DIPLOMSKA NALOGA
ANA MARIJA ŠUSTER
PREDŠOLSKA VZGOJA
»RAZVOJ PLEZANJA V PREDŠOLSKEM OBDOBJU«
DIPLOMSKO DELO
Mentor: dr. Jera Gregorc, doc. Kandidatka: Ana Marija Šuster
Ljubljana, marec, 2015
Zahvala
Zahvaljujem se mentorici doc. dr. Jeri Gregorc za strokovno pomoč pri izdelavi diplomskega dela. Hvala za potrpežljivost, nasvete in hitre odgovore. Preprost hvala tudi
vsem, ki ste mi kadar koli na moji poti do dokončane diplomske naloge stali ob strani, verjeli, da zmorem in da bom dokončala začeto. S tem sem sama sebi dokazala, da zmorem. Hvala fantu Mitji za potrpežljivost, vse tiste dni, ko me je spodbujal, verjel vame,
vse besede, dejanja, zaradi katerih sem ob njem rasla in začela verjeti vase.
Nekateri v življenju delajo velike korake in jih naredijo malo. Spet drugi delajo majhne korake in jih naredijo veliko. So pa tudi taki, ki korake delajo le v svojih mislih. (Melita Lah)
POVZETEK
Namen diplomske naloge je bil ugotoviti, ali Delecatova teorija premikanja telesnih udov, ki pravi, da se filogeneza ponovi v ontogenezi, drži tudi za plezanje. V prvem delu smo poiskali teoretična spoznanja na področju gibalnega razvoja (Delecatova teorija) o plezanju in poiskali dosedanje raziskave na področju otrokovega gibalnega razvoja.
V drugem delu smo analizirali dobljene podatke, ki smo jih dobili z opazovanjem v vrtcu.
Opazovali smo 120 otrok starosti od dveh do petih let v dveh različnih vrtcih (v enem vrtcu smo opazovali v dveh različnih enotah). V vsakem vrtcu smo opazovali vse starosti otrok, vsake starosti po deset otrok, in sicer pet dečkov in pet deklic. Opazovali smo jih pri plezanju po navpičnem letveniku navzgor in navzdol. Rezultate smo si beležili in jih nato analizirali. Analizirali smo jih glede na postavljene hipoteze, in sicer smo želeli ugotoviti, ali je filogenetsko pogojeno in ali obstaja vzorec, kako se razvija. Primerjali smo rezultate glede na spol, starost in glede na vrtec, iz katerega prihajajo otroci.
Ugotovili smo, da smo v raziskavi zajeli zelo majhen vzorec otrok, zato rezultatov ne gre posploševati.
Pridobljeni rezultati pa kažejo, da vsi otroci bolje plezajo gor kot dol, kar smo tudi predvidevali. Ugotovili smo, da štiriletniki in petletniki v povprečju plezajo na višji stopnji kot otroci stari dve in tri leta. Z našo raziskavo smo tudi ugotovili, da med štiriletnimi dečki in deklicami ni razlike v plezanju po letveniku navzgor in navzdol in da ne obstajajo statistično pomembne razlike glede na vrtec (izkušenjsko bogatejši, revnejši), iz katerega otroci prihajajo.
Ključne besede: plezanje, predšolski otrok, razvoj, gibanje.
ABSTRACT
The purpose of the diploma thesis has been to research if Delecat theory of moving body limbs, which says that phylogenesis repeats in ontogenesis, is true for climbing as well. In the first part of the thesis, we have researched some theoretical findings at the area of motion development (Delecat theory) about climbing and find out about previous researches for the area of child's motion development.
We have analysed the data we have got observing in the kindergarten. We have been observing 120 children aged two to five in two different kindergartens (we have been observing two different units in one kindergarten). We have been observing children of all ages, each age 10 children (five boys and five girls). We have been observing them while they have been climbing the vertical ladder up and down. The results have been noticed and later analysed as well. We have analysed the results according to the stated hypotheses (we wanted to know if it is phytogenetically dependent and if there is a sample how it develops. We have compared the results according to gender, age, and according to the kindergarten where children come from.
We have discovered that the sample of the research has been very small; therefore, we cannot generalize the results. The gained results show that all children climb better up than down, that four-year-olds and five-year-old in average climb on higher level than children from the first age period. The results also show that there is no difference between four- year-old boys and girls in climbing the ladder up and down and that there are no statistically significant differences according to the kindergarten (richer or poorer in experiences) where the children come from.
Keywords: climbing, pre-school child, development, motion.
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 1
2 PREDMET IN PROBLEM ... 2
2. 1 Gibalni razvoj predšolskega otroka ... 2
2. 1. 1. Razvojni mejniki ... 3
2.1.2 Plezanje ... 7
2. 1. 2. 1 Razlike v razvoju med dečki in deklicami ... 8
2. 2 Delacatova teorija premikanja telesnih udov ... 10
2.3 Dosedanje raziskave na področju otrokovega gibalnega razvoja ... 11
3 CILJ DIPLOMSKE NALOGE ... 14
4 HIPOTEZE ... 14
6 METODA DELA ... 15
6.1 Potek ... 15
6.2 Vzorec merjencev ... 15
6.3 Vzorec spremenljivk ... 16
6.4 Metoda obdelave podatkov ... 16
6.5 Način zbiranja podatkov ... 16
7 REZULTATI PO HIPOTEZAH ... 17
8 RAZPRAVA ... 29
9 SKLEP ... 33
9 VIRI IN LITERATURA ... 35
10. PRILOGE ... 39
KAZALO TABEL Tabela 1: Razvojni mejniki na področju gibanja, razporejeni po starosti...4
Tabela 2: Rezultati opazovanja otrok glede na starost in spol...17
Tabela 3: Primerjava rezultatov glede na starost otrok...20
Tabela 4: Primerjava rezultatov glede na spol otroka (v številkah)...22
Tabela 5: Primerjava rezultatov glede na spol otroka (v odstotkih)...23
Tabela 6: Primerjava rezultatov dvoletnikov in triletnikov glede na vrtec, iz katerega prihajajo (v številkah)...26
Tabela 7: Primerjava rezultatov dvoletnikov in triletnikov glede na vrtec, iz katerega
prihajajo (v odstotkih)...26
Tabela 8: Primerjava rezultatov štiri- in petletnikov glede na vrtec, iz katerega prihajajo (v številkah)...28
Tabela 9: Primerjava rezultatov štiri- in petletnikov glede na vrtec, iz katerega prihajajo (v odstotkih)...29
KAZALO GRAFOV Graf 1: Skupno število otrok, razdeljenih po spolu...15
Graf 2: Skupno število otrok, razdeljenih na vrtec, iz katerega izhajajo...16
Graf 3: Primerjava rezultatov glede na starost otrok pri plezanju po letveniku navzgor...21
Graf 4: Primerjava rezultatov glede na starost otrok pri plezanju po letveniku navzdol...21
Graf 5: Rezultati dečkov pri plezanju po letveniku...24
Graf 6: Rezultati deklic pri plezanju po letveniku...24
Graf 7: Primerjava glede na vrtec, iz katerega prihajajo dvo- in triletniki...27
Graf 8: Primerjava glede na vrtec, iz katerega prihajajo štiri- in petletniki...29
1 UVOD
V času študija smo tudi sami začeli spoznavati, kako pomemben je športen način življenja.
Kako zelo je pomembno, da ta način pridobivamo že od otroštva, da nam je gibanje veselje in ne težava. In ravno iz tega razloga smo se odločili, da bomo svojo diplomsko nalogo posvetili raziskavi na tem področju. Ob svojem delu v vrtcih pa smo ugotovili, kako pogosto tudi vzgojiteljice otrokom zaradi bojazni, da ne bi padli, omejujejo ali prepovedujejo plezanje po plezalih, po drevesih, kjerkoli drugje (gozd, park ...) pa plezanja skorajda ni več opaziti.
Iz vsega tega je tudi prišla ideja s pomočjo mentorice, da bi raziskovali razvojno plezanje predšolskih otrok. Samo plezanje po naravnih in umetnih stenah nam ni bilo tako tuje, pri razvojnem plezanju pa smo se poglobili v teorije in odkrili marsikaj nam neznanega in zanimivega. Od tega, da je plezanje ena od naravnih oblik gibanja, da spada med filogenetska pogojena gibanja, kar pomeni, da gre za prirojena gibanja, ki so enotna v razvoju vseh nas (seveda pod pogojem, da razvoj ni moten), do tega, da ima plezanje tudi pozitivne učinke na osebnostne in socialne lastnosti.
V naši diplomski nalogi pa želimo ugotoviti, ali se po analogiji Delacatove teorije razvija tudi plezanje in ali za plezanje velja enak vzorec, kot sta Cemič in Gorenc (2012) za hojo v prispevku Razlike v hoji predšolskih otrok ugotovili za hojo.
V diplomskem delu smo raziskovali razvoj plezanja po letveniku navzdol in navzgor.
