Naš svet je poln simbolov; vsa umetnost in znanost sta z njimi opredeljeni, tako tudi življenje posameznika: načrtno ali spontano, ko smo budni ali sanjamo, v besednem ali nebesednem izražanju uporabljamo simbole. Številne discipline se ukvarjajo s simboli in jih poskušajo razložiti ter določiti njihov izvor. A kot je zapisano v Slovarju simbolov (Chevalier in Gheerbrant, 1995), bolj kot si simbol skušamo razjasniti, bolj se nam njegov pomen skriva;
zdi se nekako neulovljiv.
Čeprav imenujemo matematične ali druge znanstvene oznake ravno tako simbole, Chevalier in Gheerbrant (1995) menita, da je te bolje opredeliti kot znamenja ali znake; njihov pomen je točno določen s strani raznih ustanov za normiranje. Za simbol avtorja razložita, da je več kot preprosto znamenje, saj sega onstran pomena, je odvisen od interpretacije ter tako nabit s čustvenostjo in dinamiko. Besede ne morejo izraziti vseh vrednosti simbola, saj simbol vsebuje nekaj nedorečenega, neznanega, prikritega (Jung, von Franz, Handerson, Jacobi in Jaffé, 2003). Simboli sporočajo večplastno in jih ne moremo doumeti zgolj na ravni razuma;
nastopajo v kontinuiteti, o vsebini govorijo kompleksno, nedoločeno, vendar usmerjeno (Chevalier in Gheerbrant, 1995).
Če simboli nastopajo v shemah, so to arhetipi. Za Junga idr. (2003) so to nekakšni prototipi simbolnih celot, ki so tako globoko zapisani v človeško psiho, njene globlje neozaveščene plasti, da so že njena struktura. Vplivajo na naše razmišljanje in delovanje. Z njimi se rodimo.
Z nami 'komunicirajo' prek posebnih, sporočilno izjemno močnih simbolov. Človeštvu so te strukture skupne, izražajo se v različnih podobah oziroma simbolih, odvisnih od časa in kulturnega okolja. Nanašajo se na različna razvojna obdobja človeka – rojstvo, otroštvo, adolescenca, zrelost, smrt.
Slovar simbolov (Chevalier in Gheerbrant, 1995) pripisuje simbolu tudi različne funkcije, in sicer funkcijo raziskovanja (proučuje, skuša izraziti smisel, omogoča razumeti razmerje, ki ga razum ne more definirati), funkcijo namestnika ali substituta (nadomešča kako vprašanje, konflikt, željo, ki so v nas nerešeni), posredniško funkcijo (gradi mostove, združuje ločene elemente, povezuje materijo in duha, naravo in kulturo, resničnost in sanje, neozaveščeno in ozaveščeno), funkcijo združevanja (temeljni simboli zgoščujejo celostno človekovo izkušnjo – psihično, duhovno, družbeno; udejanjajo sintezo sveta), pedagoško oziroma terapevtsko funkcijo (daje občutek identifikacije z nečim, kar ni le osredotočeno na posameznika samega in zato občutek pripadanja celoti), socializacijsko funkcijo (vsaka skupina ima svoje simbole, 'vibrirati' z njimi pomeni skupini pripadati), transcendentalno funkcijo (odpravlja nasprotja in s tem utira pot k napredku) ter transformacijsko funkcijo (z emocionalnim nabojem podob spodbuja razvoj psihičnih procesov in spreminja stanja zavesti in počutja).
Simboli so lahko uporabljeni zavestno, načrtno; z njimi se srečujemo tudi v sanjah. S pomočjo spomina arhetip zaživi tudi v svetu osebne resničnosti (Janjanin, 2007). »Zdravilne prispodobe nam pomagajo doseči preobrazbo znotraj nas samih, pa tudi znotraj neke skupine.
(...) Zakladnica pomembnih simbolov in prispodob je naš rezervoar zdravja, v katerega lahko sežemo, ko se ne počutimo dobro« (Jennings, 2005a, str. 38).
