2.1 MORFOLOŠKE IN ANATOMSKE ZNAČILNOSTI LISTOV VODNIH RASTLIN . 2
2.2.3 Reflektanca oziroma odboj svetlobe
Na odbojnost sevanja pri rastlinah v veliki meri vplivajo predvsem anatomske značilnost lista, ne smemo pa zanemarjati tudi biokemičnih značilnosti oziroma vsebnosti različnih rastlinskih pigmentov. Obstajajo tako imenovani trije vrhovi odbojnosti, in sicer v
8
modrem delu spektra (450–495 nm), kjer na odbojnost vpliva predvsem absorpcija klorofilov in karotenoidov, del na meji med modrim in zelenim spektrom (495–570 nm), kjer je pri 550 nm opazen zeleni vrh, in nazadnje še na meji rdečega spektra (620–750 nm), kjer je opazen vpliv absorpcije klorofila (Liew in sod., 2008).
Listi v povprečju odbijejo 6–10 % svetlobe, v primeru, da so listi zelo svetleči, pa skoraj še enkrat toliko. Listi najmočneje odbijajo zeleno svetlobo (10–20 %), najmanj pa ultravijolično sevanje, ki se skoraj popolnoma absorbira. Odboj je majhen tudi pri oranžni in rdeči svetlobi (3–10 %) (Larcher, 2003). V vidnem delu spektra je odbojnost zelo majhna (5–10 %). Glavni dejavnik, ki vpliva na odbojnost v vidnem delu spektra, je absorpcija listnih pigmentov. Za razliko od vidnega dela spektra je odbojnost v bližnjem infrardečem delu spektra in srednje infrardečem delu spektra visoka, saj na tem območju pigmenti nimajo vpliva. V tem delu je za odbojnost odgovorna predvsem notranja struktura lista (Grant, 1987; Vogelmann, 1993). Pri valovni dolžini od 400 do 700 nm imajo največji vpliv na odbojnost svetlobe od listne površine klorofili, karotenoidi in antociani. Medtem ko imajo pri valovni dolžini od 700 do 1400 nm največji vpliv na odbojnost svetlobe od listne površine morfološke lastnosti listov, kot so kutikula, povrhnjica, vsebnost vode in ostala listna tkiva (Baltzer in Thomas, 2005; Vogelmann, 1993).
Liew in sod. (2008) ugotavljajo, v kakšni interakciji so svetloba in določene anatomske strukture v listu. Dorziventralen list je omejen z zgornjo in spodnjo povrhnjico.
Epidermalne celice ne vsebujejo klorofila, po celični strukturi se med seboj razlikujejo, združene so zelo skupaj in tako na tesno, da med njimi ni presledkov. Epidermalne celične stene so značilno impregnirane z voskasto snovjo, imenovano kutin, ki tvori zunanji površinski sloj, imenovan povrhnjica, zlasti na zgornji strani listov. Površinska tekstura povrhnjice je lahko gladka, spiralasta, brazdasta ali razpokana, odvisno od vrste. Debelina povrhnjice se lahko razlikuje glede na vrsto in okoljske pogoje, v katerih vrste uspevajo.
Debelina povrhnjice pomembno vpliva na količino svetlobe, ki se odbije s površine lista.
Odbiti kot svetlobe je komplementaren vpadnemu kotu svetlobe, kar vpliva na sprejem in porazdelitev svetlobe na meji zrak–kutikula. Debelina povrhnjice, večja od 1 µm, predstavlja eno izmed ključnih kazalcev odbojnosti v bližnjem infrardečem spektru (Liew in sod., 2008).
