Teoretične osnove in pregled literature Izmetalna plošča je element, na katerega so postavljeni in vpeti izmetalni elementi. Izmetalni paket je sestavljen iz izmetalnih elementov, kot so izmetači, povratniki, vodilne puše za izmetalne stebre, izmetalnih stebrov ter osnovne in nosilne izmetalne plošče, kot prikazuje slika 2.15. V nadaljevanju bomo malo podrobneje opisali glavne izmetalne elemente [12]:
‐ Izmetači so v osnovi jeklene cilindrične palice s konično glavo, ki se jih uporablja za izmetavanje zabrizganega strjenega izdelka skupaj z dolivnim sistemom iz orodja po koncu brizgalnega cikla. Poleg prej navedene oblike so lahko izmetači tudi oblikovni, saj s svojo obliko zagotavljajo izgled oz. geometrijo določenega dela izdelka.
‐ Povratniki so lahko v osnovi iste oblike kot izmetači, razlika je le v funkciji, saj povratniki nimajo stika s površino izdelka, temveč je njihova naloga vračanje izmetalnega paketa v izhodiščno lego preko kontakta pomične gravurne plošče z izmetalno površino ob zaprtju orodja.
‐ Izmetač dolivnega keglja je v bistvu bolj dodelan izmetač, ki ima dve funkciji. Prva funkcija je s pomočjo posebne oblike zadržati dolivni kegelj po odprtju orodja, da ta ne ostane v dolivni puši. Druga funkcija pa je skupna izmetačem, torej izmet izdelka, ko je orodje popolnoma odprto. Dolivni kegelj je mogoče zadržati na več načinov (obratni kegelj, utor, z klin, gobasta glava …).
Slika 2.15: Elementi izmetalnega paketa [12]
Teoretične osnove in pregled literature
2.5 Odzračevanje in odzračevalni kanali
2.5.1 Pomen odzračevanja
Ob zaprtju orodja se prične ob zapolnjevanju gravure zaradi ujetega zraka in plinov večati tlak. Z večanjem tlaka se mešanica plinov segreva vse do neke točke, ko se zaradi visoke temperature in tlaka vžge. Ta pojav imenujemo tudi »diesel efekt«, kos pa ima zaradi tega po brizganju vidne ožganine. Da se temu izognemo, ujeto mešanico plinov odstranimo s pomočjo odzračevanja. Odzračevanje poleg preprečevanja »diesel efekta« tudi razbremeni stroj, saj ni več odpora ujetih plinov in ni več potreben tako visok tlak za zapolnitev gravure.
Ker je čas polnjenja gravure krajši, z ustreznim odzračevanjem dosežemo tudi krajši cikel brizganja. Poleg razbremenitve stroja lahko z odzračevanjem zmanjšamo tudi obrabo orodja, korozijo orodja, zmanjšamo stroške popravila in vzdrževanja orodij itd. [12], [13], [14].
Navadno ločimo odzračevanje na delilni ravnini orodja in odzračevanje prek izmetačev.
Prvo je izvedeno tako, da je na ploskev zabrušen raven utor ali zaporedje utorov, ki vodijo od gravure do roba orodja oz. do atmosfere. Odzračevanje prek izmetačev je izvedeno tako, da je na njem narejen utor oz. več utorov, razporejenih po obodu. Odzračujemo lahko tudi s pomočjo vakuuma. To je še posebej uporabno, ko med brizganjem iz mase izstopajo škodljivi plini, ali pa je masa tako viskozna, da moramo narediti tako majhen kanal, ki ne omogoča, da bi plini brez pomoči vakuuma sami pravočasno zapustili gravuro. Vakuumsko odzračevanje zagotavlja tudi hitrejši odvod plinov iz gravure in posledično lahko hitreje zapolnimo gravure in pridobimo na času cikla. Pravilno določeno odzračevanje zagotovi izhod ujetega zraka in raznih plinov iz gravure, hkrati pa ne dovoli staljeni masi, da bi zapolnila odzračevalne kanale, zato je pomen pravilnega dimenzioniranj velik, saj imamo v nasprotnem primeru lahko v proces vključenih veliko dodatnih stroškov. Poleg naštetih mest odzračevanja se lahko odzračuje že v dolivnem sistemu, kar poskrbi, da se ujetemu zraku v kaviteti oz. gravuri ne prišteje volumna ujetega zraka v dolivnem sistemu. Skladno z literaturo [13] je dobro odzračevanje tisto, ki ga je potrebno le minimalno vzdrževati, ko pa ga je treba, vzdrževanje ne sme biti zahtevno [12], [13].
