Slikanica

Slikanica je temeljno literarno-likovno delo za otroke v predšolskem obdobju. Otrok umetnostno besedilo doživlja skupaj z ilustracijami. Prav ilustracije so za otroka v začetku porajajoče se pismenosti poglavitnega pomena, saj otrok z njimi »bere«. Ilustracije pomagajo otroku knjigo razumeti in so mu v veliko pomoč pri drsnem vstopu v branje. M. Kobe (1987) loči več tipov slikanic: avtorsko, aktivizirajočo, klasično in naslovniško odprto. Za avtorsko slikanico je značilno, da ilustrator tako ilustrira, kot tudi piše besedila. Aktivizirajoča slikanica je slikanica, ki otroke spodbuja oz. jih vabi k igri, npr. s pobarvankami, abecerimami, knjigami in igračami. Klasične slikanice so najobsežnejša podskupina besedil, kjer gre za sodelovanje književnega ustvarjalca in ilustratorja. Za naslovniško odprto slikanico pa je značilno, da so v knjigi ilustrirana dela za odrasle. Primeri iz prakse kažejo, da starejši predšolski otroci tovrstne slikanice razumejo (Blatnik Mohar, 2003, str. 60–61).

Slikanica ni samo knjiga za otroke, ampak je privlačna tudi za mladostnika in odraslega bralca.

Slikanica je kot likovna tekstovna celota, ki ni samo ilustrirana knjiga, temveč povsem samosvoja knjižna celota, ki sledi zakonitostim slikaniške zvrsti knjige. Slika in beseda nista v nobeni drugi zvrst knjige tako magično in neločljivo povezani in prav zaradi tega, na samosvoj način izžarevata skupno estetsko sporočilo (Kobe, 2004, str. 41–42).

18

Pogosto so slikanice bogato opremljene, predvsem tiste, ki so namenjene otrokom. V nekaterih knjigah je ilustracija na dveh straneh in je na njej besedilo, ki predstavlja le en segment zgodbe (Haramija, 2015, str. 15).

6 SKRITI POMEN PRAVLJIC

Zanimanje za pravljice je začelo naraščati z novim vekom. Novele, zgodbe, štorije so bile prvotno namenjene odraslim. Po mnenju Zipesa je bil začetnik pravljičarstva Giovanni Frances Straparo (od ok. 1480 do ok. 1557), njegovo delo je nastalo v dveh zvezkih z naslovom La piacevoti noti. Charles Perrault je leta 1697 izdal prvo zbirko pravljic. Antonio Gallanda (1646–

1715) je s prevodom francoske zbirke pravljic Tisoč in ena noč močno vplival na evropsko pravljičarstvo. V letih od 1812 do 1815 je izšla pomembna zbirka Jakoba in Wilhelma Grimma Hišne pravljice. Po številnih zbirkah pravljic se začne v začetku 20. stoletja znanstveno preučevanje pravljic. Pri tem se oblikujejo različni teoretični pristopi (Blažič, 2014, str. 22).

O nastanku pravljic obstajata dve poglavitni teoriji, in sicer prva monogenetska, ki so jo zagovarjali Jacob in Wilhem Grimm ter Theodor Benfrey, ki so menili, da obstaja le en vir za nastanek pravljic, in sicer indoevropska, mitološka-migracijska in antropološka teorija. Druga teorija je poligenetska teorija, ki jo je zagovarjal Joseph Bedier, ki pravi, da so pravljice nastale v različnih prostorih in so jih kultivirali nadrejeni pravljičarji (Blažič, 2014, str. 110).

Slovenske pravljice, tako ljudske kot tudi umetne in klasične avtorske pravljice, pripovedke, razlagalne pripovedke, miti, legende in basni, so zbrane v zbirki Slovenskih pravljic. M. M.

