UNIVERZA V LJUBLJANI ZDRAVSTVENA FAKULTETA FIZIOTERAPIJA, 1. STOPNJA
Kaja Purić
POJAVNOST MIŠIČNO-SKELETNIH POŠKODB V RITMIČNI GIMNASTIKI – PREGLED LITERATURE
diplomsko delo
INCIDENCE OF MUSCULOSKELETAL INJURIES IN RHYTHMIC GYMNASTICS – LITERATURE REVIEW
diploma work
Mentorica: doc. dr. Renata Vauhnik
Recenzentka: viš. pred. mag. Sonja Hlebš
Ljubljana, 2021
ZAHVALA
Zahvaljujem se svoji mentorici doc. dr. Renati Vauhnik za podporo, strokovno vodenje, svetovanje, trud in hitro odzivnost pri nastajanju diplomskega dela.
Zahvalila bi se tudi Mitiji Samaradžiji Pavletiču za vso pomoč pri pridobivanju podatkov za Slovenske ritmičarke.
Iskreno se zahvaljujem vsem fizioterapevtom ter trenerkam ritmične gimnastike, ki so mi tekom moje športne kariere pomagali, svetovali ter posredovali veliko znanja.
Hvala vsem prijateljem, ki ste verjeli vame, me spodbujali ter pomagali pri uresničitvi sanj.
Hvala Tinka za vso podporo in nasvete glede diplomskega dela.
Posebna zahvala gre moji družini, ki me je ves čas študija podpirala, spodbujala ter verjela vame. Hvala, ker mi vedno stojite ob strani.
IZVLEČEK
Uvod: Ritmična gimnastika je olimpijski šport, ki združuje prvine orodne gimnastike, plesa in baleta. Za uspešnost v tem športu so pomembne dobro razvite vse motorične sposobnosti, zlasti gibljivost in koordinacija, saj morajo dekleta med izvajanjem skokov, piruet in ravnotežij, obvladati tudi manipulacijo z rekviziti, kot so kolebnica, obroč, žoga, kiji in trak.
Za ritmično gimnastiko je značilna zgodnja specializacija, saj dekleta že s 15. leti postanejo članice. Od mladinske kategorije naprej povprečno trenirajo petkrat do šestkrat tedensko po 5 ur na dan. Posledično so izpostavljena visoko intenzivnim treningom že pred nastopom pubertete. Za tako visoke obremenitve je potrebna najvišja raven zmogljivosti športnika. To lahko povzroči telesno in duševno izčrpanost športnika, kar ga izpostavi povečanemu tveganju za poškodbe. Za dobro preprečevanje poškodb moramo podrobno poznati mehanizem nastanka poškodbe, vedeti, katere poškodbe se pojavljajo glede na anatomsko lokacijo, ter njihove dejavnike tveganja, saj lahko le tako delujemo preventivno. Namen:
Namen diplomske naloge je s pregledom strokovne in znanstvene literature predstaviti pojavnost mišično-skeletnih poškodb v ritmični gimnastiki v Sloveniji in po svetu. Metode dela: Iskanje strokovne in znanstvene literature je potekalo preko podatkovnih baz PubMed in COBISS z izbrano kombinacijo ključnih besed. Pri iskanju smo vključili časovni okvir, in sicer od leta 2014 do 2020. Podatke za slovenske ritmičarke smo pridobili v podatkovni bazi projekta Celostna priprava športnika, ki ga letno izvaja Gimnastična zveza Slovenije.
Rezultati: Na podlagi vključitvenih in izključitvenih kriterijev smo v pregled literature vključili 7 raziskav. Vključene raziskave so preučevale pojavnost poškodb pri rekreativnih ter vrhunskih tekmovalkah ritmične gimnastike. Skupno je v raziskavah sodelovalo 1470 preiskovancev. Rezultati so pokazali, da prevladujejo kronične poškodbe. Kot najbolj izpostavljen del telesa smo zabeležili trup ter spodnji ud. Najpogostejše anatomske lokacije poškodb so gleženj, koleno ter ledveni del hrbta. Razprava in zaključek: Ugotovili smo, da je pojavnost poškodb v Sloveniji in svetu dokaj podobna ter da na poškodbe v ritmični gimnastiki vplivajo različni dejavniki tveganja, na katere v večini lahko vplivamo.
Preventiva ter ustrezna rehabilitacija sta ključ za zmanjšanje pojavnosti poškodb.
Ključne besede: ritmična gimnastika, poškodbe, pojavnost.
ABSTRACT
Introduction: Rhythmic gymnastics is an Olympic sport that combines elements of artistic gymnastics, dance and ballet. In order to be successful in this sport, it is important that all motor skills are well developed, especially mobility and coordination, as girls, during jumping, pyruet and balance, also have to cope with the manipulation of props such as rope, hoop, ball, clubs and ribbon. Rhythmic gymnastics is characterised by early specialisation, as girls have become members since the age of 15. From the youth category onwards, on average, they are training five to six times a week, 5 hours a day. As a result, they are already exposed to highly intensive training prior to the onset of puberty. Such high burdens require the highest level of capacity of the athlete. This can lead to physical and mental depletion of athletes, exposing them to an increased risk of injury. To successfully prevent injuries, we need to know in detail the mechanism of injury, what injuries occur in relation to anatomical location and their risk factors, as this is the only way to make effective prevention. Purpose:
The purpose of this thesis is to present the incidence of muscular skeletal injuries in rhythmic gymnastics in Slovenia and worldwide through a review of the expert reviews and scientific literature. Methods: The search for professional and scientific literature was conducted through the PubMed and COBISS databases, using a selected combination of keywords within a time-frame of 2014 to 2020. Data are obtained for Slovenian rhythmic gymnastics in the database of the ‘Integrated preparation of athletes’ project, which is carried out annually by the Slovenian Gymnastic Federation. Results: Based on the inclusion and exclusion criteria, 7 surveys have been included in the literature review. Those surveys investigated the incidence of injuries in recreational and top-class rhythmic gymnastics. In total, 1470 subjects participated in the surveys. The results showed that chronic injuries predominate. The trunk and the lower limb are recorded as the most exposed part of the body. The most common anatomical locations of injuries are the ankle, the knee and the lumbar spine. Discussion and conclusion: We found that the incidence of injuries in Slovenia is quite similar to that in the world and that injuries in rhythmic gymnastics are exposed to various risk factors, most of which we can have control over. Prevention and physiotherapy aim at preventive action are key to reducing the incidence of injuries.
Keywords: rhythmic gymnastics, injuries, incidence.
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 1
1.1 Definicija športne poškodbe ... 2
1.2 Športne poškodbe v ritmični gimnastiki ... 3
2 NAMEN ... 4
3 METODE DELA ... 5
4 REZULTATI ... 6
4.1 Značilnosti raziskav in preiskovancev ... 6
4.2 Ugotovitev raziskav ... 7
4.3 Anatomske lokacije poškodb ... 11
4.4 Rezultati projekta celostna priprava športnika ... 11
4.4.1 Število in mehanizem poškodb ... 11
4.4.2 Anatomska lokacija poškodb ... 12
5 RAZPRAVA ... 13
5.1 Najpogostejše poškodbe v ritmični gimnastiki ... 15
5.2 Dejavniki tveganja ... 16
5.3 Preprečevanje poškodb ... 17
6 ZAKLJUČEK ... 19
7 LITERATURA IN DOKUMENTACIJSKI VIRI ... 20
8 PRILOGE
8.1 Značilnosti raziskav in preiskovancev
KAZALO TABEL
Tabela 1: Število in mehanizem poškodb ... 12 Tabela 2: Anatomska lokacija poškodb ... 12
SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC IN OKRAJŠAV
EP Evropsko prvenstvo
FIG Mednarodna gimnastična zveza (Fédération Internationale de Gymnastique)
ITM Indeks telesne mase
MŠG Moška športna gimnastika (Men’s Artistic Gymnastics) RG Ritmična gimnastika (Rhythmic Gymnastics)
ŽŠG Ženska športna gimnastika (Women’s Artistic Gymnastics)
1
1 UVOD
Ritmična gimnastika (RG) je olimpijski šport, ki združuje prvine orodne gimnastike, plesa in baleta. Na razvoj gimnastike in plesa nasploh je v veliki meri vplivala že helenistična gimnastika, ki je izhajala iz osnovnega grškega pedagoškega načela: harmonični razvoj telesa in duha. Gimnastika, kot osnova vzgoje, si je za glavni cilj postavila pridobivanje in ohranjanje zdravja ter estetsko izpopolnjevanje telesa. Kot športna panoga je začela delovati leta 1913 v nekdanji carski Rusiji, kjer je bila v Petersburgu ustanovljena prva Višja šola za umetniško gibanje. V začetku 20. stoletja sta na razvoj ritmične gimnastike, tako v Jugoslaviji kot tudi v Sloveniji, najbolj vplivala Dr. Viktor Murnik, znan po izvirnih prostih vajah »telovadni plesi«, ter Jelica Helena Zoe Vazzaz, s katero so se začeli uspešni koraki slovenske ritmične gimnastike. Prvo svetovno prvenstvo v RG, kjer smo imeli predstavnico Jugoslavije, je bilo leta 1963 v Budimpešti, kjer je sodelovalo 28 tekmovalk iz 10 držav. V olimpijski program pa se je uvrstila za igre leta 1984 v Los Angelesu (Vajngerl, 2003).
