Vsebinska struktura zgodb otrok z GJM je običajno šibkejša, vendar tega ne potrjujejo vse raziskave. Medtem ko nekateri avtorji navajajo, da otroci z GJM v zgodbah opišejo manjše število dogodkov kot otroci s tipičnim razvojem (npr.
Duinmeijer idr., 2012; Mäkinen, 2014; Paul idr., 1996, v Fey idr., 2005), drugi ugotavljajo, da v globalni strukturi zgodb otrok z GJM ni odstopanj (npr. Liles idr., 1995; Norbury in Bishop, 2003; Reuterskiöld idr., 2011). V raziskavi Reilly in sodelavcev (2004) so otroci z GJM, stari od štiri do devet let, navedli manj vsebinskih delov zgodbe kot otroci s tipičnim razvojem enake starosti, medtem ko v starostni skupini devet do dvanajst let razlik med skupinama ni bilo. Otroci z GJM vseh starostnih skupin, zajetih v raziskavi, so uspeli vzpostaviti in vzdrževati glavno temo skozi zgodbo enako uspešno kot otroci brez motenj. Schneider idr. (2006) so preučevali razlike v vsebinski strukturi zgodb otrok z GJM in otrok brez motenj, starih od štiri do devet let, in ugotovili, da so otroci z GJM imeli pomembno nižje rezultate vse do osmega leta.
20
Blom in Boerma (2016) sta v okviru makrostrukture zgodb od pet do sedem let starih otrok z jezikovnimi težavami in otrok brez težav primerjali kazalnike:
informacije o dogajalnem prostoru, struktura dogodkov (cilji, prizadevanje za dosego ciljev ter izidi), poročanje o notranjem stanju junakov ob začetku in koncu zgodbe. Otroci brez težav so imeli pomembno boljše rezultate. Avtorici sta preučevali tudi vplive na makrostrukturo zgodb. Ugotovili sta, da so vpliv na šibkejšo strukturo zgodb otrok z jezikovnimi težavami imele težave pri vzdrževanju pozornosti.
V sklopu vsebinske strukture nekateri avtorji preučujejo tudi opise mentalnih stanj junakov v zgodbi. V nekaterih primerih so otroci z GJM opise mentalnih stanj vključevali v podobni meri kot njihovi vrstniki s tipičnim razvojem (Norbury in Bishop, 2003; Reilly idr., 2004); nekateri avtorji poročajo, da otroci z GJM mentalna stanja opisujejo v manjši meri (Mäkinen, 2014; Botting, 2002). Mäkinen (2014) izpostavlja možnost, da imajo težave z opisovanjem mentalnih stanj predvsem otroci s težavami na področju konceptov in ne skladenjskih veščin. Bishop in Donlan sta namreč ugotovila, da so odstopanja pri opisovanju mentalnih stanj imeli otroci s težavami v receptivnem jeziku, ne pa tudi otroci s težavami v ekspresivnem jeziku (Bishop in Donlan, 2005, v Mäkinen, 2014).
Avtorica T. Sevšek je v sklopu magistrskega dela raziskovala, kakšne so razlike med pripovedovanjem otrok s specifično govorno-jezikovno motnjo, starih 6-9 let, ter njihovih vrstnikov brez motnje. Ugotovila je, da je vpliv specifične govorno-jezikovne motnje na pripovedovanje izrazit ter da starejši otroci v obeh skupinah dosegajo boljše rezultate kot mlajši (Sevšek, 2016).
Avtorji v literaturi si niso povsem enotni, katero področje znotraj pripovedovanja je pri otrocih z GJM najbolj prizadeto. Možno je, da se zaradi omejenih kapacitet procesiranja nekateri otroci z GJM bolj osredotočajo na vsebino in ob tem delajo več slovničnih napak, drugi pa na slovnično zgradbo, ob tem pa imajo več težav z organizacijo vsebine (Colozzo idr., 2011, v Mäkinen, 2014).
Fey idr. (2005) so v longitudinalni študiji v ZDA preučevali pripovedovanje zgodbe otrok s težavami v govorno-jezikovnem razvoju skozi predšolsko in šolsko obdobje in ugotovili, da so težave, ki so se pri otrocih kazale v vrtcu, še vztrajale tudi v četrtem razredu in so se kazale tudi na področju pisanja zgodbe. Tudi Whetherell idr. navajajo, da razlike v pripovedovanju med otroki z GJM in brez lahko vztrajajo še v najstniških letih (Whetherell idr., 2007, v Mäkinen, 2014).
