Kako se pripovedovanje zgodbe predšolskih otrok z GJM razlikuje od pripovedovanja zgodb otrok brez GJM na področju vsebinske strukture?

Vsebinska struktura zgodbe je vključevala število dogodkov v zgodbi, število zamenjav perspektive ter število besed za opisovanje mentalnih stanj. Dosežek otrok brez GJM je bil pri vsebinski strukturi statistično pomembno višji od dosežka otrok z GJM (sig.=0,002); prav tako so bile statistično pomembne razlike med dosežki skupin pri posameznih kazalnikih znotraj vsebinske strukture.

Od 14 dogodkov v zgodbi so otroci z GJM povprečno opisali le 1,6 dogodkov, njihovi vrstniki pa 4,4. Število je pri obeh skupinah nizko, kar je verjetno tudi posledica strogih pogojev za vrednotenje tega kazalnika (viden je bil vpliv zahteve, da morata biti opisana najmanj dva zaporedna dogodka, da lahko dogodke vrednotimo). Toda iz teh rezultatov je razvidno, da imajo otroci z GJM na področju vsebinske strukture precejšnje težave. S tem rezultatom je verjetno povezan tudi nižji rezultat na področju števila zamenjav perspektive, saj je predpogoj, da otrok v zgodbo vključi zamenjave perspektive ta, da opiše dogodke, znotraj katerih se le-te zgodijo. Težave z zamenjavo perspektive pri otrocih z GJM so možne tudi kot posledica pomanjkljive rabe jezikovnih struktur za nanašanje junakov v zgodbi (poimenovanje, raba zaimkov in ustreznih glagolskih končnic). O nejasni rabi zaimkov pri nanašanju na junake v zgodbi poročajo npr. avtorice Mäkinen (2014) ter Norbury in Bishop (2003).

Otroci z GJM so v svojih zgodbah v povprečju uporabili manj besed za opis mentalnih stanj, ki vključujejo zaznave, čustvena stanja, želje in hotenja ter mišljenje junakov.

Večina otrok takšnih besed ni uporabila (68 %); le nekaj otrok je uporabilo eno do tri besede, medtem ko so otroci s tipičnim razvojem uporabili vsaj eno takšno besedo.

Otroci z GJM torej še niso usvojili ekspresivnega besedišča, ki je za pripovedovanje vsebinsko bogate, doživete zgodbe pomembno ali pa ga še ne zmorejo uspešno vključiti v zgodbo. O podobnih ugotovitvah govorita tudi avtorici Botting (2002) in Mäkinen (2014), medtem ko so v nekaterih raziskavah otroci z GJM opise mentalnih stanj vključevali v podobni meri kot otroci brez GJM (npr. Norbury in Bishop, 2003;

Reilly idr., 2004).

Tuji avtorji so si glede vsebinske strukture zgodbe pri otrocih z GJM nekoliko neenotni, saj nekateri navajajo, da se le-ta ne razlikuje pomembno glede na vsebinsko strukturo pri otrocih s tipičnim razvojem (npr. Liles idr., 1995; Norbury in Bishop, 2003;

Reuterskiöld idr., 2011). V raziskavah nekaterih avtorjev so otroci z GJM opisovali

67

manj dogodkov (npr. Blom in Boerma, 2016; Duinmeijer idr., 2012; Mäkinen, 2014;

Paul idr., 1996, v Fey idr., 2005) ali pa so imeli nižje rezultate na področju vsebine le pri nižji starosti in kasneje razlike niso bile več pomembne (npr. Reilly idr., 2004;

Schneider idr., 2006).