Poleg odvajanja plinov ima odzračevanje velik pomen tudi zaradi tega, ker s pravilno zasnovo dosežemo [12]:
‐ do 50 % manjši tlak brizganja,
‐ manjše obremenitve stroja in orodja,
‐ cenejšo pripravo mase za brizganje (ni potrebna tako visoka temperatura mase za zapolnitev gravure, tlak brizganja mase je lahko manjši),
‐ krajši cikel brizganja zaradi hitrejše zapolnitve gravure,
‐ boljšo kvaliteto kosa,
‐ nižji izmet in posledično boljši izkoristek materiala,
Teoretične osnove in pregled literature
Slika 2.16: Na sliki je prikazana enostavna izvedba odzračevanja na delilni ravnini [12]
Slika 2.17: Enostavna izvedba odzračevanja prek izmetačev [12]
2.5.2 Dimenzioniranje odzračevanja s pomočjo priporočil
Odzračevanje je v grobem razpored poti, ki zrak in ostale pline iz gravure spravi na prosto, oziroma, če se poslužujemo vakuumskega odzračevanja, v hranilno posodo. Osnovne dimenzije, ki določajo odzračevalni kanal, so višina oz. globina, širina in dolžina (D x W x L). Najprej je glede na vrsto materiala potrebno določiti ustrezno višino D. Višino se lahko določi glede na viskoznost staljene mase ali pa se uporabi priporočila, prikazana na sliki 2.18. Višina je izmed vseh parametrov najbolj merodajna, saj prav ona v veliki meri narekuje, ali bo izdelek imel prelitja, ožganine in podobne napake. Glede na to, da se v našem primeru pojavljajo prelitja in vemo, da za brizganje uporabljamo zelo tekočo maso, bi bilo,
Teoretične osnove in pregled literature
zelo tekoč, pa bo mogoče priporočilo iz gradiva [12] še preslabo ocenilo naše stanje. Ker nimamo podatkov o dejanski viskoznosti taline naše mase, smo si morali pomagati z raznimi članki in raziskavami, ki popisujejo viskoznost fenolnih novolačnih smol. Kot je razvidno iz člankov, je viskoznost odvisna predvsem od temperature in molekulske mase. Če primerjamo viskoznost fenol-formaldehidnih smol (PF smol) iz člankov [11] in [15] z viskoznostjo PA [16], potem vidimo, da so PF smole veliko bolj tekoče kot PA. Iz tega vidika bi bilo bolje uporabiti priporočila po literaturi [14], ki so prikazana na sliki 2.19, na kateri vidimo, da je priporočena višina za zelo tekoče materiale še nekajkrat manjša, kot je denimo priporočena višina za PA materiale.
Slika 2.18: Na sliki so priporočila za izbiro višine odzračevalnega kanala glede na mesto odzračevanja [12]
Slika 2.19: Priporočila za višino oz. globino odzračevalnih kanalov [14]
Polimer Globina odzračevanega kanala [mm]
Delnokristalinični termoplasti 0,015
Amorfni termoplasti 0,03
Zelo tekoči materiali 0,003
Teoretične osnove in pregled literature Na primeru enostavnega kvadratnega kosa, ki ga prikazuje slika 2.20, bi število kanalov določili takole [12]:
‐ 1. korak: Določitev obsega – glede na to, da je stranica dolga 63,5 mm in je lik na delilni ravnini kvadrat, je obseg enak 254 mm.
