Avtorji šestih analiziranih raziskav so proučevali vpliv MMTPP na obseg gibljivosti dorzalne fleksije v zgornjem skočnem sklepu ter ugotovili, da vpliva na povečan OG.
Meritve OG DF, ki so jih izvedli Palmer in sodelavci (2017), so se med kontrolno skupino, skupino z MMTPP in skupino s statičnim raztezanjem statistično pomembno razlikovale (p
< 0,05) pri meritvah v ZKV, kar kaže na to, da ima položaj z bremenom lastne teže (ang.
weight-bearing dorsiflexion) vpliv na meritve obsega gibljivosti DF. Izhajajoč iz tega podatka avtorji svetujejo predpisovanje aktivnih vaj za povečanje gibljivosti v zaprti kinetični verigi. Priporočeni protokol GT vključuje obravnavo s pripomočkom, ki mu sledi aktivno raztezanje in dinamične vaje (Black et al., 2010), čemur so avtorji (Palmer et al., 2017) sledili. Rezultati so pokazali, da terapija MMTPP v kombinaciji z vadbenim programom izboljša in dopolnjuje protokole z raztezanjem. Terapija z MMTPP je spodbudila večji pretok krvi in limfe, kar je privedlo do večje elastičnosti in gibljivosti mehko-tkivnih struktur, česar samo s statičnim raztezanjem običajno ne dosežemo (Palmer et al., 2017). Pomembno izboljšanje OG DF je bilo med skupino, ki je izvajala MMTPP, in kontrolno skupino, ter udeleženci, ki so izvajali statično raztezanje pri testu koleno k steni (p < 0,01). Maksimalna dosežena vrednost od stene do palca je 30 cm, nekateri avtorji (Yoon et al., 2013) pa navajajo, da je potrebno vsaj 10 cm za normalno funkcijo stopala pri hoji.
Test koleno k steni je razvit in uporabljen za oceno obsega gibljivosti DF v ZKV ter ima na splošno odlično zanesljivost (IZ: 0,96 – 0,99). Če je stopalo v položaju z bremenom lastne teže bolj pronirano, omogoča večji OG DF kot v netežnem položaju (OKV) (Yoon et al., 2013).
Rowlett in sodelavci (2018) so v primerjavi z raziskavo Palmer in sodelavci (2017) opazovali kratkoročne oziroma takojšnje učinke MMTPP ter statičnega raztezanja s kontrolno skupino.
Statistično pomembne razlike med začetno in končno meritvijo so ugotovili pri MMTPP in v skupini s statičnim raztezanjem v OKV pri 90° flektiranem kolenskem sklepu ter pri MMTPP skupini v ZKV (p < 0,05). Pomanjkanje ugotovitev v položaju OKV z ekstendiranim kolenskim sklepom kaže na omejeno izboljšanje elastičnosti mišice gastrocnemius, kar prispeva k celotnemu OG DF. Avtorji (Rowlett et al., 2018) ocenjujejo, da je šest setov 30-sekundnih intervalov statičnega raztezanja mišice gastrocnemius zadostnih za takojšno statistično pomembno spremembo obsega giba DF v primerjavi s kontrolno skupino. Čeprav so bili udeleženci te raziskave brez predhodnih poškodb na
17
spodnjih udih, avtorji poročajo o zaznanih povečanih vibracijah vzdolž celotnega orodja, ki kažejo na področja s prisotnimi adhezijami. Lokalizacija tkiv s povečanimi adhezijami je bila v raziskavi uporabljena s ciljem, da bi ocenili, ali je z uporabo MMTPP mogoče izboljšati OG DF in ne izvajati specifičnega zdravljenja, usmerjenega na eno področje. V raziskavi (Rowlett et al., 2018) je bil raziskovalec, ki je izvajal intenzivnost pritiska s pripomočkom pri vseh udeležencih v skupini z MMTPP, medtem ko so si udeleženci skupine, ki je izvajala statično raztezanje, sami določili intenzivnost raztega m. triceps surae.
Terapija MMTPP je v kliničnem okolju lahko uporabljena kot alternativa raztezanju kompleksa gastrocnemius-soleus pri posameznikih s stanji, ki se lahko poslabšajo s trajnim raztezanjem, kot sta Haglundova deformacija in vstavna tendinopatija (Chimenti et al., 2017). Rowlett in sodelavci (2018) so potrdili takojšnje učinke izboljšanja obsega giba le po eni sami intervenciji. V prihodnosti bi bilo smiselno proučiti učinke ene in več terapij v kombinaciji MMTPP s statičnim raztezanjem pri zdravih posameznikih ter pri tistih s poškodbo.