68

5 Sklep

V okviru magistrskega dela smo preučevali pripovedovalne zmožnosti predšolskih otrok z GJM in jih primerjali s pripovedovalnimi zmožnostmi njihovih vrstnikov s tipičnim razvojem. Otroci z GJM so pomembno odstopali od otrok brez GJM pri večini kazalnikov pripovedovanja in so imeli statistično pomembno nižje rezultate tako na področju besednjaka kot vsebinske strukture ter slovnične strukture. O podobnih značilnostih poroča večina tujih strokovnjakov, ki so preučevali pripovedovanje otrok z GJM, kot tudi domača avtorica Sevšek (2016), ki je preučevala pripovedovanje nekoliko starejših, šest do devet let starih otrok s specifičnimi govorno-jezikovnimi motnjami.

Otroci z GJM so v povprečju tvorili krajše zgodbe in pri tem uporabljali manj raznoliko besedišče. Skladenjska kompleksnost zgodbe je bila manjša, saj so imeli večji delež enostavčnih povedi, krajše povprečne povedi, manjše število podredno zloženih povedi; manj otrok je uporabilo podredne veznike, ki izražajo vzročno-posledično razmerje. Na področju skladenjske strukture se od vrstnikov niso pomembno razlikovali le pri številu priredno zloženih povedi ter pri rabi prirednih veznikov, ki ne izražajo vezalnega priredja. Ob pregledu literature ugotavljamo, da tudi drugi raziskovalci tega področja navajajo šibkejšo slovnično strukturo kot pomembno lastnost pripovedovanja otrok z GJM (npr. Duinmeijer idr., 2012; Fey idr., 2005;

Mäkinen, 2014; Norbury in Bishop, 2003).

Pri otrocih z GJM so se pokazale tudi težave na področju vsebinske strukture, saj so opisali bistveno manj dogodkov v zgodbi kot njihovi vrstniki brez motenj. Ubesedili so manj zamenjav perspektive med junaki zgodbe ter uporabili manj besed za opisovanje mentalnih stanj, ki pričajo npr. o čustvih, mišljenju in namerah junakov. Strokovnjaki v literaturi si glede vsebinske strukture pri otrocih z GJM niso enotni; naši rezultati kažejo, da je vsebini zgodb potrebno posvetiti prav toliko pozornosti kot slovnični strukturi.

Glede na opisane rezultate ne preseneča, da so imeli otroci z GJM tudi pomembno nižji skupni dosežek preizkusa pripovedovanja kot otroci brez GJM. Ker so otroci z GJM odstopali od otrok brez GJM pri večini veščin znotraj pripovedovalnih zmožnosti, je težko izpostaviti področje, pri katerem je odstopanje najbolj zaskrbljujoče. Največje razlike med skupinama se sicer kažejo na področju vsebinske strukture v prid otrokom brez GJM. Z vidika starosti otrok in razvojnih značilnosti pripovedovanja in splošnega govorno-jezikovnega razvoja, ki ga opisujejo različni strokovnjaki, bi bilo pri otrocih z GJM glede na naše ugotovitve najbolj smiselno spodbujanje razvoja besednjaka, ki naj obsega tudi opisovanje mentalnih stanj junakov, učenje tvorjenja sestavljenih povedi ter spoznavanje tipične vsebinske strukture zgodbe, kar bi otrokom omogočalo bolj uspešno nizanje dogodkov v zgodbi.

Ker smo želeli ugotoviti, ali se razlikuje pripovedovanje različno starih otrok z govorno-jezikovnimi motnjami, smo primerjali starejšo in mlajšo skupino otrok z GJM, vključenih

69

v raziskavo, torej otroke, stare od štirih let do pet let in pol, ter otroke, stare od pet let in pol do šest let in enajst mesecev. Med povprečnima končnima dosežkoma obeh skupin je obstajala majhna razlika v prid starejši skupini, ki pa ni bila statistično pomembna. To kaže na dejstvo, da otroci z GJM pri razvoju veščin pripovedovanja počasneje napredujejo. Fey idr. (2005) sicer navajajo, da se pripovedovanje otrok z jezikovnimi težavami s starostjo izboljšuje, saj so otroci v drugem razredu v njihovi raziskavi dosegali boljše rezultate kot otroci v vrtcu. Obstaja možnost, da je med skupinama v naši raziskavi premajhna starostna razlika, da bi bila razlika v rezultatih statistično pomembna.