9
V mezofilu se nahaja gobasto in stebričasto tkivo. Stebričasto tkivo sestavljajo specializirane podolgovate celice, ki ležijo pravokotno glede na listno površino. Vsebujejo veliko količino kloroplastov, ki močno absorbirajo v modrem in rdečem delu vidnega spektra. Svetloba nato prehaja do stebričastih celic, ki vodijo svetlobo naprej do tkiv, ki so locirana globlje v sami strukturi lista. Pod stebričastim tkivom se nahaja gobasto tkivo, ki je sestavljeno iz celic, ki so lahko okrogle ali pa nepravilne oblike. Zaradi tega med njimi nastanejo zračni prostori. Te celice vsebujejo manj kloroplastov. Debelina stebričastega in gobastega tkiva močno vpliva na prodiranje svetlobe skozi list in stopnjo sipanja svetlobe v listu (Liew in sod., 2008).
Tako na spodnji kot tudi na zgornji strani lista so lahko prisotni enocelični ali večcelični epidermalni laski, imenovani trihomi. Zgradba trihomov se od vrste do vrste lahko zelo razlikuje. Visoka gostota trihomov lahko izkrivlja odbojnost v območju vidnega dela spektra. To pomeni, da trihomi ali dlake močno povečajo odboj svetlobe v vidnem območju, medtem ko je njihov vpliv v bližnjem infrardečem spektru variabilen. Tudi stopnja hidracije lista pomembno vpliva na odbojnost, pri čemer je odbojnost v vidnem delu spektra večja pri suhem listju kot pri vlažnem listju (Liew in sod., 2008).
Pri rodu Salvinia najdemo štiri različne vrste trihomov, in sicer so pri vrstah Salvinia cucullata in Salvinia hastata prisotni enorogeljni trihomi, vrsta Salvinia oblongifolia ima dvorogeljne trihome, vrsti Salvinia natans in Salvinia minima imata štirirogeljne trihome, medtem ko imajo vrste Salvinia auriculata, Salvinia biloba, Salvinia herzogii in Salvinia molesta štirirogeljne trihome, ki so na vrhu združeni. Kaul (1976) je predstavil možno funkcijo površinskih struktur pri rodu Salvinia. Meni, da so trihomi namenjeni predvsem preprečevanju močenja listov. Voda, ki pade na liste, se na trihomih zlije v kroglice in z lista odteče. Tako je list na dorzalni strani skoraj nezmočljiv. Torej kombinacija trihomov in voskov omogoča, da je listna površina pri rodu Salvinia superhidrofobna, kar pomeni, da voda z listov odteka. Vodna kapljica, ki pade na listno površino, ima srebrn sijaj, ki ga povzroča zrak, ujet med trihomi (Cerman in sod., 2009).
10
Slika 1: Vodna kapljica na listu vrste Salvinia oblongifolia (vir: Cerman in sod., 2009)
3 MATERIALI IN METODE 3.1 RASTLINSKA VRSTA
Preučevana vrsta spada v rod Salvinia, v družino plavčevk (Salviniaceae). Rod je poimenovan po italijanskem znanstveniku Antoniu Mariji Salviniju (1633–1729), ki je poučeval grški jezik na Univerzi v Florenzi, prav tako pa je pomagal botaniku Pieru Antoniju Micheliju (1679–1737) pri številnih študijah. Rod ni obsežen in trenutno šteje okrog 10 vrst prosto plavajočih vodnih praproti, ki so predvsem ameriškega in azijskega izvora (Parsons in Cuthbertson, 2011).
Plavček (Salvinia auriculata)
Vrsta Salvinia auriculata je prosto plavajoča vodna praprot s plagiotropnimi poganjki (Suvarnalantha Devi in sod., 2015; Coelho in sod., 2000). Osnovna enota je rameta (osebek, ki je rezultat vegetativnega razmnoževanja). Rameta je sestavljena iz stebla, listov ter lateralnih in apikalnega brsta, ki omogoča rast novih ramet (Coelho in sod., 2000).
