Celostna priprava športnika je projekt, ki se izvaja vsako leto pod okriljem Gimnastične zveze Slovenije. Namen projekta je spremljanje priprave športnika in prilagoditev treninga posamezniku v sodelovanju z njihovimi trenerji.
V raziskavi je bilo udeleženih 29 oseb ženskega spola, ki so imele povprečno starost 14,72 let. Obdobje spremljanja je trajalo malo manj kot leto dni, in sicer od 1. 9. 2019 do 20. 8.
2020.
Zaradi lažje preglednosti so rezultati predstavljeni v dveh tabelah (Tabela 1 in 2). Prva tabela predstavlja število in mehanizem poškodbe, druga pa anatomsko lokacijo poškodbe.
4.4.1 Število in mehanizem poškodb
Število poškodovanih športnic (15) je le rahlo višji od nepoškodovanih (14). Skupno število poškodb je bilo 20, pri katerih prevladujejo kronične (80 %) pred akutnimi (20 %).
12
Tabela 1: Število in mehanizem poškodb
število delež
število poškodovanih športnic 15 51,72 %
število nepoškodovanih športnic 14 48,28 %
število poškodb 20 /
število akutnih poškodb 4 20,00 %
število kroničnih poškodb 16 80,00 %
4.4.2 Anatomska lokacija poškodb
Ugotovljeno je bilo, da je največ poškodb pri ritmični gimnastiki v Sloveniji v ledvenem delu hrbta, nato sledijo ostale poškodbe in na zadnjem mestu poškodbe v kolenu ter gležnju.
Tabela 2: Anatomska lokacija poškodb
Anatomska lokacija Število
gleženj 3
koleno 4
ledveni del hrbta 8
ostalo 5
13
5 RAZPRAVA
Cilj pregleda literature je bil predstaviti pojavnost mišično-skeletnih poškodb pri ritmični gimnastiki v Sloveniji in po svetu. V pregled literature smo vključili 7 raziskav, objavljenih med letoma 2014 in 2020, ki so ustrezale vključitvenim in izključitvenim kriterijem.
Vključeni članki so se med seboj precej razlikovali, kar otežuje neposredno primerjavo.
V izbranih raziskavah je skupno sodelovalo 1470 preiskovancev, razpon njihovega števila v posameznih raziskavah je bil od 2 do 963. V vseh raziskavah so sodelovale ženske, saj je ritmična gimnastika ženski šport. Časovni okvir raziskav se je med seboj precej razlikoval.
Edouard in sodelavci (2017) so v raziskavi, ki je bila najdaljša, spremljali pojavnost in značilnost poškodb v artistični gimnastiki, akrobatiki ter ritmični gimnastiki tekom treh olimpijskih iger in sicer v Pekingu 2008, Londonu 2012 in Riu de Janeiru 2016. Skupno so zabeležili 81 poškodb (84,1 ± 17,5/1000), od tega je bilo 54 pri ženskah in 27 pri moških.
Najpogostejša lokacija poškodbe so bile gleženj, ledvena hrbtenica ter stopalo. Splošna pojavnost poškodb v vseh treh gimnastičnih panogah med olimpijskimi igrami je bila nižja od celotne pojavnosti poškodb v vseh športnih prijavljenih na poletne olimpijske igre 2008 in 2012. Gimnastiko lahko za razliko od taekwonda, nogometa, kolesarskega motokrosa, rokometa, gorskega kolesarjenja, hokeja, dvigovanja uteži, atletike in badminton uvrstimo v olimpijski šport z manjšim tveganjem za poškodbe. Zabeležili so tudi večjo pojavnost akutnih poškodb v primerjavi z ugotovitvami dveh raziskav (Gram et al., 2020; Kolar et al., 2017), kjer so ugotovili, da prevladujejo kronične poškodbe. Kolar in sodelavci (2017) so prav tako izvedli raziskavo v različnih gimnastičnih panogah (moška in ženska športna gimnastika, ritmična gimnastika) z namenom preučevanja športnikovega zaznavanja vzrokov za poškodbe in zmanjšanje le-teh ter zabeležili incidenco 184 poškodb (2,9 poškodbe na športnika), od tega je bilo 50 v moški športni gimnastiki (starost 21,09 ± 5,90), 75 v ženski športni gimnastiki (starost 15,35 ± 3,70) ter 59 v ritmični gimnastiki (starost 14,82 ± 2,97). Z raziskavo so ugotovili, da je zelo pomembna preventiva ter komunikacija med trenerjem in tekmovalci.
