PROCESNO-RAZVOJNI MODEL VZGOJE

Procesno-razvojni model vzgoje je poskus preseganja slabosti kulturno-transmisijskega in permisivnega modela vzgoje.

Zanj je značilno:

- obojestranska komunikacija med otrokom in vzgojiteljem

- načrtovanje kurikuluma je fleksibilno in v njem sodelujejo otroci, starši, vzgojitelji in drugi strokovni delavci

- prisoten je model avtoritete, ki otroku nudi občutek varnosti in sprejetost ter spodbuja njegovo osamosvajanje

- podpiranje otrokovih razvojnih potencialov in s tem postopno oblikovanje avtonomne moralnosti

- otrok ima aktivno vlogo v učnem procesu - cilji niso več vnaprej določeni (Kroflič, 1997).

V procesu učenja ima otrok možnost, da izbira vsebine, ki ga zanimajo, poleg tega pa upoštevamo njegove trenutne interese. Vzgojitelj ima še vedno vodilno vlogo, vendar pa upošteva razvojne zmogljivosti otroka (Kroflič, 2002).

Prednost procesno-razvojnega načrtovanje je, da vzgojitelja in otroka vodijo k doseganju najvišjih pedagoških ciljev in kompetenc (Kroflič, 2002).

15

Kroflič (2002) meni, da je procesno-razvojni model načrtovanja še posebej uporaben v predšolski vzgoji. Pojasni, da so prednosti procesno-razvojnega modela načrtovanja ta, da prispeva k oblikovanju avtonomne in odgovorne morale in kritičnega mišljenja. V predšolskem obdobju ni tako pomembno osvajanje določenih znanj, veščin in navad, kot je usmerjenost v razvoj otrokovih kognitivnih, afektivnih in konativnih lastnosti in sposobnosti. Vrtcem pa zagotavlja oblikovanje pestrejše ponudbe.

Koncept Reggio Emilia lahko označimo kot procesno-projektni model vzgoje. Nimajo vnaprej opredeljenega kurikuluma, saj sledijo otrokom in ne že določenim načrtom.

Usmerjenost v proces je glavna značilnost projektne zasnove njihovega načrtovanja. S tem želijo spodbuditi kakovosten razvoj naslednjih dejavnikov: (Kroflič, 2002).

- otrokove motivacije, - usposabljanja vzgojiteljic,

- oblikovanja spodbudnega okolja in - sodelovanja staršev z vrtcem.

Tudi v Kurikulumu je eno izmed načel načelo razvojno- procesnega pristopa, ki določa, da je v ospredju otrokov celostni razvoj. Pri tem se zavzema za spodbujanje otrokovih lastnih strategij dojemanja, izražanja, razmišljanja. To pomeni, da je cilj učenja sam proces učenja (Kurikulum, 2008).

Vloga vzgojiteljice je izjemno pomembna. Njena naloga je, da poskrbi za varnost in dobro počutje vseh otrok. Ko se pojavijo konfliktne situacije, naj pri otrocih spodbuja kritično razmišljanje (Kroflič, 1997).

6 OPAZOVANJE IN DOKUMENTACIJA V PROCESNO-RAZVOJNEM NAČRTOVANJU

Opazovanje in dokumentiranje je proces, kjer vzgojiteljica zbira, uporablja in interpretira informacije o otroku. Opazuje otrokovo igro, namere, dejavnosti, njihove interese. Vse to pa je značilnost v pristopu kreiranja spodbudnega učnega okolja z nestrukturiranimi materiali (Turnšek, 2018).

16

Opazovanje in refleksija temeljita na pedagogiki poslušanja. Cilji niso postavljeni vnaprej, saj to vodi k pretirano vodenim dejavnostim. V procesno-razvojnem načrtovanju cilje reflektiramo retrogradno (Rinaldi, 2005 v Turnšek, 2018).

V tem pristopu:

- opazujemo, da bi razumeli otroka: otrok razlaga, kako razume svet okrog sebe, kakšno je njegovo videnje sveta. Opazujemo, kako doživlja svet in se nanj odziva; kako se počuti, kakšen je njegov temperament; kako preko igre gradi lastna znanja in poimenovanja.