Za uspešnost v tem športu so pomembne dobro razvite motorične sposobnosti. Med pomembnejšimi je gibljivost, saj je eden izmed redkih športov, pri katerem je velik poudarek na estetskem gibanju ter velikih amplitudah gibanja med prvinami. Dekleta morajo imeti dobro razvito tudi koordinacijo, saj morajo obvladovati zahtevne manipulacije z rekviziti, kamor spadajo kolebnica, obroč, žoga, kiji in trak, ki so si različni tako po obliki in velikosti kot tudi teži. V ritmični gimnastiki lahko dekleta tekmujejo posamezno ali v skupini do pet deklet. Sestave se izvajajo ob glasbi. Individualne tekmovalne sestave trajajo od 1,15 minute do 1,30 minute, skupinske tekmovalne sestave pa od 2,15 minute do 2,30 minute.
Tekmovalna uspešnost je v RG določena z oceno težavnosti tekmovalne sestave (ocena D) in pravilnostjo izvedbe prvin (ocena E). Po točkovnem pravilniku Code of Points 2017–2020 so tekmovalne sestave sestavljene iz prvin s telesom (skoki, ravnotežja, piruete), dinamičnih prvin z rotacijo in metom rekvizita, kombinacije plesnih korakov in mojstrstev z rekviziti ter originalnosti (manipulacije z rekvizitom in telesom). Te komponente skupaj določijo oceno D (sodniška ocena za težavnost prvin v tekmovalni sestavi). Točkovne sodnice ocenjujejo tudi pravilno izvedbo prvin in artistično izvedbo tekmovalne sestave, ki sta podani v oceni E (sodniška ocena za izvedbo prvin v tekmovalni sestavi). Končna ocena je dobljena iz seštevka ocen D in E ter možnih odbitkov.
2
Za RG je značilna zgodnja specializacija, saj dekleta že s 15. leti prestopijo v člansko kategorijo (najstarejša kategorija). To pomeni, da morajo dekleta že zelo zgodaj osvojiti številne zahtevne prvine z telesom in rekvizitom, zaradi česar so izpostavljena visoko intenzivnim treningom že pred puberteto. Mednarodna gimnastična zveza (FIG) v svojem priporočilu Razvoj starostnih skupin in tekmovalnega programa (2019) pišejo, da je za dekleta dobro, da že v kadetski kategoriji (11, 12 let) izvajajo treninge pet do šestkrat tedensko po 3 ure na dan, kar skupno nanese 15–18 ur treninga tedensko. Za člansko kategorijo pa priporočajo šestkrat do sedemkrat tedensko po 3 ure. Kolar in sodelavci (2017) so v svoji raziskavi ugotovili, da slovenske ritmičarke dosegajo priporočeno količino treningov, saj trenirajo petkrat do šestkrat tedensko po 5 ur na dan. Za tako visoke obremenitve je potrebna najvišja raven zmogljivosti športnika, kar lahko povzroči telesno in duševno izčrpanost, ter športnika izpostavi povečanemu tveganju za poškodbe (Codonhato et al., 2018).
1.1 Definicija športne poškodbe
Po najsplošnejši definiciji so športne poškodbe opredeljene kot vse telesne težave, ki nastanejo kot neposredna posledica športne vadbe (tekma in/ali trening) ne glede na to, ali so bile te obravnavane s strani medicinskega osebja, in tudi ne glede na to, ali so povzročile odsotnost iz trenažno tekmovalnega procesa (Fuller, 2007)
Poškodbe mišično-skeletnega sistema delimo na akutne in kronične poškodbe oziroma preobremenitve. Akutne poškodbe so tiste, ki nastanejo nenadoma zaradi enkratnega delovanja zunanje ali notranje sile na naše telo (Zupet, 2017) ter zahtevajo takojšnjo prenehanje ali zmanjšanje obremenitve. Kronične poškodbe pa nastanejo postopoma, ker točnega nastanka ne moremo opredeliti. Nastanejo lahko zaradi prekomernega obremenjevanja, nepravilnega izvajanja prvin, ignoriranja bolečine ter pomanjkanje okrevanja (Binder, n. d.).
Velik vpliv na nastanek poškodb imajo dejavniki tveganja, ki jih delimo na zunanje in notranje. Slednji so ponavljajoči stres na mišično-skeletni sistem, hipermobilnost sklepov, zmanjšan indeks telesne mase (Oltean et al., 2017), utrujenost, neustrezno ogrevanje, nemirnost, napetost, slaba koncentracija, pomanjkanje resnega pristopa, precenjevanje ter strah (Kolar et al., 2017). Codonhato in sodelavci (2018) so ugotovili, da je stres glavni
3
psihološki faktor za nastanek športnih poškodb, saj poveča mišično napetost, telesno utrujenost ter motnje perifernega vida, zmanjša mišično učinkovitost in motorično koordinacijo. Med zunanje dejavnike sodijo neprimerna temperatura ter oprema dvorane, neustrezna svetloba in vlaga, slabo ohranjeni rekviziti (Kolar et al., 2017), interakcija s stresnimi situacijami ter zahteve oziroma pravila športa.
1.2 Športne poškodbe v ritmični gimnastiki
Velik vpliv na poškodbe v ritmični gimnastiki ima torej tudi točkovni pravilnik (Code of Points), ki ga predpisuje FIG. Njihov namen je ohranjanje razvoja in varnosti športa, zato tekmovalni pravilnik spreminjajo in prilagajajo. Za varnost športa poskrbijo s spremljanjem in analiziranjem pojavnosti poškodb ter na podlagi teh podatkov prilagodijo zahteve športa.
Na začetku leta 2000 se je začela povečati pojavnost poškodb kolenskega sklepa, saj so bile prvine in doskoki izvedeni na kolenih (Gram et al., 2020). Te prvine so bile težavnostno visoko ocenjene, zato so jih tekmovalke zelo pogosto izvajale v svojih sestavah. V letu 2009 je FIG zaradi povečane pojavnosti teh poškodb spremenil pravilnik in zmanjšal vrednost teh prvin. Poleg manjšanja vrednosti prvin, za varnost skrbijo tudi z dodatno penalizacijo tehnično nepravilno izvedenih prvin, na primer doskok z zaklonom hrbta (Code of Points 2017–2020, 2017).
Pri gimnastiki je pojavnost kroničnih poškodb veliko večja kot pojavnost akutnih poškodb.
Kronične poškodbe vplivajo predvsem na ledveno-križno hrbtenico, medenico, gležnje ter stopala, akutne pa predvsem na zadnjo stegensko mišico, kolena, gležnje ter stopala (Leglise, Binder, n. d.). Torej najpogostejše poškodbe predstavljajo poškodbe trupa in spodnjega uda, saj tekmovalke v tekmovalnih sestavah izvajajo veliko dinamičnih rotacij z trupom ter prvin, kjer se zahteva velika amplituda gibanja.