‐ 2. korak: Z upoštevanjem priporočila, da je 30 % obsega zračenega, morajo odzračevalni kanali imeti skupno 76,2 mm širine.
‐ 3. korak: Z upoštevanjem priporočene širine 6,4 mm moramo tako izdelati 12 odzračevalnih kanalov.
‐ 4. korak: Razporeditev kanalov je praktično zasnovati tako, da se najprej zagotovi odzračevanje na delih, kjer se pričakuje ujet zrak. Ponavadi se zrak ujame v kotih izdelka oz. gravure, v ploskvi nasproti ustja in na ploskvi, ki obdaja ustje.
‐ Na primeru iz literature so kanali postavljeni tako, da so kanale najprej postavili ob kote gravure, ostale pa razvrstili enakomerno po obodu.
Slika 2.20: Primer razporeditve odzračevalnih kanalov iz literature [12]
Nazadnje moramo določiti še dolžino kanala. Pri določanju dolžine je priporočilo za minimalno vrednost 0,79 mm, maksimalno pa 3,2 mm. Če bi priporočeno vrednost presegli, je zelo verjetno, da bi se zaradi kondenzacije začela v kanalu nabirati vlaga, ki bi ovirala izhod plinov. Slika 2.21 prikazuje primer odzračevanja na našem oblikovnem delu, ki se ga preučuje za namen te naloge [12].
Teoretične osnove in pregled literature
Slika 2.21: Primer odzračevanja na oblikovnem delu orodja
2.5.3 Dimenzioniranje odzračevanja z analitičnim pristopom
Če se ravnamo po literaturi [13], je pristop za dimenzioniranje odzračevanja nekoliko drugačen kot prej prikazani, in sicer se podlaga za zasnovo odzračevanja nanaša na teoretične modele, ki bodo v nadaljevanju malo podrobneje predstavljeni. Glede na to, da je preračun zasnovan za pravokotne odzračevalne kanale, bomo rezultate po izračunu nekoliko prilagodili za umestitev v naš sistem.
Za namen analize je v gradivu [13] za analizo toka taline uporabljena korelacija med strižno napetostjo, strižno hitrostjo in viskoznostjo. Strižna napetost (τ) podaja silo na enoto površine, ki se v primeru polimerne taline kaže kot napetost, do katere prihaja zaradi razlike v hitrosti taline po preseku. Če vključimo izraz dinamična viskoznost (μ), nam ta predstavlja podatek o tem, kako se tekočina upira tečenju, kar si lahko predstavljamo na primeru tekočine, ki prehaja kanal ali cev in je sestavljena iz »slojev«, ki se gibajo z različnimi hitrostmi glede oddaljenost od stene, pri tem pa se najpočasneje premika sloj ob steni, hitrosti pa naraščajo vse do sredine toka, kjer je hitrost največja. Razlike v hitrosti med temi plastmi
Teoretične osnove in pregled literature Strižna napetost je z viskoznostjo in strižno hitrostjo povezana s formulo (2.1) [13]:
𝜏 = 𝛾̇ ∙ 𝜇 (2.1)
2.5.3.1 PADEC TLAKA
Padec tlaka, ki je posledica viskoznosti taline in strižne sile, ki se pojavi ob stenah kanala, se lahko analizira s pomočjo prvega Newtonovega zakona, ki pravi, da je vsota vseh sil, ki delujejo na neko telo, ki miruje ali se giblje premo enakomerno, enaka nič. Če se orientiramo na sliko 2.22, je potrebno ravnovesje dveh sil, da bo veljala enačba, (2.2) in sicer sile zaradi padca tlaka ter sile, ki je posledica strižne napetosti [13].
