovostjo glede prihodnosti – velika možnost izgube nastanitve (Dekleva in Razpotnik, 2011). Družine se spopadajo s situacijami, kot so bivanje brez najemne pogodbe, pod grožnjo deložacije, v nasilnih razmerah.
Sama kategorija »negotova nastanitev« je zelo heterogena, zato je težko pridobiti podatke za vsaj deloma zanesljivo oceno. Dekleva idr. (2010) podajo le oceno, da v negotovih razmerah biva nekaj tisoč ljudi. Podatki pridobljeni s stanovanjsko anketo kažejo, da tretjina najemnikov v neprofitnem najemnem stanovanju in skoraj polovica v tržnem/službenem stanovanju izraža negotovost glede stanovanja. Težavno področje predstavljajo stanovanja, najeta brez pogodbe. Leta 2005 je bilo takih 14 % gospodinjstev v najemu (Mandič, 2006).
10
Posebnost v Sloveniji so denacionalizirana stanovanja. Ta stanovanja so bila podržavljena. Država je ob osamosvojitvi popravljala krivice tako, da je prejšnjim lastnikom vrnila stanovanja ali da jim je vrnila odškodnino (večina lastnikov se je odločila za vrnitev stanovanja v stanju, kot je – torej vključno z najemniki). Današnji interesi lastnikov denacionaliziranih stanovanj in najemnikov so v konfliktu. Lastniki pridobivajo neprofitno najemnino, kar pomeni najemnino v višini stroškov stanovanja, ki jih ima lastnik. Lastnik torej nima nobene koristi od stanovanja. V slabšem podrejenem položaju so najemniki stanovanj, in sicer zaradi pravic in možnosti, ki jih imajo lastniki stanovanj. Lastniki stanovanj jih lahko brez njihovega privoljenja preselijo v drugo stanovanje, v stanovanju ne sme bivati nihče, za katerega lastnik ni dal dovoljenja (lastnik ima posledično nadzor nad oblikovanjem družine), lastnik ima pravico, da zavrne kakršne koli spremembe v stanovanju (lastnik določa življenjski prostor najemnika) in drugo. Država je z denacionalizacijo predstavila najemnike iz varnih stanovanjskih uporabnikov v zasebni najemni sektor. Sicer je njihov položaj poskusila zavarovati, a so se instituti pravnega varstva izkazali kot nezadostni (Debevec, 2002).
V najhujših denarnih in socialnih stiskah so ljudje, ki jim grozi deložacije. Natančne številke, koliko družin je bilo deložiranih, nimamo, saj se na državni ravni na tem področju ne vodi statistika.
Pirnat (2016) je ugotovila, da so leta 2015 trije stanovanjski skladi (v Mariboru, v Ljubljani in republiški) izvedli 92 deložacij družin ali posameznikov. Ti trije skladi so skupaj v treh letih izpeljali 237 deložacij. Predstavljene številke treh skladov ne predstavljajo realne številke deložacij, izvedenih v celotni Sloveniji. Vprašanje je, koliko ljudi je bilo prisilno izseljenih še iz neprofitnih stanovanj drugih občinskih skladov ter iz tržnih stanovanj in hiš. Kaj se zgodi z družinami po deložacijah, ne ve nihče. V Sloveniji nimamo javne službe, katere naloga bi bila pomoč deložiranim družinam in posameznikom. Do pred kratkim je v Sloveniji deloval samo en protideložacijski program v Ljubljani. V letu 2017 je program razširil svoje delovanje tudi na območje Maribora (Dijak, 2017).
Problematika deložacij je pridobila na veljavi, tudi na državni ravni. Vlada podpira priporočilo za večjo vključitev Centrov za socialno delo v postopek izvršbe na nepremičnino. Predvsem v primerih izterjave manjših zneskov z nepremičnino, v kateri dolžnik živi. Vlada predlaga, da bi izvršilno sodišče o začetku izvršbe na dolžnikovo bivališče obvestilo Center za socialno delo, le-ta pa lahko predlaga 6- mesečni odlog izvršbe. V tem času naj bi se posamezniku pomagalo (finančno, čustveno in svetovalno) pri odplačilu dolga (Mnenje o Predlogu priporočila Vladi Republike Slovenije za zagotovitev ustreznega varstva socialno ogroženih posameznikov in družin pred deložacijami, 2017).