Za samo preprečevanje poškodb moramo dobro poznati mehanizem nastanka poškodbe, vedeti, katere poškodbe se pojavljajo glede na anatomsko lokacijo, ter njihove dejavnike tveganja, saj lahko le tako delujemo preventivno.
4
2 NAMEN
Namen diplomske naloge je s pregledom strokovne in znanstvene literature predstaviti pojavnost mišično-skeletnih poškodb v ritmični gimnastiki v Sloveniji in po svetu.
5
3 METODE DELA
Iskanje strokovne in znanstvene literature je potekalo preko podatkovnih baz PubMed in COBISS. Pri iskanju literature so bile posamezno ali v medsebojni kombinaciji uporabljene naslednje ključne besede: »rhythmic gymnastics« AND »injuries«.
Vključitveni kriteriji:
- raziskave v angleškem jeziku,
- raziskave, izdane med letoma 2014 in 2020, - raziskave, ki so bile v celoti prosto dostopne,
- raziskave, ki so imele dostop preko oddaljenega dostopa, - raziskave, ki so obravnavale pojavnost poškodb v gimnastiki.
Članek Athlets’ perception of the causes of injury in gymnastics ( Kolar et al., 2017), ki smo ga uporabili v diplomskem delu in ni prosto dostopen, smo pridobili osebno. Podatke za slovenske ritmičarke smo pridobili v podatkovni bazi projekta Celostna priprava športnika, ki ga letno izvaja Gimnastične zveze Slovenije.
Izključitveni kriteriji:
- raziskave, izdane pred letom 2014,
- raziskave, izdane v avtorju nepoznanem jeziku, - raziskave, ki niso vključevale poškodb,
- raziskave, ki so vključevale druge športe.
6
4 REZULTATI
Iskanje literature v podatkovni bazi PubMed je pokazalo 11 zadetkov. Ob upoštevanju vseh vključitvenih kriterijev je bilo izbranih 6 raziskav. Dostop preko oddaljenega dostopa (COBISS) smo uporabili pri treh raziskavah. V pregled literature smo vključili tudi raziskavo Kolar in sodelavci (2017), ki je bila pridobljena osebno. Podatke za slovenske ritmičarke, ki smo jih prav tako vključili v diplomsko delo, smo pridobili iz podatkovne baze Gimnastične zveze Slovenije.
4.1 Značilnosti raziskav in preiskovancev
V diplomsko delo je bilo glede na vključitvene kriterije vključenih 7 raziskav (Gram et al., 2020; Codonhato et al., 2018; Rutkowska Kucharska et al., 2018; Kolar et al., 2017; Edouard et al., 2017; Sabeti et al., 2015; Tringali et al., 2014).
V vključenih raziskav so vzorci obsegali od 2 (Rutkowska Kucharska et al., 2018) do 963 preiskovancev (Edouard et al., 2017). Vse raziskave so vključevale osebe ženskega spola, dve raziskavi pa sta vključevali udeležence obeh spolov (Kolar et al., 2017; Edouard et al., 2017). Starost preiskovancev se je gibala od 8 (Rutkowska Kucharska et al., 2018) do 26 let (Codonhato et al., 2018). V vseh raziskav so bili vključeni športniki tekmovalnega nivoja, v dveh raziskav pa so vključili tudi rekreativni program, kamor spadajo športniki, ki tekmujejo na nacionalni ravni, vendar niso uvrščeni v reprezentanco (Sabeti et al., 2015, Tringali et al., 2014). Indeks telesne mase (ITM), ki je segal od 15,8 do 22 kg/m², so izmerili v štirih raziskavah (Gram et al., 2020; Rutkowska Kucharska et al., 2018; Sabeti et al., 2015;
Tringali et al., 2014). Trajanje raziskav je bilo različno. Najdlje je trajala raziskava Edouard in sodelavcev (2017), ki je trajala tri olimpijske cikle, in sicer od 2008 do 2016. Najkrajša (glede na pridobljene podatke) je bila raziskava Sabeti in sodelavcev (2015), ki je trajala 3 dni med Evropskim prvenstvom leta 2013. Raziskave so se med seboj razlikovale tudi glede na tip; tri raziskave so bile longitudinalne, kjer so dlje časa sledili preiskovancem (Gram et al., 2020; Codonhato et al., 2018; Edouard et al., 2017), tri so bile transverzalne, kjer je bila raziskava izvedena v določenem trenutku oziroma krajšem času (Rutkowska Kucharska et al., 2018; Sabeti et al., 2015; Tringali et al., 2014). Kolar in sodelavci (2017) so izvedli dvoletni retrospektivni pregled športnikovega zaznavanja vzrokov za poškodbe in zmanjšanja le-teh. Pojavnost poškodb oziroma število novih primerov, ki se pojavijo v
7
določenem obdobju, so izmerili v treh raziskavah (Kolar et al., 2017, Edouard et al., 2017, Sabeti et al., 2015). Razširjenost oziroma število obstoječih primerov v točno opredeljenem trenutku so izmerili v dveh raziskavah (Rutkowska Kucharska et al., 2018, Tringali et al., 2014). Pri raziskavah Gram in sodelavcev (2020) ter Codonhato in sodelavcev (2018) pa so izmerili oboje.
Značilnosti raziskav in preiskovancev so navedene v prilogi 8.1.
4.2 Ugotovitev raziskav
Gram in sodelavci (2020) so raziskovali obseg in dejavnike tveganja za poškodbe med norveškimi ritmičarkami (n = 107). V raziskavo so zajeli, kar 80,5 % vseh njihovih vrhunskih tekmovalk. Sodelovala so dekleta letnika 2005 in starejše (povprečna starost 14,5
± 1,6). Dekleta, ki tekmujejo na najvišjem državnem oziroma mednarodnem nivoju, so vsako nedeljo 15 tednov prejemala vprašalnik o pojavnosti in razširjenosti poškodb ter bolezni.
Tekom raziskave je bilo skupno zabeleženih 171 poškodb, od tega 33 akutnih in 138 kroničnih. Zabeležili so samo 1 hudo poškodbo ter kar 109 rahlih poškodb. Tedenska povprečna razširjenost kroničnih poškodb je bila 37%, od tega je bilo 21 % resnih poškodb.
Tedenska povprečna razširjenost akutnih pa je bila 5%, od tega 3 % resnih poškodb.
Pojavnost za nove kronične in akutne poškodbe so opredelili glede na tekmovalko na leto.
Za kronične poškodbe pojavnost znaša 4,2 in 1,0 za akutne poškodbe. Pojavnost resnih poškodb pa je bila 2,6 in 0,5 za kronično in akutno poškodbo. Kot najpogostejša lokacija poškodbe je bilo koleno, ki je bilo navedeno kar 33-krat, od tega je bilo dvaindvajsetkrat rahla poškodba, petkrat blaga in zmerna ter enkrat huda poškodba. Nato je sledil ledveni del hrbta, ki je bil zabeležen kot poškodba sedemindvajsetkrat, in kolk z triindvajsetimi primeri.
Med akutnimi poškodbami je prevladalo stopalo s sedmimi primeri, nato gleženj s šestimi in dlan s štirimi primeri. Večina poškodb je bila označena kot rahla ali blaga, zato je bila tudi odsotnost iz trenažno tekmovalnega procesa relativno majhna ( 0–7 dni) kljub veliki razširjenosti in pojavnosti poškodb.