∑ 𝐹 = 0 (2.2)
𝐹∆𝑝= 𝑝2∙ (𝑊 ∙ 𝐻) − 𝑝1(𝑊 ∙ 𝐻) = (𝑝2− 𝑝1) ∙ (𝑊 ∙ 𝐻) (2.3)
𝐹𝜏= 2 ∙ 𝜏 ∙ (𝐿2− 𝐿1) ∙ 𝑊 (2.4)
Če po prvem Newtonovem zakonu torej zapišemo ravnovesje teh dveh sil, dobimo enačbo (2.5), ki jo lahko uredimo v enačbo (2.6), iz slednje pa lahko popišemo padec tlaka na enoto dolžine, kot opisuje enačba (2.7) [13]:
𝐹∆p− 𝐹τ = (𝑝2− 𝑝1) ∙ (𝑊 ∙ 𝐻) − 2 ∙ 𝜏 ∙ (𝐿2− 𝐿1) ∙ 𝑊 = 0 (2.5)
(𝑝2− 𝑝1) ∙ (𝑊 ∙ 𝐻) = 2 ∙ 𝜏 ∙ (𝐿2− 𝐿1) ∙ 𝑊 (2.6)
𝑑𝑝 𝑑𝐿=2 ∙ 𝜏
𝐻 (2.7)
Zadnja enačba torej poda padec tlaka na enoto dolžine [13].
Teoretične osnove in pregled literature
Slika 2.22: Osnovne veličine, ki se pojavijo pri gibanju zraka skozi odzračevalni kanal. Veličini p na sliki predstavljata tlak, L pa dolžino [13]
2.5.3.2 REOLOŠKO OBNAŠANJE
Reologija se ukvarja z deformacijo materiala in njegovim tokovnim obnašanjem. Če prej omenjeno viskoznost opredelimo še na drugi način, nam ta predstavlja podatek o upiranju tekočine proti strižnim napetostim. Ker je viskoznost polimernih talin odvisna od veliko različnih dejavnikov, kot so strižna hitrost, temperatura in tlak, se v praksi velikokrat govori o indeksu tekočnosti polimerne taline (MFI) (ang. melt flow index), saj ta lažje predstavi tečenje materiala, ne poda pa informacije o obnašanju materiala. MFI je torej veličina, ki na enostavnejši način opredeli, kako teče neka polimerna talina in za razliko od viskoznosti ne poda, kako se nek material pri prej naštetih dejavnikih obnaša. MFI je pogosto podan brez enot, podatek pa predstavlja, koliko gramov polimera steče skozi kapilaro pri določeni obremenitvi v desetih minutah. Opredeljuje ga standard ISO 1133 [13].
Ker pa je za opredelitev procesa MFI podatek o obnašanju materiala preskop, je za namen analize procesa potrebno upoštevati viskoznost. Ker je viskoznost odvisna od več parametrov, je bilo razvitih več modelov, s katerimi si lahko pomagamo pri analizi viskoznosti [13]:
‐ Cross - WLF model podaja viskoznost kot funkcijo strižne hitrosti, temperature in tlaka. Viskoznost in prej omenjene veličine povezuje enačba (2.8). 𝜇0 v enačbi predstavlja newtonski limit, kjer se pri zelo nizkih strižnih hitrostih vrednost viskoznosti približuje konstantni. 𝜏∗ je kritična vrednost strižne napetosti, kjer viskoznost preide iz newtonskega režima v režim potenčnega zakona (ang. power law), kjer je n indeks krivulje potenčnega zakona pri visokih strižnih hitrostih (ang.
power law index). Slika 2.23 prikazuje Cross-WLF model, pri katerem je prikazan
Teoretične osnove in pregled literature
Slika 2.23: Cross-WLF model z logaritemskimi osmi, kjer je na x-osi strižna hitrost, na y-osi pa viskoznost [13]
Slika 2.24: Cross-WLF model za primer PC polimera pri treh različnih temperaturah [13]
Avtor v literaturi [13] navaja, da je Cross-WLF model široko uporabljen in zelo primeren za numerične simulacije, se ga pa težko uporabi pri praktičnem ugotavljanju optimalnih parametrov brizganja (ang. manual filling analysis.) [13].
