Razvoj empatije - Ajka Halilović POVEZAVA MED EMPATIJO IN IZGORELOSTJO ZDRAVSTVENIH DELAVCEV

1.1 Empatija

1.1.2 Razvoj empatije

Že od rojstva vzpostavljamo navezanost, iščemo varnost in vzpostavljamo empatične odnose. Martin Hoffman (2007) je razvoj empatije opisal s štiristopenjskim modelom:

globalna empatija, egocentrična empatija, čustvena empatija in kognitivna empatija.

Dejavniki, ki vplivajo na razvoj empatije, so: genetika, nevronski razvoj, socializacija, temperament, obrazna mimika, odnos med starši in otroki (McDonald, Mesinger, 2010). Prvi odnosi, ki jih novorojenček doživi v krogu družine, ga lahko zaznamujejo za celo življenje.

Če so odnosi v družini moteni, se lahko pri otroku razvije agresija in zmanjšana sposobnost empatije (Weinfield et al., 2008). Za razvoj empatije je najbolj pomembno zgodnje razvojno obdobje posameznika, v odrasli dobi ostaja empatija stabilna, v zelo poznem življenjskem obdobju (nad 85 let) pa pride do njenega upada (Grühn et al., 2009).

Empatija se najbolj razvije v okolju, ki zadovoljuje otrokove čustvene potrebe, razvije pa se postopoma, iz preproste v bolj zapleteno spoznavno in afektivno obliko (Poljanec, Simonič, 2012). Posameznik potrebuje za zdrav razvoj občutek pripadnosti, zaupanja, dostojanstva, prepoznavnosti in sočutja. Otroci, ki se naučijo empatičnega vedenja, so bolj uspešni na svoji življenjski poti, zvišuje se njihova čustvena inteligenca, manjša je nevarnost, da bojo nasilni ali agresivni v kasnejšem življenju (Panju, 2010).

Kanoy (2014) navaja, da avtoritarna vzgoja, ki temelji na pravilih in je zelo stroga, zmanjšuje otrokovo stopnjo empatije, saj pri tej vzgoji ni možnosti razpravljanja niti podajanja različnih mnenj, otroka naučijo, da je pravilno zgolj tisto, kar rečejo starši. V nasprotju z avtoritarno vzgojo interakcijska vzgoja otroka pripravi, da posluša mnenje drugih, omogoča izmenjavo mnenj in boljšo empatičnost.

Kadar posameznik v otroški dobi ne razvije empatije, ima še vedno možnost, da to prebudi kasneje v življenju, in sicer s pomočjo psihoterapije. Odnos med terapevtom in posameznikom mora biti varen. V takem odnosu posameznik doživi tisti del sebe, ki ga prej ni mogel doživeti (Simonič, 2014). Empatijo lahko razvijamo v vzajemnem odnosu, v katerem obe strani prinašata svoje osebne izkušnje (Poljanec, Simonič, 2012).

1.1.3 Empatija, simpatija in sočutje

V nadaljevanju pojasnimo posamezne pojme, kot so jih opredelili določeni strokovnjaki.

Empatija, simpatija in sočutje so izrazi, ki se pogosto enopomensko zamenjujejo, kljub temu da imajo v zdravstvu različen pomen in vlogo. Nekateri avtorji navajajo, da je empatija del sočutja, drugi pa, da je sočutje posledica empatije. Smajdor (2011) povezuje sočutje in čustveni vidik empatije, oboje pa opiše kot razlog za višjo stopnjo izgorelosti zdravstvenih delavcev.

Empatija je spretnost, ki jo lahko nadgrajujemo, medtem ko sta simpatija in sočutje prirojeni stvari, ki se ju težko naučimo (Maxwell, 2008). Medicinske sestre, ki uporabljajo empatijo pri razreševanju pacientove stiske, se zavedajo, kako je videti določena izkušnja v njegovih očeh, zato ravnajo bolj premišljeno in razumsko ob stiski posameznika (Jeffrey, 2016a).