Kolar in sodelavci (2017) so preučevali športnikovo zaznavanje vzrokov za poškodbe in zmanjšanje le-teh tekom dveh koledarskih let. V raziskavi je sodelovalo 63 športnikov. Tudi oni so ugotovili, da je pri gimnastiki veliko več kroničnih kot akutnih poškodb. Kot razlog so navedli slabo tehniko, neprimerne metode treninga in neustrezne obremenitve. Raziskava
8
je bila po značaju retrospektivna in je bila v obliki intervjuja, pri kateri so bila vprašanja vnaprej določena. Kvalificiran izpraševalec je skupaj s športnikom iskal odgovore na vprašanja s obkrožanjem odgovora, ki najbolje opisuje športnikov odnos (fizični in psihološki) pred poškodbo. Na splošno so ugotovili pojavnost 184 poškodb, od tega 67 (36,4
%) akutnih in 117 (63,5 %) kroničnih poškodb, kar pomeni, da je razlika statistično pomembna. Pri primerjavi poškodb med panogami (moška in ženska športna gimnastika ter ritmična gimnastika) niso ugotovili statistično pomembne razlike. Skupno število poškodb je bilo v moški športni gimnastiki 50 (22 akutnih in 28 kroničnih), v ženski športni gimnastiki 75 (27 akutnih in 48 kroničnih) in v ritmični gimnastiki 59 (18 akutnih in 41 kroničnih). Rezultati so pokazali, da ni statistično pomembne razlike med starostnim kategorijami vseh panog skupaj, saj je število poškodb v mlajših kategorijah 83 (45,1 %) in v starejših 101 (54,9 %).
Rutkowska Kucharska in sodelavci (2018) so svojo raziskavo izvedli malo drugače, saj so kot vzorec preiskovancev vzeli le dve ritmičarki (8 in 21 let). Namen raziskave je bilo oceniti koaktivacijo mišic, ki stabilizirajo gleženj (m. tibialis anterior, m. gastrocnemius medialis in lateralis) in koleno (m. quadriceps femoris – m. rectus femoris, m. vastus lateralis in medialis, m. biceps femoris) med izvajanjem ravnotežnih vaj. Dekleti sta izvedli ravnotežje na prstih oziroma vzponu in na celem stopalu. Izmerili so elektromiografijo, silo reakcije podlage in kinematične parametre gibanja. Uporabljeni merilni sistemi so bili sinhronizirani s sistemom BTS SMART. Ugotovitve raziskave so pokazale, da je potrebno omejiti število izvajanj ravnotežnih nalog na prstih pri mlajših tekmovalkah, saj m.
gastrocnemius medialis in lateralis znatno presegata njuno aktivnost, kar lahko povzroča preobremenitev sklepov noge. Ponavljajoče dnevne vaje so lahko tudi vir zvinov gležnja in posledično povzročijo kronične s športom povezane poškodbe. Prav tako se poškodbe pogosto pojavljajo pri doskoku na eno nogo in pri prvinah ravnotežja, ki se izvajajo samo na eni nogi. Mlajša ritmičarka je med izvajanjem ravnotežne naloge porazdelila obremenitev na sprednji del stopala, medtem ko je starejša na zadnji del.
Sabeti in sodelavci (2015) so v svoji raziskavi, ki je bila izvedena med Evropskim prvenstvom (EP) v ritmični gimnastiki leta 2013 analizirali anatomske boleče regije in intenzivnost bolečine pri tekmovalni skupini ritmičark in jih primerjali z starostno ustrezno kontrolno skupino v šoli (dekleta niso trenirala na tekmovalni ravni). V raziskavi je sodelovalo 243 oseb ženskega spola (144 v raziskovalni skupini in 99 v kontrolni skupini
9
preiskovancev). V tekmovalni skupini so zabeležili nižji ITM ter pogostejše skeletno- mišične bolečine. Športniki so odgovarjali na vnaprej postavljen vprašalnik, ki je bil na voljo v različnih jezikih. Za oceno bolečine je bila uporabljena vizualna analogna lestvica. Boleče predele so primerjali med skupinami z uporabo Fisherjevega natančnega testa. Najpogostejši anatomski lokaciji bolečin v tekmovalni skupini sta bila ledvena hrbtenica in gleženj, v kontrolni pa so zabeležili vratno hrbtenico, ramo, zapestja ter dlani. V tekmovalni skupini se je tekom priprave na EP zgodila večina poškodb, in sicer kar 17 (65 %), od tega 7 metatarzalnih zlomov, 7 pretrganih ligamentov na gležnju ter 3 pretrganih ligamentov v kolenu. V kontrolni skupini pa sta bila 2 zloma prstov, 1 zlom ključnice, 2 pretrgana ligamenta v kolenu in 1 na gležnju. Zaradi poškodb so zabeležili tudi odsotnost iz trenažno tekmovalnega procesa, in sicer pri 23 % tekmovalne skupine so zabeležili povprečno odsotnost 5,6 tednov, v primerjavi s 22 % v kontrolni skupini, kjer je odsotnost trajala 3,9 tednov.
Codonhato in sodelavci (2018) so preučili razmerje med odpornostjo, stresom in pojavom poškodb v brazilski reprezentanci ritmične gimnastike. Uporabljali so vprašalnik o stresu in okrevanju za športnike (Recovery and Stress Questionnaire for Sports), lestvico osebne prožnosti (The 10-Item Connor-Davidson Resilience Scale), fizioterapevtsko dokumentacijo in strukturiran vprašalnik. Ugotovili so, da je stres glavna psihološka spremenljivka povezana z športom. V raziskavi, kjer je bilo vključenih 8 deklet, je vsaka od njih imela vsaj 1 poškodbo. Skupno število poškodb je bilo 14. Najpogostejše so bile lažje poškodbe – bilo jih je 7 (50 %), sledile so hude – bilo jih je 5 (35,7 %), najmanj je bilo blagih, in sicer le 2 (14,3 %). Tekom raziskave so zabeležili tudi odsotnost iz treningov ter ugotovili, da le dve dekleti nista bile odsotni zaradi poškodb, ostale pa so bile odsotne približno 3 mesece. Zaradi hudih poškodb tri dekleta niso mogla tekmovati na najvišji ravni tekmovanja, torej na olimpijskih igrah.
Cilj raziskave (Edouard et al., 2017) je bilo določiti pojavnost poškodb ter njihove značilnosti pri gimnastičnih panogah (artistična gimnastika, trampolin, ritmična gimnastika) tekom treh olimpijskih iger (Pekingu 2008, London 2012, Rio de Janeiro 2016) z namenom izboljšanja preprečevanja poškodb. Skupno (vključene vse tri panoge) so zabeležili 81 poškodb, kar ustreza incidenci 84,1 ± 17,5 poškodb na 1000 registriranih tekmovalcev (povprečna starost 21 ± 4). Zabeležili so 54 (66 %) poškodb pri ženskah in 27 (33 %) pri moških tekmovalcih. Najpogostejše so bile akutne poškodbe, in sicer med treningom se je
10
pojavilo 40 (49,4 %) poškodb v primerjavi z tekmovanjem, kjer se je pojavilo 32 (39,5 %), nato se sledile kronične poškodbe ter ponovitev prejšnjih poškodb. Pri RG so skupno zabeležili pojavnost 21 poškodb, kar ustreza incidenci 73,4 ± 30,2 poškodb na 1000 registriranih tekmovalcev. Najpogostejše anatomske lokacije poškodb pri RG so bili gležnji (23,8 %), nato stopalo (19 %), kolk (19 %) ter ledvena hrbtenica (19%). Za najpogostejše vrste poškodbe pa so zabeležili zvin (28,6 %), tendinopatija (23,8 %), stresni zlomi (9,5 %) in mišični krči (9,5 %). Torej najpogostejša diagnoza v tej raziskavi (za vse tri panoge skupaj) je bila zvin gležnja (13,6 %). Pri enaintridesetih poškodbah (38,3 %) so zabeležili odsotnost iz trenažno tekmovalnega procesa, kar ustreza pojavnosti 32,2 ± 11,1 poškodb na 1000 registriranih tekmovalcev, brez večjih razlik med tekmovalkami in tekmovalci (27,2 ± 12,8 v primerjavi z 41,4 ± 21,2 na 1000 registriranih tekmovalcev).