Čeprav menimo, da pričujoča raziskava daje dober vpogled v pripovedovalne zmožnosti otrok z GJM, ima tudi določene omejitve. Zaradi majhnega vzorca izsledkov ne moremo posplošiti na celotno populacijo predšolskih otrok z GJM. Večji del otrok, ki so sodelovali v raziskavi, so bili s testatorko predhodno seznanjeni, nekaj otrok pa jo je videlo prvič in je zato pri njih možen vpliv začetne zadržanosti.

V nadaljnje preučevanje pripovedovanja otrok z GJM bi bilo v analizo slovnične strukture zgodbe smiselno vključiti tudi slovnično pravilnost zgodbe, saj nam nobeden od kazalnikov v preizkusu ne daje podatka o tem, kako uspešno otroci z GJM pri pripovedovanju uporabljajo slovnična pravila. Tuji avtorji npr. pogosto kot kazalnik zgodbe uporabljajo razmerje med slovnično pravilnimi in slovnično nepravilnimi povedmi. To bi bila dragocena dodatna informacija, saj obstaja možnost, da otroci z GJM tvorijo primerno dolge in tudi priredno ter podredno sestavljene povedi, vendar nam število le-teh v zgodbi ne daje vpogleda, ali so povedi pravilne. Dobrodošlo bi bilo tudi bolj poglobljeno ocenjevanje kohezije, predvsem načina, kako otrok vzpostavlja in vzdržuje referenco, npr. s poimenovanjem, rabo zaimkov ter glagolskih končnic.

Ob začetku pripovedovanja bi bilo v okviru navodil, ki so podana otroku, smiselno določiti, ali naj si otrok slike pred pripovedovanjem ogleda ali ne, sicer med zgodbami otrok lahko nastanejo razlike, ki ne odražajo nujno razlik v pripovedovalnih zmožnostih. V uporabljenem preizkusu je ta izbira prepuščena otrokom. Pri izvedbi naše raziskave je bilo možno opaziti, da so si otroci, ki so si slike predhodno ogledali, vzeli več časa in se naloge lotili bolj s premislekom. Tudi Shapiro in Hudson (1991) sta ugotovili, da je bila razvojna raven zgodbe višja, kadar so si otroci pred pripovedovanjem lahko ilustracije v celoti ogledali.

Nekateri avtorji izpostavljajo tudi razlike pri rezultatih glede na tip naloge znotraj preizkusa pripovedovanja, zato predlagamo, da se pri otrocih za pridobitev boljšega vpogleda v pripovedovalne zmožnosti uporablja tako samostojno pripovedovanje zgodbe ob slikah kot tudi ponovno pripovedovanje že slišane zgodbe. To bi bilo smiselno tudi z vidika količine jezikovne produkcije, ki jo znotraj preizkusa pridobimo, saj nekateri otroci z GJM tvorijo zelo kratke zgodbe, iz katerih težko sklepamo o njihovih dejanskih skladenjskih veščinah.

Glede na vlogo, ki jo ima pripovedovanje zgodbe v kulturnem in akademskem kontekstu ter tudi v kontekstu vsakodnevne komunikacije in povezovanja z bližnjimi

70

ljudmi, ter glede na izkazane težave, ki jih otroci z GJM na tem področju imajo, je pomembno, da ta veščina obstaja kot pomemben del logopedske diagnostike in terapije, ki si prizadeva otroke opremiti s kar najboljšo komunikacijsko kompetenco.