Nima korenin, ima pa rizome, ki imajo v prerezu obliko črke U. Listi so dveh tipov, in sicer so nekateri plavajoči, nekateri pa potopljeni (Suvarnalantha Devi in sod., 2015). Njeni listi so rahlo do srednje zelene, lahko pa tudi malce rjavkaste barve in ko so starejši, postanejo njihovi robovi rjavkasti. So krožne oblike z zaobljenim ali pa rahlo usločenim
11
vrhom in v dolžino lahko merijo 1,5–2,5 cm. Zgornja stran listov je gosto poraščena s kratkimi ali pa tudi rahlo podaljšanimi papilami, ki so razporejene v vzporednih vrstah po celotnem listu. Na vrhu vsake papile se razvijejo štirje trihomi. Konci trihomov se stikajo skupaj. Vrsta Salvinia auriculata je zelo rodovitna vrsta. Njen obstoj je odvisen predvsem od proizvodnje spor in prezimovanja le-teh. Večina plavajočih rastlin namreč ne more uspevati v zimskih mesecih in v okolju, kjer prevladujejo nizke temperature. Nove populacije se pogosto razvijejo iz spor, ki so v sedimentu prezimile in bile v dormanci oziroma v mirujočem stanju. Spomladi, ko temperature začnejo naraščati, se spore iz sedimenta dvignejo na vodno gladino in začnejo kaliti (Ferreira Soares in sod., 2007).
Vrsta Salvinia auriculata uspeva predvsem v počasnih in stoječih vodah. Najdemo jo lahko v različnih vodnih habitatih, kot so jezera, rezervoarji, ribniki, reke, močvirja, jarki, potoki ter riževa polja, v blagih pogojih, čeprav lahko prenaša tudi določene slanosti in občasno zmrzal. Prav tako je prilagodljiva in tolerantna do visokih stopenj sedimentacije (Cavenaghi in sod., 2005). Domovina vrste Salvinia auriculata je Južna in Srednja Amerika (Raizer in Amaral, 2001). Zanjo je značilna visoka stopnja rasti. V ugodnih razmerah oziroma v okolju, ki je bogato s hranili, raste zelo na gosto (Coelho in sod., 2000). S svojimi listi velikokrat tvori velike neprekinjene preproge na vodni gladini (Raizer in Amaral, 2001). Te goste preproge pa se ne tvorijo, ko temperatura pade pod 10 °C (Cavenaghi in sod., 2005). Debele preproge, ki jih tvori vrsta Salvinia auriculata na vodni gladini, lahko izpodrivajo avtohtone vrste, vplivajo na kakovost vode in onemogočijo plovbo. Zaradi velike pokrovnosti negativno vplivajo na potopljene rastline, saj svetlobi onemogočajo pot do njih. Velika pokrovnost lahko negativno vpliva tudi na proizvodnjo električne energije in ohromi ribištvo. Torej preproge lahko povzročijo številne ekonomske težave (Bini in sod., 1999). Zaradi tega so vrsto Salvinia auriculata v njenem naravnem območju označili kot nadležno vrsto (Thomaz in sod., 1999).
12
Slika 2: Vrsta Salvinia auriculata Aubl. (Vir: Biolib.cz)
Torej največjo grožnjo vodnemu ekosistemu predstavlja vrsta Salvinia auriculata ravno zaradi gostih preprog, ki jih tvori na vodni površini. Te goste preproge škodljivo vplivajo na sladkovodni ekosistem oziroma na organizme, ki živijo pod preprogami, saj ustvarjajo anoksične razmere, zaradi katerih se biomasa živali in sama raznolikost v vodnem ekosistemu močno zmanjša. Scheffer in sod. (2002) ugotavljajo, da so za naraščanje dominance vodnih plavajočih rastlin krivi vdori oziroma prinašanje eksotičnih vrst, prav tako naj bi se plavajoče rastline hitro širile zaradi evtrofikacije. Plavajoče rastline nimajo neposrednega dostopa do sedimenta in imajo velik del listne površine bolj izpostavljen atmosferi kot pa vodi, zaradi česar je zmanjšan privzem hranil, razen ogljika, ki ga privzemajo skozi liste. Za razliko od plavajočih rastlin pa potopljeni ukoreninjeni makrofiti velik del hranil privzemajo iz substrata in učinkovito uporabljajo tudi svoje poganjke za privzem hranil iz vodnega stolpca. Čeprav so plavajoče rastline superiorni tekmeci za svetlobo in s tem negativno vplivajo na uspevanje potopljenih rastlin, lahko tudi potopljene rastline negativno vplivajo na rast prosto plavajočih rastlin z zmanjšanjem razpoložljivih hranil v vodnem stolpcu (Scheffer in sod., 2002).