‐ Newtonski model uporablja za analizo viskoznosti Newtonov zakon viskoznosti, ki pravi, da je strižna napetost τ med vzporednimi sloji toka sorazmerna gradientu strižne hitrosti 𝛾̇, μ je dinamična viskoznost, ki je za Newtonove tekočine konstantna. Newtonov zakon viskoznosti popišemo z enačbo (2.9) [13]:
𝜏 = 𝜇 ∙ 𝛾̇ (2.9)
Teoretične osnove in pregled literature
Na sliki 2.25 je primerjava med newtonskim in nenewtonskim modelom (Cross-WLF). Ker je za polimerne taline znano, da posedujejo nenewtonske lastnosti, je natančno vrednost viskoznosti taline pri newtonskemu modelu moč odčitati le pri strižni hitrosti 7000 s-1, saj ta model pri nižjih strižnih hitrostih viskoznost podceni, pri večjih hitrostih pa preceni. Prednost tega modela pa je, da je za uporabo zelo enostaven [13].
Slika 2.25: Na sliki je s črtkano črto prikazan newtonski model analize viskoznosti [13]
Pri newtonskem modelu je hitrostni profil toka parabolična funkcija, ki je odvisna od debeline toka »z«, kot prikazuje enačba (2.10) [13]:
𝑣(𝑧) = 𝑣max∙ (1 − (2 ∙ 𝑧 𝐻 )
2
) (2.10)
V zgornji enačbi (2.10) predstavlja 𝑣max hitrost sredine toka, »z« v enačbi pa variira od −𝐻
2 do 𝐻
2 [13].
Volumski pretok za tak model popiše integral hitrosti po debelini toka, pomnožen s širino kanala, kot prikazuje enačba (2.11) [13]:
𝑉̇ = 𝑊 ∙ ∫ 𝑣max∙ (1 −2 ∙ 𝑧
Teoretične osnove in pregled literature Navidezno strižno hitrost lahko nato izračunamo s pomočjo povprečne linearne hitrosti toka 𝑣̅ ali volumskega pretoka z vpeljavo enačbe (2.12) [13]:
𝛾̇ =6 ∙ 𝑣̅
𝐻 = 6 ∙ 𝑉̇
𝑊 ∙ 𝐻2 (2.12)
S pomočjo tako dobljene strižne hitrosti lahko nato ocenimo viskoznost in jo uporabimo za oceno padca tlaka v kanalu – ∆𝑝. Padec tlaka dobimo, če združimo enačbe (2.7), (2.9) in (2.12), pri čemer dobimo enačbo (2.13), ki je lahko funkcija linearne hitrosti toka ali volumskega pretoka [13]:
∆𝑝 =12 ∙ 𝜇 ∙ 𝐿 ∙ 𝑣̅
𝐻2 =12 ∙ 𝜇 ∙ 𝐿 ∙ 𝑉̇
𝑊 ∙ 𝐻3 (2.13)
‐ Model potenčnega zakona (ang. Power law model) pride v poštev, ko se material ne obnaša po Newtonovem zakonu viskoznosti, ki pravi, da viskoznost ni odvisna od strižne hitrosti. Pri takih materialih pravimo, da posedujejo nenewtonske lastnosti.