1. 3 Pripovedovanje zgodbe v logopedski diagnostiki
Zmožnost pripovedovanja celovitih ter jasnih zgodb zahteva določeno kompleksnost jezika in tako ni presenetljivo, da imajo otroci z jezikovnimi težavami pogosto težave z razumevanjem in tvorjenjem zgodb (Petersen, 2010). Pripovedovanje je zato smiseln
21
del logopedske diagnostike. Leonard (2014) kot eno temeljnih nalog pri ocenjevanju jezikovne produkcije otrok z morebitnimi težavami na področju govorno-jezikovnega razvoja navaja pripovedovanje zgodbe. Četudi otrok pove le kratko jedro zgodbe, je znotraj le-te možno opazovati različne slovnične oblike ter besedišče.
S pomočjo zgodbe, ki jo pove otrok, lahko ocenimo njegove pogovorne veščine in tudi uporabo specifičnih jezikovnih oblik in funkcij v pogojih, ki bolje odražajo realne okoliščine, kot nekatere druge naloge (npr. tvorjenje povedi preko imitacije) (Justice idr., 2010).
Pripovedovanje je pomembna veščina tudi kasneje v otrokovi šolski dobi, saj ima vidno mesto v kurikulumu (Petersen, 2010). Na podlagi tega lahko sklepamo, da je identifikacija otrokovih primanjkljajev ter nadaljnje ukrepanje smiselno že v zgodnji dobi.
Botting (2002) navaja tri temeljne razloge, ki utemeljujejo uporabo pripovedovanja zgodbe kot kliničnega orodja:
- Pripovedovanje zgodbe kot kliničnega orodja zaradi zbranih številnih normativnih podatkov omogoča primerjavo različnih populacij med sabo in tudi med različnimi časovnimi obdobji. Na področjih, kot so slovnične značilnosti, fluentnost, struktura zgodbe in pragmatika, lahko logopedi primerjajo dosežke otrok z govorno-jezikovnimi težavami z dosežki otrok brez težav ter tudi spremljajo napredek tistih, ki prejemajo logopedsko obravnavo.
- Pripovedovalne zmožnosti so dokazano povezane z bralno pismenostjo otrok.
Zato je pripovedovanje zgodbe kot klinično orodje strokovnjakom lahko v pomoč pri pridobivanju informacij o morebitnem tveganju za kasnejše težave z bralno pismenostjo pri otroku in omogoča učinkovitejše načrtovanje terapije za razvoj te spretnosti.
- Pripovedovanje vključuje pragmatične veščine, a je bolj formalne narave kot pogovor in je zato lahko v pomoč pri razlikovanju različnih skupin otrok s težavami v govorno-jezikovni komunikaciji, npr. otrok, ki imajo primarne težave na področju jezika (oblike in strukture), otrok s pragmatično motnjo in relativno majhnimi primanjkljaji na področju jezika ter otrok z motnjo avtističnega spektra, ki imajo težave tako z obliko in strukturo jezika kot s pragmatiko.
Otrokovo pripovedovanje lahko ocenjujemo na nivojih makrostrukture in mikrostrukture. Prva se nanaša na splošne značilnosti zgodbe, kot so organizacija glavnih idej, vključevanje dogajalnega prostora, junakov in poteka dogodkov. V sklopu makrostrukture lahko med drugim opazujemo, kako se zgodba gradi do vrhunca in kakšna je njena koherentnost. Na makrostrukturne elemente zgodbe vplivajo otrokova splošna jezikovna zmožnost, različni kognitivni procesi ter kultura, v kateri živi. Na nivoju mikrostrukture pa ocenjujemo notranjo zgradbo zgodbe, npr. število povedi in besed, ki jih zgodba vsebuje, kohezivna sredstva, kot so vezniki, ter splošno slovnično kompleksnost (Justice idr., 2010).
22
Ocenjevanje otrokovega pripovedovanja najpogosteje poteka ob slikovnem materialu, ki je lahko različno oblikovan, običajno vsebuje časovno in logično organizirane ilustracije dogodkov. Lahko gre za slikovne predloge, slikanice ali slikanice brez besedila z resničnostno ali domišljijsko vsebino (Marjanovič Umek in Fekonja, 2019).