Pri vrhunskih tekmovalkah v RG so Tringali in sodelavci (2014) v Italiji analizirali pogostost skupnih polimorfizmov oziroma genetskih variant, ki lahko izboljšajo športnikovo zmogljivost. Uporabili so gene, ki so povezani s telesno maso (ADRB2 in FTO), eksplozivno močjo (ACTN3 in ACE) in sklepno mobilnostjo (COL5A1) pri 42 dekletih raziskovalne skupine (starost 12,8 ± 2,0), ki tekmujejo na nacionalni in mednarodni ravni ter 42 deklet iz kontrolne skupine (starost 11,5 ± 5), ki se ukvarjajo z športom le rekreativno. Gena, ki sta povezana z telesno maso, sta bila značilno nižja pri dekletih raziskovalne skupine (ADRB2 –71,4 % in FTO –21,4 %). Glede pogostosti genov, ki so povezani z eksplozivno močjo med raziskovalno in kontrolno skupino, ni bilo pomembnih razlik. Pri genih sklepne mobilnosti prevladuje genotip CT (60 % v raziskovalni in 38,1 % v kontrolni skupini), kar pomeni, da so lahko ta dekleta bolj izpostavljena poškodbam, saj je potencialno povezan z večjo hiperekstenzijo kolena v primerjavi z dekleti z genotipom TT ali CC. Ugotovitve raziskave so tako pokazale, da je ritmična gimnastika šport, kjer je zelo pomembna genetska predispozicija, vendar so lahko te genetske nagnjenosti velik dejavnik tveganja za poškodbe.
Genetska analiza bi bila zato lahko koristna, saj bi opredelila dekleta, ki so bolj nagnjena k nekaterim antropometričnim značilnostim, vendar je treba poudariti, da so pomembni tudi drugi dejavniki, kot so na primer življenjski slog, trening in prehrana.
11
4.3 Anatomske lokacije poškodb
Med najpogostejše anatomske lokacije poškodb sodijo gleženj, koleno ter ledveni del hrbta.
Poškodbo gležnja so zabeležili v štirih raziskavah (Gram et al., 2020; Rutkowska Kucharska et al., 2018; Edouard et al., 2017; Sabeti et al., 2015). Kot najpogostejšo poškodbo gležnja so v raziskavi Edouard in sodelavci (2017) zabeležili zvin (13,6 %). Prav tako je vedno večja pojavnost stresnega zlom stopala (projekt Celostna priprava športnika). Poškodba kolena je omenjena v dveh raziskavah (Gram et al., 2020; Rutkowska-Kucharska et al., 2018), kar lahko pojasnimo z dejstvom, da je veliko prvin izvedenih na kolenih. V treh raziskavah (Gram et al., 2020; Edouard et al., 2017; Sabeti et al., 2015) pa so zabeležili poškodbo ledvenega dela hrbta. Med najpogostejše poškodbe hrbta smo uvrstili spondilolizo ter spondilolistezo. V raziskavah so zabeležili tudi poškodbe stopala (Gram et al., 2020;
Edouard et al., 2017), kolka (Gram et al., 2020) ter zgornjega uda (Gram et al., 2020;
Edouard et al., 2017).
4.4 Rezultati projekta celostna priprava športnika
Celostna priprava športnika je projekt, ki se izvaja vsako leto pod okriljem Gimnastične zveze Slovenije. Namen projekta je spremljanje priprave športnika in prilagoditev treninga posamezniku v sodelovanju z njihovimi trenerji.
V raziskavi je bilo udeleženih 29 oseb ženskega spola, ki so imele povprečno starost 14,72 let. Obdobje spremljanja je trajalo malo manj kot leto dni, in sicer od 1. 9. 2019 do 20. 8.
2020.
Zaradi lažje preglednosti so rezultati predstavljeni v dveh tabelah (Tabela 1 in 2). Prva tabela predstavlja število in mehanizem poškodbe, druga pa anatomsko lokacijo poškodbe.
4.4.1 Število in mehanizem poškodb
Število poškodovanih športnic (15) je le rahlo višji od nepoškodovanih (14). Skupno število poškodb je bilo 20, pri katerih prevladujejo kronične (80 %) pred akutnimi (20 %).
12
Tabela 1: Število in mehanizem poškodb
število delež
število poškodovanih športnic 15 51,72 %
število nepoškodovanih športnic 14 48,28 %
število poškodb 20 /
število akutnih poškodb 4 20,00 %
število kroničnih poškodb 16 80,00 %
4.4.2 Anatomska lokacija poškodb
Ugotovljeno je bilo, da je največ poškodb pri ritmični gimnastiki v Sloveniji v ledvenem delu hrbta, nato sledijo ostale poškodbe in na zadnjem mestu poškodbe v kolenu ter gležnju.
Tabela 2: Anatomska lokacija poškodb
Anatomska lokacija Število
gleženj 3
koleno 4
ledveni del hrbta 8
ostalo 5
13
5 RAZPRAVA
Cilj pregleda literature je bil predstaviti pojavnost mišično-skeletnih poškodb pri ritmični gimnastiki v Sloveniji in po svetu. V pregled literature smo vključili 7 raziskav, objavljenih med letoma 2014 in 2020, ki so ustrezale vključitvenim in izključitvenim kriterijem.
Vključeni članki so se med seboj precej razlikovali, kar otežuje neposredno primerjavo.
V izbranih raziskavah je skupno sodelovalo 1470 preiskovancev, razpon njihovega števila v posameznih raziskavah je bil od 2 do 963. V vseh raziskavah so sodelovale ženske, saj je ritmična gimnastika ženski šport. Časovni okvir raziskav se je med seboj precej razlikoval.
Edouard in sodelavci (2017) so v raziskavi, ki je bila najdaljša, spremljali pojavnost in značilnost poškodb v artistični gimnastiki, akrobatiki ter ritmični gimnastiki tekom treh olimpijskih iger in sicer v Pekingu 2008, Londonu 2012 in Riu de Janeiru 2016. Skupno so zabeležili 81 poškodb (84,1 ± 17,5/1000), od tega je bilo 54 pri ženskah in 27 pri moških.
Najpogostejša lokacija poškodbe so bile gleženj, ledvena hrbtenica ter stopalo. Splošna pojavnost poškodb v vseh treh gimnastičnih panogah med olimpijskimi igrami je bila nižja od celotne pojavnosti poškodb v vseh športnih prijavljenih na poletne olimpijske igre 2008 in 2012. Gimnastiko lahko za razliko od taekwonda, nogometa, kolesarskega motokrosa, rokometa, gorskega kolesarjenja, hokeja, dvigovanja uteži, atletike in badminton uvrstimo v olimpijski šport z manjšim tveganjem za poškodbe. Zabeležili so tudi večjo pojavnost akutnih poškodb v primerjavi z ugotovitvami dveh raziskav (Gram et al., 2020; Kolar et al., 2017), kjer so ugotovili, da prevladujejo kronične poškodbe. Kolar in sodelavci (2017) so prav tako izvedli raziskavo v različnih gimnastičnih panogah (moška in ženska športna gimnastika, ritmična gimnastika) z namenom preučevanja športnikovega zaznavanja vzrokov za poškodbe in zmanjšanje le-teh ter zabeležili incidenco 184 poškodb (2,9 poškodbe na športnika), od tega je bilo 50 v moški športni gimnastiki (starost 21,09 ± 5,90), 75 v ženski športni gimnastiki (starost 15,35 ± 3,70) ter 59 v ritmični gimnastiki (starost 14,82 ± 2,97). Z raziskavo so ugotovili, da je zelo pomembna preventiva ter komunikacija med trenerjem in tekmovalci.
Glede na vključene članke smo ugotovili, da se pojavnost poškodb med slovenskimi ritmičarkami in tekmovalkami iz drugih držav ne razlikuje. Rezultate tujih raziskav smo primerjali z projektom Celostna priprava športnika, kjer so spremljali priprave športnika in prilagodili trening posamezniku v sodelovanju z njihovimi trenerji. Ugotovili smo, da so prav tako zabeležili ledveni del hrbta kot najpogostejšo anatomsko lokacijo poškodbe pri
14
devetindvajsetih dekletih (povprečna starost 14,72 let). Med raziskavami (Gram et al., 2020;
Kolar et al., 2017; Edouard et al., 2017, Sabeti et al., 2015), pri katerih smo imeli podatek, katere poškodbe prevladujejo, smo zabeležili kronične poškodbe pred akutnimi. Sabeti in sodelavci (2015) so v svoji raziskavi ugotovili, da je kronična bolečina v raziskovalni skupini skoraj dvakrat večja kakor v starostno ustrezni kontrolni. Dekleta so visokim obremenitvam izpostavljena že pred puberteto, saj trenirajo petkrat do šestkrat tedensko po 3 ure na dan.