Za popis nenewtonskih lastnosti je model potenčnega zakona eden najenostavnejših in najpogosteje uporabljenih modelov in pravi, da je viskoznost eksponentna funkcija strižne hitrosti. Enačba (2.14) popisuje model potenčnega zakona, kjer uporabimo za k viskoznost pri strižni hitrosti 1 s-1, n pa predstavlja indeks modela potenčnega zakona, ki ga dobimo eksperimentalno z metodo aproksimacijske potenčne krivulje [2], [13]:
𝜇 = 𝑘 ∙ 𝛾̇𝑛−1 (2.14)
Na sliki 2.26 je prikazana primerjava med modelom Cross-WLF in modelom potenčnega zakona. Na grafu je razvidno, da daje model potenčnega zakona odlične ocene viskoznosti pri višjih hitrostih strižne deformacije, vendar pa preceni viskoznost pri nižjih strižnih hitrostih. Prav tako se lahko pričakuje, da bo model potenčnega zakona dal boljše rezultate kot newtonski model, lahko pa se pričakuje, da bo zaradi prevelike ocene viskoznosti pri nižjih strižnih hitrostih padec tlaka z uporabo tega modela večji [13].
Za tok taline, ki se ga opredeli z modelom potenčnega zakona, je hitrostni profil funkcija indeksa modela potenčnega zakona – n. Te povezave popisuje enačba (2.15) [13]:
𝑣(𝑧) = 𝑣max∙ (1 − (2 ∙ 𝑧 𝐻 )
1+1
𝑛) (2.15)
Podobno kot hitrost je tudi volumski pretok odvisen od indeksa modela potenčnega zakona – n, kar je razvidno v enačbi (2.16) [13]:
Teoretične osnove in pregled literature
Iz enačbe (2.16) je razvidno tudi, da v kolikor je n = 1, postane to enačba za newtonski model (enačba (2.11)) [13].
Strižna hitrost se za talino, ki jo ocenjujemo po modelu potenčnega zakona, lahko izračuna podobno kot pri newtonskem modelu s pomočjo povprečne linearne hitrosti toka ali pa z volumskim pretokom, z upoštevanjem indeksa modela potenčnega zakona (n) in vpeljavo enačbe (2.17) [13]:
𝛾̇ =2 ∙ (2 +1
Enačbe (2.7), (2.14) in (2.17) se nato lahko združi za izračun padca tlaka, in sicer v odvisnosti od povprečne linearne hitrosti toka ali pa volumskega pretoka, kot je
Za pregled uporabnosti zgoraj opisanih teoretičnih modelov je v literaturi [13] naveden preizkus z večgnezdnim testnim orodjem, narejenim po standardih ameriškega združenja za testiranje in materiale (ASTM), ki je imelo v gravurah pritrjene piezoelektrične senzorje za merjenje tlaka ter termočlene za merjenje temperature. Izdelek je imel obliko kvadra z dimenzijami 126 x 12,6 x 3,2 mm. Izdelke so zabrizgali iz dveh različnih materialov, in sicer ABS (GE Plastics Cycolac MG47) in PP (Dow Inspire 702). Temperirni sistem orodja je bil prednastavljen na srednje vrednosti razpona, ki ga predpisujejo dobavitelji materiala. Kosi so bili zabrizgani pri najvišji in najnižji predpisani temperaturi taline ter pri različnih
Teoretične osnove in pregled literature za material ABS izpustili in prikazali samo rezultate analize pri uporabi materiala PP, ki ima nižjo viskoznost [13].
Rezultati validacije Cross-WLF modela, modela potenčnega zakona, in newtonskega modela so prikazani na sliki 2.27 za material PP, pri čemer prikazuje graf, ki se nahaja na levi strani slike, brizgalni tlak v odvisnosti od volumskega pretoka, graf, umeščen na desno stran slike, pa prikazuje brizgalni tlak v odvisnosti od temperature [13].
Slika 2.26: Na sliki je prikazana primerjava med modelom potenčnega zakona in Cross WLF modelom za polimer PC pri 280 °C [13]
Teoretične osnove in pregled literature
Glede na rezultate, ki jih prikazujeta grafa, vidimo, da so bile predpostavljene vrednosti tlaka z ozirom na vse modele veliko večje, kot izmerjene. V literaturi [13] so kot možni vzroki za takšno odstopanje navedeni naslednji [13]:
‐ veliko povečanje temperature taline zaradi povečanega notranjega trenja taline pri prehodu skozi dolivni sistem in posledično segrevanja;
‐ merilna negotovost – nepravilna vgradnja/zasnova merilnika tlaka;
‐ nepravilen zajem/obdelava signala;
‐ prelitje taline, ki ga uporabljeni modeli ne predvidevajo;
‐ razlike med materiali, ki so bili uporabljeni za preizkus in med materiali, na katerih so bili izvedeni preizkusi za določitev reoloških lastnosti;
‐ kombinacije že naštetih negotovosti in mnoge neznane.