Raziskavi, ki so ju izvajali Ikeda in sodelavci (2019) ter Gamboa in sodelavci (2019), sta primerjali učinke MMTPP samo s kontrolno skupino, medtem ko so Ikeda in sodelavci (2019) opazovali in merili učinke MMTPP na OG DF po enkratni obravnavi, Gamboa in sodelavci (2019) pa so MMTPP izvajali tri tedne, trikrat tedensko. Raziskovalci (Ikeda et al., 2019) so po obravnavi z MMTPP merili OG DF ter togost mišic gastrocnemius in soleus z elastografijo s strižnimi valovi ter primerjali rezultate, ki so pokazali, da MMTPP vpliva tudi na zmanjšanje togosti mišic. Avtorji (Ikeda et al., 2019) menijo, da se povečan OG DF skočnega sklepa pojavi sekundarno zaradi zmanjšanja togosti mišic in kit, vendar so v tej raziskavi MMTPP izvedli le z enkratno ponovitvijo, ki je niso izvajali na vseh mišicah in ligamentih, ki obdajajo skočni sklep, temveč le na m. triceps surae.
Gamboa in sodelavci (2019) so ugotovili, da je bila uporaba MMTPP ključnega pomena za povečanje OG DF. Po začetnem ogrevanju in pri prvi meritvi OG DF sta tako poskusna kot kontrolna skupina prejeli MMTPP. Sledila je druga meritev OG DF, ki ni pokazala sprememb med skupinama. V obeh skupinah so ugotovili povečan OG DF, kar podpre rezultate Ikede in sodelavcev (2019), ki so izmerili povečan OG DF po eni intervenciji.
Rezultati raziskave so pokazali, da uporaba MMTPP vpliva na dalj časa trajajočo razteznost tkiva. Ta učinek je podprla poskusna skupina, kateri se je statistično pomembno ohranil OG DF v enotedenskem vzdrževalnem obdobju (p < 0,05) med 3. in 4. meritvijo OG DF. Avtorji
18
priporočajo izvajanje MMTPP skozi daljše časovno obdobje, saj so njihovi rezultati pokazali, da učinek obravnave traja dlje v vzdrževalnem obdobju (Gamboa et al., 2019). Iz analize raziskave lahko sklepamo, da ima MMTPP takojšnje učinke na povečan obseg gibljivosti sklepa, vendar ne moremo z gotovostjo trditi, koliko časa trajajo učinki enkratne obravnave. Priporočljivo bi bilo izvesti nadaljnje raziskave, v katerih bi izvajali in spremljali učinke večkratnih obravnav tudi v vzdrževalnem obdobju, ko preiskovanec zaključi s terapijo MMTPP.
Tako kot Rowlett (2018) ter Ikeda (2019) so tudi Stanek in sodelavci (2018) ugotavljali takojšen učinek MMTPP, le da so ga primerjali s kontrolno skupino ter z udeleženci, ki so jim izvajali KMS na m. triceps surae. Kot je iz rezultatov razvidno, se je v tej raziskavi eno samo zdravljenje preiskovancev brez predhodne zgodovine lateralnega zvina s KMS izkazalo kot bolj učinkovito za povečanje OG DF kot pa MMTPP. Avtorji navajajo omejitev, zakaj njihova uporaba pripomočkov ni povzročila enakih sprememb v mehkem tkivu kot KMS. Ker sta MMTPP izvajala dva preiskovalca, domnevajo, da postopka nista izvajala z enakim pritiskom. V obeh primerih so udeleženci dajali povratne informacije o stopnji udobja, vendar sila pritiska preiskovalca ni bila merjena kvantitativno instrumentalno (Stanek et al., 2018). Zaradi raznolikosti klinične uporabe miofascialnega sproščanja so neposredne primerjave z ostalimi raziskavami, ki smo jih analizirali, otežene. Avtorji (Ajimsha et al., 2015) poročajo o pozitivnih rezultatih KMS na povečanje obsega giba in zmanjšanje bolečine vseh sklepov. Glede na to, da so avtorji (Rowlett et al., 2018; Ikeda et al., 2019; Stanek et al., 2018) ravnali po priporočljivem protokolu za izvajanje MMTPP terapije, v obravnavo niso vključili raztezanja obravnavane mišične skupine, vaj z nizko obremenitvijo in krioterapije. Kratkoročne rezultate raziskave (Stanek et al., 2018) težko primerjamo z rezultati prej omenjenih raziskav, ker niso v vseh proučevali istih postopkov.
Priporočljiva bi bila izvedba dalj časa tajajoče raziskave, da bi ugotovili in primerjali dolgoročne učinke MMTPP in KMS ter nadzorovali jakost pritiska, s katerim bi preiskovalci izvajali terapijo.
Schaefer in Sandrey (2012) sta pri post-interventni meritvi izmerili večji OG DF v vseh treh skupinah pri preiskovancih s predhodno poškodbo lateralnega zvina. Največje povečanje OG DF so ugotovili v skupini, v kateri so preiskovancem izvajali MMTPP in DVR. Izmed vseh vključenih raziskav je samo v tej tudi kontrolna skupina prejemala terapijo (DVR).
