Na poučevanje naravoslovja in delo učitelja pa ne vpliva samo učitelj sam in učenci, ampak tudi zunanji dejavniki, na katere učitelj ne more vplivati neposredno. Med njimi je otrokovo predznanje. Da bi bilo učenje čim uspešnejše, je pomembno, da imajo učenci dobro predznanje.
Pri naravoslovju je izrednega pomena izkustveno učenje, ki temelji na spoznavanju fizikalnih, kemijskih in bioloških vsebin. Taka oblika učenja nam omogoča, da povežemo izkušnjo z doživljanjem, opazovanjem, spoznavanjem in ravnanjem. Prav zaradi tega je pomembno, da se vse te izkušnje med seboj prepletajo in dopolnjujejo (Ignjatovič, 2015).
Za lažje razumevanje nekaterih vsebin je pri naravoslovju izrednega pomena eksperimentiranje.
Omogoča nam umetno prikazovanje naravnih pojavov. Namen eksperimentiranja je lažje razumevanje določenih pojavov v naravi. Pri naravoslovju v prvih letih izobraževanja eksperimentiranje poteka le na makroskopski ravni (Ignjatovič, 2015).
2.2.1 Inovativno poučevanje naravoslovja 2.2.1.1 PROFILES
PROFILES predstavlja nov način inovativnega poučevanja naravoslovja, ki temelji na socionaravoslovnem kontekstu z raziskovanjem. Gre za inovativen pristop k poučevanju naravoslovnih vsebin. Modul naj bi zagotavljal večjo motiviranost učencev za učenje in temeljil na boljši naravoslovni pismenosti (Devetak in Metljak, 2014).
PROFILES je kratica za naziv projekta v angleškem jeziku, ki se glasi Professional Reflection-Oriented Focus on Inquiry based Learning and Education through Science. Če prevedemo, bi to bilo Učiteljeva refleksija o raziskovalnem učenju in izobraževanju z naravoslovjem. To je projekt 7. evropskega okvirnega programa v sklopu Znanost v družbi (Science in Society; SiS).
Projekt je trajal kar štiri leta, od 2010 do 2014 (Devetak in Metljak, 2014).
Projekt je namenjen promociji poučevanja in učenja naravoslovja z raziskovanjem. Cilj projekta je seznaniti in usposobiti učitelje biologije, kemije in fizike, da bi začeli uporabljati gradivo oz.
učni modul PROFILES, ta naj bi zadostoval ciljem učnih načrtov predmetov. Cilj takega projekta je združitev učiteljev in raziskovalcev, ki imajo skupen cilj. To je uvajanje učiteljev in raziskovalcev na družbeno-naravoslovnem kontekstu učnih modulov, ki spodbujajo problemsko zasnovan pouk skozi učenčevo raziskovanje. V ospredju je učenčevo raziskovanje, ki je osnovano na izvajanju različnih oblik eksperimentalnega in praktičnega dela. S takim projektom poskušajo spodbujati učence za pridobitev večje motivacije pri učenju naravoslovnih vsebin (Devetak in Metljak, 2014).
Modul PROFILES je sestavljen iz štirih delov, in sicer: (1) navodil za učence, (2) navodil za učitelje, (3) načina preverjanja in ocenjevanja znanja in (4) učiteljevih zapiskov. Naslov mora biti zmeraj zapisan v obliki vprašanja. Nato sledi enota ˝Zakaj se učim˝, v kateri je predstavljena socionaravoslovna vsebina. Nato ji sledijo učni cilji, ki so povezani z učnimi načrti in kompetencami. Rubrika ˝Predznanje˝ vsebuje pojme, ki jih mora učenec poznati, da bo lažje spremljal nove pojme, ki se pojavijo v učnem modulu. Na koncu se nahajajo še ˝Viri˝, ˝Novi pojmi˝ in ˝Naloge učencev˝. Učenci morajo s pomočjo novo pridobljenega znanja znati rešiti naloge oziroma problem. Poleg nalog je tudi rubrika ˝Navodila za učitelje˝, v kateri se nahajajo predlogi za pravilno poučevanje z učnim modulom in cilj za posamezne ure ter način, kako doseči zastavljene kompetence (Ignjatovič, 2015).