Pri tem se je pomembno zavedati, da lahko izbira slikovnega gradiva vpliva na razvojno raven otrokove zgodbe. Otroci so namreč bolj koherentne zgodbe povedali ob zaporedju ilustracij, na katerih so bile jasno razvidne informacije o pomembnih elementih zgodbe (Curenton, 2010; Westby idr. 1989, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2019) ali ob slikah, ki so jih lahko sami povezovali v zaporedja; bistveno nižjo raven so imele zgodbe, pri katerih so otroci imeli na voljo le eno ilustracijo (Guttman in Frederiksen, 1985, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2019). Višja razvojna raven zgodbe je prisotna tudi takrat, kadar si otroci pred pripovedovanjem ilustracije lahko v celoti ogledajo (Shapiro in Hudson, 1991). Ocenjujemo lahko tudi pripovedovanje osebnih zgodb, ki se nanašajo na resnične dogodke iz vsakdanjega življenja, saj so takšne zgodbe v otrokovi komunikaciji pogoste ter pomembne za otrokovo funkcionalno in generalizirano rabo jezika (Preece, 1987, v Petersen in Spencer, 2012).
Pripovedovanje je možno izzvati na dva načina, in sicer tako, da otrok samostojno oblikuje zgodbo ob slikah (ali brez) ali da zgodbo ponovno pove oziroma obnovi po tem, ko jo je poslušal. Formulacija zgodbe nam v primerjavi z obnovo običajno omogoča boljši vpogled v otrokove zmožnosti samostojnega pripovedovanja.
Raziskave so namreč pokazale, da otroci z GJM in brez posredujejo več informacij o zgodbi, kadar le-to obnovijo, kot pa kadar jo morajo samostojno oblikovati (Schneider, 1996; Schneider in Dubé, 1997; v Schneider idr., 2006). Oba načina sta za ocenjevanje pripovednih zmožnosti primerna, vendar lahko preko samostojnega pripovedovanja identificiramo težave, ki pri obnovi ne bi bile tako opazne (Schneider idr., 2006).
Ob vse večji dostopnosti tehnologije in njeni prisotnosti tudi na področju logopedije nekateri strokovnjaki uporabljajo tudi elektronsko podprte vsebine, da izzovejo jezikovno produkcijo pri otroku. Diehm idr. (2020) so preučevale vpliv video predstavitve zgodbe v primerjavi s klasično slikanico na ponovno pripovedovanje zgodbe z enako vsebino tri do pet let starih otrok s tipičnim razvojem. Otroci so po ogledu animiranega videoposnetka povedali daljše zgodbe z več različnimi besedami, več akcijskimi glagoli in bolj kompleksno skladnjo v primerjavi s pripovedovanjem po poslušanju iste zgodbe ob klasični slikanici.
Pri ugotavljanju otrokovih pripovedovalnih zmožnosti lahko uporabljamo normativno ocenjevanje ali kriterijsko ocenjevanje. Normativno ocenjevanje nam omogoča primerjavo rezultatov posameznega otroka z normami, ki so nastale v procesu standardizacije preizkusa, in nam pove, kam se otrokov dosežek uvršča glede na druge otroke (Petersen idr., 2008). S pomočjo standardiziranih preizkusov za ocenjevanje pripovedovanja zgodbe otrok je mogoče pridobiti hitro, veljavno in zanesljivo oceno zgodb otrok (Marjanovič Umek in Fekonja, 2010). Kriterijsko ocenjevanje pa ni namenjeno primerjavi otrok med seboj, temveč ugotavljanju
23
otrokove spretnosti ali znanja glede na vnaprej določen kriterij. S pomočjo takšnih preizkusov je možno preverjati, ali in v kolikšni meri otrok zmore opraviti določeno nalogo, kot je npr. tvorjenje zaporedja dogodkov v zgodbi (Petersen idr., 2008).
Aksu-Koc in Aktan Erciyes (2018) predlagata, naj se ocenjevanje otrokovega pripovedovanja načrtuje skrbno in celostno preko različnih nalog, saj otroci lahko pokažejo različne dosežke glede na zvrst pripovedovanja, vrsto naloge, način, kako je izzvano pripovedovanje, ter vsebinski okvir analize.
1. 3. 1 Instrumenti za ocenjevanje pripovedovanja
V tujini je razvitih več pripomočkov za ocenjevanje pripovedovanja. V nadaljevanju sledi pregled nekaterih najpogosteje uporabljenih.
Tabela 2: Instrumenti za ocenjevanje pripovedovalnih zmožnosti, ki se uporabljajo v tujini
Instrument Avtorji
24 Edition., b. d.; Petersen in Spencer, 2012; Schneider idr., 2005; Martens, 2014) Tudi v slovenskem prostoru obstaja nekaj pripomočkov za ocenjevanje pripovedovanja. Na voljo sta dva samostojna standardizirana preizkusa:
- Preizkus pripovedovanja zgodbe: Rokavička (Marjanovič Umek idr., 2012) Preizkus je namenjen otrokom, starim tri do šest let. Postopek ocenjevanja poteka tako, da otrok samostojno brez namigov pripoveduje zgodbo ob slikanici brez besedila, ki temelji na ljudski pravljici Rokavička. Slikanica vključuje 11 ilustracij, iz katerih je razvidna vsebina: Dedek se s psom odpravi na sprehod.