Blažić v knjigi Skriti pomeni pravljic: od svilnate do jantarne poti obravnava stališča primerjalne motivno-tematske analize ali folkloristike. Cilj razprave je ugotoviti, ali so motivi modifikacija znanih motivov ali gre za izvirne slovenske motive in/ali like, tipične za slovensko kulturno izročilo. Predstavnika folklorističnega pristopa sta finski znanstvenik Anetti Aarne in Američan Stith Tompson. Thompson je napisal številne knjige, kot osnovo je uporabil indeks motivov folklorista Aarneja. Thompsonova klasifikacija pravljic ima številne zagovornike kot tudi kritike. Pravljice, ki jih je zbiral med letoma 1939 in 1950, ko ni bilo sodobne tehnologije in digitalnih pripomočkov, so nepogrešljiv pripomoček za izobraževanje. V današnji dobi računalnikov bi bilo motive veliko lažje definirati, sistematizirati in klasificirati (Blažič, 2014, str. 7, 8, 17).

19

Številne pravljice odkrivajo temačne strani življenja in se je o njih treba pogovarjati in učiti otroka, da loči dobre od slabih pravljic, problemskih od neproblematičnih. Pravljice dajejo na nek način otroku upanje in zaupanje v red in prihodnost. Različne pravljične situacije pa mu omogočajo projicirati življenjsko realnost, ločiti dobro od slabega, in ustvariti ravnovesje med strahom in pogumom. Otrokom moramo omogočiti večkratno poslušanje iste pravljice, saj lahko s pravljicami razume in rešuje osebne probleme (Blažič, 2014, str. 117–118).

Unesco je leta 2005 na seznam svetovne kulturne dediščine uvrstil tudi Grimmove pravljice.

Pravljice niso le sončne, prelepe, prav(lj)ične in čarobne, ampak predstavljajo tudi senčno stran življenja in so lahko problemske, svarilne in temačne. Pravljice so lahko odličen svetel zgled ali odličen temen zgled, o katerih se je potrebno pogovarjati in s tem preseči stereotipe in ravnati v dobrobit otrok (Blažič, 2014, str. 117–118).

Bettelheim (1999) skuša pokazati, zakaj pravljice otrokom bistveno pomagajo pri obvladovanju psiholoških problemih odraščanja in integriranja osebnosti. Avtor želi razložiti, kakšni so skriti pomeni pravljic in kako se ti pomeni nanašajo na otrokove probleme, povezane z odraščanjem, ter na razumevanje nas samih in sveta, ki nas obdaja. Pravljice so se skozi stoletja pripovedovanja spreminjale in vedno znova postajale živahnejše, pričele so pripovedovati tako očitne kot skrite pomene in nagovarjati vse plasti človekove osebnosti. Istočasno pa pravljice sporočajo vsebino na način, ki doseže tako neuki otrokov pogled kot tudi izkušeni um odraslega.

Neprecenljiva vrednost pravljic je v tem, da dajejo otrokovi domišljiji nove razsežnosti, ki jih sam ne bi mogel odkriti. Oblika in struktura pravljic otroku nudita podobe, s katerimi lahko strukturira svoja dnevna sanjarjenja in z njimi bolje usmerja svoje življenje (Bettelheim, 1999, str. 10,12).

7 BIBLIOTERAPIJA

Biblioterapija je raba bralnega gradiva v terapevtske namene. Otroci imajo pogosto težave s prepoznavanjem in z ubeseditvijo svojih čustev, med branjem pa se vživijo v knjižne junake in njihove probleme. Biblioterapija spodbuja otroke k vzdržnosti, odločnosti, samozavesti, sposobnosti razmišljanja, vztrajnosti reševanja problemov, ko naletijo na ovire, ki so v današnjem času in v današnji družbi, vedno zahtevnejše. Biblioterapija da v vzgojno-izobraževalnemu procesu vzgojitelju veliko prednost, saj bogati odnos vzgojitelj – otrok.

20

Biblioterapijo opredelimo kot terapevtsko branje, v katerem najdejo otroci vzporednice s svojimi problemi. Otroci so med odraščanjem pogosto izpostavljeni raznim izkušnjam in izzivom, zato so knjige ključne za spodbujanje čustvenega, socialnega in kognitivnega razvoja, saj jih te vodijo, oblikujejo njihovo obnašanje ter pomagajo reševati probleme (Skubic, 2015, str. 342–342).