Pripovedovalne zmožnosti v logopedski praksi pri nas že zasedajo pomembno mesto in so vključene tako v diagnostičnem kot v terapevtskem delu ter pri ozaveščanju staršev o pomenu skupnega branja in pripovedovanja. Glede na ugotovljena izrazita odstopanja otrok z GJM na tem področju in glede na primerjavo s tujimi raziskavami ter diagnostičnimi pripomočki pa bi bilo za bolj poglobljeno oceno in boljše načrtovanje terapije zelo smiselno vključiti še dodatne kazalnike, ki poleg obsega in kompleksnosti zgodbe vključujejo tudi pravilnost jezikovne produkcije ter natančnejšo oceno kohezivnosti.

71

6 Literatura

Aksu-Koc, A. in Aktan Erciyes, A. (2018). Narrative discourse: Developmental Perspectives. V A. Bar–On in D. Ravid (ur.), Handbook of Communication Disorders. (str. 329–356). De Gruyter.

Anaforičen. (2021). V Slovar slovenskega knjižnega jezika. https://fran.si/130/sskj-

slovar-slovenskega-knjiznega-jezika/3527352/anaforicen?View=2&Query=pomen&All=pomen

Baldock, P. (2006). The place of narrative in the early years curriculum. How the tale unfolds. Routledge.

Bernik, M. (2020). Povprečna dolžina izjave enako starih otrok s težavami v govorno-jezikovnem razvoju in brez težav. [Magistrsko delo, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta]. PeFprints. http://pefprints.pef.uni-lj.si/6265/

Blom, E. in Boerma, T. (2016). Why do children with language impairment have difficulties with narrative macrostructure?. Research in Developmental Disabilities, 55, 301–311. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/27214683/

Bloom, L. in Lahey, M. (1978). Language development and language disorders. John Wiley and Sons.

Botting, N. (2002). Narrative as a tool for the assessment of linguistic and pragmatic impairments. Child language teaching and therapy, 18(1), 1–21. (PDF) Narrative as a Tool for the Assessment of Linguistic and Pragmatic Impairments (researchgate.net)

Broström, S. (2002). Children tell stories. European early childhood education

research journal, 10(1). 85–97.

https://www.researchgate.net/publication/233154833_Children_tell_stories Bruner, J. in Lucariello, J. (1989). Monologue as narrative recreation of the world. V

K. Nelson (ur.), Narratives from the crib. (str. 74–97). Harvard University Press.

Cain, K. (2003). Text comprehension and its relation to coherence and cohesion in children’s fictional narratives. British Journal of Developmental Psychology, 21(3), 335–351. 10.1348/026151003322277739

Child speech and language. (b. d.).

https://www.asha.org/public/speech/disorders/childsandl/

Communicating Quality 3 RCSLT's guidance on best practice in service organisation and provision. (2006). Royal College of Speech and Language Therapists.

Diehm, E. A., Wood, C., Puhlman, J. in Callendar, M. (2020). Young children's narrative retell in response to static and animated stories. International Journal

72

of Language and Communication Disorders, 55(3), 359–372.

https://onlinelibrary.wiley.com/doi/full/10.1111/1460-6984.12523

Duinmeijer, I., de Jong, J. in Scheper, A. (2012). Narrative abilities, memory and attention in children with a specific language impairment. International Journal of Language and Communication Disorders, 47(5), 542–555.

https://www.researchgate.net/publication/230780345_Narrative_abilities_mem ory_and_attention_in_children_with_a_specific_language_impairment

Engel, S. (1995). The stories children tell: making sense of the narratives of childhood.

W H Freeman & Co.

Fey, M., Catts, H. W., Proctor-Williams, K., Tomblin, J. B. in Zhang, X. (2005). Oral and written story composition skills of children with language impairment.

Journal of Speech Language and Hearing Research, 47(6), 1301–1318. (PDF) Oral and Written Story Composition Skills of Children With Language Impairment (researchgate.net)

Golinkoff, R. M., Hirsh-Pasek K., Cauley K. M. in Gordon, L. (1987). The eyes have it:

lexical and syntactic comprehansion in a new paradigm. Journal of child language, 14(1), 23–45. https://roberta-golinkoff.com/wp- content/uploads/sites/3/2015/08/The-eyes-have-it-Lexical-and-syntactic-comprehension-in-a-new-paradigm.pdf

Grilc, N. (2014). Govorno-jezikovne motnje: Priročnik z vajami. Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

Hernja, N., Werdonig, A., Brumec, M., Groegl, S., Ropert, D. in Varžič, I. (2010).