Na poti izgubi rokavico. Vanjo se postopoma naseli več živali. Doma dedek
25
ugotovi, da nima ene rokavice. Pes se odpravi nazaj v gozd, kjer rokavico poišče in prepodi živali. Rokavico prinese nazaj dedku.
Ocenjevalec otrokovo pripovedovanje zvočno posname, transkribira ter s pomočjo ocenjevalnega obrazca oceni besednjak, slovnično strukturo in vsebinsko strukturo.
- Preizkus pripovedovanja zgodbe: Žabji kralj (Marjanovič Umek idr., 2012) Preizkus se uporablja pri ocenjevanju pripovedovanja otrok, starih šest do devet let. Tudi pri tem preizkusu otrok zgodbo pripoveduje samostojno ob slikanici brez besedila. Zgodba je vsebinsko obsežnejša, saj vsebuje 21 ilustracij in temelji na pravljici Žabji kralj bratov Grimm. Opisuje kraljično, ki ima zlato kroglo; ta ji nekega dne pade v ribnik. Zlato kroglo ji iz ribnika vrne žabec ob kraljičnini obljubi, da mu bo izpolnila, karkoli bo želel. Kraljična pozabi na obljubo, žabec pa zvečer potrka na vrata gradu in zahteva, naj ga spustijo noter.
Žabec želi jesti za mizo iz kraljičninega krožnika ter spati v njeni postelji.
Kraljično to razjezi in ga vrže ob steno, takrat pa se žabec spremeni v kraljeviča.
Kraljična in kraljevič se poročita.
Tako kot pri prej omenjenem preizkusu se tudi pri Žabjem kralju ocenjuje vsebinska in slovnična struktura povedane zgodbe ter besednjak.
Nekateri preizkusi govorno-jezikovnega razvoja vključujejo ocenjevanje pripovedovanja kot eno izmed nalog ali podtestov (Marjanovič Umek in Fekonja, 2019):
- Splošni govorni preizkus: Pisno sporočanje (SGP: PS) (avtorji: Marjanovič Umek, Fekonja Peklaj, Kranjc Sočan in Komidar)
Preizkus obsega šest podtestov in je namenjen ocenjevanju splošne govorne kompetentnosti ter pisnega sporočanja otrok in mladostnikov med osmim in petnajstim letom starosti. Prvi izmed podtestov je naloga Zgodba, pri kateri mora otrok zgodbo v desetih minutah samostojno napisati ob slikovni predlogi, ki obsega eno sliko. Ocenjuje se pravopis, skladnja, oblika in vsebina zapisane zgodbe.
- Lestvice splošnega govornega razvoja – LJ (LSGR – LJ) (avtorji: Marjanovič Umek, Fekonja Peklaj, Podlesek, Kranjc, Bajc)
Lestvice so namenjene ocenjevanju splošnega govorno-jezikovnega razvoja otrok, starih dve do sedem let in so standardiziran pripomoček. Pripovedovanje zgodbe je ena izmed nalog, ki so vključene v Lestvico govornega izražanja.
Otrok zgodbo samostojno pripoveduje ob šestih med seboj povezanih ilustracijah. Ocenjuje se koherentnost zgodbe, pri kateri otrok doseže eno izmed določenih ravni ter kohezivnost, ki vključuje tematsko razporeditev ter sredstva za ohranjanje reference.
Raziskave so pokazale, da je z ocenjevanjem pripovedovanja možno uspešno ovrednotiti tako otrokove pragmatične veščine kot tudi jezikovno strukturo ter odkriti morebitne primanjkljaje na omenjenih področjih (Paul idr., 2018). Preizkus pripovedovanja je primeren diagnostični pripomoček za ugotavljanje razlik med otroki
26
s težavami v govorno-jezikovnem razvoju in tistimi brez težav; prednost takšnega načina ocenjevanja je, da poteka v okoliščinah, ki so za rabo jezika bolj običajne kot pri nekaterih drugih jezikovnih preizkusih (Schneider, 2006).
Leonard (2014) meni, da se pragmatične zmožnosti (kamor se uvršča tudi pripovedovanje) pri mlajših otrocih z razvojnimi govorno-jezikovnimi motnjami še ne ocenjujejo dovolj sistematično, kar pa bi se lahko spremenilo z razvojem primernih merskih instrumentov, prilagojenih za to specifično področje.
27