Glede nastanka kroničnih poškodb so Kolar in sodelavci (2017) v svoji raziskavi zapisali, da imajo športniki, ki so izpostavljeni telesni dejavnosti več kot 20 ur tedensko, večje tveganje za nastanek kroničnih poškodb. Kot razlog so navedli tudi slabo tehniko, neprimerne metode treninga in neustrezne obremenitve. Poleg izpostavljenosti visoki telesni obremenitvi športnika na kronične poškodbe vpliva tudi ustrezna in pravočasna rehabilitacija. Kolar in sodelavci (2017) so ugotovili, da je močan dejavnik tveganja sama količina in dolžina treninga. Najpogostejše anatomske lokacije poškodb pri RG so gleženj, koleno ter ledveni del hrbta zaradi samih zahtev točkovnega pravilnika (Code of Points).
Dekleta morajo v tekmovalnih sestavah izvajajo veliko dinamičnih rotacij z trupom ter prvin, kjer se zahteva velika amplituda gibanja. Poškodba ledvenega dela hrbta v prej omenjenih raziskav prevladuje, čeprav točkovni pravilnik (Code of Points) ne zahteva hiperekstenzije hrbta za doseg visokega rezultata, vendar večina ritmičark še vedno izvaja skoke in elemente z globokim zaklonom. Trenutni točkovni pravilnik (Code of Points) tako temelji na tem, da so elementi s hiperekstenzijo ledvenega dela hrbta enako visoke vrednosti kot elementi, kjer se obremenjuje kolčne sklepe. To pojasni, zakaj je kolk tretja najpogostejša anatomska lokacija v raziskavi Gram in sodelavci (2020). Avtorji so kot zanimivost raziskave navedli, da so imele večje tveganje za težjo poškodbo tiste ritmičarke, ki še niso imele menstruacije.
Ritmična gimnastika je estetski šport, kjer je telesna masa zelo pomembna. V dveh raziskavah (Gram et al., 2020; Tringali et al., 2014) so omenili, da imajo dekleta, ki se ukvarjajo z ritmično gimnastiko, poleg motenj hranjenja tudi zelo nizek ITM, zmanjšano vsebnost maščobne mase, motnje menstruacije ter nizkoenergijsko razpoložljivost, kar vodi do športne triade. Športna triada je sindrom, ki je povzročen zaradi nizkega vnosa energije skupaj z velikim številom intenzivnih treningov na teden (Perini de Oliveira, 2018).
Raziskave govorijo o tem, da se športna triada pojavlja pri kar 78 % ritmičarkah (Roberts, 2009). Ta triada prispeva k zmanjšanju športnih zmogljivosti, povzroči pomembne motnje v srčno-žilnem, endokrinem in imunskem sistemu ter prispeva k pojavu amenoreje, ki lahko povzroči zmanjšanje mineralne gostote kosti in posledično pride do povečanega tveganja za
15
poškodbe kosti (na primer stresni zlom), ker privede do prisotnosti zgodnje osteoporoze (Perini de Oliveira, 2018).
5.1 Najpogostejše poškodbe v ritmični gimnastiki
Zvin gležnja je ena izmed najpogostejših poškodb, ki se pojavlja v vseh športih, a pogostokrat ni obravnavana. V mnogih primerih privede do kronične nestabilnosti gležnja.
V večini primerov se zvin gležnja zgodi v inverziji, kjer lahko pride do poškodbe anteriornega talofibularnega liagmenta. Ta ligament je pri zvinu gležnja prvi ligament, ki bo poškodovan zaradi mehanizma poškodbe. Pri zvinu v inverziji je stopalo v plantarni fleksiji in inverziji, kjer pride potem do prevelike sile, ki bi jo naš sklep lahko zadrževal. Predvsem se to dogaja pri doskokih, ravnotežnih vajah na eni nogi ter nerodnem koraku (Hrazdira, Binder, 2010). Kronično stanje, ki se prav tako velikokrat pojavlja v gimnastiki, je posteriorna utesnitev v gležnju. Gre za ponavljajočo kompresijo med zadnjim spodnjim delom golenice, skočnico in/ali petnico. Do kompresije prihaja v položaju plantarno- flektiranega gležnja. Posebej problematičen je odriv ter tudi doskok, po katerem športnik zadrži plantarno flektiran gleženj (Zorko, 2014). V dveh raziskavah so zabeležili tudi poškodbe stopala (Gram et al., 2020; Edouard et al., 2017). Dekleta že pri 8 letih izvajajo številne prvine na prstih, saj zaradi izvajanja prvin na vzponu dobijo več točk na tekmovanjih, vendar pa lahko to storijo šele po nekaj letih vsakodnevnega treninga.
Stabilizacija gležnjev je v teh prvinah zagotovljena s sodelovanjem agonističnih in antagonističnih mišic. Baletni plesalci, ki prav tako izvajajo prvine v plantarni fleksiji, imajo enake težave, saj izvedejo največjo hitrost plantarnega upogiba in vzdrževanje telesne mase na sprednjem delu noge oziroma prstih, kar zahteva napetost m. gastrocnemiusa. Te ugotovitve potrjujejo navedbe različnih raziskovalcev, kjer so omenili, da je Ahilova kita nagnjena k preobremenitvi tako pri ritmični gimnastiki kakor tudi pri baletu (Rutkowska Kucharska et al,. 2018). V kar štirih raziskavah (Gram et al., 2020; Rutkowska-Kucharska et al., 2018; Edouard et al., 2017; Sabeti et al., 2015) so omenili gleženj kot eno izmed najpogostejših anatomskih lokacij poškodbe. Zaradi ponavljajočih ekstremnih gibov v hrbtenici pa se pogostokrat pojavljajo bolečine v spodnjem delu hrbta., ki je bila kot poškodba zabeležena v treh raziskavah (Gram et al., 2020; Edouard et al., 2017, Sabeti et al., 2015). V ritmični gimnastiki se velikokrat pojavijo skolioza, spondiloliza ter spondilolisteza. Skolioza je nefiziološka ukrivljenost hrbtenice v stran zaradi mišičnih ali
16
kostnih okvar. V velikih primerih je dedna, lahko pa jo pridobimo tudi zaradi enostranskih gibanj. Skolioze se pogosto razvijejo tik pred in med puberteto. Pri gimnastiki je pojavnost desetkrat večja kot pri splošni populaciji (Roberts, 2009). Spondiloliza je zlom vretenca, najpogosteje je prizadet lok petega ledvenega vretenca, drugo po pogostosti pa je četrto ledveno vretence (Zorko, 2014). Zdrs enega vretenca proti sosednjemu pa imenujemo spondilolisteza. Poznamo več vrst spondilolisteze, pri ritmični gimnastiki je najpogostejša istmična, občasno pa pri starejših ugotovimo tudi degenerativno. Največja nevarnost za slabšanje oziroma napredovanje zdrsa je pri deklicah v starosti skupini 9–12 let (Zorko, 2014). V primerjavi z splošno populacijo (8 %) sta spondiloliza in spondilolisteza pogostejši (20 %) pri ritmični gimnastiki (Roberts, 2009).
5.2 Dejavniki tveganja
Dejavnike tveganja delimo na zunanje in notranje. Med zunanje dejavnike sodijo poleg neprimerne temperature dvorane, neustrezne svetlobe in vlage, slabo ohranjenih rekvizitov (Kolar et al., 2017) tudi uporaba zaščitnih pripomočkov (na primer kolenčniki), interakcija s stresnimi situacijami, lastnosti posameznika, kot so na primer anksioznost in zgodovina stresa (Codonhato et al., 2018), težavne prvine v sestavi, potovanja na tekmovanja (Edouard et al., 2017) ter zahteve oziroma pravila športa. Med zunanjimi dejavniki v RG menimo, da je pomemben tudi podij, na katerem dekleta trenirajo in tekmujejo. Podij ima ob strani rob, ki ga tekmovalka lahko velikokrat spregleda, saj je prekrit s tepihom. Če rob spregleda, lahko pride do poškodbe gležnja. Je pa podij tudi dejavnik, ki zmanjša tveganja za nastanek poškodbe, saj se zmanjšajo sile, ki delujejo na telo.