- opazujemo, da bi prepoznali otrokove razvojne značilnosti: Opazujemo, ali otrok preko igre dosega razvojne mejnike. S tem otrokom ponudimo priložnost za doseganje višjih razvojnih stopenj. Pri tem je pomembno, da vzgojitelj opazuje objektivno.

- opazujemo, da bi dobili ideje za nadaljnje načrtovanje: s tem vzgojiteljica in otroci dobijo ideje, iz katerih črpajo lastno ustvarjalnost (Turnšek, 2018).

Reggio Emillia pristop zagovarja, da je dokumentacija temeljni element procesno-razvojnega načrtovanja. Ko vzgojiteljica začne snemati ali slikati, si zapisovati opažanja, razbirati pomene otroških risbic, se postavi v vlogo opazovalca in poslušalca.

To pa ji omogoča, da zares sliši in prepozna otroški svet (Turnšek idr., 2012).

Hkrati pa vzgojiteljice veliko časa posvetijo ogledu dokumentacije. S tem dobijo nove ideje za nadaljevanje projekta ter vpogled v procese otrokovega učenja (Turnšek idr.

2012). Eden izmed ciljev Kurikuluma je tudi povečanje vloge evalvacije pri načrtovanju nadaljnjega življenja v vrtcu (Kurikulum, 2008).

Retuznik Bozovičar in Kranjc (2010) opišeta, da v konceptu Reggio Emilia ne sodelujejo le vzgojiteljice, ampak tudi starši in ostali zaposleni v vrtcu. Kakovostno timsko delo zajema opazovanje, interpretacijo in refleksijo. Dokumentacija jim služi kot priprava na nadaljnje vzgojno delo. Preko nje pa lahko tudi spremljamo otrokov razvoj.

Vzgojitelj shranjuje tudi otrokove izdelke.

V projektu Naš vrtec je mozaik, avtorice opisujejo, da so bile pri opazovanju otrok še posebej pozorne na komunikacijo in socialne stike med njimi. Opazovale in dokumentirale so, kako so otroci med seboj sodelovali, kdo je prevzel glavno vlogo, kateri otrok ni želel sodelovati in je le opazoval (Turnšek idr., 2012).

17 vzgojitelji skozi opazovanje igre otrok prepoznavajo njihove sposobnosti, način igre, namere idr. Pri tem je pomembno ustvarjati okolje, ki podpira aktivno učenje (Hohmann in Weikart, 2005).

V projektih kreiranja spodbudnega učnega okolja je naloga vzgojiteljev, da poskrbijo, da imajo otroci dovolj svobode pri aktivnem raziskovanju, poleg tega imajo na voljo veliko različnih materialov. Materiale raziskujejo z vsemi čutili (ga držijo, vržejo, stiskajo, vohajo, tipajo, okušajo, si ga ogledujejo, poslušajo njihov zvok …), kar Hohmann in Weikart (2005) imenujeta manipuliranje oz. rokovanje z materiali. Tudi Kurikulum za vrtce (2008) priporoča, da naj bo v kotičkih nestrukturiran material, s katerim se otroci lahko igrajo.

V procesu kreiranja spodbudnega učnega okolja se koraki krožno izmenjujejo.

Vzgojitelj otrokom najprej ponudi nestrukturiran material. Sledi opazovanje igre in dejavnosti otrok ter dokumentiranje dogajanja. Vzgojitelj otrokovo igro in zamisli podpre. Materiale dodaja, jih preoblikuje in postavlja v nenavadne situacije ter s tem kreira nove izzive in problemske situacije. Po končani dejavnosti preveri, kateri cilji iz Kurikuluma za vrtce so bili doseženi. Sledi ponovno opazovanje in načrtovanje novih dejavnosti (Turnšek, 2018).

V diplomski nalogi bom z nestrukturiranim materialom kreirala spodbudno učno okolje.

Pripravila bom 15 dejavnosti z lesom v prvem starostnem obdobju. Zanima me, ali jih bo nestrukturiran material pritegnil ter ali bom preko njihove igre prepoznala njihove želje in ideje ter jim na osnovi opazovanja ponudila nove izzive. Osredotočila se bom na naravni material, zato bom izbrala za osnovni material les (palice različnih dolžin in debelin, veje, okrogli odrezki vej, večji kosi lesa, palčke, deske, žagovina) ter dodatni material, ki ga najdemo v gozdu (kostanj, lubje, mah, kamenje, listje, majhni in veliki