13
Vrsta Salvinia auriculata pa ima tudi pomembno vlogo v ekosistemu. Rezultati dolgotrajnega poskusa so namreč pokazali, da je vrsta Salvinia auriculata dober primer vodnega makrofita, ki ima veliko zmogljivost privzemanja različnih elementov in organskih spojin iz vode in odpadne vode. Zato jo lahko štejemo kot možnega alternativnega bio absorbenta, kar pomeni, da se lahko uporablja za odstranjevanje različnih kovin in drugih nevarnih snovi, ki jih v mokrišča prinesejo industrijske odplake (Espinoza-Quiñones in sod., 2009).
Rastlinski material smo nabrali aprila 2015 v Botaničnem vrtu v Ljubljani (46° 2' 23.30'' N; 14° 30' 51.88'' E; 289,19 n. m). Vzorčno rastlino smo pazljivo položili v zabojnik z vodo in jo prenesli v laboratorij, kjer smo še isti dan opravili meritve optičnih lastnosti.
Meritve odbojnosti in presevnosti smo opravili na 10 paralelnih vzorcih.
3.2 MERITVE OPTIČNIH LASTNOSTI
Vse meritve odbojnosti in presevnosti smo naredili s pomočjo spektrofotometra (Jaz Modular Optical Sensing Suite, Ocean Optics, Inc., Dunedin, USA), ki je bil preko optičnega kabla QP600-1-SR-BX (Ocean Optics, Inc., FL, USA) povezan z integracijsko sfero ISP-30-6-R (Ocean Optics, Inc., FL, USA). Liste izbrane vrste smo osvetljevali s svetlobnim virom (UV-VIS-NIR, DH-2000, Ocean Optics, Inc., FL, USA). Napravo pa smo umerili s pomočjo bele referenčne ploščice (Spectrolon, Labsphere, North Sutton, New Hampshire, USA). Merili smo z ločljivostjo 0,3 nm v območju 280–887 nm.
Svetlobni vir smo usmerili na bel standard in na ta način smo spektrofotometer kalibrirali na 100-procentno odbojnost. Nato pa smo izmerili še temni spekter, tako da smo svetlobni vir ugasnili in sfero prekrili s črno brisačo, da smo stimulirali popolno temo. Da bi se izognili merskim napakam, smo postopek med merjenji večkrat ponovili. Rezultate merjenj smo obdelali v računalniškem programu SpectraSuite.
14
Slika 5: ISP-R integracijska sfera (Vir: Oceanoptics.com)
Slika 3: Spektrometer JAZ-ULM- 200 (Vir: Oceanoptics.com)
Slika 4: Svetlobni vir DH-2000BAL (Vir: Oceanoptics.com)
15 3.2.1 Meritve odbojnosti
Pri meritvah odbojnosti smo uporabili spektrofotometer, ki je bil preko optičnega kabla povezan z integracijsko sfero in priključen na računalnik. Pod sfero smo postavili 10 vzorcev izbrane vrste. Integracijsko sfero smo pri merjenju postavili pravokotno na zgornjo listno površino, na osrednji del listne lamine med glavno žilo in listnim robom in to površino smo osvetljevali s svetlobnim virom, ki je bil prav tako preko optičnega kabla povezan s sfero. Na ta način se je svetloba, ki se je odbila od listne površine, preusmerila v sfero in potem v spektrofotometer. Odbojnost smo izračunali kot razmerje med količino svetlobe, odbite od listne površine, in bele referenčne ploščice.