Raziskava Schaefer in Sandrey (2012) predstavlja rezultate na mlajši populaciji s
19
ponavljajočimi zvini gležnja z manjšim nastajanjem brazgotinskega tkiva in z omejitvami v mehko-tkivnih strukturah. Vsi udeleženci so po končani raziskavi poročali o statistično pomembnem zmanjšanju bolečine. Čeprav se zdi, da je DVR dejavnik povezan z izboljšanjem funkcije, so bili največji učinki zabeleženi pri uporabi MMTPP v kombinaciji z DVR. To kaže, da ima lahko MMTPP terapevtski učinek pri posameznikih s predhodno poškodbo, vendar bi bilo potrebno opraviti nadaljnje raziskave na večjem vzorcu. Čeprav ostale raziskave, ki smo jih analizirali, opisujejo učinek MMTPP pri osebah brez predhodne poškodbe gležnja, pa so ravno posamezniki s poškodbo ligamentov in ostalih mehko-tkivnih struktur okoli skočnega sklepa tisti, ki imajo posledično omejeno gibljivost ter bi imeli največ koristi od terapije za povečanje drsnosti mehkih struktur. Nadaljnje raziskave bi lahko preusmerile osredotočenost na preiskovanje učinkov MMTPP na OG DF in funkcijo sklepa pri preiskovancih s poškodbo ligamentov skočnega sklepa.
Potrebno je izpostaviti različno dolge protokole MMTPP, ki so jih avtorji uporabili v svojih raziskavah, zaradi česar je bila primerjava učinkov otežena. Obravnave MMTPP so trajale od dvominutnega (Rowlett et al., 2018), štiriminutnega (Stanek et al., 2018), petminutnega (Ikeda et al., 2019), osemminutnega (Schaefer, Sandrey, 2012) pa vse do desetminutnega protokola obravnave (Palmer et al., 2017). Gamboa in sodelavci (2019) celo navajajo izvajanje MMTPP do prvih znakov draženja kože, kar je lahko različno za vsakega posameznika. Če se uporabi večji pritisk, se znaki draženja kože lahko pojavijo že po 30–60 sekundah (Kim et al., 2017). V bodoče bi bilo smiselno raziskati, kakšen protokol z MMTPP je najbolj primeren z vidika časovne komponente ter jakosti pritiska.
Poleg različno dolgega protokola MMTPP se je pri avtorjih, ki so preiskovali dolgoročne učinke terapije (Palmer et al., 2017; Gamboa et al., 2019; Schaefer, Sandrey, 2012), razlikovalo tedensko število terapij. Schaefer in Sandrey (2012) ter Palmer in sodelavci (2017) so terapijo preiskovancem izvajali dvakrat tedensko, Gamboa in sodelavci (2019) pa trikrat tedensko.
Naslednji dejavnik, zaradi katerega je bila primerjava učinkov otežena, je, da so avtorji obravnavali različno število mišic. Gamboa in sodelavci (2019) so MMTPP izvajali na mišicah triceps surae, tibialis anterior, tibialis posterior ter na peronealnih mišicah. Schaefer in Sandrey (2012) sta poleg mišice triceps surae v obravnavo vključili še mišico tibialis anterior. Ostali avtorji (Palmer et al., 2017; Rowlett et al., 2018; Stanek et al., 2018) so MMTPP izvedli le na mišici triceps surae, Ikeda in sodelavci (2019) pa so poleg mišice
20
triceps surae izvajali MMTPP tudi na področju ahilove tetive. V bodoče bi lahko predmet raziskav temeljil na hipotezi, da ima obravnava z MMTPP večjega števila mišic, ki obdajajo skočni sklep, večji učinek na povečanje OG zgornjega skočnega sklepa.
Čeprav je cilj poenotiti protokol MMTPP, je potrebno upoštevati, da mora izvajalec postopek terapije prilagoditi vsakemu posamezniku, glede na čas do pojava prvih znakov draženja kože, prilagoditi mora jakost pritiska, saj je prag bolečine oziroma občutek nelagodja pri posameznikih različen.
Na sklepno gibljivost vplivajo togost sklepne ovojnice, ligamentov ter raztegljivost mišično-tetivne enote. MMTPP je lahko učinkovit postopek za pospešitev celjenja in regeneracije tkiva tako pri športnikih kot pri posameznikih, ki trpijo zaradi ponavljajočih se poškodb.
Predvidevamo lahko, da z MMTPP vplivamo na sproščanje adhezij in zmanjšanje omejitve mobilnosti fascije (Ikeda et al., 2019). MMTPP se lahko uporablja kot samostojen terapevtski postopek, vendar je potrebno vključiti tudi postopke kinezioterapije, kar spodbudi preoblikovanje tkiva (Black, 2010). Natančen protokol uporabe MMTPP in njegova umestitev v proces terapije v skladu z ostalimi terapevtskimi postopki bi bil lahko predmet nadaljnjih raziskav.
21