Priročnik za delo z gluhimi in naglušnimi otroki. Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

Justice, L. M., Bowles, R., Pence, K. in Gosse, C. (2010). A scalable tool for assessing children's language abilities within a narrative context: The NAP (Narrative Assessment Protocol). Early Childhood Research Quarterly, 25(2), 218–234.

https://doi.org/10.1016/j.ecresq.2009.11.002

Karmiloff, K. in Karmiloff-Smith, A. (2001). Pathways to language. Harvard University Press.

Kranjc, S. (1999). Razvoj govora predšolskih otrok. Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

Kranjc, S. (2006). Poglavja iz skladnje otroškega govora. Izolit.

Leonard, L. B. (2014). Developmental language disorders. V L. Cummings (ur.), The Cambridge handbook of communication disorders. (str. 419–435). Cambridge University Press.

73

Liles, B. Z., Duffy, R. J., Merritt, D. D. in Purcell, S. L. (1995). Measurement of narrative discourse ability in children with language disorders. Journal of Speech and Hearing Research, 38(2), 415–425. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/7596107/

Mäkinen, L. (2014). Narrative language in typically developing children, children with specific language impairment and children with autism spectrum disorder.

[Doktorska disertacija, University of Oulu, Faculty of Humanities, Logopedics;

Child Language Research Center].

http://jultika.oulu.fi/files/isbn9789526206981.pdf

Marjanovič Umek, L., Fekonja Peklaj, U. in Podlesek, A. (2010). Razvoj pripovedovanja zgodbe v zgodnjem otroštvu. Psihološka obzorja, 19(4), 35–53.

http://psiholoska-obzorja.si/arhiv_clanki/2010_4/marjanovic-umek_et_al.pdf Marjanovič Umek, L., Fekonja Peklaj, U., Sočan, G. in Komidar, L. (2012).

Pripovedovanje zgodbe: Preizkus pripovedovanja zgodbe: Rokavička. Preizkus pripovedovanja zgodbe: Žabji kralj. Znanstvena založba Filozofske fakultete.

Marjanovič Umek, L., Fekonja Peklaj, U., Sočan, G. in Komidar, L. (2012). Zgodnje sporazumevalne zmožnosti dojenčkov in malčkov. Psihološka obzorja, 21(2), 5–17. http://psiholoska-obzorja.si/arhiv_clanki/2012_2/marjanovic-umek_et_al.pdf

Marjanovič Umek, L., Fekonja, U. in Kranjc, S. (2004). Pripovedovanje zgodbe kot pristop za ugotavljanje otrokovega govornega razvoja. Psihološka obzorja,

13(1), 43–64.

http://psiholoska-obzorja.si/arhiv_clanki/2004_1/umek_fekonja_kranjc.pdf

Marjanovič Umek, L. in Fekonja, U. (2019). Zgodbe otrok: Razvoj in spodbujanje pripovedovanja. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.

Martens, L. (2014). Lesson 2 exercises: Language use and pragmatics. [Predstavitev PPT]. Neobjavljeno delo.

Norbury, C. F. in Bishop, V. M. (2003). Narrative skills of children with communication impairments. International Journal of Language and Communication Disorders, 38(3), 287–313. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/12851080/

O'Neill, D. K., Pearce, M. J., in Pick, J. L. (2004). Preschool children's narratives and performance on the Peabody Individualized Achievement Test – Revised:

Evidence of a relation between early narrative and later mathematical ability.