Med notranje dejavnike, katerih je nekoliko več, spadajo starost, spol (ženski spol zaradi oblike medenice in menstrualnega ciklusa), psihofizične značilnosti posameznika, kot so telesna sestava, zdravje (pomembno dokončno okrevanje po boleznih), telesna priprava, raven spretnosti posameznika (Codonhato et al., 2018), utrujenost, neustrezno ogrevanje (slabo ogrevanje vodi v zmanjšanje elastičnosti tkiv ter poveča mišični tonus), nemirnost, napetost, slaba koncentracija, pomanjkanje resnega pristopa, precenjevanje, strah (Kolar et al., 2017) ter prejšnje poškodbe.
Eden iz med najbolj izpostavljenih dejavnikov tveganja je tedenska količina treninga. V štirih raziskavah (Gram et al., 2020; Codonhato et al., 2018; Kolar et al., 2017: Edouard et
17
al., 2017) so ugotovili, da tveganje za poškodbo naraste pri večji tedenski obremenitvi. Poleg tedenske obremenitve pa so avtorji navajali tudi dolžino treninga. Edouard in sodelavci (2017) so zabeležili največjo dolžino treninga, in sicer 21 do 37 ur tedensko, nato je sledila raziskava Kolar in sodelavci (2017) s 25 do 30 urami tedensko in raziskava Gram in sodelavci (2020), kjer so zabeležili 20 do 30 ur treninga tedensko, kar je v primerjavi z drugimi športi veliko. Opombe vredna pa je tudi zgodnja specializacija, ki je bila omenjena v štirih raziskavah (Gram et al., 2020; Rutkowska Kucharska et al., 2018: Edouard et al., 2017; Sabeti et al., 2015) kot dejavnik tveganja za poškodbe. Povprečna starost deklet, ki se začnejo ukvarjati z ritmično gimnastiko, je 6 let in pri tej starosti imajo dekleta ne razvit mišično-skeletni sistem ter so posledično njihov rastni in sklepni hrustanec ter kosti dovzetnejši za poškodbe (Edouard et al., 2017).
Trenerji, športni psihologi ter družina so pomemben psihološki faktor, ki spodbujajo mlade ritmičarke k svoji osebni rasti. Dekleta (povprečna starost 20,4 ± 2,5) so v raziskavi (Codonhato et al., 2018) izpostavila, da je socialna podpora najpomembnejši psihološki faktor ter da je stres glavna psihološka spremenljivka povezana z tem športom. Nekaj tednov pred olimpijskimi igrami so zabeležili povišanje stopnje stresa ter zmanjšanje stopnje okrevanja, kar lahko pripišemo veliki želji po uspešnosti na tako velikem tekmovanju. Za prevladujoče stresorje so dekleta navedla točkovni pravilnik, športna pravila v Braziliji ter favoriziranje določenih držav. Avtorji so v raziskavi navedli kot pomanjkljivost, da bi bilo za boljše pridobivanje informacij med stresom in okrevanjem dobro meriti stopnjo kortizola, saj je eden izmed stresnih hormonov, katerega funkcija je povišanje krvnega tlaka in krvnega sladkorja ter zmanjšanje imunskega odziva na vnetje.
5.3 Preprečevanje poškodb
Pri vsaki poškodbi je cilj, da se tekmovalec vrne čim uspešnejšo in hitro nazaj v trenažno tekmovalni proces. V dveh raziskavah (Gram et al., 2020; Kolar et al., 2017) je bila omenjena preventiva kot pomemben dejavnik za preprečevanje poškodb. V osnovi je priporočljivo, da se poškodbe preprečuje že v zgodnji specializaciji, z dobro telesno pripravo ter ciklizacijo treningov, ki je zelo pomembna pri vsakem športu. Z ciklizacijo se močno povezujeta količina in dolžina treninga ter tudi regeneracija. Treningi za dekleta stara 11 in 12 let, so dolgi tudi od 3 do 4 ure dnevno. Dolžina je predvsem problem iz vidika izguba koncentracije, zato bi to lahko odpravili s krajšanjem treningov in vmesnimi krajšimi premori. Vedno je
18
potrebno zagotoviti tudi optimalno regeneracijo, kar je velikokrat težko izvedljivo, saj dekleta redno obiskujejo šolo, imajo zelo dolge treninge, ob enem pa se morajo vključevati tudi v socialno življenje. Ključna stvar pri regeneraciji je počitek oziroma spanec, saj vpliva na različne sisteme (naše počutje, imunski sistem, kognitivne funkcije, fiziološka rast, živčni sistem). Ameriška raziskava (Milewski et al., 2014) na zasebni šoli je spremljala spalne vzorce športnikov in ugotovila, da so tisti, ki so spali manj kot 8 ur dnevno, imeli 1,7-krat večje možnost, da bi dobili poškodbo kot pa tisti, ki so spali enako ali več kot 8 ur. Priporoča se od 8 do 9 ur spanja, zato moramo biti pozorni pri časovnem planiranju treningov ter tako zmanjšamo možnost nastanka poškodbe.
Za zmanjšanje možnosti nastanka bolečin v hrbtu so priporočljive stabilizacijske vaje, saj z njimi ohranjamo stabilnost sklepov, še posebej je pomembna stabilizacija trupa ter izvajanje vaj za krepitev globoke trebušne mišice (m. transversus abdominis). Na podlagi pojavnosti poškodb gležnja ima pomembno vlogo propriocepcija, ki je opredeljena kot sposobnost integriranja senzoričnih signalov različnih mehanoreceptorjev, s čimer se določi položaj telesa in gibanju v prostoru in ima ključno vlogo pri nadzoru ravnotežja (Han et al., 2015).
Poleg proprioceptivnne vadbe pa je bila kot učinkovita metoda za gleženj zabeležena tudi vadba proti uporu (Hall et al., 2015). Iz ugotovitev lahko sklepamo, da je ustrezen preventivni program lahko zelo pomemben pri preprečevanju poškodb. Pri RG so pomembne tudi dobro razvite motorične sposobnosti, saj nam omogočajo varno izvajanje prvin. Prav tako pa so Kolar in sodelavci (2017) ugotovili, kako pomembna je sama komunikacija med trenerjem in tekmovalci, to bi lahko izboljšali z upoštevanjem mnenja športnika ter aktivnim sodelovanjem športnika v pripravi programa ter tako pozitivno vplivali na športnikovo motivacijo, samozavest ter medsebojno zaupanje.
19
6 ZAKLJUČEK
Ritmična gimnastika je specifičen šport, ki postaja vedno bolj priljubljen med mlajšimi dekleti, s tem pa narašča tudi število poškodb. Zaradi same posebnosti športa je na voljo malo raziskav o poškodbah v ritmični gimnastiki. Raziskave, ki smo jih vključili v pregled literature, so nam podale različne rezultate o pojavnosti mišično-skeletnih poškodbah pri ritmični gimnastiki v Sloveniji in po svetu. Ugotovili smo, da je pojavnost poškodb dokaj podobna v Sloveniji in po svetu. Največ se jih pojavlja v trupu in spodnjem udu (gleženj in koleno). Glavni dejavnik tveganja za nastanek poškodbe je količina ter dolžina treninga, ki jih lahko z pravilnim načrtovanjem zmanjšamo.
Poškodbe so del vsakega športa, saj telo izpostavljamo zgornjim mejam naših zmogljivosti, zato je toliko pomembnejše, kako ukrepamo pred in po nastanku same poškodbe.
