Terapevtski postopki

V raziskavi Palmer in sodelavci(2017) sta imeli skupini z MMTPP in statičnim raztezanjem terapijo in meritve na desnem spodnjem udu. Prva skupina je imela 10-minutni protokol

10

MMTPP, nato so izvedli 20 dvigov pete od podlage ter 20 gibov plantarne fleksije s pomočjo elastike. Zatem so izvajali raztezanje m. triceps surae na naklonski deski, tri serije po 45 sekund, pri čemer so izolirali m. gastrocnemius in m. soleus. Druga skupina je izvajala enak protokol raztezanja brez MMTPP. Predhodno so imeli vsi udeleženci petminutno ogrevanje.

Meritve po intervenciji so bile zabeležene pri udeležencih, ki so sledili programu v povprečju osmih obiskov terapije v petih tednih. Kontrolna skupina je prejela navodila, naj vzdržuje enako raven telesne dejavnosti kot doslej.

Rowlett in sodelavci (2018) so udeležene naključno razporedili v tri skupine. Vsak udeleženec je opravil začetno ogrevanje, dve minuti stopanje na deski. Sledilo je pred-intervencijsko merjenje OG DF v OKV pri ekstendiranem in 90° flektiranem kolenskem sklepu ter v ZKV. Prva skupina je imela dve minuti trajajočo MMTPP, druga je opravila tri sete 30-sekundnega statičnega raztezanja m. triceps surae z ekstendiranim in nato s flektiranim kolenskim sklepom. Kontrolni skupini je bil dodeljen triminutni počitek. Po opravljeni intervenciji so udeležencem ponovno izmerili OG DF v OKV in ZKV.

Ikeda in sodelavci (2019) so pri vseh udeležencih terapevtski postopek izvedli na desnem spodnjem udu v dveh ločenih pogojih: MMTPP na m. triceps surae in ahilovi tetivi ter brez MMTPP kot kontrolno meritev. Preiskovanci so bili testirani v obeh pogojih z MMTPP intervencijo ter brez MMTPP kot kontrolo v naključnem vrstnem redu z razmakom treh dni med preizkusi. MMTPP protokol so izvajali pet minut ciljano na mišicah gastrocnemius in soleus ter na ahilovi tetivi. Kot kontrolni pogoj so isti udeleženci na ločen dan (tri dni razmika) počivali pet minut. Elastografija s strižnimi valovi je bila izmerjena na m.

gastrocnemius na področju trebuha mišice, za m. soleus pa v bližini distalnega dela trebuha m. gastrocnemius. Meritev so izvedli petkrat, izvzeli so najmanjšo ter največjo vrednost, povprečje preostalih treh meritev je bila uporabljena vrednost. Območje strižnega modula je zajemalo krog s premerom petih milimetrov.

Stanek in sodelavci (2018) so primerjali takojšnje učinke MMTPP s kompresijskim miofascialnim sproščanjem (KMS) in kontrolno skupino. Pri merjenju OG DF v ZKV je preiskovanec naredil izpadni korak s testiranim spodnjim udom do pravega kota (90°) v kolenskem sklepu, peta je morala ostati v kontaktu s podlago. Pred začetkom intervencije je vsaka skupina izvedla petminutno ogrevanje na sobnem kolesu. Po ogrevanju so udeležencem kontrolne skupine dodelili petminutni počitek. Skupini, ki je prejemala KMS, so izvajali 30 sekund tresenje trebuha m. triceps surae, eno minuto KMS na medialni in

11

lateralni strani ahilove tetive, dve minuti na mišično tetivnem prehodu ahilove tetive ter ponovno 30 sekund tresenje trebuha m. triceps surae. Udeležencem, ki so bili dodeljeni skupini z MMTPP, so štiri minute izvajali terapijo na m. triceps surae.

V raziskavi, ki so jo izvajali Gamboa in sodelavci (2019), je bil začetni protokol za MMTPP in kontrolno skupino sestavljen iz desetminutnega ogrevanja na sobnem kolesu, sledilo je izvajanje dveh do treh globokih počepov. Pred prvo meritvijo OG DF v ZKV so preiskovancem dovolili enega do dva demonstracijska počepa. Po začetni oceni OG DF sta obe skupini prejeli terapijo MMTPP na mišice triceps surae, tibialis anterior, tibialis posterior ter na peronealnih mišicah. MMTPP so izvajali, dokler se niso pojavili znaki draženja kože, nato je sledila druga meritev OG DF. Kontrolno skupino so sestavljali udeleženci, ki so prejeli MMTPP samo v izhodiščnem protokolu, nato jim je bil dodeljen teden počitka. Po začetni oceni OG DF je bila poskusna skupina, ki je prejemala MMTPP, pozvana, naj v roku enega tedna pride še na tri ločene MMTPP intervencije, med katerimi naj bo 24-urni premor. MMTPP so kombinirali z vajami za skočni sklep z uporabo elastike.

Konec drugega tedna raziskave je bila tretja ocena OG DF. Sledil je teden premora za poskusno in kontrolno skupino, v tem vzdrževalnem obdobju so izvedli četrto meritev OG DF.

Schaefer in Sandrey (2012) sta proučevali učinek MMTPP v kombinaciji z dinamično vadbo ravnotežja (DVR) na bolečino in OG DF. Pred začetkom intervencije so udeleženci opravili desetminutno ogrevanje. Program DVR je bil sestavljen iz različnih vaj, ki so po težavnosti napredovale v sedmih stopnjah. Vključeval je štiri vaje s poskoki na eni nogi za stabilizacijo skočnega sklepa, poskoke s petimi ponovitvami za stabilizacijo in doseg ter nepričakovane poskoke. Prva skupina je izvajala DVR ter prejela osemminutno MMTPP na področje mišic triceps surae ter tibialis anterior, druga skupina je izvajala DVR in prejela placebo MMTPP.

Placebo MMTPP ni vključevala pritiska, ampak le drsenje po koži. Kontrolna skupina ni prejemala MMTPP in je izvajala samo DVR.

Značilnosti raziskav, vključenih v analizo (terapevtski postopki, trajanje intervencije, tedensko število terapij ter skupno število obravnav), prikazuje tabela 2.

12

Tabela 2: Značilnosti raziskav, vključenih v analizo Avtorji Terapevtski postopki Trajanje

intervencije

Legenda: MMTPP-mobilizacija mehkih tkiv s pomočjo pripomočka, SR-statično raztezanje, KS-kontrolna skupina, KMS-kompresijsko miofascialno sproščanje, DVR-dinamična vadba ravnotežja