Beseda mit izvira iz grščine in pomeni govor, zgodba, bajka, pravljica, pripoved (Janžekovič, 1981). Kot arhetipske podobe so tudi miti del človekove psihe in kot pravi M. Stanonik (2002), je nemogoče, da ne bi znova in znova naleteli nanje. Obstajajo bivanjske izkušnje, ki se ne dajo izraziti s pojmovnimi sredstvi razuma. Mitične kategorije so tako lahko pristno in nenadomestljivo izrazno sredstvo, saj so pravzaprav v dramaturgijo preneseni arhetipi, z vsemi možnimi simboli, ki jih opisujejo. So kot simbolično gledališče, ki kaže vso človekovo dramo (prav tam). Skoznje lahko razbiramo vse odtenke človekove razvojne poti, osebnostne rasti in vseh bojev, ki jih mora pri tem izbojevati. Tako mit jamči, da izkušnja človeštva ni brez cilja in smisla, temveč se ponavlja in ima svoj pomen (Zipes, 2000). Po Chevalieru in Gheerbrantu (1995, str. 9) »je poglavitna funkcija mita fiksirati primere vseh pomembnih človeških dejanj.« Miti in zgodbe nas tako nagovarjajo tudi v delih, ki jih še nismo ozavestili.
Nagovarjajo nas v odnosu na naše ideale, hrepenenja, cilje, vizije. So ogledalo našega notranjega sveta. Schwab (1988, str. 7–8) v Najlepših antičnih pripovedkah zapiše: »Kadar si človek na svoji dolgi in naporni, a tako zmagoviti poti skozi zgodovino ni mogel razložiti okolja sveta okoli sebe, globine morja in višine nebesnega obloka, in še manj protislovja v sebi, med zapisano postavo razuma v svojem duhu in podzavestjo čustev in nagonov v svoji naravi, se je zatekel k neracionalni razlagi nerazumljenih dejstev in še bolj nerazumljenih vzročnih povezav med njimi. Ker pa je bil vseskozi misleče bitje in mu je Prometej z ognjem z neba prinesel tudi iskro spoznavanja dobrega in zlega, si je zgradil krhko in hkrati mogočno stavbo mita. Le navidezno krhko! Izkazalo se je, da ni nič tako trdnega v naši zavesti in nič tako trdovratnega v pojmovanjih kot je mit, ki se razrašča v skupine mitov, v svete zgodbe in legende o bogovih in herojih, o božjih poslancih in spoznavalcih, pa tudi o sovražnikih božjega Olimpa, o demonih in pošastih in o neštetih transformacijah naravnih sil: zdaj v dobro, zdaj v zlo, zdaj komaj zaznavno in megleno, zdaj plastično, docela človeku podobno in sredi poldneva brez vsake sence noči.«
V tradicionalnem hindujskem zdravilstvu so bile zgodbe oziroma pravljice uporabljene v namen zdravljenja (Bettelheim, 1999). Zdravilsko prakso pripovedovanja zgodb pa so poznale tudi druge kulture (Janjanin, 2007).