Opazovali smo, kako razvoj poteka glede na starost, spol, vrtca iz katerega prihajajo otroci ter kam otroci bolje plezajo: navzgor ali navzdol. Opazovanih je bilo 120 otrok iz dveh različnih vrtcev. V enem vrtcu smo opazovali v dveh enotah. Iz vsakega vrtca (ali enote vrtca) je bilo opazovanih 40 otrok, iz vsake starosti po 10 otrok od dveh do petih let. Od tega je bilo polovico deklic in polovico dečkov.
Med pisanjem diplomske naloge smo ugotovili, da je zelo pomembno, da otroku pustimo, da sam preizkuša svoje meje. Seveda mu moramo ponuditi različne gibalne dejavnosti, vendar mu ob tem ne smemo postavljati omejitev, ampak ga moramo samo ustrezno varovati.
2 PREDMET IN PROBLEM
2. 1 Gibalni razvoj predšolskega otroka
Gibalni razvoj je proces, ki omogoča, da posameznik v svojem življenju prehaja na višjo raven razvoja gibalnih sposobnosti in s tem doseganja zahtevnejših gibalnih znanj. Seveda so le-ta v soodvisnosti in interakciji z okoljem (Pišot in Planinšec, 2005).
Gibalni razvoj je zelo izrazita oblika in funkcija psihofizičnega razvoja, ki se začne že v predporodni dobi in se ves čas izpolnjuje. Predvsem pa je človekov gibalni razvoj zelo izrazit v prvih treh letih življenja. Že v prvih dveh letih otrok doseže take gibalne sposobnosti, ki jih ni sposobno nobeno drugo bitje in se kažejo v tem, da se postavi na noge in hodi pokončno (Horvat in Magajna, 1989).
Pri gibalnem razvoju gre za zorenje živčnega sistema, mišic, kosti, razvoj telesnih proporcev (razvoj zgornjega in spodnjega dela telesa) in učenje sočasnega koordiniranja različnih mišičnih skupin. To pomeni, da je za usvojitev neke gibalne sposobnosti potreben razvoj celotnega telesnega ustroja (Cemič, 1997).
V začetnem obdobju poteka gibalni razvoj v cefalo-kavdalni smeri, pri tem je otrok najprej sposoben nadzirati gibanje glave, nato trupa in šele nato nog ter v proksimo-sistalni smeri, kar pomeni, da lahko otrok najprej nadzira gibanje tistih delov telesa, ki so bližje hrbtenici, kasneje pa tudi vse bolj oddaljenih (Cemič, 1997).
Gibalni razvoj pri večini otrok poteka v točno določenem zaporedju, kdaj in kako hitro otrok usvoji določeno gibalno obliko vedenja, pa je odvisno od vsakega posameznika. Pri tem sam gibalni razvoj ne pomeni le usvajanja posameznih določenih gibov, ampak se vse pridobljene gibalne spretnosti z razvojem postopno prilagajajo in združujejo v vse bolj celovite sisteme gibalnih dejavnosti, ki predstavljajo zapletenejše in učinkovitejše načine raziskovanja in nadzorovanja okolja. V razvoju grobih gibov otrok najprej usvoji posamezne gibe zgornjih in spodnjih okončin, nato pa te gibe združi v hojo; razvoj nadzora nad glavo in zgornjim delom trupa omogoča sedenje z oporo. Reorganiziranje preprostih
gibov v bolj celovite in zahtevne pa se kaže tudi v razvoju drobnih gibov (Marjanovič Umek, 2004).
Z učenjem gibalnih sposobnosti ne smemo prehitevati samega otrokovega razvoja, ki je odvisen od vsakega posameznika, saj ima vsak človek svoj tempo razvoja, ki ga določa posameznikova »biološka ura« (Gallahue, Ozmun in Goodway, 2011). Kajti če tega ne bi upoštevali, bi bil lahko s tem ves trud, da otrok usvoji določeno znanje, zaman.
2. 1. 1. Razvojni mejniki
V nadaljevanju podajamo mnenja različnih avtorjev, kaj so mejniki.
V prvem letu življenja pridobi otrok splošni nadzor nad svojim telesom, nič več ni mlahav in lahko se giblje po svoji volji. Čeprav se niti dva dojenčka ne razvijata na isti način, obstajajo pri telesnem razvoju neka splošna pravila, ki veljajo za vse. Imenujemo jih mejniki telesnega razvoja. Marjanovič Umek v svoji knjigi nadaljuje tudi, da so mejniki dosežki, ki se pojavijo po napovedljivem zaporedju, s tem pa omogočajo usvajanje bolj zahtevnih in celovitih oblik vedenja in gibanja (Marjanovič Umek, 2004).
Stoppard (1992) pravi, da se mejniki pojavljajo v enakem zaporedju in da je hitrost razvoja redkokdaj enakomerna (včasih je hitra, potem pa se počasi umirja). Da otrok razvije določeno sposobnost, mora izginiti primitivni refleks. Kot smo že prej navedli, trditev A.
Cemič tudi Stoppard trdi, da razvoj vedno poteka v dveh smereh: v cefalo-kavdalni in v proksimo-sistalni smeri. Ker gibanje in koordinacijo nadzirajo možgani, morajo biti najprej pripravljeni otrokovi možgani in šele nato lahko doseže določen mejnik. Ko otrok obvlada novo veščino, se včasih zdi, da je pozabil tisto, kar se je naučil prej, in sicer preprosto zaradi tega, ker se je osredotočil na novo. Pravi pa tudi, da na mejnike lahko vpliva tudi otrokova osebnost.
Tabela 1 prikazuje razvojne mejnike na področju gibanja, razporejene po starosti (Ivič, 2002; Kosmač, 2010; Woolfson, 2001; Van Harrewegen, 2004).
Tabela 1: Razvojni mejniki na področju gibanja razporejeni po starosti
Starost Mejniki na področju gibanja
1 leto
Otrok se kobaca, hodi ob opori. V roki zna držati predmete, žlico drži samostojno in stresa vse manj hrane.
Vzpne se na prste in stegne. Obvlada plazenje. Spleza na prvo stopnico in se zdriča navzdol. Skloni se k predmetu na tleh, medtem ko stoji ob opori.
2 leti
Otrok samostojno hodi, zna teči, a se ne zna hitro obračati ali ustaviti, začne dojemati ritem, brez opore pobere predmet s tal, po stopnicah hodi gor in dol ob opori, pri čemer postavlja obe nogi na vsako stopnico. Meče in pobira predmete, niza kroglice na nit, gradi stolp iz kock, riše spiralne čačke, žogo lovi nespretno. Hodi nazaj, med hojo prenaša velike predmete, odskoči sonožno od tal, a pogosto pade. Obvlada plezanje na visok stolček in z njega. Pleza po toboganu in se spusti po njem. Stopi preko ovire.
3 leta
Po stopnicah se spušča brez opore (uporablja izmenično eno in drugo nogo), sonožno poskakuje, hodi po prstih in peti, naprej in nazaj, teče stabilno in hitro, nekaj sekund lahko stoji na eni nogi. Zna voziti tricikel. Gnete, nenatančno reže s škarjami, zlaga kocke v niz, oponaša risanje kroga, vodoravne in navpične črte, razporedi tri like v okvirčke, riše z vodenimi barvicami. Zna jesti z vilicami.
Skače tudi v daljino, globino, višino (ta mu še dela težave). Brcne in vrže veliko žogo. Se guga na gugalnici, poskuša voziti tricikel. Pleza že višje, spoznava, kaj je mogoče in kaj ne, predvsem pa, kaj mu je dovoljeno, a kljub temu še nima strahu pred višino.
4 leta
Otrok koraka v ritmu glasbe, hodi po ravni črti z eno nogo pred drugo, sestopa po stopnicah, skoči z druge stopnice, preskoči oviro, pleza, v teku brcne žogo.
Skače po eni nogi, a ima pri tem še težave, sonožno preskoči predmete in pristane sonožno. Teče, starta in se ustavi. Vozi tricikel, kolo s koleščki, skiro. Pri spretnosti z žogo je precej okoren, žoga mu še velikokrat pade na tla, metanje in lovljenje mu še povzročata težave. Nezanesljivo pleza po stopnicah, lestvi, vendar ima težave s sestopom, ker ne zna pravilno postavljati nog.
5 let
Otrok teče in pri teku menja smer, poskakuje po eni nogi, stoji na prstih, skače s kolebnico, z obema rokama ujame majhno žogo. Reže s škarjami.
Hoja postane enakomerna, tek je dinamičen, sproščen, prožen, izveden v ritmu in tempu, hitro spreminja smer.
Napreduje pri izvajanju osnovnih dejavnosti z žogo; uspešno lovi, z razdalje treh metrov zadeva različne cilje;
poskuša potiskati žogo ob tla. Pleza zanesljivo in pogumno. Sproščeno se
giblje v vodi tako, da teka, se potaplja, skače v vodo.