Poznamo tri vrste biblioterapije, in sicer institucionalno, klinično in razvojno. Institucianalna biblioterapija se uporablja za zdravljenje bolnikov, ki so institucionalizirani. Klinična biblioterapija je terapija, ki jo izvaja svetovalec, terapevt ali psiholog in skuša pomagati posamezniku, da se spoprime z resnimi čustvi in vedenjskimi motnjami. Razvojna biblioterapija pa se uporablja v šolskih kontekstih kot vodeno branje, da bi tako pomagali otrokom stopiti v interakcijo z literaturo. Cilji biblioterapije so različni, in sicer stremijo k zagotovitvi informacij, želijo zagotoviti uvid v določeno izkušnjo, zagotoviti alternativne rešitve problemov, spodbujati razpravo o aktualnem problemu in sporočiti nove vrednosti in stališča v zvezi s problemom ter pomagati bralcem razumeti, da niso edini, ki so izkusili določen problem.

Biblioterapija vključuje branje, spraševanje in razpravljanje o čustvenih problemih in se uporablja tudi kot preventivno sredstvo. Glavne komponente biblioterapije so izvajalec, udeleženec in literatura. Biblioterapevtski proces vodijo za to usposobljene osebe, in sicer psiholog, psihiater, učitelj, vzgojitelj, svetovalec in knjižničar. Pred začetkom biblioterapevtskega procesa mora vzgojitelj vzpostaviti odnos z otrokom. Da bi bil biblioterapevtski proces učinkovit, mora vzgojitelj otroka poznati in imeti njegovo zaupanje.

Poleg tega pa mora preudarno izbrati literaturo, ki ustreza otrokovemu kognitivnemu in bralnemu razvoju. Knjige morajo biti kvalitetne in v njih morajo biti teme predstavljene občutljivo, odražati morajo realnost in poštenost junakov. Pri mlajših otrocih je ustreznejše glasno branje, če pa so otroci starejši, je primernejše, da otrok bere tiho ali z vrstnikom.

Vzgojitelj mora pred branjem zgraditi ustrezne temelje znanja in tako pomagati otroku, da iz slišanega ustvari smisel. Prav tako mora otroku pomagati pri identifikaciji s knjigo in povezovanju s prejšnjo izkušnjo, tako da poveže že obstoječe vedenje o temi s knjigo, še preden začne z branjem. Vzgojitelj pomaga otroku razumeti knjigo, ki jo bo bral, tako da spodbudi njegovo napovedovanje dogajanja na podlagi slik in naslova. Odličen vidik biblioterapije so vnaprej pripravljena vprašanja, ki otroka v zgodbi usmerjajo k osredinjanju na glavne točke. Pri smernicah za vodenje oziroma izvajanje biblioterapevtskega srečanja je priporočljivo, da skuša vzgojitelj najprej prepoznati problem, s katerim se otrok sooča. Nato izbere knjigo, v kateri imajo junaki enak problem kot otrok v skupini. Primer knjige t. i. problemske slikanice je npr.

21

knjiga Svetlane Makarovič z naslovom Veveriček posebne sorte (2007), ki govori o drugačnosti.

Ko vzgojitelj izbere knjigo, je pomembno, da določi prostor in čas biblioterapevtskega srečanja.

Vzgojitelj se mora pripraviti na to, kako bo srečanje predstavil otrokom, kakšno metodo bo izbral in ne nazadnje, kako bo otroke vpeljal v literaturo. Že na začetku otrokom predstavi glavni problem zgodbe in jim bere ali pripoveduje z navdušenjem. Osredini se na ilustracije in manj na besedilo. Postavi jim vprašanja, ki se nanašajo na temo in/ali jih povabi, da sodelujejo, bodisi da zapojejo pesem ali kaj recitirajo. Biblioterapevtska srečanja naj bodo sproščena, čarobna, spodbujajo naj domišljijo in ustvarijo nove pomene. Z aktivnostmi, ki sledijo, se zagotovi, da se sporočilo ne izgubi med trivialnostjo. V otroku je potrebno spodbuditi razmišljanje in sprožiti pozitivne spremembe v vedenju in stališču. Vzgojitelj otrokom postavlja različna vprašanja, ki se nanašajo na zgodbo, kasneje pa postavi vprašanja, ki so usmerjena k posameznikovim čustvom. Aktivnosti, ki lahko še sledijo, so igra vlog, igra z lutkami, obnova zgodbe. Na koncu je pomembno, da se srečanje konča z evalvacijo procesa. V procesu pa vzgojitelj ne sme pozabiti, da je glavni cilj biblioterapije, da se otroci zavedo, da obstaja več rešitev za en problem, in pri tem pretehtati vse argumente za in proti (Skubic, 2015, str. 343–