Empatija je opredeljena kot sposobnost razumevanja in prepoznavanja čustev druge osebe, simpatija pa je opisana kot doživljanje čustev drugega ali skrb za dobrobit drugih (Yang, Yang 2016). Empatija ugodno vpliva na osebnostno rast, delovno uspešnost in kakovostno oskrbo, medtem ko naj bi sočutje škodovalo objektivnosti pri odločanju ter povzročilo utrujenost in izgorelost (Hojat, 2007).

Gilbert in Choden (2013) opišeta simpatijo kot čustveno reakcijo brez zavestnega razmišljanja. Vendar simpatija ravno tako kot empatija omogoča boljšo komunikacijo s pacientom in vpliva na njegovo boljše počutje (Hardy, 2019).

Posameznik, ki izraža sočutje, se globoko zaveda stiske druge osebe in ima željo, da lajša njeno trpljenje. Sočutje tako kot simpatijo doživimo, kadar se drugi osebi zgodi stiska, vendar smo pri sočutju še bolj občutljivi in čustveno vpleteni. Občutimo večjo željo po pomoči posamezniku, vendar to ne pomeni nujno dejanja pomoči (Jeffrey, 2016b). Sočutje se od empatije in simpatije razlikuje predvsem v nesebični vlogi posameznika, da olajša trpljenje nekoga. Ima tri bistvene elemente: prepoznavanje stiske posameznika, pomoč osebam, ki so v stiski in odziv na njihove težave (Way, Tracy 2012).

1.1.4 Razlike pri izražanju empatije med spoloma

Razlike med spoloma pri izražanju empatije se začnejo med osnovnošolskimi otroci in srednješolci, v predšolskem obdobju te razlike ni. Nastanek razlik je povezan stopnjo fiziološke zrelosti. V procesu odraščanja se zaradi vpliva hormonov začne opažati še večje razlike pri izražanju empatije. Ženske imajo več oksitocina, kar pozitivno vpliva na vzpostavljanje čustvene empatije, medtem ko imajo moški več testosterona, kar negativno vpliva na empatijo (Wuying et al., 2014). Razlike so lahko posledica splošne čustvene odzivnosti, ki je pri ženskah bolj izrazita, sploh v situacijah, ko so prizadete same ali njihovi znanci (Rueckert et al., 2011).

Medicinske sestre ženskega spola večinoma preživijo več časa s pacienti, so bolj čustvene in izkazujejo večjo skrb za pacienta. Bistveno pogosteje uporabljajo vprašanja odprtega tipa, so boljše pri uporabi neverbalne komunikacije in namenijo dlje časa pogovoru s pacienti.

Njihove veščine empatije so bolj razvite (Vogel et al., 2018).

Strekalova in sodelavci (2019) so ugotavljali vpliv spola na izražanje empatije in pridobili drugačne ugotovitve kot v prejšnji raziskavi. Avtorji so uporabili metodo retrospektivne analize podatkov, ustvarili so virtualno okolje, kjer so imeli študenti zdravstvene nege možnost prepoznati stiske virtualne pacientke in se ustrezno odzvati na njene potrebe. V raziskavi je sodelovalo 340 študentov, ki so morali najprej opredeliti kognitivne in afektivne dimenzije empatije. Kognitivno dimenzijo so opredelili kot razumevanje pacientove situacije, afektivno dimenzijo kot izražanje skrbi za paciente. Študenti so imeli priložnost srečati se z devetimi situacijami, pri katerih bi morali vzpostaviti empatičen odnos.

Ugotovitve raziskave kažejo, da sta oba spola sposobna enake ravni empatije, vendar se moški najpogosteje odzovejo le na prepoznane situacije (npr. lajšanje bolečine). Prav tako si moški manj pogosto prizadevajo za uporabo empatije.