Za iskanje rešitev za deložirane družine se je na državni ravni začel leta 2016 pilotni projekt podpore in pomoči družinam, ki so bile prisilno izseljene v Republiki Slovenije.
V projektu sodelujejo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Ministrstvo za okolje, Stanovanjski sklad RS, Rdeči Križ Slovenije – Zveza združenj, Slovenska Karitas, Zveza prijateljev mladine Slovenije. Projekt je zastavljen v treh fazah.
11
V prvi fazi je bila izdana brošura »Kaj storiti, da ne pride do deložacij«. Poleg tega so zagotovili enajst stanovanj, ki so namenjena družinam po deložaciji, na naslednjih lokacijah: Celje, Mirna na Dolenjskem, Postojna, Vipava, Podgrad, Ilirska Bistrica in Ljubljana. V drugi fazi se izvajajo začasne namestitve in celovita strokovna pomoč.
Celovito strokovno pomoč nudijo neprofitne organizacije, ki sodelujejo s centri za socialno delo. Z družinami se sklene Dogovor o aktivnem reševanju socialne problematike, v katerem so vključene aktivnosti za trajno rešitev stanovanjskega problema. V decembru je bilo izvedeno delovno srečanje. Glavni sklep je bil, da se velik del izdanih sklepov o izvršbi ne realizira, ker se v lokalnem okolju v sodelovanju s pristojnimi deležniki pravočasno najde rešitev (Mnenje o Predlogu priporočila Vladi Republike Slovenije za zagotovitev ustreznega varstva socialno ogroženih posameznikov in družin pred deložacijami, 2017).
3.4 Neprimerna stanovanja
Zadnjo kategorijo predstavljajo »neprimerna stanovanja«. Po slovenski različici klasifikacije ETHOS je generični opis kategorije: življenje v mobilnih domovanjih, ilegalna zasedba zemljišča, ilegalna zasedba stavbe, neprimerno za bivanje glede na zakonodajo ali standarde in prenaseljenost glede na normo prenaseljenosti. Po zbranih podatkih Dekleva idr. (2010) ocenjujejo, da v neprimernih bivališčih prebiva vsaj 76.144 oseb. Podana ocena predstavlja samo najširšo operacionalno kategorijo
»neprimerno stanovanje« (podatek iz popisa prebivalcev iz leta 2002). Strinam se z avtorji, ki oceno opisujejo kot podcenjevanje realnega stanja.
Nekateri Romi živijo na ilegalno zasedenih zemljiščih. Amnesty International Slovenija opozarja, da so Romi enih najbolj marginaliziranih skupin prebivalstva v Sloveniji. V poročilu Vzporedna življenja: Romom v Sloveniji nista zagotovljeni pravici do ustreznega bivališča in vode (2011) ugotavljajo naslednje:
• Večina Romom živi na podeželju, v ločenih naseljih ali slumih. Zaradi življenja v neformalnih (zgrajenih brez potrebnih dovoljenj) naseljih so njihovi bivalni in življenjski pogoji bistveno slabši, kot zahtevajo mednarodni standardi.
• Prebivalci teh naselij imajo slab ali omejen dostop do javne infrastrukture (vodovodno omrežje, kanalizacija, električno omrežje in prometna infrastruktura).
• Velik problem predstavlja težaven dostop do vode – nekateri ljudje za pitje, umivanje in kuhanje zberejo le od 10 do 20 litrov vode na dan.
• Večina romskih naselij, zajetih v poročilu, nima ustreznih sanitarij.
• Živijo v bivališčih brez elektrike, ki so vlažna in jih je težko primerno ogreti.
Te ugotovitve kažejo na realnost slabih stanovanjskih razmer, v katerih bivajo nekateri Romi. Težko je podati oceno, koliko družin biva v tako neprimernih razmerah. Vsekakor gre za problematiko, ki zahteva čimprejšnjo rešitev.
Zadnji dve operacionalni kategorij klasifikacije ETHOS sta »neprimerno stanovanje za bivanje« in »življenje v ekstremni prenaseljenosti«.