6 let
Otrok vozi kolo, sonožno poskakuje s kolebnico, ujame in v smeri vrže žogo.
Reže in lepi preproste like, uporablja šilček, zabija s kladivom, navija nit na tulec, je popolnoma samostojen pri oblačenju – zaveže vezalke s pentljo.
Hoja je ravna in enakomerna, hojo in tek uskladi z metanjem, lovljenjem, odbijanjem, vodenjem, meti so daljši, natančnejši, pri prehodu iz teka v skok se pred oviro več ne ustavi, ampak gibanje poveže v celoto, skloni se do tal brez upogiba kolen, hodi po gredi in vzpostavlja ustrezno ravnotežje, s pomočjo izvaja kompleksnejše gibe, kot so stoja na lopaticah, valjanje prek prečne osi, premet vstran, stoja na rokah, razovka. Poskusi se kotalkati, rolati, drsati, spretnejši je pri vožnji z malim kolesom. Otrok postane močnejši in večji, kar mu pomaga, da pleza višje in na različne objekte. Pri tej starosti tudi že razume, zakaj določena tehnika plezanja deluje bolje.
Otrok poskuša do tretjega leta usvojiti vse naravne oblike gibanja, kot so hoja, tek, poskoki, skoki, plazenje, lazenje, plezanje, dvigovanje, nošenje, valjanje, potiskanje, kotaljenje, vlečenje, metanje, lovljenje, vese. Vendar pa je treba povedati še, da so gibanja v tem obdobju še površna in negotova. Nato pa vse tja do šestega leta otrok v svojem gibalnem razvoju silovito napreduje. Svoja usvojena gibanja izpopolnjuje, izboljšuje in njegovo gibanje je vse bolj spretno, smotrno in gospodarno (Videmšek in Visinski, 2001).
2.1.2 Plezanje
Plezanje sodi med filogenetsko pogojena gibanja, gre za prirojena gibanja, ki so enotna v razvoju vseh nas, seveda pod pogojem, da razvoj ni moten (Cemič, 1997).
Naravne oblike gibanja so najosnovnejša gibanja, ki človeku omogočajo dejavno in kakovostno življenje. Te osnovne gibalne strukture so se razvile skozi filogenezo človeške vrste, zato jih imenujemo filogenetska gibanja (hoja, tek, plazenje, plezanje, lazenje, skoki ...), na njihovi osnovi pa so se razvila ontogenetska gibanja (kolesarjenje, rolanje, smučanje, športno plezanje ...). Ta gibanja so naučena in se razvijajo, če jih izvajamo. Niso samo osnova za športno dejavnost, ampak so tudi življenjsko uporabna gibanja, s katerimi se dviguje kakovost življenja (Pistotnik, 1999).
Človek že od nekdaj rad pleza. V davnini je bila to njegova življenjska potreba, saj je vzorec plezanja uporabljal za iskanje hrane, na drevesih si je gradil bivališča, iskal zavetje pred plenilci in visoko s krošenj oprezal za plenom (Moscha, 2008).
Pravimo, da je plezanje eno od naravnih oblik gibanja. Kot smo že omenili, to pomeni, da spada med najosnovnejša gibanja človeka, ki se pojavijo v razvoju, ne glede na to, ali se jih učimo ali ne (Pistotnik, 1999). Kot filogenetsko gibanje se plezanje pojavi še pred hojo. Še preden otrok shodi, že pleza na višje predmete (Videmšek in Visinski, 2001). Plezanje kot naravno obliko gibanja uvrščamo v skupino lokomocij, kamor spadajo vsa premikanja telesa v prostoru (Pistotnik, 2003).
Leskošek (2003) pravi, da je plezanje gibanje po strmem terenu, kjer poleg nog uporabljamo tudi roke.
Samo plezanje se pojavi že zelo zgodaj. Opazimo ga že takoj po tem, ko otrok usvoji plazenje in začne pozornost usmerjati k višjim predmetom, do koder mora splezati.
Plezanje v tistem pravem pomenu pa se začne, ko otrok shodi, postane močnejši in okretnejši. Pri plezanju gre za premikanje vadečega v različnih vesah ob pomoči okončin.
Samo plezanje je treba otroku predstaviti postopoma. Najprej naj pleza na nižje elemente, plezala in strmine, katere postopoma zvišujemo. Telesno močnejši otroci lahko intenzivnost vadbe povečajo s plezanjem z lahkimi bremeni, različnimi načini prijemanja, povečanjem števila ponovitev, hitrostjo in izbiro zahtevnejših plezal. S plezanjem vplivamo na moč rok, ramenskega obroča, ravnotežje, koordinacijo, gibljivost in na natančnost (Moscha, 2008).
Plezanje ima pozitivne učinke tudi na osebnostne in socialne lastnosti. Otrok pridobiva na samozavesti, odločnosti, koncentraciji, povečanju frustracijske tolerance, zmanjšanju
agresivnosti, učenju smiselnega ravnanja in hkrati razvija gibalne spretnosti, s katerimi si lahko pomaga pri premagovanju zaprek v naravi (Jereb, 2012).
Predšolski otroci se še ne zavedajo posledic plezanja na določen objekt ali čezenj. Plezajo zaradi potrebe po odkrivanju svoje okolice in pregledu nad njo, plezajo, ker želijo razvijati svoje motorične sposobnosti, kolikor so zmožni, ker se imajo željo pokazati pred drugimi in ker želijo priti na drugo stran objekta, ker želijo čutiti zmagoslavje, ko so na vrhu objekta, ko imajo vse pod seboj. Zaradi tega sodi plezanje tudi v fantazijske igre otroka (Van Harrewegen in Molenbroek, 2004).
Moscha (2008) pa navaja več različnih oblik plezanja, in sicer:
§ plezanje po žrdi,
§ plezanje po vrvi,
§ plezanje po vrvni lestvi,
§ plezanje po lestvi,
§ plezanje po letveniku,
§ plezanje na soplezalca,
§ plezanje po drevesu in
§ plezanje na plezalnem poligonu.
2. 1. 2. 1 Razlike v razvoju med dečki in deklicami
Rajtmajer (1993) je raziskoval gibalne sposobnosti pri dečkih in deklicah, starih med pet ter pet in pol let. Pri vsakem spolu je izoliral trinajst faktorjev. Ugotovil je, da med dečki in deklicami ni nikakršnih razlik v eksplozivni moči iztegovanja rok, v sekvencionalni hitrosti, v sposobnosti kortikalne regulacije gibanja, sposobnosti reorganizacije gibalnih stereotipov in ravnotežju na eni nogi. Delne razlike so bile v repetitivni moči nog, v funkcionalni sposobnosti teka na tristo metrov in v sposobnosti manipuliranja z žogo.
Razlike med dečki in deklicami pa so se kazale v strukturi skočne moči, repetitivne moči trupa, kinetičnega reševanja prostorskih problemov, koordinacije rok in preciznosti.
Kosinac (1999) je na vzorcu 120 otrok (60 dečkov in 60 deklic), starih pet let, ugotovil statistično značilne razlike glede na spol v večini testov gibalnih sposobnosti. Dečki so
dosegali boljše rezultate v testih teka na eno minuto, eksplozivni moči, hitrosti, preciznosti in koordinaciji. Deklice pa so bile boljše v testih ravnotežja in gibljivosti.
Morris, Williams, Atwater in Wilmore (1982) so v svojo raziskavo vključili otroke, stare od 3 do 6 let, ugotovili pa so, da so dečki dosegli statistično boljše rezultate pri testih, kjer so bili vključeni meti žoge, deklice pa so bile statistično boljše pri testih, ki merijo statično ravnotežje. Ugotovili so tudi, da so petletni dečki statistično boljši v hitrostnem teku (Zajec, Videmšek, Karpljuk in Štihec, 2009).
Finn, Johannsen in Specker (2002) so raziskovali fizično aktivnost otrok v vrtcu. V raziskavo so vključili 214 otrok v starosti tri do pet let. Opazovali so jih dva dni ter ugotovili, da so bili dečki precej bolj fizično aktivni kot deklice. V intenzivni aktivnosti so dečki preživeli 5,2 % časa, deklice pa 4,5 %.
Bala (2003) je analiziral kvantitativne razlike v gibalnih sposobnostih dečkov in deklic v predšolskem obdobju. Uporabljene so bile tri telesne mere in sedem gibalnih testov.
Njegova raziskava je še posebej pomembna, saj je bila izvedena parcializacija spremenljivk gibalnih testov glede na starost otrok in njihovo telesno zgradbo. Razlike med spoloma je analiziral s kanonično diskriminatorno analizo. Kvantitativne razlike kažejo, da so v testih za ocenjevanje eksplozivne moči in funkcionalne koordinacije dečki dosegli značilno višje rezultate. Dekleta so dosegla višje rezultate v testih gibljivosti.
Omerzova (2004) je na vzorcu 72 otrok ugotovila, da so deklice in dečki, stari pet in pol let, po gibalnih sposobnostih zelo izenačeni. Dečki in deklice se statistično razlikujejo le v rezultatih testa teka na tristo metrov, kjer so bili dečki hitrejši od deklic.