Preventivno delovanje ter fizioterapija usmerjena v preventivno delovanje sta ključ za zmanjšanje pojavnosti poškodb in uspešno vračanje v trenažno tekmovalni proces po poškodbah. Na najvišji ravni tekmovanja, trenerji redko kdaj namenijo del treninga za preventivno vadbo, zato je toliko pomembnejše, da se oblikuje program, ki je čim bolj prilagojen izbranemu športu.
Fizioterapevt, ki sodeluje pri ritmični gimnastiki, mora poznati značilnosti tega športa ter najpogostejše poškodbe, ki se pojavljajo. Kot večini vrhunskih športnikov je tudi ritmičarkam počitek, kot odgovor na poškodbo, nesprejemljiv. Zato je pomembno, da športnika poučimo o pomembnosti preventivnih programov. Pri samem zdravljenju poškodbe pa je pomembno dobro medsebojno sodelovanje fizioterapevta, trenerja in tekmovalca.
20
7 LITERATURA IN DOKUMENTACIJSKI VIRI
Binder (n. d.). Prevention of Injuries and How to get your Gymnast or Acrobat Back from Injury Faster. Dostopno na: https://www.gymnastics.sport/site/pages/medical-articles.php
<27. 4. 2021>.
Codonhato R, Rubio V, Oliveira PMP et al. (2018). Resilience, stress and injuries in the context of the Brazilian elite rhythmic gymnastics. PLoS one 13 (12): 1–16. doi:
https://doi.org/10.1371/journal.pone.0210174.
Edouard P, Steffen K, Junge A, Leglise M, Soligard T, Engebretsen L (2017). Gymnastics injury incidence during the 2008, 2012 and 2016 Olympic Games: analysis of prospectively collected surveillance data from 963 registered gymnasts during Olympic Games. Br J Sports Med 52 (7): 475–481. doi: https://doi.org/10.1136/bjsports-2017-097972.
Fédération Internationalde Gymnastique (2017). 2017–2020 Code of Points Rhythmic Gymnastics. FIG (ur.). Dostopno na: https://www.gymnastics.sport/site/rules/ <27. 4.
2021>.
Fuller CW (2007). Managing the Risk of Injury in Sport. Clin J Sport Med 17(3): 182–7.
doi: https://doi.org/10.1097/jsm.0b013e31805930b0.
Gram MCD, Clarsen B, Bø K (2020). Injuries and illnesses among competitive Norwegian rhythmic gymnastics during preseason: a prospective cohort study of prevalence, incidence and risk factors. Br J Sports Med 0: 1–7. doi: https://doi.org/10.1136/bjsports-2020-102315.
Hall EA, Docherty CL, Simon J, Kingma JJ, Klossner JC (2015). Strength-training protocols to improve deficits in participants with chronic ankle instability: A randomized controlled trial. J Athl Train. 50 (1): 36–44. doi: https://dx.doi.org/10.4085%2F1062-6050-49.3.71.
Han J, Anson J, Waddington G, Adams R, Liu Y (2015). The Role of Ankle Proprioception for Balance Control in relation to Sports Performance and Injury. Biomed Res Int: 1–8. doi:
https://dx.doi.org/10.1155%2F2015%2F842804.
Hrazdia L, Binder AJ (2010). Ankle Injuries in Gymnastics. Dostopno na:
https://www.gymnastics.sport/site/pages/medical-articles.php <27. 4. 2021>.
21
Kolar E, Pavletič MS, Smrdu M, Atiković A (2017). Athletes’ perception of the causes of injury in gymnastics. J Sports Med Phys Fitness 57 (5): 703–710. doi:
https://doi.org/10.23736/s0022-4707.16.06228-9.
Leglise M, Binder M (n. d.). Gymnastics Injuries. Dostopno na:
https://www.gymnastics.sport/site/pages/medical-articles.php <27. 4. 2021>.
Milewski MD, Skaggs DL, Bishop GA et al. (2014). Chronic Lack of Sleep is Associated With Increased Sports Injuries in Adolescent Athletes. J Pediatr Orthop 34 (2): 129–133.
doi: https://doi.org/10.1097/bpo.0000000000000151.
Oltean A, Rusu MM, Copoiu N, Calin MF (2017). Incidence of injuries in rhythmic gymnastics. Science, Movement and Health 17 (2): 427–432.
Perini de Oliveira TA, Lameira de Oliveira G, Valentin Silva JR, Dantas EHM, Filho JF (2018). Female athlete triad in high performance sports: implications from performance and women health. JPES 18 (4): 2428–2439. doi: 10.7752/jpes.2018.04365.
Roberts K (2009). Spine injuries in rhythmic gymnastics. Australian Physiotherapy Association 27 (3): 27–29. Dostopno na:
https://www.sportmedicine.ru/articles/spine_injuries_rhythmic_gymnastics.pdf <27. 4.
2021>.
Rutkowska Kucharska A, Szpala A, Jaroszczuk S, Sobera M (2018). Muscle Coactivation during Stability Exercises in Rhythmic Gymnastics: A Two-Case Study. Appl Bionics Biomech 1–8. doi: https://doi.org/10.1155/2018/8260402.
Sabeti M. Jeremian L, Graf A, Kandelhart R (2015). Elite level rhythmic gymnasts have significantly more and stronger pain than peers of similar age: a prospective study. Wien Klin Wochenschr 127 (1–2): 31–5. doi: https://doi.org/10.1007/s00508-014-0623-4.
Tringali C, Brivio I, Stucchi B et al. (2014). Prevalence of a characteristic gene profile in high-level rhythmic gymnasts. J Sports Sci 32 (14): 1409–15. doi:
https://doi.org/10.1080/02640414.2014.893371.
Vajngerl B (2003). Razvoj ritmične gimnastike v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
22
Zorko M (2014). Obravnava nekaterih kroničnih poškodb in preobremenitvenih stanj pri gimnastiki. In: Salecl J, Samardžija P. M, eds. Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije. Ljubljana: Gimnastična zveza Slovenije, 61–73.
Zupet P (2017). Zgodnje prepoznavanje poškodb v gimnastiki. In: Samardžija P. M, eds.
Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije. Ljubljana: Gimnastična zveza Slovenije, 16–21.
8 PRILOGE
8.1 Značilnosti raziskav in preiskovancev
Legenda: EP – evropsko prvenstvo, ITM – indeks telesne mase, K – kontrolna skupina, MŠG – moška športna gimnastika, R – raziskovalna skupina, RG – ritmična gimnastika, ŽŠG – ženska športna gimnastika.
Avtorji in leto Nivo Tip raziskave Mera pogostosti Spol Starost (leto) ITM (kg/m²)
Število
preiskovancev Časovni okvir Gram et al., 2020 vrhunski longitudinalna
razširjenost in pojavnost Ž
povprečno 14,5 ±
1,6 18,9 ± 2,2 107 15 tednov
Codonhato et al., 2018 vrhunski longitudinalna
razširjenost in pojavnost Ž
(18 ‒ 26 ) povprečno 20,4 ±
2,5 - 8 13 mesecev
Rutkowska Kucharska et al.,
2018 vrhunski transverzalna razširjenost Ž 8 in 21 16 in 22 2 -
Kolar et al., 2017 vrhunski retrospektivna pojavnost Ž/M
MŠG: 21,09 ± 5,90;
ŽŠG: 15,35 ± 3,70;
RG: 14,82 ± 2,97 - 63 (M: 20, Ž: 43) 2 koledarski leti
Edouard et al., 2017 vrhunski longitudinalna pojavnost Ž/M povprečno 21 ± 4 - 963 (M: 338, Ž: 625)
troje olimpijskih iger (2008, 2012, 2016)
Sabeti et al., 2015
vrhunski in
rekreativni transverzalna pojavnost Ž
R: 15,24 ± 2,39, K: 16,05 ± 1,37
R: 16,79 ± 1,51; K: 20,60
± 3,01 243 (R: 144, K: 99) EP Dunaj ‒ 3dni Tringali et al., 2014
vrhunski in
rekreativni transverzalna razširjenost Ž
R: 12,8 ± 2,0;
K: 11,5 ± 5
R: 15,8 ± 1,3;
K: 19,00 ± 3 84 (R: 42, K: 42) -