1.1.5 Kako izboljšati empatijo

Empatija je spretnost, ki jo lahko izboljšamo. To se lahko doseže na več načinov. Najbolj pomembno je, da ima posameznik motivacijo za učenje in izboljšanje teh svojih spretnosti.

Weisz in Zaki (2018) opisujeta, da višja stopnja prijaznosti in pozitivne naravnanosti zdravstvenih delavcev zvišuje njihovo raven empatije.

Sutton (2020) opisuje najbolj pogoste strategije za izboljšanje ravni empatije:

• Samorefleksija: Prejmite povratne informacije, vprašajte svoje prijatelje, kako lahko izboljšate svoje sposobnosti poslušanja in kako lahko izboljšate vaše odnose.

• Spoštujte različnost.

• Uporaba asertivne komunikacije.

• Veliko branja in izobraževanja na področju empatije.

Riess (2017) opredeljuje motivacijo za delo s pacientom kot ključni element za razvoj kakovostne oskrbe. Pripravljenost in želja zdravstvenih delavcev, da pacientu namenijo čas in se usmerijo na njegove potrebe, pripomoreta k lažji vzpostavitvi empatičnega odnosa.

Poleg tega moramo spoznati, da ljudje za preživetje potrebujemo pomoč drug drugega in da smo vsi medsebojno povezani (Goleman, 2010). Prav tako je spoznavanje različnih kultur zelo učinkovita metoda za razvoj empatičnih veščin (Kaçan, Örsal, 2020). Preizkušeni so bili tudi številni modeli izobraževanja za izboljšanje empatije, kot so: ustne predstavitve o prednostih uporabe empatije, video posnetki, psihodrama, igra vlog itd (Özcan et al., 2011).

Usposabljanje medicinskih sester na področju empatije je osredotočeno na čustveno inteligenco, komunikacijske elemente, družbene vloge in praktične delavnice (García et al., 2013). Trening empatije pomaga izboljšati komunikacijske veščine medicinskih sester, pomaga jim, da bolje razumejo potrebe svojih pacientov, poveča njihovo poklicno zadovoljstvo in vpliva na pozitivne medsebojne odnose (Kahriman et al., 2016).

1.1.6 Empatija in njen pomen v procesu zdravstvene nege

Poklic medicinske sestre zahteva veliko znanja, visoko stopnjo empatije in poznavanje različnih tehnik komuniciranja. Odločitev za poklic medicinske sestre temelji predvsem na razumevanju poklica kot plemenitega, skrbnega in sočutnega (Price et al., 2013). Poleg želje po pomoči drugemu morajo biti osebe, ki se odločijo za poklic medicinske sestre, inteligentne, komunikativne in zavzete za pacientove pravice.

Zakaj se določene osebe odločijo za poklic medicinske sestre? V zgodnjem obdobju življenja na izbiro poklica vplivajo predvsem spol, osebnostne značilnosti, uspeh pri izobraževanju ter interakcija posameznika s starši in vrstniki (Eccles, 2011). Nekateri imajo to željo od rojstva ali pa imajo vzor v družinskem članu, drugi se odločijo za poklic zaradi tega, ker radi pomagajo drugim osebam. Želja po pomoči drugim osebam se lahko začne razvijati že v otroštvu. Številne medicinske sestre so kot razlog navedle tudi stik z medicinsko sestro v otroštvu, ki jih je zaznamoval za celo življenje in vplival na odločitev glede izbire poklica (Wood, 2014).

Najnovejše raziskave spodbujajo izdelavo orodja, ki bi študentom že v času izobraževanja pomagalo razviti občutek skrbi za pacienta. Od študentov zdravstvene nege se pričakuje, da spoštujejo vrednote zdravstvene nege ter da izvajajo kakovostno zdravstveno nego in oskrbo (Wood, 2014). Empatija je bistvenega pomena za kakovostno obravnavo pacienta, zmanjša stres in strah pred in med zdravstvenim postopkom, olajša potek zdravljenja in ima nešteto pozitivnih učinkov na pacienta. Omogoča nam hitrejše in lažje vzpostavljanje zaupnega odnosa s pacientom, kar pripomore k lažjemu odkrivanju pacientovih življenjskih navad in potreb (Robieux et al., 2018).

