Gram in sodelavci (2020) so raziskovali obseg in dejavnike tveganja za poškodbe med norveškimi ritmičarkami (n = 107). V raziskavo so zajeli, kar 80,5 % vseh njihovih vrhunskih tekmovalk. Sodelovala so dekleta letnika 2005 in starejše (povprečna starost 14,5
± 1,6). Dekleta, ki tekmujejo na najvišjem državnem oziroma mednarodnem nivoju, so vsako nedeljo 15 tednov prejemala vprašalnik o pojavnosti in razširjenosti poškodb ter bolezni.
Tekom raziskave je bilo skupno zabeleženih 171 poškodb, od tega 33 akutnih in 138 kroničnih. Zabeležili so samo 1 hudo poškodbo ter kar 109 rahlih poškodb. Tedenska povprečna razširjenost kroničnih poškodb je bila 37%, od tega je bilo 21 % resnih poškodb.
Tedenska povprečna razširjenost akutnih pa je bila 5%, od tega 3 % resnih poškodb.
Pojavnost za nove kronične in akutne poškodbe so opredelili glede na tekmovalko na leto.
Za kronične poškodbe pojavnost znaša 4,2 in 1,0 za akutne poškodbe. Pojavnost resnih poškodb pa je bila 2,6 in 0,5 za kronično in akutno poškodbo. Kot najpogostejša lokacija poškodbe je bilo koleno, ki je bilo navedeno kar 33-krat, od tega je bilo dvaindvajsetkrat rahla poškodba, petkrat blaga in zmerna ter enkrat huda poškodba. Nato je sledil ledveni del hrbta, ki je bil zabeležen kot poškodba sedemindvajsetkrat, in kolk z triindvajsetimi primeri.
Med akutnimi poškodbami je prevladalo stopalo s sedmimi primeri, nato gleženj s šestimi in dlan s štirimi primeri. Večina poškodb je bila označena kot rahla ali blaga, zato je bila tudi odsotnost iz trenažno tekmovalnega procesa relativno majhna ( 0–7 dni) kljub veliki razširjenosti in pojavnosti poškodb.
Kolar in sodelavci (2017) so preučevali športnikovo zaznavanje vzrokov za poškodbe in zmanjšanje le-teh tekom dveh koledarskih let. V raziskavi je sodelovalo 63 športnikov. Tudi oni so ugotovili, da je pri gimnastiki veliko več kroničnih kot akutnih poškodb. Kot razlog so navedli slabo tehniko, neprimerne metode treninga in neustrezne obremenitve. Raziskava
8
je bila po značaju retrospektivna in je bila v obliki intervjuja, pri kateri so bila vprašanja vnaprej določena. Kvalificiran izpraševalec je skupaj s športnikom iskal odgovore na vprašanja s obkrožanjem odgovora, ki najbolje opisuje športnikov odnos (fizični in psihološki) pred poškodbo. Na splošno so ugotovili pojavnost 184 poškodb, od tega 67 (36,4
%) akutnih in 117 (63,5 %) kroničnih poškodb, kar pomeni, da je razlika statistično pomembna. Pri primerjavi poškodb med panogami (moška in ženska športna gimnastika ter ritmična gimnastika) niso ugotovili statistično pomembne razlike. Skupno število poškodb je bilo v moški športni gimnastiki 50 (22 akutnih in 28 kroničnih), v ženski športni gimnastiki 75 (27 akutnih in 48 kroničnih) in v ritmični gimnastiki 59 (18 akutnih in 41 kroničnih). Rezultati so pokazali, da ni statistično pomembne razlike med starostnim kategorijami vseh panog skupaj, saj je število poškodb v mlajših kategorijah 83 (45,1 %) in v starejših 101 (54,9 %).