Pripovedovanje zgodb med ljudmi je tako živo, da se zdi, da smo iz njih stkani. Lahko rečemo, da kadarkoli se ljudje med seboj srečamo, si pripovedujemo zgodbe: zgodbe
preteklosti, sedanjosti, o načrtovanju prihodnosti. Že med čakanjem na avtobus se pogosto zgodi, da si s popolnim tujcem izmenjamo kakšno zgodbo. Tak pogovor se navadno začne z vsakdanjimi komentarji o voznem redu ali vremenu, a pogostokrat nadaljuje z bolj specifičnimi ali celo osebnimi vsebinami. Seveda imajo zgodbe, ki jih delimo s poznanimi, z nam bližnjimi, drugačno vsebino. Tudi izmenjamo si jih v bolj intimnih okoljih. Veliko socialne spretnosti je potrebno sogovorniku, ki se je znašel ob nekom, katerega potreba po podelitvi intimnih vsebin je v danem trenutku večja kot sposobnost presoje o za to neprimernem okolju. Pri tem ne moremo mimo televizije, ne interneta, ki sta postala javni prostor za pripoved zgodb, celo izpoved najbolj zasebnih zgodb milijonom in milijonom. Prek javnih komunikacijskih poti lahko dosežemo mnogo več ljudi, ki z našo zgodbo čutijo in tudi sami v tem medijskem prostoru zlahka naletimo na zgodbe, ki nas nagovarjajo; a obstaja možnost, da se s tem preveč izpostavimo, morda celo zlorabi (Jennings, 2005b).
Nekaterih vidikov osebne izmenjave zgodb pa internet in televizija nikoli ne bosta mogla nadomestiti. Zgodb ne sporočamo le po vsebini, temveč z njimi sporočamo tudi naša stališča, občutja v zvezi z njo; ves odnos do pripovedovanega. Govorimo z našo držo, intenziteto in višino glasu, z obrazno mimiko, hitrostjo in ritmom pripovedi, z žarom ali odsotnostjo žara.
Izmenjava se dogaja na celostni ravni. Nekatere zgodbe lahko podelimo ali izrazimo le v bolj zasebnem ali celo zaupnem okolju (Jennings, 2005b).
Ljudje imamo potrebo po podelitvi svoje zgodbe. V poslušanju ali igranih predstavah zgodb drugih lahko izkušamo različne stopnje zdravljenja naše notranjosti. Še več blagodejnosti pa lahko dosežemo, ko ne preigravamo le osebnih zgodb, pač pa tudi vsebine 'velikih zgodb', tudi 'velike poezije', ki se nas lahko dotaknejo na način, kot se nas vsakodnevne izkušnje in jezik vsakdana ne morejo. Zgodbe, ki lahko sežejo globoko v nas skozi zdravilne metafore in prevladujoče simbole, ki in ko jih utelesimo, prikažemo in dramatiziramo, so zgodbe, ki so del procesa zdravljenja. Pogosto se namreč zgodi, da se v kateri naših starih zgodb zataknemo in jo znova in znova ponavljamo, čeprav seže njen izvor daleč v preteklost (Jennings, 2005b), s čimer obremenjujoč občutek iz preteklosti ohranjamo živ.
S. Jennings meni (2005b), da bi morala biti za ljudi, ki preživijo veliko časa v institucijah, na primer bolnišnicah ali zaporih, omogočena dejavnost pripovedovanja zgodb. Zgodbe lahko pripovedujemo v besednem izrazu; pripovedujemo pa jih lahko tudi skozi gib in igro. Ti ljudje, kot pravi avtorica, pripovedovanje zgodb potrebujejo, da bi se zanje zmanjšal učinek institucionalizacije, da bi ohranjali stik s svojo kulturo živ in da bi lahko tako ohranjali stik
tudi z osebnim družinskim življenjem. Nekateri ljudje so psihološko precej krhki.
Pripovedovanje zgodb pa je postopna pot v paradoks: s pomočjo pripovedovanja (in poslušanja) zgodb se lahko človekovo zaznavanje sebe in okolja, torej sveta, ki ga obdaja, razširi; hkrati pa lahko s pomočjo zgodb nekdo tudi drugače vstopi v svoj notranji svet, prek simbolov in metafor, kar lahko privede do spremembe. Ob razmišljanju o pripovedovanju zgodb v okoljih različnih institucij pa S. Jennings tudi ocenjuje, da za razumevanje osebnih zgodb analitični referenčni okvir ni nujno vedno najbolj v pomoč; če že želimo zgodbo interpretirati, potem mora biti ta okvir širok in odprt kot se le da, da bi lahko bila pri tem raziskana vsa množičnost pomenov.