1.2 Izgorelost

Izgorelost je velika težava v zdravstvenem sistemu, opredeljujemo jo kot čustveno izčrpanost, depersonalizacijo in nizko samozavest (Walocha et al., 2013). Vpliva na fizično in duševno zdravje ter povzroča probleme pri zagotavljanju optimalne delovne uspešnosti (Brunsting et al., 2014). Prav tako lahko vpliva na kakovost oskrbe pacientov, povzroči strokovne napake, medosebne težave, depresijo, zlorabo substanc in samomorilnost (Wallace et al., 2009). Sindrom izgorelosti se pogosteje zazna pri ženskah (48 %), pri moških pa je prisoten v 38 % (Medscape, 2018).

V zadnjem obdobju se število medicinskih sester, ki razmišljajo o odhodu iz poklica, stopnjuje, kot glavni vzrok za zapustitev poklica se izpostavlja izgorelost (Elliott, 2017).

Izgorelost v zdravstvu je povezana predvsem z visoko stopnjo stresa in visokimi delovnimi zahtevami. Za uspešno ohranitev medicinskih sester v poklicu je potrebna dvojna strategija:

zmanjšanje pomanjkanja kadra ter povečanje razpoložljivih delovnih virov (Jourdain,

Chênevert, 2010). Medicinske sestre, ki imajo nizko stopnjo kognitivne empatije in visoko stopnjo čustvene empatije, so manj sposobne uspešno reševati stiske ter so bolj nagnjene za delovne obremenitve in sindrom izgorelosti. Znaki izgorelosti se kažejo kot: nespečnost, glavobol, razdražljivost, izguba apetita, utrujenost, zmanjšana želja po spolnosti in izguba veselja do dela (Azevedo et al., 2019).

Pšeničny (2006) opisuje proces izgorevanja v treh fazah:

• Prva faza: deloholizem, kronična utrujenost, povišana zaskrbljenost, začetek odmikanja od ljudi in tesnoba.

• Druga faza: občutek ujetosti v delo, ker oseba ne dobi dovolj pohval, sledi brezup, jeza, razočaranje.

• Tretja faza: izguba energije, obisk psihiatra.

Delovna izčrpanost se pojavi občasno, po počitku mine in je posledica preobremenitve (Pšeničny, 2017). Posameznik, ki izgoreva, potrebuje celostno pomoč. Spopadanje z izgorelostjo je v veliki meri odvisno od osebnosti posameznika (Fitzgerald Yau, Egan, 2018). Na pojav izgorelosti lahko vplivajo zunanji in notranji dejavniki (tabela 1). Na zunanje dejavnike nimamo vpliva, notranji dejavniki pa so posledica naše naravnanosti (Fiket, 2018).

Tabela 1: Dejavniki tveganja za pojav izgorelosti (Fiket, 2018).

Zunanji dejavniki Notranji dejavniki

Delovna obremenitev Perfekcionizem

Dolgočasna, rutinska dela Odvisnost od dela Slabe možnosti za napredovanje na

delovnem mestu

Pretirana ustrežljivost nadrejenemu, neupoštevanje lastnih potreb

Stres Občutljivost na kritiko

Neprimerno delovno okolje (slabi odnosi,

neustrezno vodenje zaposlenih ...) Pretekle izkušnje, prepričanja

Dosedanje pridobljene ugotovitve usmerjajo k nadaljnjim raziskavam, s pomočjo katerih bi olajšali problem izgorelosti pri zdravstvenih delavcih (Baillie. 2017).

2 NAMEN

V diplomskem delu smo s pregledom strokovne in znanstvene literature predstavili, kaj je empatija, kako izboljšati veščine empatije, razlike med empatijo, simpatijo in sočutjem.