Đorđić, Bala, Popovič in Sabo (2006) so na vzorcu 333 otrok, starih 6 do 7 let, dokazali statistično značilne razlike v gibalnih sposobnostih glede na spol. Dečki so praviloma dosegli boljše rezultate, razlika pa je bila značilna v sedmih od šestnajstih testov gibalnih sposobnosti.
Na splošno velja, da so dečki hitrejši pri nalogah, za katere je potrebna moč in hitrost, medtem ko deklice hitreje izvajajo spretnosti, ki zahtevajo natančnejše gibanje z rokami (Pišot in Planinšec, 2005). Če pogledamo na razlike med spoloma z morfološkega vidika,
Pišot in Planinšec (2005) pravita, da naj bi bili dečki v predšolskem obdobju praviloma nekoliko višji in težji od deklic. Deklice istih let pa naj bi imele nekoliko nižji indeks telesne mase kot dečki.
Rezultati različnih raziskav pa so pokazali, da v določenih pogledih dosegajo nekoliko višjo raven gibalne učinkovitosti deklice (npr. v fini motoriki, ravnotežju), v drugih pa dečki (npr. pri koordinaciji gibanja celega telesa, gibljivost, moči, vzdržljivosti), sicer pa so razlike nepomembne (Videmšek, 1996; Pišot in Planinšec, 2005; Videmšek, Štihec in Karpljuk, 2008).
Prav tako je Pajenk (2010), ki je v svojem diplomskem delu raziskovala gibalne sposobnosti štiri- do šestletnih dečkov in deklic iz Športnega društva Svizec prišla na podlagi osnovnih statističnih parametrov in t-testa do zaključkov, da med štiri- do šestletnimi dečki in deklicami obstajajo razlike, vendar niso dovolj velike, da bi lahko bile statistično značilne, razen pri metu žogice. Pri petletnih dečkih in deklicah je bila statistična značilnost na meji pri nalogi tek na 200 metrov.
2. 2 Delacatova teorija premikanja telesnih udov
Angleški avtor Delacato je teorijo premikanja telesnih udov v literaturi naslonil na hojo.
Ker pa je plezanje enako filogenetsko pogojeno kot hoja, predvidevamo, da bo potekalo na enak način (najprej soročno, nato istostransko in na koncu križno).
Razvoj hoje je Delacato (1970) prikazal s pomočjo živalskega debla na naslednji način:
1. Gibanje trupa pri novorojenčku je primerljivo s plavalnimi gibi rib. Za te gibe naj bi bili odgovorni medularni deli možganov (podaljšana hrbtenjača).
2. Homolateralno (istostransko) plazenje (plazenje na način, da sta roka in noga pokrčeni na tisti strani, kamor je obrnjena tudi glava, na drugi strani pa iztegnjeni) je primerljivo s plazenjem dvoživk. Za te gibe naj bi bilo odgovorno možgansko deblo.
3. Križno kobacanje (gibanje s pokrčeno roko in iztegnjeno nogo na tisti strani, kamor je obrnjena glava, in ravno obratno na drugi strani) je primerljivo z gibanjem plazilcev. Za te gibe naj bi bili odgovorni mali možgani.
Okorna hoja (hoja brez križnega vzorca) je podobna gibanju primatov. Takšna hoja naj bi predstavljala začetke funkcioniranja možganske skorje.
Križni vzorec hoje je oblika izključno človekovega gibanja in predstavlja zrelo delovanje možganske skorje. Razvoj vsake stopnje je odvisen od razvoja predhodnih stopenj. Vsaka stopnja tako predstavlja kritično točko v otrokovem razvoju, saj je bistvena za izoblikovanje oziroma prehod na naslednjo stopnjo. To pomeni, da mora otrok obvladati raven določene stopnje, da bi lahko primerno usvojil naslednjo, sicer bo imel težave pri hoji. Na podlagi teh ugotovitev naj bi se usvojitev višje stopnje zgodila šele, ko bi bila zadovoljivo usvojena prejšnja stopnja (Cohen, Birch in Taft, 1970)
Delacato (1970) v svoji teoriji trdi, da se filogeneza ponovi v ontogenezi. Filogenetska gibanja so tista, ki so značilna za vrsto in je vpliv nanje minimalen, pojavijo pa se v razvoju vsakega človeka. Ontogenetska gibanja pa so tista, na katera lahko vplivamo z učenjem, značilna so za posameznika. To pomeni, da se otrok ne bo naučil nekega gibanja, če mu to ni ponujeno (Cohen, Birch, Taft, 1970).
Zagovornik te teorije trdi, da je razvoj vsake stopnje odvisen od razvoja predhodnih stopenj. Temu primerno vsaka stopnja predstavlja kritično točko v razvoju, saj je pogoj, da se naslednja stopnja sploh lahko razvije. To pomeni, da če križno kobacanje ni bilo usvojeno v zadovoljivi meri, bo imel otrok težave s hojo. Na podlagi teh ugotovitev naj bi se usvajanje višje stopnje zgodilo šele, ko je bila zadovoljivo usvojena prejšnja stopnja.
2.3 Dosedanje raziskave na področju otrokovega gibalnega razvoja
Sistematično proučevanje otrokovega celostnega razvoja (prav tako pa tudi gibalnega razvoja) se je začelo v začetku 20. stoletja. Najprej so pokazali interes za proučevanje razvojni psihologi, saj jih je zanimal otrokov celostni razvoj in s tem tudi gibanje (Haywood, Robertson, Getchell, 2012).
Arnold Gesell, eden izmed bolj prepoznavnih raziskovalcev začetnega obdobja, je gibalni razvoj razlagal v pogojenosti z dednim zapisom in zorenjem živčnega sistema, vendar je trdil, da vloga okolja ni izrazita. Nekaj let za tem je proučeval vlogo izpostavljenosti okoljskim dejavnikom, in sicer na podlagi preučevanja enojajčnih dvojčkov. Njegova
ugotovitev je bila, da je dvojček, ki je imel izkušnjo treninga v okolju, hitreje napredoval v razvoju testnih gibalnih struktur (Gesell in Thompson povzeto po Haywood, Robertson in Getchell, 2012).
Mary Shirley McGraw (povzeto po: Haywood, Robertson in Getchell, 2012) je prav tako kot drugi raziskovalci tega časa svoje raziskave utemeljevala na način opisa razvojnih struktur. Tako je opisala pet razvojnih stopenj: pasivni nadzor drže, nadzor drže celotnega telesa in neusmerjena aktivnost, aktivnost celotnega telesa, lokomocija skozi plazenje in lazenje ter nadzor drže s hojo. Prav ona je tudi opisala mnoge značilnosti otroške hoje.
Marty McGrav (povzeto po: Haywood, Robertson in Getchell, 2012) je znanstvenica iz skupine ameriških znanstvenikov, ki so resno pristopili k preučevanju gibalnega razvoja otrok. Svojo pozornost je posvetila razvoju in opisovanju posameznega gibalnega vzorca do zavedne stopnje (opisala je plavanje s stopnjami). Bila pa je tudi prva, ki je gibanje delila na filogenetsko in ontogenetsko. Filogenetsko pogojeno je opisala gibalno obnašanje do stopnje pokončne drže in hoje.
V 70-ih letih prejšnjega stoletja pa se je pri znanstvenikih začel razvijati pristop, ki je bil usmerjen v pojasnjevanje procesno usmerjenih sprememb, kar je pomenilo, da so znanstveniki prenehali opisovati gibalni razvoj in začeli s pojasnjevanjem le-tega (Clark in Whitall, 1989).
Raziskave gibalnega razvoja otrok v današnjem času potekajo v različnih smereh, ki jih je odprla zgodovina raziskovanja gibalnega razvoja. To sta ciljno usmerjeno opisno raziskovanje in procesno usmerjenje opisnega raziskovanja.
Novejše raziskave se usmerjajo v poučevanje anatomsko-fizioloških osnov zaradi razvoja tehnologije in metodoloških pristopov ter analize gibalnega vedenja. Plevnik v svoji doktorski disertaciji trdi, da lahko le ob hkratnem proučevanju življenjskega sloga, količine gibalno športne aktivnosti (GŠA) in povezav z drugimi dimenzijami otrokovega razvoja gibalni razvoj celostno analiziramo in pojasnjujemo (Plevnik, 2014).
V Sloveniji je bil prvi raziskovalec s področja otrokovega gibalnega razvoja Šturm, ki je opravil faktorsko analizo gibalnih testov. Pri tem je izločil osem hipotetičnih dejavnikov na vzorcu merjenja otrok, ki so bili stari od osem do dvanajst let (Šturm, 1970).
Nekaj let kasneje sta Šturm in Strel (Strel in Šturm, 1981) uvedla enoten informacijski sistem za ugotavljanje, spremljanje in vrednotenje gibalnih sposobnosti in morfoloških značilnosti šolske mladine.
