8 RAZPRAVA
Namen naše raziskave je bil ugotoviti, ali je plezanje v predšolskem obdobju filogenetsko pogojeno ali se razvija po vnaprejšnjem vzorcu in ugotoviti razvoj plezanja glede na smer plezanja.
V raziskavo smo zajeli 120 otrok, ki prihajajo iz treh različnih vrtcev, starih od dveh do petih let. Opazovali smo otroke pri plezanju po letveniku navzgor in navzdol ter si opažanja zapisovali v opazovalno listo, ali otrok pri plezanju uporablja soročno tehniko s prijemanjem iste letve (1 T) ali pleza istostransko (leva roka in leva noga hkrati (2 T)) ali otrok pleza križno (desna roka in leva noga in obratno (3 T)).
V naši raziskavi smo zajeli majhen vzorec otrok, zato ne moremo ugotovitev posploševati, vendar so kljub temu že opazne nekatere razlike in so dovolj velike, da smo lahko ugotavljali, ali naše hipoteze držijo ali ne.
Z našo raziskavo smo med drugim ugotavljali, ali otroci bolje plezajo navzgorgor ali navzdol. Po obdelavi podatkov smo ugotovili, da otroci pri vseh starostih bolje plezajo navzgor kot navzdol. To pomeni, da za navzdol uporabljajo lažjo tehniko plezanja kot za navzgor. To zelo lepo razberemo iz Tabele 2, ki je predstavljena zgoraj, saj otroci povsod pri plezanju navzdol plezajo na enaki ali nižji stopnji kot za plezanje navzgor. Tako sprejmemo našo Hipotezo 1. Predpostavljamo, da se razvojno najprej pojavi plezanje navzgor. Prav tako je A. Gorenjc (2012) v svoji diplomski nalogi Razlike v hoji predšolskega otroka prišla do ugotovitev, da otroci na lažji težavnostni stopnji (hoja po ravnem) plezajo na enaki ali nižji stopnji kot na višji stopnji plezanja (hoja navzgor in hoja navzdol).
Z raziskavo in analizo podatkov smo ugotovili, da otroci stari štiri in pet let v povprečju plezajo na višji stopnji kot otroci stari dve in tri leta. Takšen rezultat smo tudi pričakovali, saj starejši kot je otrok, bolj je telesno razvit ter je zmožen uporabljati težje in kompleksnejše gibe. Otrov starih dve in tri leta uporablja pri plezanju navzdol križno tehniko plezanja samo 3 %, to je stopnja, ki jo otrok doseže nazadnje. Otrokov starih štiri in pet let pa na tej stopnji pleza že več kot polovica, pri čemer najlažje soročne stopnje plezanja pri plezanju po letveniku navzgor ne uporablja noben otrok tar štiri in pet let, v starosti dve in tri leta pa skoraj polovica otrok. Ker imamo premalo otrok na posamezni stopnji plezanja, nismo mogli izračunati Hi-kvadrata, zato hipoteze 2: Predvidevamo, da bodo starejši otroci dosegli višjo stopnjo plezanja, zaradi premajhnega vzorca ne moremo ne sprejeti in ne zavrniti.
Kot sta že Pišot in Planinšec (2005) zapisala, da na splošno velja, da so dečki hitrejši pri
nalogah, za katere je potrebna moč in hitrost, medtem ko deklice hitreje izvajajo spretnosti, ki zahtevajo natančnejše gibanje z rokami in če želimo plezati po letveniku navzgor, potrebujemo eno izmed motoričnih sposobnosti (moč) in ta prevladuje pri fantih, saj imajo boljše telesne predispozicije za to. Pri križnem plezanju, ki je najvišja stopnja plezanja, pa je potrebna koordinacija, ki pa jo hitreje usvojijo deklice. Ker pa dečki prej usvojijo moč, smo predvidevali, da bodo zato več plezali in iz tega razloga enako hitro usvojili posamezno stopnjo plezanja. Iz naše primerjave rezultatov lahko povemo, da več deklic, starih tri, štiri in pet let pleza na zahtevnejši stopnji kot dečki, ki so stari tri, štiri in pet let.
Pri dvoletnikih pa več dečkov pleza na zahtevnejši stopnji kot deklic. Ker imamo zelo majhen vzorec, smo lahko Hi-kvadrat izračunali le za štiriletnike pri plezanju navzgor (Hi2=1,222 P=0,269) in plezanju navzdol (Hi2=1,942 P=0,332). V nobeni izmed smeri plezanja med dečki in deklicami ni statističnih razlik, zato lahko hipotezo 3:
Predvidevamo, da med enako starimi deklicami in dečki ni razlik v plezanju (to velja za štiriletne otroke), delno sprejmemo. Delno pa hipoteze ne moremo ne sprejeti ne zavrniti, saj nismo imeli dovolj podatkov, da bi lahko karkoli trdili. Glede razlik v plezanju med deklicami in dečki je tudi raziskoval Plevnik (2014), ki je v svoji doktorski disertaciji raziskoval, ali je spol povezan s hitrostjo plezanja in ali je spol povezan s skladnostjo plezanja in ugotovil, da spol ni povezan ne s skladnostjo plezanja in ne s hitrostjo plezanja.