Pridobili smo dodatne informacije o pojmu izgorelosti, kako zmanjšati izgorelost pri zdravstvenih delavcih, s poudarkom na medicinskih sestrah, tehnikih zdravstvene nege in študentih zdravstvene nege.

Cilj diplomskega dela je:

• ugotoviti povezanost med empatijo, sočutjem in sindromom izgorelosti pri medicinskih sestrah,

• ugotoviti, katere intervencije zmanjšujejo pojav izgorelosti v povezavi z empatijo in sočutjem med medicinskimi sestrami.

3 METODE DELA

V diplomskem delu je bila uporabljena deskriptivna metoda dela. Narejen je bil pregled domače in tuje znanstvene literature. Uporabljeni so bili elektronski pisni viri. Obdobje iskanja se je začelo marca 2021 in je trajalo do aprila 2021.

Zbiranje relevantnih virov je potekalo v naslednjih podatkovnih bazah: PubMed/Medline, CINAHL, COBIB. V izbor smo vključili le znanstvene članke. Izbiro članov smo omejili glede na čas objave, vključili smo članke, objavljene v obdobju od leta 2012 do leta 2021.

Za iskanje ustrezne literature so uporabljene ključne besede v angleškem in slovenskem jeziku, oblikovani so iskalni nizi v angleškem jeziku empath* OR compassion* AND, burnout OR burn-out, AND nurs* in iskalni nizi v slovenskem jeziku: empatija ALI sočutje IN, izgorelost, IN medicinske sestre ALI neg*. Uporabili smo članke, ki so v celoti prosto dostopni in se nanašajo na medicinske sestre, tehnike zdravstvene nege ali študente zdravstvene nege ter opisujejo povezavo med empatijo in izgorelostjo zdravstvenih delavcev.

Izključitveni kriteriji so bili članki, napisani v drugih jezikih, članki, ki obravnavajo povezanost med empatijo in izgorelostjo pri zdravnikih in drugih zdravstvenih delavcih ter članki, ki obravnavajo pojav izgorelosti v povezavi z epidemijo COVID-19. Prav tako smo izključili podvojene članke ter članke, ki so imeli omejen dostop do celotnega besedila.

S pregledom podatkovnih baz smo skupno dobili 3.418 virov. Števila virov smo omejili tudi z vključitvijo predmetne oznake: nursing, nurses in označili zdravstveno nego kot disciplino.

Članke smo ustrezno izključevali glede na postavljene izključitvene kriterije. Potek pregleda in izbora znanstvenih člankov smo ponazorili s PRISMA diagramom poteka, prikazuje ga Slika 1.

Slika 1: PRISMA

Moč dokazov smo določili po Polit in Beck (2008), ki navajata sedem nivojev hierarhije, prikazano je v Tabeli 2.

Tabela 2: Hierarhija dokazov (Polit, Beck, 2008)

Nivo Število člankov

Nivo 1a:

sistematični pregled randomiziranih kliničnih študij Nivo 1b:

sistematični pregled nerandomiziranih kliničnih študij

Nivo 2a:

Posamezne randomizirane klinične študije Nivo 2b:

Posamezne nerandomizirane klinične študije

Nivo 2a: 0 člankov Nivo 2b: 5 člankov Nivo 3:

Sistematični pregled študij z opazovanji

0 Nivo 4:

Posamezne študije z opazovanji

3 Nivo 5:

Sistematični pregled opisnih/kvalitativnih študij

2 Nivo 6:

Posamične opisne/kvalitativne študije 5

Nivo 7:

Mnenje avtorjev 2

4 REZULTATI

Rezultate pregleda literature smo razvrstili po posameznih temah, ki se nanašajo na cilje diplomskega dela. V analizo vključeni članki so predstavljeni v Prilogi 1.

4.1 Povezanost med empatijo, sočutjem in sindromom izgorelosti

Rezultati raziskav večinoma govorijo o negativni povezavi med empatijo in izgorelostjo.