Cemičeva in Videmškova (1991) sta primerjali dva različna modela obravnavanja gibalnih sposobnosti otrok, starih pet in pol. Na podlagi Guttman-Kaiserovega kriterija sta izolirali šest latentnih razsežnosti: koordinacijo gibanja celotnega telesa, sposobnost realizacije ritmičnih gibalnih struktur, dinamično ravnotežje, hitrost enostavnih gibov, gibljivost in moč. Nato pa sta še na osnovi strožjega PB-kriterija izolirali štiri: koordinacijo gibanja celotnega telesa, hitrost enostavnih gibov, dinamično ravnotežje in statično ravnotežje.
Herrewegen in Molenbroek (2005) poročata, da na Nizozemskem letno kar 2400 otrok potrebuje zdravniško oskrbo zaradi različnih poškodb pri plezanju. Neusvojeni ali napačno usvojeni gibalni vzorci v otroštvu vplivajo na neprimerno ali neredno gibalno športno aktivnost v odraslosti. Pomanjkljiva prilagoditev in razvoj skeletno-mišičnega sistema lahko imata številne negativne posledice, ki se kažejo v kakovosti življenja in delovni učinkovitosti posameznika, predvsem pa v njegovem zdravju (Plevnik, 2014).
Gibalna testna naloga, ki bi vsebovala elementarne gibalne vzorce plezanja, ni vključena v nobeno izmed znanih baterij gibalnih testov. Omenjeno dejstvo je verjetno glavni razlog, da sta bila razvoj in pojavnost elementarno gibalnih vzorcev plezanja v preteklosti izredno redko preučevana (Plevnik, 2014).
Na podlagi teorij, ki so bile navedene v teoretičnem delu, Delecatove teorije in ugotovitve C. Alenka in Gorenc A. za hojo, ki sta ugotovili, da se hoja razvija kot pristopanje leve k desni nogi in obratno, nato enostransko in na koncu križno. Kot tudi Delecato v svoji teoriji trdi, da se vsa osnovna gibanja tako razvijajo, želimo ugotoviti, ali Delecatova teorija premikanja telesnih udov drži tudi pri plezanju.
3 CILJ DIPLOMSKE NALOGE
V skladu s predmetom in problemom naše raziskave smo si zastavili naslednja cilja:
– ugotoviti, ali je plezanje v predšolskem obdobju filogenetsko pogojeno in ali se razvija po vnaprejšnjem vzorcu;
– ugotoviti razvoj plezanja glede na smer plezanja.
4 HIPOTEZE
V skladu s cilji raziskave smo oblikovali naslednje hipoteze:
Hipoteza 1: Predpostavljamo, da se razvojno najprej pojavi plezanje navzgor.
Hipoteza 2: Predvidevamo, da bodo starejši otroci dosegli višjo stopnjo plezanja.
Hipoteza 3: Predvidevamo, da med enako starimi deklicami in dečki ni razlik v plezanju.
Hipoteza 4: Predvidevamo, da bodo otroci, stari dve leti in tri leta, ki prihajajo iz
izkušenjsko bogatejšega vrtca, bolje plezali od tistih, ki prihajajo iz izkušenjsko revnejšega vrtca.
Hipoteza 5: Predvidevamo, da bodo otroci, stari štiri let in pet let, ki prihajajo iz
izkušenjsko bogatejšega vrtca, bolje plezali od tistih, ki prihajajo iz izkušenjsko revnejšega vrtca.
Hipoteze smo potrjevali oziroma zavračali s 5 % tveganjem (p ≤ 0,05).
6 METODA DELA
6.1 Potek
Uporabili smo kvalitativno metodo pedagoškega raziskovanja, zato smo pripravili opazovalno lestvico, ki temelji na Delacatovi teoriji premikanja telesnih udov. Z ocenjevalno lestvico smo opazovali, ali otrok pleza soročno (s prijemanjem na isto lestev), ali otrok pleza istostransko (leva roka in leva noga hkrati), ali otrok pleza križno (nasprotna roka in nasprotna noga). Opazovali smo plezanje po navpičnem letveniku navzgor in navzdol.
Opazovali smo v naslednjih vrtcih:
Vrtec Lavra (Murska Sobota),
Vrtec Antona Medveda Kamnik, enota Rožle (Kamnik), Vrtec Antona Medveda Kamnik, enota Cepetavček (Nevlje).
6.2 Vzorec merjencev
Vzorec raziskave je nenaključen, in sicer priložnosten. Opazovali smo predšolske otroke, stare od dve do pet let, ki smo jih izbrali naključno. Opazovali smo 120 predšolskih otrok, od tega 60 deklic in 60 dečkov. Otrok, ki smo jih opazovali v izkušenjsko bogatejšem vrtcu, je 80, otrok, ki smo jih opazovali iz izkušenjsko revnejšega okolja, je 40.
Graf 1: Skupno število otrok razdeljenih na spol
50%
50% Dečki
Deklice
Graf 2: Skupno število otrok, razdeljenih na vrtec, iz katerega izhajajo
6.3 Vzorec spremenljivk
Uporabili smo kvalitativno metodo raziskovanja, zato smo pripravili opazovalno lestvico, ki je temeljila na Delacatovi teoriji premikanja telesnih udov. Z ocenjevalno lestvico smo opazovali, ali otrok pri plezanju uporablja soročno tehniko s prijemanjem iste letve (1 T) ali pleza istostransko (leva roka in leva noga hkrati (2 T)) in ali otrok pleza križno (desna roka in leva noga in obratno (3 T)).
Opazovalno lestvico smo uporabili v dveh različnih gibalnih nalogah, in sicer plezanju po letveniku navzgor in plezanju po letveniku navzdol (Priloga: kriterij opazovanja).
6.4 Metoda obdelave podatkov
Podatke smo obdelali s statističnim paketom SPSS (Statistical Package for The Social Sciences). Uporabili smo podprogram Frequencies za izračun frekvence posameznih odgovorov. Za izračun opisne statistike smo uporabili podprogram Descriptives, za ugotavljanje vrednosti pa podprogram Crosstabs (hi-hvadrat - 𝑥!). Statistično značilnost smo preverjali na ravni 5-odstotnega tveganja (P ≤ 0,05).
6.5 Način zbiranja podatkov
Podatki bodo zbrani s pomočjo opazovalne lestvice, ki bo izdelana za ugotavljanje razlik v plezanju predšolskih otrok. Otroke bomo z njo testirali in ugotovili razlike v plezanju po navpičnem letveniku navzgor in navzdol. Način zbiranja podatkov bo izveden v skladu z
67 %
33 % Izkušenjsko
bogatejši vrtec Izkušenjsko revnejši vrtec
7 REZULTATI PO HIPOTEZAH
Rezultate bomo predstavili po hipotezah s kvalitativnim merskim instrumentom. To pomeni, da smo naredili opazovalno listo, v katero smo vpisovali svoja opazovanja.
Hipoteza 1: Predpostavljamo, da bodo vsi otroci bolje plezali navzgor kot navzdol.
Tabela 2: Rezultati opazovanja otrok s starostjo in spolom Spol Starost Plezanje navzgor Plezanje navzdol
2 2 1 1
2 2 1 1
2 2 1 1
2 2 2 1
2 2 1 1
1 2 2 1
1 2 1 1
1 2 2 1
1 2 1 1
1 2 1 1
2 3 2 1
2 3 2 2
2 3 2 2
2 3 3 2
2 3 3 3
1 3 2 2
1 3 2 2
1 3 3 2
1 3 3 2
1 3 1 1
2 4 3 2
2 4 3 3
2 4 3 3
2 4 3 3
2 4 2 2
1 4 3 3
1 4 3 3
1 4 2 2
1 4 3 3
1 4 3 2
2 5 3 2
2 5 3 3
2 5 3 3
2 5 3 3
2 5 2 2
1 5 3 3
1 5 3 3
1 5 2 2
1 5 3 3
1 5 3 2
2 2 1 1
2 2 1 1
2 2 1 1
2 2 1 1
2 2 1 1
1 2 1 1
1 2 1 1
1 2 1 1
1 2 1 1
1 2 1 1
2 3 1 1
2 3 1 1
2 3 2 1
2 3 2 2
2 3 2 2
1 3 2 2
1 3 2 1
1 3 1 1
1 3 1 1
1 3 2 2
2 4 2 1
2 4 3 3
2 4 2 2
2 4 3 2
2 4 3 3
1 4 2 2
1 4 2 2
1 4 2 1
1 4 3 3
1 4 2 2
2 5 3 3
2 5 3 2
2 5 3 3
2 5 2 2
2 5 3 3
1 5 3 2
1 5 3 3
1 5 2 2
1 5 3 3
1 5 3 3
2 2 1 1
2 2 1 1
2 2 2 2
2 2 2 1
2 2 2 2
1 2 1 1
1 2 1 1
1 2 2 1
1 2 2 2
1 2 2 2
2 3 2 2
2 3 2 1
2 3 3 2
2 3 3 3
2 3 2 2
1 3 2 1
1 3 3 2
1 3 3 2
1 3 2 2
1 3 2 1
2 4 3 3
2 4 3 3
2 4 2 2
2 4 2 2
2 4 3 3
1 4 3 3
1 4 3 2
1 4 2 2
1 4 2 2
1 4 2 1
2 5 3 3
2 5 3 3
2 5 3 3
2 5 3 2
2 5 3 3
1 5 3 3
1 5 3 2
1 5 3 3
1 5 3 2
1 5 3 3
Iz tabele lahko razberemo, da nihče od otrok ne pleza navzdol z boljšo tehniko kot navzgor. To vidimo po tem, da imajo otroci pri plezanju navzdol enako ali manjšo »oceno«
pri plezanju navzdol kot navzgor.