12
Mandič in Filipovič (2005) trdita, da v slovenski družbi prenaseljenost in neprimerna stanovanja nista prepoznana kot družbena problema. Vprašanje se zastavi tudi pri samih normativih, ki določajo primernost stanovanja. Avtorici ugotavljata, da je v Sloveniji uporaba normativov dokaj fleksibilna: uporabljajo se normativi za dodelovanje neprofitnih stanovanj, drugi pri nadomestnem stanovanju in spet tretji pri stanovanjih namenjenih bivanju tujcev. Pregled kazalnikov primernosti stanovanja iz tujine kaže, da se kazalniki vedno bolj individualizirajo (za dotičnega prebivalca primerno stanovanje) in zajemajo več kot samo stanovanje. Primer: »V Veliki Britaniji so pri ugotavljanju lokalnih potreb v Cardiffu … poleg običajnih tehničnih zahtev, kot so strukturna stabilnost, primerna svetloba, ogrevanje in prezračevanje, sanitarije v izključni rabi gospodinjstva ter požarna varnost, kot kazalec nezadovoljenih potreb po stanovanjih upoštevali … da je stanovanje predrago, pred iztekom najemne pogodbe, prenaseljeno ali preveliko, neprimerno za ljudi s posebnimi potrebami, predaleč od delovnega mesta, predaleč od sorodnikov, ki nudijo nego, ter da so stanovalci žrtve nadlegovanja s strani sosedov« (Mandič in Filipovič, 2005, str. 709).
Kljub spregledanemu področju je bilo v Sloveniji izvedenih nekaj raziskav o stanovanjskih razmerah.
Mandič (2006) ob analizi vseslovenske raziskave »Stanovanjska anketa« navede dve merili neprimernih stanovanjskih razmer: pomanjkanje prostora in/ali nekakovostno stanovanje. Nekakovostno stanovanje je definirano kot stanovanje z vsaj eno osnovno slabostjo (ni stranišča na splakovanje, huda/zelo huda neprimernost instalacij, huda/zelo huda vlaga, hudo/zelo hudo pomanjkanje dnevne svetlobe). Po izbranih kriterijih je leta 2005 v neprimernih bivalnih razmerah živelo 27
% gospodinjstev.
V raziskavi »Revščina in socialna izključenost med družinami z otroki« so ugotovili, da:
• 8,1 % družin prebiva v stanovanjih, kjer nimajo dovolj prostora, da bi imel vsak družinski član svojo posteljo,
• za 19,2 % družin predstavlja precej težav, hude težave ali pa zelo hude težave to, da imajo v stanovanju premalo prostora,
• 29,9 % družinam predstavljajo visoki tekoči obratovalni stroški precejšen, hud ali zelo hud problem,
• previsoka najemnina ali obroki stanovanjskega posojila predstavljajo problem za 11,3 % družin,
• vlaga v stanovanju predstavlja precej težav 7 % družinam,
• 6,6 % družin, ki živijo v samostojnih stanovanjih s sanitarijami, poroča o neustrezni ali zastareli napeljavi, neustreznem ogrevanju, nedostopnosti tople vode, zidni plesni v sanitarnih prostorih (nekatere družine imajo neprimerne skupne sanitarije),
• 63,6 % družin navaja, da v bližnji prihodnosti ne bodo mogli izvesti potrebnih popravil ali prenove (Črnak Meglič, Boškić, Nagode, Rakar in Boljka, 2009).
13
Na slabe stanovanjske razmere kažejo tudi različni večletni podatki, ki jih zbira Statistični urad Republike Slovenije. V naslednjih tabelah bom predstavila kategorije, ki so merila stanovanjskih razmer za družine z vzdrževanim otroci: stopnja prenaseljenosti2, slabo stanje stanovanja3, ni primernega ogrevanja in osvetljenost stanovanja4.
Tabela 2: Prenaseljena stanovanja od leta 2011 do leta 2015
2011 2012 2013 2014 2015 Stopnja
prenaseljenosti stanovanja (% oseb)
Brez
enočlanskih gospodinjstev
Starost 0–17
23,4 21,9 20,8 19,3 17,4
Starost 18–64
18,1 17,8 16,8 15,9 14,8 Starost
65+
5,4 5,2 5,4 5,6 4,9
Po podatkih, pridobljenih s Statističnega urada RS, se stopnja prenaseljenosti od leta 2011 počasi zmanjšuje v vseh kategorijah. Vseeno je leta 2015 še vedno 17,4 % otrok živelo v premajhnih stanovanjih.