Rutkowska Kucharska in sodelavci (2018) so svojo raziskavo izvedli malo drugače, saj so kot vzorec preiskovancev vzeli le dve ritmičarki (8 in 21 let). Namen raziskave je bilo oceniti koaktivacijo mišic, ki stabilizirajo gleženj (m. tibialis anterior, m. gastrocnemius medialis in lateralis) in koleno (m. quadriceps femoris – m. rectus femoris, m. vastus lateralis in medialis, m. biceps femoris) med izvajanjem ravnotežnih vaj. Dekleti sta izvedli ravnotežje na prstih oziroma vzponu in na celem stopalu. Izmerili so elektromiografijo, silo reakcije podlage in kinematične parametre gibanja. Uporabljeni merilni sistemi so bili sinhronizirani s sistemom BTS SMART. Ugotovitve raziskave so pokazale, da je potrebno omejiti število izvajanj ravnotežnih nalog na prstih pri mlajših tekmovalkah, saj m.
gastrocnemius medialis in lateralis znatno presegata njuno aktivnost, kar lahko povzroča preobremenitev sklepov noge. Ponavljajoče dnevne vaje so lahko tudi vir zvinov gležnja in posledično povzročijo kronične s športom povezane poškodbe. Prav tako se poškodbe pogosto pojavljajo pri doskoku na eno nogo in pri prvinah ravnotežja, ki se izvajajo samo na eni nogi. Mlajša ritmičarka je med izvajanjem ravnotežne naloge porazdelila obremenitev na sprednji del stopala, medtem ko je starejša na zadnji del.
Sabeti in sodelavci (2015) so v svoji raziskavi, ki je bila izvedena med Evropskim prvenstvom (EP) v ritmični gimnastiki leta 2013 analizirali anatomske boleče regije in intenzivnost bolečine pri tekmovalni skupini ritmičark in jih primerjali z starostno ustrezno kontrolno skupino v šoli (dekleta niso trenirala na tekmovalni ravni). V raziskavi je sodelovalo 243 oseb ženskega spola (144 v raziskovalni skupini in 99 v kontrolni skupini
9
preiskovancev). V tekmovalni skupini so zabeležili nižji ITM ter pogostejše skeletno-mišične bolečine. Športniki so odgovarjali na vnaprej postavljen vprašalnik, ki je bil na voljo v različnih jezikih. Za oceno bolečine je bila uporabljena vizualna analogna lestvica. Boleče predele so primerjali med skupinami z uporabo Fisherjevega natančnega testa. Najpogostejši anatomski lokaciji bolečin v tekmovalni skupini sta bila ledvena hrbtenica in gleženj, v kontrolni pa so zabeležili vratno hrbtenico, ramo, zapestja ter dlani. V tekmovalni skupini se je tekom priprave na EP zgodila večina poškodb, in sicer kar 17 (65 %), od tega 7 metatarzalnih zlomov, 7 pretrganih ligamentov na gležnju ter 3 pretrganih ligamentov v kolenu. V kontrolni skupini pa sta bila 2 zloma prstov, 1 zlom ključnice, 2 pretrgana ligamenta v kolenu in 1 na gležnju. Zaradi poškodb so zabeležili tudi odsotnost iz trenažno tekmovalnega procesa, in sicer pri 23 % tekmovalne skupine so zabeležili povprečno odsotnost 5,6 tednov, v primerjavi s 22 % v kontrolni skupini, kjer je odsotnost trajala 3,9 tednov.
Codonhato in sodelavci (2018) so preučili razmerje med odpornostjo, stresom in pojavom poškodb v brazilski reprezentanci ritmične gimnastike. Uporabljali so vprašalnik o stresu in okrevanju za športnike (Recovery and Stress Questionnaire for Sports), lestvico osebne prožnosti (The 10-Item Connor-Davidson Resilience Scale), fizioterapevtsko dokumentacijo in strukturiran vprašalnik. Ugotovili so, da je stres glavna psihološka spremenljivka povezana z športom. V raziskavi, kjer je bilo vključenih 8 deklet, je vsaka od njih imela vsaj 1 poškodbo. Skupno število poškodb je bilo 14. Najpogostejše so bile lažje poškodbe – bilo jih je 7 (50 %), sledile so hude – bilo jih je 5 (35,7 %), najmanj je bilo blagih, in sicer le 2 (14,3 %). Tekom raziskave so zabeležili tudi odsotnost iz treningov ter ugotovili, da le dve dekleti nista bile odsotni zaradi poškodb, ostale pa so bile odsotne približno 3 mesece. Zaradi hudih poškodb tri dekleta niso mogla tekmovati na najvišji ravni tekmovanja, torej na olimpijskih igrah.