3.2.2. Meritve presevnosti
Pri meritvah presevnosti smo uporabili 10 listov in vsakega posebej smo namestili pod integracijsko sfero tako, da je bila sferi izpostavljena spodnja stran lista. Zgornjo stran vsakega lista smo osvetljevali s svetlobnim virom. Prepuščena svetloba je na ta način prehajala skozi list do integracijske sfere na spodnji strani lista. Pred meritvami pa smo spektrofotometer umerili na 100-procentno prepustnost s pomočjo svetlobnega žarka, ki je neposredno prehajal v notranjost integracijske sfere. Presevnost listov smo izračunali kot razmerje zmanjšanja jakosti svetlobnega žarka po prehodu skozi list.
3.3 ANATOMSKE ANALIZE
3.3.1 Specifična listna površina in vsebnost vode
Iz listov, ki smo jim izmerili optične lastnosti, smo s pomočjo luknjača izrezali krožce s premerom 1 cm. Krožce smo stehtali, nato pa jih zavili v folijo znane mase in jih 24 ur sušili v peči pri temperaturi 105 °C. Po sušenju smo jih še enkrat stehtali in jim določili suho maso, tako da smo lahko iz podatkov o sveži in suhi masi izračunali tudi vsebnost vode [%]. Ko smo pridobili vse podatke, smo lahko izračunali specifično listno površino (Specific Leaf Area – SLA), ki je količnik med površino vzorca in njegovo suho maso, izražen v [cm2 mg-1].
16 3.3.2 Zgradba lista
Te meritve smo opravili s pomočjo svetlobnega mikroskopa Olympus CX41, povezanega z digitalno kamero Olympus XC30, s pomočjo pribora za mikroskopiranje ter računalniškega programa Cell (CellSens, Olympus, Japan). Na predelu lista, kjer smo merili optične lastnosti, smo prečno odrezali tanek kos lista in naredili poltrajne preparate v glicerolu. Nato smo si prečne prereze listov pogledali pod svetlobnim mikroskopom in na desetih mestih vsakega lista izmerili različne parametre. S pomočjo računalniškega programa smo pri 100-kratni povečavi izmerili debelino lista, razdalje med trihomi, debelino povrhnjice in debelino aerenhima. Podatke smo sproti vnašali v program Excel, s pomočjo katerega smo naredili statistične izračune in grafične prikaze.
3.4 BIOKEMIJSKE ANALIZE
Za biokemijske analize smo s pomočjo luknjača iz svežih listov naluknjali krožce s premerom 1 cm. Določali smo torej vsebnosti karotenoidov, klorofilov, antocianov in UV-absorbirajočih snovi. Med opravljanjem meritev smo določene vzorce, ki jih nismo tako preučili, shranili v zamrzovalniku in na ta način upočasnili delovanje encimov, ki bi lahko vplivali na naše rezultate, ter ohranili vsebnosti barvil v listih.
3.4.1 Klorofili in karotenoidi
Vsebnosti klorofila a in b ter karotenoidov smo določili po metodi Lichtenthalerja in Buschmanna (2001a, 2001b). Vzorce smo strli v terilnici, ekstrahirali v 5 mL acetona (100 % (v/v)) in centrifugirali (4000 rpm, 4 °C, 4 min) v centrifugirkah za klorofil. Po centrifugiranju smo odčitali prostornine ekstraktov. Absorbcije smo izmerili s spektrofotometrom VIS pri valovnih dolžinah 470, 645 in 662 nm. Vsebnost klorofilov (Kl a, b) in karotenoidov (Kar) smo izrazili na suho maso vzorca in na površino vzorca.