First Language, 24(2), 149–183.

https://www.researchgate.net/publication/258137182_Preschool_Children's_N arratives_and_Performance_on_the_Peabody_Individualized_Achievement_T

est_-_Revised_Evidence_of_a_Relation_between_Early_Narrative_and_Later_Ma thematical_Ability

Owens, R. E. (2012). Language development: an introduction. Pearson.

74

Pan, A. B., Rowe, M. L., Singer, J. D. in Snow, C. E. (2005). Maternal correlates of growth in toddler vocabulary production in low-income families. Child development, 76(4), 763–782. https://dash.harvard.edu/handle/1/13041209 Paul, R., Norbury, C. in Gosse, C. (2018). Language disorders: From infancy through

adolescence. Elsevier.

Petersen, D. B. (2010). A systematic review of narrative-based language intervention with children who have language impairment. Communication Disorders Quarterly, 32(4), 207–220.

Petersen, D. B., Gillam, S. L. in Gillam, R. B. (2008). Emerging procedures in narrative assessment: The index of narrative complexity. Topics in Language Disorders, 28(2), 115–130. 10.1097/01.TLD.0000318933.46925.86

Petersen, D. B. in Spencer, T. D. (2012). The narrative language measures: tools for language screening, progress monitoring, and intervention planning.

Perspectives on language learning and education. 19(4), 119–129.

https://www.languagedynamicsgroup.com/wp-content/uploads/2019/06/Petersen-Spencer-2012.pdf

Pramling, N. in Odegaard, E. E. (2011). Learning to narrate: Appropriating a cultural mould for sense-making and communication. V N. Pramling in I. P. Samuelsson (ur.), Educational encounters: Nordic Studies in early childhood didactics. (str.

15–35). Springer.

https://www.academia.edu/22207011/Educational_Encounters_Nordic_Studie s_in_Early_Childhood_Didactics

Prelock, P. A., Hutchins, T. in Glascoe, F. P. (2008). Speech-language impairment:

How to identify the most common and least diagnosed disability of childhood.

The Medscape Journal of Medicine, 10(6), 136. Speech-Language Impairment:

How to Identify the Most Common and Least Diagnosed Disability of Childhood

| Request PDF (researchgate.net)

Reilly, J., Losh, M., Bellugi, U. in Wulfeck, B. (2004). »Frog, where are you?«

Narratives in children with specific language impairment, early focal brain injury, and Williams syndrome. Brain and Language, 88(2) 229–247.

https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/14965544/

Reuterskiöld, C., Hansson, K. in Sahlén, B. (2011). Narrative skills in Swedish children with language impairment. Journal of Communication Disorders, 44(6) 733–

744.

https://www.researchgate.net/publication/51183371_Narrative_skills_in_Swed ish_children_with_language_impairment

Rice, M. L., Smolik, F., Perpich, D., Thompson, T., Rytting, N. in Blossom, M. (2010).

Mean length of utterance levels in 6-month intervals for children 3 to 9 years with and without language impairments. Journal of Speech Language and

75

Hearing Research, 53(2), 333–349.

https://www.researchgate.net/publication/42833685_Mean_Length_of_Uttera

nce_Levels_in_6-Month_Intervals_for_Children_3_to_9_Years_With_and_Without_Language_I mpairments

Santos, M. E., Lynce, S., Carvalho, S., Cacela, M. in Mineiro, A. (2015). Mean length of utterance-words in children with typical language development aged 4 to 5

years. CEFAC Journal, 17(4), 1143–1151.

http://www.scielo.br/pdf/rcefac/v17n4/en_1982-0216-rcefac-17-04-01143.pdf Schneider, P., Dubé., R. V. in Hayward, D. (2005). The Edmonton Narrative Norms

Instrument. http://www.rehabresearch.ualberta.ca/enni/

Schneider, P., Dubé., R. V. in Hayward, D. (2006). Storytelling from pictures using the Edmonton Narrative Norms Instrument. Canadian Journal of Speech-Language