Tabela 3: Delež gospodinjstev s slabim stanjem stanovanja
Slabo stanje stanovanja
2011 2012 2013 2014 2015 Enostarševsko gospodinjstvo z vsaj enim
vzdrževanim otrokom
39 35 35 39 34
Dva odrasla z vsaj enim vzdrževanim otrokom 31 28 24 27 24 Druga gospodinjstva z vzdrževanimi otroki 38 35 30 32 29
Delež gospodinjstev s slabim stanjem stanovanja se je skozi leta počasi zmanjševal.
Izjema je bilo leto 2014, ko se je delež pri vseh treh kategorijah zvišal. Vseeno so deleži gospodinjstev, ki živijo v slabem stanju stanovanja, visoki. Stanje je bilo najboljše v letu 2015, ko je v slabih razmerah stanovanja živelo: 34 % enostarševskih gospodinjstev z vsaj enim vzdrževanim otrokom, 24 % gospodinjstev z dvema
2 Stopnja prenaseljenosti stanovanja je odstotek oseb, ki živijo v stanovanjih s premajhnim številom sob glede na število članov gospodinjstva. Pogoji so: stanovanje nima vsaj ene sobe na gospodinjstvo in hkrati še ene sobe za vsak par, ene sobe za vsako polnoletno samsko osebo, ene sobe za dva otroka istega spola, stara od 12 do 17 let, ene sobe za vsakega otroka različnega spola, starega od 12 do 17 let, in ene sobe za 2 otroka, mlajša od 12 let. Podatki so izbrani z enako metodologijo.
3 Delež gospodinjstev, ki imajo težave s streho, ki pušča, z vlažnimi stenami/temelji/tlemi, s trhlimi okenskimi okvirji ali trhlimi tlemi.
4 Delež gospodinjstev, ki menijo, da je njihovo stanovanje pretemno oziroma ne dobi dovolj dnevne svetlobe.
14
odraslima z vsaj enim vzdrževanim otrokom in 39 % drugih gospodinjstev z vzdrževanimi otroki.
Tabela 4: Delež gospodinjstev, ki si ne morejo privoščiti primernega ogrevanja Ni primernega ogrevanja
2011 2012 2013 2014 2015 Enostarševsko gospodinjstvo z vsaj enim
vzdrževanim otrokom
9 11 10 9 8
Dva odrasla z vsaj enim vzdrževanim otrokom 4 4 3 3 4 Druga gospodinjstva z vzdrževanimi otroki 6 6 4 5 4
Skozi leta ni opaziti drastičnih sprememb v deležu gospodinjstev, ki si ne morejo privoščiti primernega ogrevanja. V povprečju si primerno ogrevanega stanovanje ne more privoščiti 9,4 % enostarševskih gospodinjstev z vsaj enim vzdrževanim otrokom; 3,6 % gospodinjstev z dvema odraslima z vsaj enim vzdrževanim otrokom in 5 % drugih gospodinjstev z vzdrževanimi otroki.
Tabela 5: Delež gospodinjstev, ki ne dobi dovolj dnevne svetlobe
Pretemno stanovanje
2011 2012 2013 2014 2015 Enostarševsko gospodinjstvo z vsaj enim
vzdrževanim otrokom
15 10 8 7 8
Dva odrasla z vsaj enim vzdrževanim otrokom 12 9 6 5 5 Druga gospodinjstva z vzdrževanimi otroki 10 8 7 5 6
V petih letih se je najbolj zmanjšal delež gospodinjstev, ki ne dobi dovolj dnevne svetlobe. Pri kategoriji druga gospodinjstva z vzdrževanimi otroki se je delež v petih letih zmanjšal za največ 4 %. Pri drugih dveh kategorijah je bilo mogoče opaziti večji padec v deležu, in sicer pri obeh za 7 %.