Enačba za numerično oceno vsebnosti klorofilov in karotenoidov, prirejena na suho maso vzorca:
Kl a [mg g⁻¹ ss] = ca * V / ss = (11,24 E662 - 2,04 E645) *V / ss … (1)
17
Kl b [mg g⁻¹ ss] = ca* V / ss= (20,13 E645 - 4,19 E662) * V / ss … (2) Kar [mg g⁻¹ ss] = (1000 E470 – 1,9 ca - 63,14 cb) * V / ss / 214 ... (3)
ca,b - koncentracija klorofila a, oziroma b V - volumen ekstrakta [ml]
ss - suha masa vzorca [g]
P - površina vzorca [cm²]
E - absorpcija pri izbrani valovni dolžini
Ko želimo enačbo za numerično oceno vsebnosti klorofilov in karotenoidov prirediti na površino vzorca, potem v zgornji formuli suho maso vzorca (ss) nadomestimo s površino vzorca (P).
3.4.2 Antociani
Vsebnost antocianov smo določili po metodi Drumma in Mohra (1978). Vzorce smo strli v terilnici, ekstrahirali v 5 ml ekstrakcijskega medija (metanol : HCl (37 %) = 99 : 1 (v/v)) in centrifugirali (4000 rpm, 4 °C, 4 min). Po centrifugiranju smo odčitali prostornine ekstraktov. Vzorce smo nato za 24 ur postavili v temo pri temperaturi 3–5 °C. Ekstinkcije smo z VIS-spektrometrom izmerili pri valovni dolžini 510 nm. Vsebnost antocianov (Ant) smo izrazili v relativnih enotah na suho maso vzorca in na površino vzorca.
Enačba za numerično oceno vsebnosti antocianov, prirejena na suho maso:
Ant (relativna enota) = E510 * V * ss⁻¹ ... (4)
E510 - absorpcija pri valovni dolžini 510 nm V - prostornina ekstrakta [ml]
ss - suha masa vzorca [g]
P - površina vzorca [cm²]
18
Ko želimo enačbo za numerično oceno vsebnosti antocianov prirediti na površino vzorca, potem v zgornji formuli suho maso vzorca (ss) nadomestimo s površino vzorca (P).
3.4.3 UV-absorbirajoče snovi
Vsebnost absorbirajočih snovi UV-B in UV-A (UVB 280–320 nm, UVA 320–400 nm) smo določili po Caldwellovi metodi (1968). Vzorce smo strli v terilnici, ekstrahirali v 5 mL ekstrakcijske raztopine metanol : destilirana voda : HCl (37 %) = 79 : 20 : 1 (v/v) in jih 20 minut inkubirali v temi. Vzorce smo nato centrifugirali (4000 rpm, 10 °C, 10 min) in odčitali prostornine ekstraktov. S pomočjo spektrofotometra UV/VIS in kvarčnih kivet smo izmerili absorbance v spektralnem razponu 280–320 (UV-B) in 320–400 (UV-A) nm.
Vsebnost UV-absorbirajočih snovi smo izračunali kot integral ekstinkcijskih vrednosti od 280 do 319 nm ter od 320 do 400 nm. Vsebnost UV-absorbirajočih snovi smo izrazili v relativnih enotah na suho maso vzorca in na površino vzorca.
Enačba za numerično oceno vsebnosti UV-absorbirajočih snovi, prirejena na suho maso vzorca:
UV abs (relativna enota) = I * V-1* ss-1 ... (5)
I - integral absorpcijskih vrednosti v intervalu 280–320 nm (UV-B abs) ter 320–400 nm (UV-A abs)
V - prostornina ekstrakta [ml]
ss - suha masa vzorca [g]
P - površina vzorca [cm²]
Ko želimo enačbo za numerično oceno vsebnosti UV-absorbirajočih snovi prirediti na površino vzorca, potem v zgornji formuli suho maso vzorca (ss) nadomestimo s površino vzorca (P).