348).

8 PREDŠOLSKA BRALNA ZNAČKA

Na začetku šolskega leta vzgojitelj na sestanku s starši predstavi pomen branja za otroke. V sodelovanju z najbližjo knjižnico pripravi širok izbor primernih knjig ter starše spodbudi k obiskovanju knjižnice. Otroci vzgojitelju pripovedujejo, katere pravljice so poslušali doma.

Otrok lahko v vrtec prinese svojo najljubšo knjigo, kjer jo skupaj z vzgojiteljem še enkrat preberejo. Vzgojitelj podoživljanje pravljic spodbudi z različnimi domišljijskimi, govornimi, likovnimi, glasbenimi in drugimi dejavnostmi. Ob izvajanju programa je zelo pomembno, da vzgojitelj ne izvaja šolskega preverjanja in da se branje ne spremeni v tekmovanje (Blatnik Mohar, 2003, str. 143–144).

Razvijanje bralnih navad in bralne kulture pri predšolskem otroku je proces, pri katerem sodelujejo vzgojiteljski tim v sodelovanju s knjižničarji in družina. Predšolska bralna značka se je začela razvijati v začetku 90. let prejšnjega stoletja kot primer dobre mentorske prakse.

Predšolska bralna značka je danes program gibanja Bralna značka, ki poteka pod okriljem Društva Bralna značka Slovenije – ZPMS. V dobrih dvajsetih letih se je razširila po slovenskih

22

vrtcih. Glavni namen predšolske bralne značke je spodbujati starše, da bi brali svojim otrokom, vrtec pa jo organizira. Skupno branje v družini in vrtcu poglablja medsebojne čustvene vezi in je dober začetek poti v svet knjige. Družinsko branje dobro vpliva na porajajočo se pismenost in je kasneje osnova za kasnejše uspešno učenje branja. Pri predšolski bralni znački moramo upoštevati načelo individualizacije. Najpogosteje otroci ob listanju slikanice in ob ogledovanju ilustracij pripovedujejo o prebranem. Bolj sramežljivim in manj govorno sposobnim otrokom moramo ponudimo več podpore ter jim zagotoviti več časa za individualni pogovor. Za bralno značko, ki poteka v skupini, je dobro, da sodelujejo vsi otroci. V tujejezičnih družinah lahko kot pomoč npr. vključimo starejše sorojence in spodbujamo branje (tudi) v maternem jeziku

(https://www.bralnaznacka.si/assets/Uploads/PREDSOLSKA-BRALNA-ZNACKA-KONKRETNO-IN-NA-KRATKO.pdf).

Vzgojitelj se mora zavedati razlik v družini, ki se nanašajo na stopnjo izobrazbe, kulturne značilnosti ipd. Pri sodelovanju s starši, mora biti zelo previden in se zavedati, da vsi starši ne morejo uresničiti vseh ciljev. Za otroka je pomembno, da ne občuti krivde, če starši ne zmorejo ali nočejo sodelovati pri aktivnostih, ki jih spodbuja vrtec. Če starši ne morejo/zmorejo sodelovati v aktivnostih, je pomembno da vzgojitelj otroku nameni več časa ter skuša nadoknaditi primanjkljaje iz družinskega okolja (Blatnik Mohar, 2003, str. 65–67).

S tem poglavjem sklenem teoretični del diplomskega dela. Sledi empirični del diplomskega dela.

9 INTERPRETACIJA REZULTATOV