Glede na vključene članke smo ugotovili, da se pojavnost poškodb med slovenskimi ritmičarkami in tekmovalkami iz drugih držav ne razlikuje. Rezultate tujih raziskav smo primerjali z projektom Celostna priprava športnika, kjer so spremljali priprave športnika in prilagodili trening posamezniku v sodelovanju z njihovimi trenerji. Ugotovili smo, da so prav tako zabeležili ledveni del hrbta kot najpogostejšo anatomsko lokacijo poškodbe pri
14
devetindvajsetih dekletih (povprečna starost 14,72 let). Med raziskavami (Gram et al., 2020;
Kolar et al., 2017; Edouard et al., 2017, Sabeti et al., 2015), pri katerih smo imeli podatek, katere poškodbe prevladujejo, smo zabeležili kronične poškodbe pred akutnimi. Sabeti in sodelavci (2015) so v svoji raziskavi ugotovili, da je kronična bolečina v raziskovalni skupini skoraj dvakrat večja kakor v starostno ustrezni kontrolni. Dekleta so visokim obremenitvam izpostavljena že pred puberteto, saj trenirajo petkrat do šestkrat tedensko po 3 ure na dan.
Glede nastanka kroničnih poškodb so Kolar in sodelavci (2017) v svoji raziskavi zapisali, da imajo športniki, ki so izpostavljeni telesni dejavnosti več kot 20 ur tedensko, večje tveganje za nastanek kroničnih poškodb. Kot razlog so navedli tudi slabo tehniko, neprimerne metode treninga in neustrezne obremenitve. Poleg izpostavljenosti visoki telesni obremenitvi športnika na kronične poškodbe vpliva tudi ustrezna in pravočasna rehabilitacija. Kolar in sodelavci (2017) so ugotovili, da je močan dejavnik tveganja sama količina in dolžina treninga. Najpogostejše anatomske lokacije poškodb pri RG so gleženj, koleno ter ledveni del hrbta zaradi samih zahtev točkovnega pravilnika (Code of Points).
Dekleta morajo v tekmovalnih sestavah izvajajo veliko dinamičnih rotacij z trupom ter prvin, kjer se zahteva velika amplituda gibanja. Poškodba ledvenega dela hrbta v prej omenjenih raziskav prevladuje, čeprav točkovni pravilnik (Code of Points) ne zahteva hiperekstenzije hrbta za doseg visokega rezultata, vendar večina ritmičark še vedno izvaja skoke in elemente z globokim zaklonom. Trenutni točkovni pravilnik (Code of Points) tako temelji na tem, da so elementi s hiperekstenzijo ledvenega dela hrbta enako visoke vrednosti kot elementi, kjer se obremenjuje kolčne sklepe. To pojasni, zakaj je kolk tretja najpogostejša anatomska lokacija v raziskavi Gram in sodelavci (2020). Avtorji so kot zanimivost raziskave navedli, da so imele večje tveganje za težjo poškodbo tiste ritmičarke, ki še niso imele menstruacije.
Ritmična gimnastika je estetski šport, kjer je telesna masa zelo pomembna. V dveh raziskavah (Gram et al., 2020; Tringali et al., 2014) so omenili, da imajo dekleta, ki se ukvarjajo z ritmično gimnastiko, poleg motenj hranjenja tudi zelo nizek ITM, zmanjšano vsebnost maščobne mase, motnje menstruacije ter nizkoenergijsko razpoložljivost, kar vodi do športne triade. Športna triada je sindrom, ki je povzročen zaradi nizkega vnosa energije skupaj z velikim številom intenzivnih treningov na teden (Perini de Oliveira, 2018).
Raziskave govorijo o tem, da se športna triada pojavlja pri kar 78 % ritmičarkah (Roberts, 2009). Ta triada prispeva k zmanjšanju športnih zmogljivosti, povzroči pomembne motnje v srčno-žilnem, endokrinem in imunskem sistemu ter prispeva k pojavu amenoreje, ki lahko povzroči zmanjšanje mineralne gostote kosti in posledično pride do povečanega tveganja za
15
poškodbe kosti (na primer stresni zlom), ker privede do prisotnosti zgodnje osteoporoze (Perini de Oliveira, 2018).