Hipoteza 2: Predvidevamo, da bodo starejši otroci dosegli višjo stopnjo plezanja.
Tabela 3: Primerjava rezultatov glede na starost otrok Smer
plezanja Soročno Istostransko Križno Dvo- in
triletniki
gor 43 % 43 % 14 %
dol 62 % 35 % 3 %
Štiri- in petletniki
gor 0 % 25 % 75 %
dol 5 % 40 % 55 %
Graf 3: Primerjava rezultatov glede na starost otrok pri plezanju po letveniku navzgor
Graf 4: Primerjava rezultatov glede na starost otrok pri plezanju po letveniku navzdol
Zaradi premajhnega števila otrok na posamezni stopnji plezanja ne moremo izračunati Hi- kvadrata preizkusa, ki bi nam povedal, ali so razlike statistično značilne.
Lahko pa iz grafa razberemo, da večina otrok starih dve in tri leta pleza soročno tehniko plezanja ali istostransko tehniko plezanja po letveniku navzgor, saj je rezultat enak pri obema načinoma plezanja (43 %). Za plezanje navzdol pa večina otrok starih dve in tri leta
43% 43%
14%
0%
28%
72%
0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
70%
80%
Soročno Istostransko Križno
Dvo-‐ in tri letniki Štiri-‐ in petletniki
62%
35%
3%
5%
40%
55%
0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
70%
Soročno Istostransko Križno
Dvo-‐ in tri letniki Štiri-‐ in petletniki
uporablja soročno tehniko plezanja (62 %). Istostransko pa jih pleza po letveniku navzdol le še 35 % opazovanih otrok starih dve in tri leta. Več kot polovica (75 %) otrok starih štiri in pet let pleza križno tehniko po letveniku navzgor. 14 % otrok starih dve in tri leta že pleza križno tehniko po letveniku navzgor. Otrokov starih štiri in pet let pa po letveniku navzdol križno pleza dobra polovica vseh opazovanih otrok (55 %). Soročne tehnike plezanja po letveniku navzdol pa otroci starih štiri in pet let ne uporabljajo več. Po letveniku navzdol otroci starih dve in tri leta in otroci stari štiri in pet let plezajo procentualno skoraj enako, in sicer 5 % več otrok starih štiri in pet let pleza to tehniko po letveniku navzdol kot starih dve in tri leta. Prav tako lahko opazimo, da razlike so, saj otroci stari štiri in pet let plezajo na višji stopnji (več otrok pleza križno in istostransko) plezanja kot otroci starih dve in tri leta, ki večinoma še plezajo soročno in istostransko.
Hipoteza 3: Med enako starimi deklicami in dečki ni razlik v plezanju.
Tabela 4: Primerjava rezultatov glede na spol otroka (v številkah)
SPOL STAROST PLEZANJE GOR PLEZANJE DOL
soročno istostransko križno soročno istostransko križno
Dečki
2 10 5 0 13 2 0
3 3 8 4 6 9 0
4 0 8 7 2 8 5
5 0 2 13 0 6 9
Deklice
2 11 4 0 13 2 0
3 2 9 4 5 8 2
4 0 5 10 1 6 8
5 0 2 13 0 5 10
Tabela 5: Primerjava rezultatov glede na spol otroka (v odstotkih)
SPOL STAROST PLEZANJE GOR PLEZANJE DOL
soročno istostransko križno soročno istostransko križno
Dečki
2 67 % 33 % 0 % 87 % 13 % 0 %
3 20 % 53 % 27 % 40 % 60 % 0 %
4 0 % 53 % 47 % 13 % 54 % 33 %
5 0 % 13 % 87 % 0 % 40 % 60 %
Deklice
2 73 % 27 % 0 % 87 % 13 % 0 %
3 13 % 60 % 27 % 33 % 54 % 13 %
4 0 % 33 % 67 % 7 % 40 % 53 %
5 0 % 13 % 87 % 0 % 33 % 67 %
Zaradi premajhnega števila otrok na posamezni stopnji plezanja ne moremo izračunati Hi- kvadrat preizkusa za dvoletnike, triletnike in petletnike, ki bi nam povedali, ali so razlike statistično značilne. Zato smo za izračun Hi-kvadrata uporabili samo štiriletnike, pri kateri je dovolj veliko število otrok na posamezni stopnji plezanja, da lahko izračunamo Hi- kvadrat in povemo, ali so razlike statistično značilne ali ne.
Izračunali smo Hi-kvadrat za štiriletne otroke pri plezanju navzgor in primerjali, ali obstajajo statistično značilne razlike med dečki in deklicami ali ne. Izračunali smo, da je Hi2=1,222 P=0,269, ki nam je pokazal, da razlike niso statistično značilne.
Izračunali smo Hi-kvadrat za štiriletne otroke pri plezanju navzdol in primerjali, ali obstajajo statistično značilne razlike med dečki in deklicami ali ne. Izračunali smo, da je Hi2=1,942 P=0,332, ki nam je pokazal, da razlike niso statistično značilne.
Graf 5: Rezultati dečkov pri plezanju po letveniku
Graf 6: Rezultati deklic pri plezanju po letveniku
Analiza dobljenih podatkov kaže, da dvoletniki še ne uporabljajo tehnike križnega plezanja po letveniku navzgor in navzdol (niti dečki niti deklice). Uporabljajo pa soročno tehniko plezanja in istostransko tehniko plezanja po letveniku navzgor. Zadnje omenjeno pleza 33
% dečkov deklic pa 6 % manj, kar je 27 %. Soročno tehniko plezanja po uporablja 67 % dečkov in 73 % deklic. Se pravi, da pri plezanju navzgor več deklic pleza na lažji stopnji kot dečkov. Pri plezanju dvoletnikov navzdol pa so rezultati med dečki in deklicami enaki.
Soročno jih pleza 87 %, istostransko pa ostalih 13 %. Pri triletnikih se razmerje pri plezanju navzgor malo spremeni, saj v večini več odstotkov deklic pleza na višjih stopnjah
67%
33%
0%
87%
13%
0%
20%
53%
27% 40%
60%
0%
0%
53% 47%
13%
54%
33%
0% 13%
87%
0%
40%
60%
0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
70%
80%
90%
100%
SOROČNO ISTOSTRANSKO KRIŽNO SOROČNO ISTOSTRANSKO KRIŽNO
PLEZANJE NAVZGOR PLEZANJE NAVZDOL
2 leti 3 leta 4 leta 5 let
67%
33%
0%
87%
13%
0%
20%
53%
27% 40%
60%
0%
0%
53%
47%
13%
54%
33%
0% 13%
87%
0%
40%
60%
0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
70%
80%
90%
100%
SOROČNO ISTOSTRANSKO KRIŽNO SOROČNO ISTOSTRANSKO KRIŽNO
PLEZANJE NAVZGOR PLEZANJE NAVZDOL
2 leti 3 leta 4 leta 5 let
plezanja. Soročno tehniko plezanja uporablja 13 % deklic, vendar kar 7 % več dečkov pleza to tehniko (20 %). Istostransko tehniko plezanja po letveniku navzgor uporablja 53 % dečkov, deklic pa nekoliko več, in sicer 60 %. Križno tehniko plezanja pa pleza enak odstotek dečkov in deklic (27 %). Po letveniku navzdol nihče več od dečkov ne pleza križno tehniko, deklic pa pleza 13 % križno tehniko, istostransko tehniko jih pleza 54 %, dečkov pa 6 % več. Soročno tehniko plezanja pa uporablja 33 % deklic in 7 % več dečkov.