Kot alternativo za analizo obnašanja taline se namesto zgoraj uporabljenih modelov lahko uporabi praktično znanje izkušenega konstrukterja, vendar je v primeru načrtovanja orodij, ki se zelo razlikujejo od že izdelanih, to lahko zelo nezanesljiva opcija. Kot drugo alternativo priporoča avtor literature [13] izdelavo prototipnih namenskih orodij in testiranje teh prototipnih orodij pod enakimi procesnimi pogoji, kot bi bili uporabljeni pri izdelavi dotičnega izdelka. Ker pa to predstavlja veliko investicijo, se velikokrat ne splača. Avtor literature [13] opredeli modele kot konzervativne in primerne za uporabo pri konstrukciji orodja, dodaja pa, da naj pri zasnovi vzamemo v obzir, da bo z uporabo teh modelov proces nekoliko predimenzioniran in da se za namene optimiziranja nekatere veličine še ustrezno prilagodi. Kot je razvidno iz rezultatov validacije, newtonski model izmed vseh prej predstavljenih modelov najmanj preceni procesne spremenljivke, zato ga bomo, kot so to že storili v literaturi [13], uporabili kot osnovo, iz katere bo izhajal nadaljnji preračun dimenzij odzračevalnega kanala [13].
2.5.3.3 Določitev dimenzij odzračevalnih kanalov
Proces zasnove kanalov se izvede preko treh korakov. S prvim korakom se oceni volumen ujetega oz. stisnjenega zraka. Predpostavi se, da je količina ujetega zraka približno enaka volumnu vbrizgane mase. Beseda približno je uporabljena, ker ujeti zrak ob stiku z vročo maso ekspandira, po drugi strani pa se, ko se premika prek površine orodja, hkrati tudi ohlaja, pri tem pa se mu volumen zmanjšuje. Skladno z literaturo [13] volumski pretok zraka enačimo z volumskim pretokom mase. Drugi korak je ocena potrebnega števila in določitev mest, kjer bodo odzračevalni kanali narejeni. V gradivu [13] so omenjena tri kritična mesta, na katerih bi bilo smiselno predvideti kanale. Prvo mesto je na robovih orodja. Drugo mesto je, kjer se srečata toka plastike oz. kjer se tvori hladen spoj. Tretje mesto, kjer naj bi predvideli kanale, se nahaja na mestih, kjer bi se zaradi toka taline lahko ujel zrak in bi tako
Proces zasnove kanalov se izvede preko treh korakov. S prvim korakom se oceni volumen ujetega oz. stisnjenega zraka. Predpostavi se, da je količina ujetega zraka približno enaka volumnu vbrizgane mase. Beseda približno je uporabljena, ker ujeti zrak ob stiku z vročo maso ekspandira, po drugi strani pa se, ko se premika prek površine orodja, hkrati tudi ohlaja, pri tem pa se mu volumen zmanjšuje. Skladno z literaturo [13] volumski pretok zraka enačimo z volumskim pretokom mase. Drugi korak je ocena potrebnega števila in določitev mest, kjer bodo odzračevalni kanali narejeni. V gradivu [13] so omenjena tri kritična mesta, na katerih bi bilo smiselno predvideti kanale. Prvo mesto je na robovih orodja. Drugo mesto je, kjer se srečata toka plastike oz. kjer se tvori hladen spoj. Tretje mesto, kjer naj bi predvideli kanale, se nahaja na mestih, kjer bi se zaradi toka taline lahko ujel zrak in bi tako