Namreč empatija in lastnosti, ki jih pridobimo ob razvoju empatičnih spretnosti, pripomorejo k boljšem počutju zdravstvenih delavcev in boljši samozavesti. Občutek, da smo uspešno prisluhnili nekomu in da smo vzpostavili empatičen odnos, zdravstvene delavce spodbuja k nadaljnjemu delu, da jim občutek moči in zadovoljstva ter zmanjša tveganje za odhod medicinskih sester iz poklica (Durkin et al., 2016).

Visoka raven empatije in sočutja je lahko dejavnik tveganja za razvoj utrujenosti zaradi sočutja, ne pa tudi izgorelosti. Pomembno je, da razlikujemo med utrujenostjo in izgorelostjo. Utrujenost zaradi sočutja je pogost pojav, saj so zahteve po empatiji in sočutju v zdravstvenem sistemu zelo velike (Arimon-Pagès et al., 2019).

Za nastanek izgorelosti so dovzetne osebe, ki so do sebe še posebej ostre in kritične, za posameznike, ki so lahko skrbni, podporni in razumevajoči do sebe, tveganja za razvoj izgorelosti praktično ni (Duarte et al., 2016). Zato se priporoča, da se medicinske sestre naučijo obvladovati svoja čustva in se naučijo odzvati na trpljenje pacientov ne da bi se čustveno preveč vključile na način, ki bi lahko privedel do utrujenosti in izgorelosti.

(Arimon-Pagès et al., 2019). Profesionalna distanca je zelo pomembna, saj zmanjša tveganje za čustveno vpletenost, napake pri delu in čustveno utrujenost (Salimi et al., 2020).

Medicinske sestre, ki so sposobne visoke ravni sočutja in empatije, poročajo o nižji stopnji izgorelosti, večji odpornosti na poklicni stres in boljši kakovosti življenja (Durkin et al., 2016). Izpostavljenost stresu je velik dejavnik tveganja za izgorelost zaradi sočutja, zato je potrebno medicinske sestre poučiti o spretnostih obvladovanja stresa (Meyer et al., 2015).

4.2 Kako zmanjšati izgorelost v povezavi z empatijo in sočutjem med medicinskimi sestrami

Kognitivna empatija in osebnostne lastnosti, kot so odprtost in vestnost, vplivajo pozitivno na posameznika in zmanjšajo tveganje za nastanek izgorelosti (Yu et al., 2016). Medicinske sestre z znanjem o uravnavanju čustev in kognitivni empatiji so sposobnejše obvladovati stiske, povezane z delom (Salvarani et al., 2019). Za zmanjševanje stopnje izgorelosti je priporočljivo uporabljati več intervencijskih strategij, ki jih bomo predstavili v nadeljevanju.

Intervencije se priporočajo medicinskim sestram, da zmanjšajo poklicne stiske in povečajo osebno in delovno zadovoljstvo. Kognitivno-vedenjske strategije so prepoznane kot koristne za izboljšanje spretnosti spoprijemanja z izgorelostjo. Stopnjo izgorelosti pri zdravstvenih delavcih lahko zmanjšamo tako, da jih poučimo o določenih spretnostih uravnavanja čustev in empatije (Morse et al., 2012).

Timsko delo, sodelovanje in pozitivno naravnano delovno okolje so tudi pomembni dejavniki za zmanjševanje stopnje izgorelosti. Priporočljivo je, da delavci občutijo veselje in izpolnjenost na delovnem mestu (Morse et al., 2012). Kelly in Lefton (2017) opisujeta pomen vrednotenja poklica medicinske sestre pri zmanjševanju stopnje izgorelosti.