Štiriletniki več ne uporabljajo križne tehnike pri plezanju po letveniku navzgor. Križno tehniko po letveniku navzgor deklice uporabljajo v 67 %, s tem da pa le slaba polovica (47
%) dečkov pleza križno po letveniku navzgor. Preostalih 53 % dečkov pleza soročno tehniko plezanja, deklice pa to tehniko plezanja uporabljajo v 33 %. Pri plezanju štiriletnikov po letveniku navzdol še vedno največ deklic pleza križno in sicer dobra polovica 53 %, dečkov pa le še 33 %. Dečki v največji meri uporabljajo istostransko tehniko plezanja 54 %, deklice pa 40 %. Pri plezanju navzdol pa se spet pojavi soročno plezanje, ki ga pri plezanju navzgor ni bilo več, in sicer le 7 % deklic in 6 % več dečkov to je 13 %. Pri petletnih deklicah in dečkih pa nihče več ne pleza soroočne tehnike plezanja po letveniku navzgor in navzdol. Pri tej starosti prevladuje križno plezanje v obe smeri plezanja. Rezultati dečkov in deklic so pri plezanju navzgor izenačeni, in sicer istostransko tehniko plezanja uporablja 13 % dečkov, križno tehniko plezanja pa 87 %. Pri plezanju navzdol pa se nekoliko razlikujejo, saj 7 % več deklic (67 %) kot dečkov (60 %) pleza križno tehniko plezanja. Istostransko tehniko pa deklice uporabljajo v 33 % dečki pa v 7 % več (40 %).
Hipoteza 4: Predvidevamo, da bodo otroci, stari dve in tri leta, ki prihajajo iz izkušenjsko bogatejšega vrtca, bolje plezajo od tistih, ki prihajajo iz izkušenjsko revnejšega vrtca.
Tabela 6: Primerjava rezultatov dvoletnikov in triletnikov glede na vrtec, iz katerega prihajajo (v številkah)
Tabela 7: Primerjava rezultatov dvoletnikovo in triletnikov glede na vrtec, iz katerega prihajajo (v odstotkih)
Tehnika plezanja
Vrtec iz katerega prihajajo Smer plezanja Soročno Istostransko Križno
Izkušenjsko bogatejši vrtec
navzgor 45 % 45 % 10 %
navzdol 63 % 35 % 2 %
Izkušenjsko revnejši vrtec
navzgor 40 % 40 % 20 %
navzdol 60 % 35% 5 %
Za potrebe raziskave in izračuna Hi-kvadrata smo uporabili samo tisto, kar nam je prišlo v poštev in smo lahko računali in gledali, ali obstajajo statistično značilne razlike.
Izračunali smo Hi-kvadrat za otroke stare dve in tri leta pri plezanju navzgor in primerjali, ali obstajajo statistično značilne razlike med otroki, ki prihajajo iz izkušenjsko bogatejšega vrtca, in tistimi, ki prihajajo iz izkušenjsko revnejšega vrtca ali ne. Izračunali smo, da je Hi2=0,136 P=0,713, ki nam je pokazal, da razlike niso statistično značilne.
Tehnika plezanja
Vrtec iz katerega prihajajo Smer plezanja Soročno Istostransko Križno
Izkušenjsko bogatejši vrtec
navzgor 18 18 4
navzdol 25 14 1
Izkušenjsko revnejši vrtec
navzgor 8 8 4
navzdol 12 7 1
Izračunali smo Hi-kvadrat za otroke stare dve in tri let pri plezanju navzdol in primerjali, ali obstajajo statistično značilne razlike med otroki, ki prihajajo iz izkušenjsko bogatejšega vrtca in tistimi, ki prihajajo iz izkušenjsko revnejšega vrtca ali ne. Izračunali smo, da je Hi2=0,035 P=0,851, ki nam je pokazal, da razlike niso statistično značilne.
Graf 7: Primerjava glede na vrtec, iz katerega prihajajo dvoletniki in triletniki
Iz grafa lahko razberemo, da 5 % več otrok starih dve in tri leta, ki prihajajo iz izkušenjsko revnejšega vrtca pleza soročno in istostransko kot iz izkušenjsko bogatejšega vrtca. Pri križnem plezanju pa jih iz izkušenjsko bogatejšega vrtca pleza 10 % po letveniku navzgor, iz izkušenjsko revnejšega vrtca pa pleza 20 % opazovanih otrok. Po letveniku navzdol pleza soročno tehniko iz izkušenjsko revnejšega vrtca 60 % iz izkušenjsko bogatejšega vrtca pa 63 %. Istostransko tehniko plezanja uporabljajo otroci iz obeh vrst vrtca enako (35
%). Križno tehniko plezanja pa iz izkušenjsko revnejšega vrtca pleza 3 % otrok več kot pa iz izkušenjsko bogatejšega, kjer samo 2 % opazovanih otrok pleza po letveniku navzdol križno.
Hipoteza 5: Predvidevamo, da bodo otroci stari štiri let in pet let, ki prihajajo iz izkušenjsko bogatejšega vrtca, bolje plezali od tistih, ki prihajajo iz izkušenjsko revnejšega vrtca.
45% 45%
10%
45% 45%
10%
40% 40%
20%
60%
35%
5%
0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
70%
Soročno Istostransko Križno Soročno Istostransko Križno
Navzgor Navzdol
Izkušenjsko bogatejši vrtec
Izkušenjsko revnejši vrtec
Tabela 8: Primerjava rezultatov štiriletnikov in petletnikov glede na vrtec, iz katerega prihajajo (v številkah)
Tehnika plezanja
Vrtec iz katerega prihajajo Smer plezanja Soročno Istostransko Križno
Izkušenjsko bogatejši vrtec
navzgor 0 13 27
navzdol 3 17 20
Izkušenjsko revnejše vrtec
navzgor 0 4 16
navzdol 0 8 12
Tabela 9: Primerjava rezultatov štiriletnikov in petletnikov glede na vrtec, iz katerega prihajajo (v odstotkih)
Tehnika plezanja
Vrtec iz katerega prihajajo Smer plezanja Soročno Istostransko Križno
Izkušenjsko bogatejši vrtec
navzgor 0 % 33 % 67 %
navzdol 8 % 42 % 50 %
Izkušenjsko revnejši vrtec
navzgor 0 % 20 % 80 %
navzdol 0 % 40 % 60 %
Za potrebe raziskave in izračuna Hi-kvadrata smo uporabili samo tisto, kar nam je prišlo v poštev in smo lahko računali ter gledali, ali obstajajo statistično značilne razlike.
Izračunali smo Hi-kvadrat za otroke stare štiri in pet let pri plezanju navzgor in primerjali, ali obstajajo statistično značilne razlike med otroci, ki prihajajo iz izkušenjsko bogatejšega vrtca, in tistimi, ki prihajajo iz izkušenjsko revnejšega vrtca ali ne. Izračunali smo, da je Hi2=1,026 P=0,331, ki nam je pokazal, da razlike niso statistično značilne.
Izračunali smo Hi-kvadrat za otroke stare štiri in pet let pri plezanju navzdol in primerjali, ali obstajajo statistično značilne razlike med otroci, ki prihajajo iz izkušenjsko bogatejšega vrtca, in tistimi, ki prihajajo iz izkušenjsko revnejšega vrtca ali ne. Izračunali smo, da je Hi2=0,536 P=0,846, ki nam je pokazal, da razlike niso statistično značilne.
Graf 8: Primerjava glede na vrtec, iz katerega prihajajo štiriletniki in petletniki
Iz grafa lahko razberemo, da večina otrok starih štiri in pet let več ne pleza soročne tehnike plezanja (ne po letveniku navzgor in ne po letveniku navzdol). Le 8 % otrok iz izkušenjsko bogatejšega vrtca še pleza soročno po letveniku navzdol. Največ otrok pleza v tem starostnem obdobju križno, in sicer po letveniku navzgor iz izkušenjsko bogatejšega vrtca 67 % opazovanih otrok in izkušenjsko revnejšega vrtca 80 %. Križno po letveniku navzdol pa pleza iz izkušenjsko bogatejšega vrtca polovica opazovanih otrok (50 %), iz izkušenjsko revnejšega vrtca pa 60 %, kar je 10 % več kot iz izkušenjsko bogatejšega vrtca.
8 RAZPRAVA
Namen naše raziskave je bil ugotoviti, ali je plezanje v predšolskem obdobju filogenetsko pogojeno ali se razvija po vnaprejšnjem vzorcu in ugotoviti razvoj plezanja glede na smer plezanja.
0%
33%
67%
8%
42% 50%
0%
20%
80%
0%
40%
60%
0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
70%
80%
90%
Soročno Istostransko Križno Soročno Istostransko Križno
Navzgor Navzdol
Izkušenjsko bogatejši vrtec
Izkušenjsko revnejši vrtec
V raziskavo smo zajeli 120 otrok, ki prihajajo iz treh različnih vrtcev, starih od dveh do petih let. Opazovali smo otroke pri plezanju po letveniku navzgor in navzdol ter si opažanja zapisovali v opazovalno listo, ali otrok pri plezanju uporablja soročno tehniko s prijemanjem iste letve (1 T) ali pleza istostransko (leva roka in leva noga hkrati (2 T)) ali otrok pleza križno (desna roka in leva noga in obratno (3 T)).
V naši raziskavi smo zajeli majhen vzorec otrok, zato ne moremo ugotovitev posploševati, vendar so kljub temu že opazne nekatere razlike in so dovolj velike, da smo lahko ugotavljali, ali naše hipoteze držijo ali ne.