Cilj raziskave (Edouard et al., 2017) je bilo določiti pojavnost poškodb ter njihove značilnosti pri gimnastičnih panogah (artistična gimnastika, trampolin, ritmična gimnastika) tekom treh olimpijskih iger (Pekingu 2008, London 2012, Rio de Janeiro 2016) z namenom izboljšanja preprečevanja poškodb. Skupno (vključene vse tri panoge) so zabeležili 81 poškodb, kar ustreza incidenci 84,1 ± 17,5 poškodb na 1000 registriranih tekmovalcev (povprečna starost 21 ± 4). Zabeležili so 54 (66 %) poškodb pri ženskah in 27 (33 %) pri moških tekmovalcih. Najpogostejše so bile akutne poškodbe, in sicer med treningom se je
10
pojavilo 40 (49,4 %) poškodb v primerjavi z tekmovanjem, kjer se je pojavilo 32 (39,5 %), nato se sledile kronične poškodbe ter ponovitev prejšnjih poškodb. Pri RG so skupno zabeležili pojavnost 21 poškodb, kar ustreza incidenci 73,4 ± 30,2 poškodb na 1000 registriranih tekmovalcev. Najpogostejše anatomske lokacije poškodb pri RG so bili gležnji (23,8 %), nato stopalo (19 %), kolk (19 %) ter ledvena hrbtenica (19%). Za najpogostejše vrste poškodbe pa so zabeležili zvin (28,6 %), tendinopatija (23,8 %), stresni zlomi (9,5 %) in mišični krči (9,5 %). Torej najpogostejša diagnoza v tej raziskavi (za vse tri panoge skupaj) je bila zvin gležnja (13,6 %). Pri enaintridesetih poškodbah (38,3 %) so zabeležili odsotnost iz trenažno tekmovalnega procesa, kar ustreza pojavnosti 32,2 ± 11,1 poškodb na 1000 registriranih tekmovalcev, brez večjih razlik med tekmovalkami in tekmovalci (27,2 ± 12,8 v primerjavi z 41,4 ± 21,2 na 1000 registriranih tekmovalcev).
Pri vrhunskih tekmovalkah v RG so Tringali in sodelavci (2014) v Italiji analizirali pogostost skupnih polimorfizmov oziroma genetskih variant, ki lahko izboljšajo športnikovo zmogljivost. Uporabili so gene, ki so povezani s telesno maso (ADRB2 in FTO), eksplozivno močjo (ACTN3 in ACE) in sklepno mobilnostjo (COL5A1) pri 42 dekletih raziskovalne skupine (starost 12,8 ± 2,0), ki tekmujejo na nacionalni in mednarodni ravni ter 42 deklet iz kontrolne skupine (starost 11,5 ± 5), ki se ukvarjajo z športom le rekreativno. Gena, ki sta povezana z telesno maso, sta bila značilno nižja pri dekletih raziskovalne skupine (ADRB2 –71,4 % in FTO –21,4 %). Glede pogostosti genov, ki so povezani z eksplozivno močjo med raziskovalno in kontrolno skupino, ni bilo pomembnih razlik. Pri genih sklepne mobilnosti prevladuje genotip CT (60 % v raziskovalni in 38,1 % v kontrolni skupini), kar pomeni, da so lahko ta dekleta bolj izpostavljena poškodbam, saj je potencialno povezan z večjo hiperekstenzijo kolena v primerjavi z dekleti z genotipom TT ali CC. Ugotovitve raziskave so tako pokazale, da je ritmična gimnastika šport, kjer je zelo pomembna genetska predispozicija, vendar so lahko te genetske nagnjenosti velik dejavnik tveganja za poškodbe.
Genetska analiza bi bila zato lahko koristna, saj bi opredelila dekleta, ki so bolj nagnjena k nekaterim antropometričnim značilnostim, vendar je treba poudariti, da so pomembni tudi drugi dejavniki, kot so na primer življenjski slog, trening in prehrana.
11