Primerjava vseh treh tabel kaže na to, da imajo gospodinjstva z vzdrževanimi otroki največje težave s slabim stanjem stanovanja. To pomeni, da veliko število otrok živi v stanovanju, v katerem je vlaga, v katerem pušča streha in/ali so v njem trhla tla ali okenski okvirji. Pri vseh treh težav v stanovanju izstopajo enostarševska gospodinjstva z vsaj enim vzdrževanim otrokom. Vsi predstavljeni podatki kažejo, da se v Sloveniji precej družin sooča s slabimi stanovanjskimi razmerami.
15
4 Pravica do stanovanja in stanovanjsko vprašanje v mednarodnih in slovenskih dokumentih
Pomemben pomen pri reševanju problema stanovanjske ranljivosti in brezdomstva imata politika in njena usmeritev. Če si pogledamo usmeritev, konvencije, deklaracije na ravni mednarodnih in evropskih dokumentov, lahko najdemo pravico do stanovanja zapisano v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah (1948), in sicer v 25.
členu, ki pravi: »Vsakdo imam pravico, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blagostanje, vključno s … stanovanjem …«
Pravico do stanovanja so pozneje nagradile še druge konvencije in resolucije, predvsem pa resolucija OZN Človekove pravice do primernega stanovanja, ki jo je sprejel Odbor za ekonomske, socialne in kulturne pravice. Vsebinsko je pravica do stanovanja opredeljena po naslednjih merilih: pravna varnost uporabe, dostopnost storitev, materialov in infrastrukture, cenovna dosegljivost, primernost bivanja, dostopnost, lokacija, kulturna primernost (Mandič, 1999).
Slovenja in druge države so leta 1996 podpisale deklaracijo o človekovih naseljih Carigrajska deklaracija in Agenda Habitat, ki kot skupni cilj izpostavlja zagotavljanje primernega bivališča za vse in zagotovitev trajnejših, bolj zdravih, varnejših mest in drugih naseljih.
V Evropski skupnosti so med pomembnejšimi dokumenti ratificirana Evropska socialna listina (1999), ki v 16. členu zagotavlja družini pravice do socialnega, pravnega in ekonomskega varstva. V tem členu je še posebej izpostavljeno
»…spodbujanje ukrepov za razreševanje stanovanjske problematike družin…«.
Pravica do bivališča je kot temeljna svoboščina omenjena v 8. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (1998): »Vsakdo ima pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja.«
Evropski parlament je dne 14. 9. 2011 sprejel resolucijo o strategiji EU za brezdomstvo, ki poziva članice EU k izkoreninjanju cestnega brezdomstva, postavitvi nacionalne in regionalne strategije za brezdomstvo in drugo.
V Sloveniji se brezdomstva in stanovanjske ranljivosti družin dotikajo razni zakoni in resolucije. 78. člen Ustave Republike Slovenije pravi: »Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje.« Na področju stanovanjske politike pa je najpomembnejši Stanovanjski zakon (1991).
V Nacionalnem stanovanjskem programu 2015–2025 (2015) so kot glavne ciljne skupine navedeni mladi, mlade družine in starejši. V programu je nato poudarjen stanovanjski problem ranljivih skupin v okviru začasnih bivalnih enot. Kot ranljive skupine so definirane tiste skupine, ki nimajo strehe zaradi deložacij, naravnih nesreč, nasilja ali finančne ogroženosti. Ocenjujejo, da v Sloveniji primanjkuje 800 bivalnih enot. Poseben poudarek je namenjen deložaciji neplačnikov, ki za posameznike in družine predstavlja hudo stanovanjsko stisko. To stisko začasno rešujejo omenjene bivalne enote. Težavo vidim v tem, da ni izoblikovane strategije, kako bi tem posameznikom in družinam omogočili bolj trajne namestitve.
16
Za stanovanjsko ranljive družine je zanimiva še Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2013–2020 (2013), ki kot dolgoročne cilje navaja tudi preprečevanje medgeneracijskega prenosa revščine s preprečevanjem revščine pri otrocih. Torej je treba z ukrepi preprečiti revščino v družinah z odvisnimi otroki, predvsem v družinah, ki so iz različnih razlogov ranljivejše. Kot prvi cilj resolucije je navedeno zmanjševanje tveganja revščine in povečevanje socialne vključenosti socialno ogroženih in ranljivih skupin prebivalstva.