Z našo raziskavo smo med drugim ugotavljali, ali otroci bolje plezajo navzgorgor ali navzdol. Po obdelavi podatkov smo ugotovili, da otroci pri vseh starostih bolje plezajo navzgor kot navzdol. To pomeni, da za navzdol uporabljajo lažjo tehniko plezanja kot za navzgor. To zelo lepo razberemo iz Tabele 2, ki je predstavljena zgoraj, saj otroci povsod pri plezanju navzdol plezajo na enaki ali nižji stopnji kot za plezanje navzgor. Tako sprejmemo našo Hipotezo 1. Predpostavljamo, da se razvojno najprej pojavi plezanje navzgor. Prav tako je A. Gorenjc (2012) v svoji diplomski nalogi Razlike v hoji predšolskega otroka prišla do ugotovitev, da otroci na lažji težavnostni stopnji (hoja po ravnem) plezajo na enaki ali nižji stopnji kot na višji stopnji plezanja (hoja navzgor in hoja navzdol).
Z raziskavo in analizo podatkov smo ugotovili, da otroci stari štiri in pet let v povprečju plezajo na višji stopnji kot otroci stari dve in tri leta. Takšen rezultat smo tudi pričakovali, saj starejši kot je otrok, bolj je telesno razvit ter je zmožen uporabljati težje in kompleksnejše gibe. Otrov starih dve in tri leta uporablja pri plezanju navzdol križno tehniko plezanja samo 3 %, to je stopnja, ki jo otrok doseže nazadnje. Otrokov starih štiri in pet let pa na tej stopnji pleza že več kot polovica, pri čemer najlažje soročne stopnje plezanja pri plezanju po letveniku navzgor ne uporablja noben otrok tar štiri in pet let, v starosti dve in tri leta pa skoraj polovica otrok. Ker imamo premalo otrok na posamezni stopnji plezanja, nismo mogli izračunati Hi-kvadrata, zato hipoteze 2: Predvidevamo, da bodo starejši otroci dosegli višjo stopnjo plezanja, zaradi premajhnega vzorca ne moremo ne sprejeti in ne zavrniti.
Kot sta že Pišot in Planinšec (2005) zapisala, da na splošno velja, da so dečki hitrejši pri
nalogah, za katere je potrebna moč in hitrost, medtem ko deklice hitreje izvajajo spretnosti, ki zahtevajo natančnejše gibanje z rokami in če želimo plezati po letveniku navzgor, potrebujemo eno izmed motoričnih sposobnosti (moč) in ta prevladuje pri fantih, saj imajo boljše telesne predispozicije za to. Pri križnem plezanju, ki je najvišja stopnja plezanja, pa je potrebna koordinacija, ki pa jo hitreje usvojijo deklice. Ker pa dečki prej usvojijo moč, smo predvidevali, da bodo zato več plezali in iz tega razloga enako hitro usvojili posamezno stopnjo plezanja. Iz naše primerjave rezultatov lahko povemo, da več deklic, starih tri, štiri in pet let pleza na zahtevnejši stopnji kot dečki, ki so stari tri, štiri in pet let.
Pri dvoletnikih pa več dečkov pleza na zahtevnejši stopnji kot deklic. Ker imamo zelo majhen vzorec, smo lahko Hi-kvadrat izračunali le za štiriletnike pri plezanju navzgor (Hi2=1,222 P=0,269) in plezanju navzdol (Hi2=1,942 P=0,332). V nobeni izmed smeri plezanja med dečki in deklicami ni statističnih razlik, zato lahko hipotezo 3:
Predvidevamo, da med enako starimi deklicami in dečki ni razlik v plezanju (to velja za štiriletne otroke), delno sprejmemo. Delno pa hipoteze ne moremo ne sprejeti ne zavrniti, saj nismo imeli dovolj podatkov, da bi lahko karkoli trdili. Glede razlik v plezanju med deklicami in dečki je tudi raziskoval Plevnik (2014), ki je v svoji doktorski disertaciji raziskoval, ali je spol povezan s hitrostjo plezanja in ali je spol povezan s skladnostjo plezanja in ugotovil, da spol ni povezan ne s skladnostjo plezanja in ne s hitrostjo plezanja.
V naši raziskavi smo tudi raziskovali, iz kakšnega vrtca prihajajo otroci. Pogledali smo, ali imajo v vrtcu stopnice, hrib in koliko plezal je v vrtcu. Na podlagi tega smo določili, ali otroci prihajajo z izkušenjsko bogatejšega okolja ali iz izkušenjsko revnejšega okolja.
Seveda se tega ne moremo popolnoma držati, saj ne vemo, v kakšnem okolju in pogojih za plezanje in razvoj tehnike plezanja se otroci gibljejo, ko niso v vrtcu. V hipotezi 4 smo predvidevali, da bodo otroci stari dve in tri leta, ki prihajajo iz izkušenjsko bogatejšega vrtca, plezali bolje, saj smo predvidevali, da imajo otroci, ki odraščajo v izkušenjsko bogatejšem vrtcu mlajši že več izkušenj pri plezanju in da otrok hitreje doseže višjo stopnjo plezanja. Prav tako smo v hipotezi 5 predvidevali otroke stare štiri in pet let. Z raziskavo smo ugotovili, da med otroki iz izkušenjsko bogatejšega vrtca in izkušenjsko revnejšega vrtca ni statistično značilnih razlik in smo obe hipotezi (četrto in peto) zavrnili.
Lahko pa iz Tabele 7 in 9 preberemo razberemo rezultate, ki kažejo v prid otrokom iz izkušenjsko revnejšega okolja, saj manj otrok (procentualno gledano) pleza soročno ali istostransko (ledano z vidika dvo- in tri letnikov in štiri- in petletnikov) in ker sta to lažji
tehniki plezanja kot pa križno, lahko rečemo, da so v naši raziskavi otroci, ki prihajajo iz izkušenjsko revnejšega vrtca, bolje plezali v obeh starostnih skupinah kot pa otroci, ki prihajajo iz izkušenjsko bogatejšega vrtca. Po izračunih Hi-kvadrata za otroke stare dve in tri leta pri plezanju navzgor (Hi2=0,136 P=0,713) in pri plezanju navzdol (Hi2=0,035 P=0,851) otroke stare štiri in pet let pri plezanju navzgor (Hi2=1,026 P=0, 331) in pri plezanju navzdol (Hi2=0,536 P=0,846) smo dobili rezultate za hipotezi (hipoteza 4:
Predvidevamo, da bodo otroci, stari dve in tri leta, ki prihajajo iz izkušenjsko bogatejšega vrtca, bolje plezali od tistih, ki prihajajo iz izkušenjsko revnejšega vrtca in hipoteza 5:
Predvidevamo, da bodo otroci stari štiri in pet let, ki prihajajo iz izkušenjsko bogatejšega vrtca, bolje plezali od tistih, ki prihajajo iz izkušenjsko revnejšega vrtca), ki ju zaradi statistično neznačilnih rezultatov zavračamo. Moramo pa poudariti, da smo delali raziskavo na 120 otrocih, od tega je 80 otrok iz izkušenjsko bogatejšega okolja in 40 otrok iz izkušenjsko revnejšega okolja. Prav tako so Pišot, Turk Riga in Trebižan (2002) pri merjenju gibalne učinkovitosti med predšolskimi otroci ugotovili, da so podeželski učenci pri vseh gibalnih nalogah dosegli boljše rezultate kot mestni.
Najbolj pomembno je, da ima otrok možnosti, da se otrok lahko giblje, da lahko raziskuje okolje in ima različne možnosti tudi za plezanje. Tudi plezanje na vrh hriba, ki ga je pobelil sneg, na vrh blazin, hriba polnega jesenskih listov … Pri tem moramo biti pozorni in otroka ne smemo siliti ali ga pretirano varovati (s tem mislimo, da ga držimo in ga ne spustimo, da mu mi določamo višino, do kod lahko pleza …). Bolj pomembno je, da stojimo ob njem in smo pripravljeni na to, da mu lahko spodrsne in pade ter da ga v tistem trenutku ulovimo in mu damo občutek varnosti.
Po naši raziskavi lahko potrdimo Delacatovo teorijo, ki pravi, da se filogeneza ponovi v ontogenezi tudi v primeru plezanja po letveniku navzgor in navzdol. Na podlagi zgoraj navedene trditve zagovornika te teorije smo postavili kriterije in opazovalno listo, kako naj bi potekal razvoj plezanja. Predvidevali smo, da se otrok najprej nauči plezati po letveniku navzgor, in sicer se najprej nauči plezati soročno, nato pleza istostransko in šele na koncu križno. Pri plezanju navzdol je vrstni red enak, vendar otrok po letveniku navzdol lahko pleza na enaki ali nižji stopnji kot po letveniku navzgor. Najkasneje otrok usvoji križno plezanje po letveniku navzdol.