3.5 STATISTIČNA OBDELAVA PODATKOV
Vse podatke meritev smo sproti vnašali v program Excel, s pomočjo katerega smo izračunali povprečja in standardne deviacije. Nekatere podatke smo predstavili v grafih,
19
nekatere pa v tabelah. Za primerjavo biokemijskih in anatomskih parametrov listov smo uporabili Študentov dvovzorčni t-test z upoštevanjem enakih varianc. Podatke o biokemijskih lastnostih in morfoloških lastnostih smo analizirali s Spearmanovim korelacijskim testom. Test nam je povedal, ali obstaja povezava med prepustnostjo oziroma odbojnostjo in biokemijskimi oziroma morfološkimi parametri. Korelacijsko analizo smo naredili v programu IBM SPSS 19.0. Ničelno hipotezo smo zavrnili, kadar je bil p ≤ 0,05 (statistično značilna razlika).
4 REZULTATI
4.1 ODBOJNOST IN PRESEVNOST LISTOV
Za prikaz presevnosti in odbojnosti smo uporabili glajena povpre listih.
Slika 3: Spektri povprečnih vrednosti relativnega odboja (zelena barva) in relativne presevnosti (modra barva)
Iz grafa (Slika 6) je razvidno, da
presevnost. Potem pa pride v vidnem delu spektra (400 tem delu spektra presevnost ve
presevnost v vidnem delu spe
odbojnost doseže maksimum v zelenem delu spektra pri 500 nm, medtem ko presevnost doseže maksimum v rumenem delu spektra pri 582 nm. Iz grafa je razvidno tudi, da odbojnost in presevnost dosežeta minimu
dolžini okrog 690 nm. V NIR več kot očitna. Odbojnost je v NIR odbojnost kot tudi presevnost za
20 4.1 ODBOJNOST IN PRESEVNOST LISTOV
Za prikaz presevnosti in odbojnosti smo uporabili glajena povprečja intenzitet po
nih vrednosti relativnega odboja (zelena barva) in relativne presevnosti (modra barva) skozi liste pri vrsti Salvinia auriculata; n = 10
Iz grafa (Slika 6) je razvidno, da je odbojnost v UV-območju (280–
ride v vidnem delu spektra (400–700 nm) do preobrata in tako je v tem delu spektra presevnost večja kot odbojnost. Še vseeno pa sta tako odbojnost kot tudi presevnost v vidnem delu spektra večji kot v UV-območju. V delu vidnega spektra odbojnost doseže maksimum v zelenem delu spektra pri 500 nm, medtem ko presevnost doseže maksimum v rumenem delu spektra pri 582 nm. Iz grafa je razvidno tudi, da odbojnost in presevnost dosežeta minimum v rdečem delu vidnega spektra
dolžini okrog 690 nm. V NIR-območju (700-887 nm) je razlika v odbojnosti in presevnosti itna. Odbojnost je v NIR-območju še vedno manjša kot presevnost, vendar tako odbojnost kot tudi presevnost začneta nad 680 nm valovne dolžine strmo naraš
čja intenzitet po desetih
nih vrednosti relativnega odboja (zelena barva) in relativne presevnosti (modra
–400 nm) večja kot 700 nm) do preobrata in tako je v ja kot odbojnost. Še vseeno pa sta tako odbojnost kot tudi ju. V delu vidnega spektra odbojnost doseže maksimum v zelenem delu spektra pri 500 nm, medtem ko presevnost doseže maksimum v rumenem delu spektra pri 582 nm. Iz grafa je razvidno tudi, da em delu vidnega spektra pri valovni 887 nm) je razlika v odbojnosti in presevnosti ju še vedno manjša kot presevnost, vendar tako ad 680 nm valovne dolžine strmo naraščati.
21 4.2 ANATOMIJA LISTOV
Slika 4: Razdalja med trihomi, debelina povrhnjice, aerenhima in celotnega lista
Na prečnih prerezih listov je opazen obsežen aerenhim, ki predstavlja skoraj celotno debelino lista. Debelina povrhnjice je v primerjavi z debelino aerenhima precej tanka. Iz grafa (Slika 7) je razvidno, da je razdalja med trihomi v primerjavi z drugimi dolžinami precej velika.
Slika 5: Površina lista vrste Salvinia auriculata (Foto: Dragan Abram)
Slika 5: Površina lista vrste Salvinia auriculata (Foto: Dragan Abram)