Pomembno je, da vodstvo zagotovi ustrezne vire za preprečevanje izgorelosti in vire za izobraževanje o pomembnosti timskega dela (Russell, 2016) ter izobraževanje na področju preprečevanja utrujenosti, povezane z empatijo (Mattioli et al., 2018). Izobraževanje medicinskih sester tudi na tem področju je pomembno, saj je pomanjkanje izkušenj in znanj dejavnik tveganja za izgorelost (Sinclair et al., 2017). Izboljšanje delovnih pogojev in manjše časovne stiske v zdravstvu bi lahko zmanjšale pojav izgorelosti in preprečile, da medicinske sestre zapustijo poklic (Wu et al., 2016), priporoča se tudi timsko sodelovanje in medsebojna podpora (Li et al., 2014).

Meditacija in čuječnost pomagata obvladovati stres, razviti občutek izpolnjenosti na delovnem mestu (Morse et al., 2012), izboljšati splošno dobro počutje in zmanjšati psihološke simptome, ki se pojavijo v povezavi z izgorelostjo (Duarte, Pinto-Gouveia, 2016). Sánchez in sodelavci (2014) opisujejo tudi pomen plesa s Hula Hoop obročem, kajti poleg boljše fizične aktivnosti prispeva tudi k boljši sposobnosti obvladovanja stresa ter konfliktov, krepi razpoloženje in socialne veščine.

Uporaba tehnologije za razvoj tehnik za zmanjševanje izgorelosti je lahko zelo inovativno sredstvo za dopolnitev zgoraj naštetih intervencij (Morse et al., 2012). Wu in sodelavci (2016) svetujejo, da se oblikujejo smernice za razvoj preventivnih intervencij in psihosocialne podpore medicinskim sestram. Priporoča se, da se institucionalni in vladni viri usmerijo k financiranju intervencij, ki zmanjšujejo izgorelost zaposlenih v tem poklicu (Sinclair et al., 2017).

5 RAZPRAVA

S pregledom literature smo ugotovili negativno povezavo med empatijo in izgorelostjo.

Picard in sodelavci (2015) trdijo, da je empatija zaščitni dejavnik, ki preprečuje izgorelost zdravstvenih delavcev, kar se ujema z našo ugotovitvijo. Predvideva se, da zato, ker dobro razumevanje pacienta in njegovih prepričanj zmanjša učinek izpostavljenosti zdravstvenih delavcev stresu (Lamothe et. al, 2015). Če ostanejo medicinske sestre odprte za doživljanje in občutke pacientov, bo to privedlo tudi do boljšega duševnega zdravja zaposlenih (Drwecki et. al, 2011). Prav tako je hvaležnost pacientov vir moči za medicinske sestre (Zwack, Schweitzer, 2013).

Wilkinson in sodelavci (2017) so ob pregledu študij potrdili negativno povezavo med empatijo in izgorelostjo, s prisotnostjo enega elementa, se drugi zmanjšuje. V naši študiji je bilo analiziranih pet člankov na temo povezanosti teh dveh pojmov, ki so poročali o negativni povezavi med empatijo in izgorelostjo ter o pomembni vlogi empatije pri zmanjševanju stresa pri medicinskih sestrah in posledično izboljšanju kakovosti intervencij zdravstvene nege.

Empatija je zapleten proces, kognitivna empatija zahteva veliko napora, usmerjenega k razumevanju pacientovih čustvenih doživljanj, hkrati pa nam zagotavlja določeno distanco (Hojat, 2007). Kognitivna empatija, ne pa tudi afektivna, bo ob pogosti uporabi zagotovo privedla do nižje stopnje izgorelosti (Lamothe et. al, 2015). Afektivna empatija lahko negativno vpliva na delovno uspešnost in sprejemanje odločitev. Pri uporabi afektivne empatije potrebujejo medicinske sestre veliko spretnosti čustvene regulacije, v nasprotnem primeru pride do osebne stiske in utrujenosti, kar posledično zmanjša empatično skrb in

In document Ajka Halilović POVEZAVA MED EMPATIJO IN IZGORELOSTJO ZDRAVSTVENIH DELAVCEV (Strani 20-0)