Opozorila bi, da Slovenija kljub pozivom EU nima pripravljene strategije za končanje brezdomstva. Sam odnos vlade do pojava brezdomstva se kaže tudi v rezultatih vprašalnika Evropske komisije o brezdomstvu in izključenosti iz dostopa do bivališča.
Nekatere ugotovitve so:
• Vlada RS definira brezdomnost bolj kot oseben problem brezdomcev, kar je pomemben razlog, zakaj ni celostne in konsistentne politike na tem področju.
• Ni medsektorskega povezovanja (MDDSZ podpira različne projekte in programe za blažitev učinkov brezdomnosti, a nima podrobnega vpliva na stanovanjsko politiko).
• Slovenija ni prevzela tipologije, kot jo je razvila FEANTSA, da bi pospešila enotno evropsko razumevanje pojava.
• Slovenija je opustila koncept socialnih stanovanj, pri poročanju pa uporablja ta termin, kar je zavajajoče za vse, ki ne poznajo slovenske situacije.
• Socialna stanovanja je zamenjal koncept začasnih kriznih prostorov, kar je neučinkovito, ker iz teh začasnih enot ni sistemskih izhodov itn. (Leskošek, 2010).
Na splošno je Republika Slovenije sprejela, potrdila in ratificirala veliko zakonov in dokumentov. Ali je zato tudi dolžna zagotoviti primerno bivališče svojim državljanom?
Kolocek (2013) trdi, da ja, ko navaja: »države so ratificirale ICESCR5 ... države so zapisale pravico do stanovanja v ustavo in druge nacionalne zakone. Skladno s tem so države odgovorne za zagotavljanje primernih stanovanj« (str. 142). V nadaljevanju bom predstavila, kako sprejete dokumente, zakone vidi in izvaja Republika Slovenije skozi stanovanjsko politiko.
5 Stanovanjska politika Republike Slovenije
Za razumevanje stanovanjske politike, kot jo poznamo danes, moramo poznati reformo stanovanjske politike, ki se je začela leta 1991 s sprejetjem Stanovanjskega zakona. Stanovanjska reforma je imela več ciljev: privatizacija in denacionalizacija družbenih stanovanj, odprava vloge države kot glavnega dejavnika pri oskrbi s stanovanji in uvedba »načela omogočanja« dostopa do stanovanj (Sendi, 2012).
5 Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. Republika Slovenje je pakt ratificirala 6. julija 1992.
17
»Načelo omogočanja« zagovarja tezo, da posameznik sam skrbi za reševanje lastne stanovanjske situacije. Torej država nima več glavne odgovornosti za zagotavljanje stanovanj prebivalcem (Sendi, 2007a). Stanovanjski zakon je omogočil ustanovitev Stanovanjskega sklada Republike Slovenije, občinskih stanovanjskih skladov ter ustanovitev neprofitnih stanovanjskih organizaciji (prav tam).
Zakon jasno določa tudi obveznosti države in obveznosti občin. Država ima pristojnosti predvsem pri določanju stanovanjske politike v razvojnem in prostorskem načrtu države, določa nacionalni stanovanjski program ter zagotavlja sredstva za njegovo izvedbo, skrbi za razvojno-raziskovalno dejavnost na stanovanjskem področju, spremlja višino najemnine po vrstah najemnih stanovanj na nivoju regije in države in podobno. Občine sprejemajo in uresničujejo občinski stanovanjski program, zagotavljajo sredstva za graditev, pridobitev in oddajanje neprofitnih stanovanj, namenjenih začasnemu reševanju stanovanjskih potreb in socialno ogroženim osebam, zagotavljajo sredstva za subvencioniranje najemnine in za izredno pomoč pri uporabi stanovanj, zagotavljajo pogoje za razvijanje različnih oblik gradnje in prenove z ustrezno zemljiško in normativno politiko in podobno. (Brezovnik, 2014) S privatizacijo, torej z odpravo prejšnjega sistema stanovanjske oskrbe in z oblikovanjem novega sistema, naj bi se izvajali »sočasni socialni ukrepi«. Ti ukrepi zajemajo socialna stanovanja, neprofitna stanovanja in ugodna posojila Stanovanjskega sklada RS (Mandič, 2007). O uspešnosti stanovanjske reforme in o uspešnosti izvajanja politike ima mnogo avtorjev pomisleke in negativno mnenje.