Pathology and Audiology, 30(4), 224–238.

https://www.researchgate.net/publication/230662487_Storytelling_from_pictur es_using_the_Edmonton_Narrative_Norms_Instrument

Sénéchal, M., (1997). The differential effect of storybook reading on preschoolers' acquisition of expressive and receptive vocabulary. Journal of Child Language, 24(1), 123–138. (PDF) The differential effect of storybook reading on preschoolers' acquisition of expressive and receptive vocabulary (researchgate.net)

Sevšek, T. (2016). Pripovedovanje zgodbe 6-9 let starih otrok s specifičnimi govorno-jezikovnimi motnjami. [Magistrsko delo, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta]. PeFprints. http://pefprints.pef.uni-lj.si/3454/

Shapiro, L. R. in Hudson J. A. (1991). Tell me a make-believe story: coherence and cohesion in young children's picture-elicited narratives. Developmental

Psychology, 27(6), 960–974.

https://www.researchgate.net/publication/232418074_Tell_Me_a_Make- Believe_Story_Coherence_and_Cohesion_in_Young_Children's_Picture-Elicited_Narratives

Skamlič, N., Dular Kolar, U., Korošec, B., Ocepek, N. in Kovač, B. (2015). Otroci z govorno-jezikovnimi motnjami. V N. Vovk-Ornik (ur.), Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj otrok s posebnimi potrebami. (str.

15–18). Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

https://www.zrss.si/digitalnaknjiznica/kriteriji-puopp-2015/files/assets/basic-html/index.html#2

TNL-2: Test of Narrative Language-Second Edition. (b. d.).

https://www.proedinc.com/Products/14560/tnl2-test-of-narrative-languagesecond-edition.aspx

76

Tomažič, M. (2015). Pripovedovanje umetnostnih in neumetnostnih besedil pri pet- do šestletnikih. [Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta].

https://www.slov.si/dipl/tomazic_mojca.pdf

Toporišič, J. (1992). Enciklopedija slovenskega jezika. Cankarjeva založba.

Van Kleek, A., Gillam, R. B., Hamilton, L. in McGrath, C. (1997). The relationship between middle-class parent's book-sharing discussion and their preschoolers' abstract language development. Journal of Speech, Language, and Hearing Reaserch, 40(6), 1261–1271. https://doi.org/10.1044/jslhr.4006.1261 Verhoeven, L. in van Balkom, H. (2004). Classification of developmental language disorders: Theoretical issues and clinical implications. Lawrence Erlbaum Associates, Publishers.

77

7 Priloge

Priloga 1: Soglasje za starše Spoštovani starši,

sem Marika Ravnik in v okviru študija logopedije in surdopedagogike druge stopnje pripravljam magistrsko delo, znotraj katerega želim preučevati značilnosti pripovedovanja zgodbe predšolskih otrok z govorno-jezikovnimi motnjami ter jih primerjati s pripovedovanjem otrok brez motenj. V primeru vašega soglasja bom z vašim otrokom izvedla Preizkus pripovedovanja zgodbe: Rokavička (avtorjev L. Marjanovič Umek, U. Fekonja Peklaj, G. Sočan in L. Komidar). Preizkus se izvaja tako, da otrok v mirnem prostoru v vrtcu ob slikah pripoveduje zgodbo, pripovedovanje je zvočno posneto. Otroku bo v procesu raziskave zagotovljena popolna anonimnost, podatki bodo uporabljeni zgolj za namen magistrskega dela, zvočni posnetki pa bodo po analizi izbrisani.

V ta namen vas naprošam, da izpolnite spodnje soglasje. V kolikor imate kakršnokoli

V ta namen vas naprošam, da izpolnite spodnje soglasje. V kolikor imate kakršnokoli

In document PRIPOVEDOVANJE OTROK Z GOVORNO-JEZIKOVNO MOTNJO V PREDŠOLSKEM OBDOBJU (Strani 76-100)