V naši raziskavi smo tudi raziskovali, iz kakšnega vrtca prihajajo otroci. Pogledali smo, ali imajo v vrtcu stopnice, hrib in koliko plezal je v vrtcu. Na podlagi tega smo določili, ali otroci prihajajo z izkušenjsko bogatejšega okolja ali iz izkušenjsko revnejšega okolja.
Seveda se tega ne moremo popolnoma držati, saj ne vemo, v kakšnem okolju in pogojih za plezanje in razvoj tehnike plezanja se otroci gibljejo, ko niso v vrtcu. V hipotezi 4 smo predvidevali, da bodo otroci stari dve in tri leta, ki prihajajo iz izkušenjsko bogatejšega vrtca, plezali bolje, saj smo predvidevali, da imajo otroci, ki odraščajo v izkušenjsko bogatejšem vrtcu mlajši že več izkušenj pri plezanju in da otrok hitreje doseže višjo stopnjo plezanja. Prav tako smo v hipotezi 5 predvidevali otroke stare štiri in pet let. Z raziskavo smo ugotovili, da med otroki iz izkušenjsko bogatejšega vrtca in izkušenjsko revnejšega vrtca ni statistično značilnih razlik in smo obe hipotezi (četrto in peto) zavrnili.
Lahko pa iz Tabele 7 in 9 preberemo razberemo rezultate, ki kažejo v prid otrokom iz izkušenjsko revnejšega okolja, saj manj otrok (procentualno gledano) pleza soročno ali istostransko (ledano z vidika dvo- in tri letnikov in štiri- in petletnikov) in ker sta to lažji
tehniki plezanja kot pa križno, lahko rečemo, da so v naši raziskavi otroci, ki prihajajo iz izkušenjsko revnejšega vrtca, bolje plezali v obeh starostnih skupinah kot pa otroci, ki prihajajo iz izkušenjsko bogatejšega vrtca. Po izračunih Hi-kvadrata za otroke stare dve in tri leta pri plezanju navzgor (Hi2=0,136 P=0,713) in pri plezanju navzdol (Hi2=0,035 P=0,851) otroke stare štiri in pet let pri plezanju navzgor (Hi2=1,026 P=0, 331) in pri plezanju navzdol (Hi2=0,536 P=0,846) smo dobili rezultate za hipotezi (hipoteza 4:
Predvidevamo, da bodo otroci, stari dve in tri leta, ki prihajajo iz izkušenjsko bogatejšega vrtca, bolje plezali od tistih, ki prihajajo iz izkušenjsko revnejšega vrtca in hipoteza 5:
Predvidevamo, da bodo otroci stari štiri in pet let, ki prihajajo iz izkušenjsko bogatejšega vrtca, bolje plezali od tistih, ki prihajajo iz izkušenjsko revnejšega vrtca), ki ju zaradi statistično neznačilnih rezultatov zavračamo. Moramo pa poudariti, da smo delali raziskavo na 120 otrocih, od tega je 80 otrok iz izkušenjsko bogatejšega okolja in 40 otrok iz izkušenjsko revnejšega okolja. Prav tako so Pišot, Turk Riga in Trebižan (2002) pri merjenju gibalne učinkovitosti med predšolskimi otroci ugotovili, da so podeželski učenci pri vseh gibalnih nalogah dosegli boljše rezultate kot mestni.
Najbolj pomembno je, da ima otrok možnosti, da se otrok lahko giblje, da lahko raziskuje okolje in ima različne možnosti tudi za plezanje. Tudi plezanje na vrh hriba, ki ga je pobelil sneg, na vrh blazin, hriba polnega jesenskih listov … Pri tem moramo biti pozorni in otroka ne smemo siliti ali ga pretirano varovati (s tem mislimo, da ga držimo in ga ne spustimo, da mu mi določamo višino, do kod lahko pleza …). Bolj pomembno je, da stojimo ob njem in smo pripravljeni na to, da mu lahko spodrsne in pade ter da ga v tistem trenutku ulovimo in mu damo občutek varnosti.
Po naši raziskavi lahko potrdimo Delacatovo teorijo, ki pravi, da se filogeneza ponovi v ontogenezi tudi v primeru plezanja po letveniku navzgor in navzdol. Na podlagi zgoraj navedene trditve zagovornika te teorije smo postavili kriterije in opazovalno listo, kako naj bi potekal razvoj plezanja. Predvidevali smo, da se otrok najprej nauči plezati po letveniku navzgor, in sicer se najprej nauči plezati soročno, nato pleza istostransko in šele na koncu križno. Pri plezanju navzdol je vrstni red enak, vendar otrok po letveniku navzdol lahko pleza na enaki ali nižji stopnji kot po letveniku navzgor. Najkasneje otrok usvoji križno plezanje po letveniku navzdol.