Filipovič (2007b) izpostavi, kako slabo Stanovanjski zakon naslavlja socialno razsežnost stanovanja, saj v zakonu ni določenih stanovanjsko najbolj tveganjih situacij, prenaseljenosti, deložacij, brezdomstva niti ni jasne definicije neprimernega stanovanja.
Sendi (2007b) ugotavlja, da je država sprejela stanovanjsko politiko s pravilno zastavljenimi cilji. Vendar se je zataknilo pri neuspešni realizaciji zastavljenega programa.
Mandič (2002) opozarja, da je bilo z reformo ustvarjenih veliko novih inštitucij in pravil. Številne novosti so se izkazale kot ne dovolj natančne in neusklajene. To vodi do različnih razlag, ki so povod za številna nesoglasja, sodne spore in zahteve za spremembe.
Če povzamem, v Sloveniji po osamosvojitvi dolgo časa nismo sprejeli ustrezne stanovanjske politike. Prvi nacionalni stanovanjski program je bil sprejet leta 2000, kar je 9 let po sprejetju zakona. Posledice nezanimanja politike se kažejo v slabo razvitem stanovanjskem trgu. Mnogo let se ni gradilo najemniških, kaj šele neprofitnih stanovanj. Učinke tranzicije so najbolj občutile ranljive skupine. Tranzicijsko obdobje dodaja nove strukturne vzroke, ki vodijo v brezdomstvo in stanovanjsko ranljivost. S privatizacijo se na področju najemanja privatnih stanovanj pojavljajo novi tipi ranljivosti zaradi neregulacije in slabe zaščite najemnikov (Mandič in Filipovič Hrast, 2008).
Na slabe razmere opozarja tudi poročilo Varuha človekovih pravic (2013):
»Ugotavljamo, da na področju stanovanjskih razmerij že vrsto let ni nikakršnega
18
napredka. Ekonomska moč, ki vpliva na gmotni položaj kot temelj za ureditev stanovanjskih razmerij in ki zagotavlja neodvisnost posameznika, pa je čedalje manjša. Ker od oblasti (tako državnih kot občinskih) ni posluha, čedalje več ljudi živi v skrajno neprimernih stanovanjskih enotah, mnogi ostanejo celo na cesti. Ponižani so, razžaljeni in prizadeti v svojem dostojanstvu. Ogroženo je njihovo zdravje, prizadete so cele družine« (str. 15).
Vlada sicer pripravlja novo zakonodajo, katere osnutek naj bi bil končan do konca leta 2017 (Mnenje o Predlogu priporočila Vladi Republike Slovenije za zagotovitev ustreznega varstva socialno ogroženih posameznikov in družin pred deložacijami, 2017). Sklepam, da do spremembe zakonodaje in s tem možnosti za drugačne sistemske rešitve ne bo prišlo še nekaj let.
5.1 Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana
Stanovanjsko politiko izvajajo republiški in občinski stanovanjski skladi. Za lažje razumevanje, kaj je naloga in dejavnost predvsem občinskih skladov, bom predstavila Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana (JSS MOL). JSS MOL je eden izmed večjih občinskih skladov, ki je bil ustanovljen leta 2001. Nekatere dejavnosti sklada so:
• Priprava in izvajanje stanovanjskega programa MOL.
• Investira in soinvestira v gradnjo nepremičnin.
• Pridobivanje stanovanjskih objektov, predvsem za zagotovitev neprofitnih najemnih stanovanj,
• Vodi postopke za dodelitve in zamenjave stanovanj.
• Gospodari s stanovanjskim fondom.
• Zagotavlja nadomestne stanovanjske enote zaradi prenove, rušenja, spremembe namembnosti objektov ali odprave barakarskih naselij.
• Izvaja kreditiranje občanov za stanovanjske potrebe.
• Opravlja druge zakonske naloge in naloge za izvajanje nacionalnega stanovanjskega programa itn. (Dejavnosti JSS MOL, b.d.).
Dejavnosti JSS MOL so raznovrstne in obširne. Na kratko bom predstavila samo del dejavnosti, zanimivih za magistrsko nalogo, tj. oddaja neprofitnih stanovanj in oddaja bivalnih enot. Oddaja neprofitnih stanovanj je vezana na javne razpise, ki se načeloma izvajajo vsaki 2 leti.
Tako je konec leta 2016 potekal 17. javni razpis za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem. Iz objavljene prednostne liste lahko razberemo, da je bilo dodeljenih 239 stanovanj. Prispelih vlog je bilo 2265, torej bo trenutno le nekaj več kot 10 % prosilcev dejansko dobilo stanovanje (Prednostni listi za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem – 17. javnega razpisa, 2017).
Pomanjkanje stanovanjskega fonda je vidno tudi na primeru bivalnih enot. Za najem bivalne enote je treba oddati ustrezno vlogo. V letu 2016 je bilo v najem oddanih
19
trideset bivalnih enot. Na koncu leta je bilo neuspelih prosilcev 295. Pregled zasedenosti bivališč kaže na to, da je v istem letu v 323 bivalnih enotah živelo 694 oseb. Pomanjkanja stanovanjskega fonda se zavedajo tudi v JSS MOL, tako je eden izmed dolgoročnih ciljev tudi zvišati število neprofitnih najemnih stanovanj in bivalnih enot ter zagotoviti njihovo univerzalno dostopnost (Letno poročilo Javnega stanovanjskega sklada MOL za leto 2016, 2017).
6 Družine
Odgovor na vprašanje, kaj je družina, lahko najdemo na različnih področjih. Vsekakor je samih odgovorov veliko. Rener (2006) izpostavi dva problema, ko se spopadamo z raziskovanjem družine. Najprej težko sprejmemo, da je družina samo naša predstava oziroma predpostavka in ne odraža popolne resničnosti. Nato se zastavlja vprašanje, kaj zajeti v opredelitev: poseben zaprt družbeni prostor, družinske funkcije, procese med člani družine, vse troje ali nekaj popolnega drugega. Avtorica hkrati opozarja, kako ključna je definicija za naše življenje. Definicija kaže na trenutno moralno ideološko normo in s tem omejuje socialno politično delovanje.
Rener (2006) ugotavlja, da sta skupna imenovalca socioloških definicij, da je družina vsaj dvogeneracijska skupnost in je izražena skrb za otroke. Sociološke opredelitve se osredotočajo torej predvsem na to, kdo je družinski član (omejitev družine), in na funkcijo družine. To nam daje osnovni okvir, vendar menim, da so procesi v družini enako pomembni.
Švab (2001) izpostavi dvojnost vidikov družine. Prvi vidik je družina kot družbena institucija, drugi vidik pa se nanaša družino, kot jo ustvarjajo posamezniki. Torej je družina obravnavana kot navidezno zaprt prostor, kamor tujci nimajo vstopa. Ta zaprtost družini omogoča, da je posameznik aktiven, se na družbeno okolje odziva, ga spreminja ali se nanj prilagaja. Avtoričin pogled na družino ne vključuje samo razmerja med družbo in družino ter družine kot inštitucije, temveč poudarja splet odnosov. Pogled razširi iz omejitve družine samo na lokacijo. Doda ji odnose, ki jih ima z drugimi pomembnimi osebami (npr. prijatelji, sorodstvo itn.). Menim, da so za družino izrednega pomena odnosi znotraj družine.
Bouwkamp in Bouwkamp (2014) prepoznata pet temeljnih odnosov, ki so prisotni v družinah: partnerski odnos (odnos med možem in ženo), starševski odnos (odnos med očetom in materjo), vzgojni odnos (odnos med starši in otroci), odnos med sorojenci (odnos med samimi otroki) ter peti, zadnji odnos do samega sebe (odnos vsakega člana družine do sebe).
V splošnem velja ugotovitev, da se je v zadnjih letih zgodil teoretični obrat pri preučevanju družin, ki je pod vplivom realnosti postmodernega okolja. Glavni fenomen postmodernizma je pluralizacija življenjskih potekov, govorimo lahko tudi o družinski pluralizaciji. Družinsko življenje tako ni več neki statični, enoznačni način življenja, ki za vse posameznike poteka enako. V resnici si družinsko življenje organizira vsak posameznik in je podvržen spremembam, prehajanju iz ene oblike družinskega življenja v neko drugo obliko (Švab, 2001).