6
2. 3 UČENJE
Učenje lahko razumemo kot določeno trajno spremembo v obnašanju, znanju, spretnostih in odnosih, ki se kasneje izraža kot rezultat v praksi in izkušnji (Swart in drugi, 2005).
Pomeni tisto učenje, ki nas spremlja tekom celega življenja in ki ga pridobivamo v procesih dela, hobijev, skozi razne življenjske situacije itd. Tako je lahko učenje brezciljno, nezavedno ali spontano (Strmčnik, 2000).
Ko govorimo o učenju, običajno razumemo učenje kot tisto, ki je ciljno, zavestno in sistematično ter organizirano. Takemu učenju pravimo izobraževalno učenje – učenje znotraj pouka na ravni izobraževanja. Pogosto se to učenje razume kot namerno, zavestno in zelo zahtevno učenje, čigar rezultat je poglobljeno znanje in sposobnosti oz. razvijanje višjih oblik mišljenja (Strmčnik, 2000).
Učenje je neposredno povezano s poučevanjem. Oba pojma sta si med seboj sorodna in zelo pomembna, vendar nekoliko različna. Včasih je bilo poučevanje razumljeno kot aktivnost učitelja, medtem ko je učenje veljalo za aktivnost učencev. Tradicionalno poučevanje je razumljeno kot glavna aktivnost učitelja, ki zajema podajanje in predajanje učne snovi učencem (Tomić, 2000).
Danes poučevanje opredeljujemo kot neposredno ali posredno pomoč učencu pri učenju. Je torej aktivna dejavnost, ki je usmerjena proti določenemu cilju, pri čemer vključuje učitelja, učno snov in naslovnika. Učitelj posreduje določeno učno vsebino učencu v določenem pedagoško pripravljenem okolju. Poučevanje je torej podrejeno učenju, kajti učenje je tisto, ki je primarno in glavno. Poučevanje torej napeljuje k vodenju in nadzorovanju učencev. Učitelj mora svoje učence nadzirati, jim pokazati svojo naklonjenost do njih in jih vzgajati k samostojnosti. Tako učenci učne procese prevzamejo v svoje roke in sami odločajo, kdaj bodo potrebovali učiteljevo pomoč. Na tak način se učenci naučijo prevzeti svoj del odgovornosti (Jank in Mayer, 2006).
2.3.1 Metode in oblike poučevanja naravoslovnih predmetov 2.3.1.1 Učne oblike poučevanja
Pod učne oblike uvrščamo individualno obliko, delo v dvojicah ali skupinsko učno delo ter frontalno (tradicionalno obliko). Frontalno delo se precej razlikuje od ostalih dveh oblik, saj učitelj usmerja svoje učence ter jim podaja razlago, navodila, demonstracije in podobno.
(Ivanuš Grmek, Čagran in Sadek, 2009).
2.3.1.2 Učne metode poučevanja
Učne metode razvrščamo glede na vir, preko katerega prihajajo sporočila do učenca, na:
a) verbalne metode
b) demonstracijsko-ilustracijske metode c) eksperimentalne metode
d) metode izkustvenega učenja (Tomić, 2003).
7 Verbalne metode
V skupino verbalnih metod spadajo metode ustne razlage, pogovora in metoda dela s tekstom.
Za metodo razlage velja, da učitelj učencem podaja snov. Najbolj učinkovita je, ko učenci nimajo ustreznih izkušenj ali če je neka učna vsebina precej abstraktna. Dobro je, da se jo kombinira z drugimi metodami, kot so pogovor, delo z besedilom ali demonstracijska metoda.
Kljub temu da predstavlja pomemben vir informacij in sredstvo za sporazumevanje, je hkrati zelo pomanjkljiva metoda, saj lahko hitro vodi učenca v pasivno poslušanje. V sodobnih šolah se to metodo precej uporablja, saj je ekonomična in s pravilno rabo zagotovi, da je učna snov sistematična (Strmčnik, 1992).
Ker pa je metoda pogovora boljša od metode razlage, je pri pouku vedno bolj uveljavljena. To je način dela, pri katerem v obliki dialoga med učiteljem in učenci nastane razprava, pri kateri skozi vprašanja učitelj razlaga učno snov. Da je ta metoda uspešna, pa morajo biti učenci motivirani za učenje, hkrati morajo imeti določeno znanje in izkušnje (Strmčnik, 1992).
V to metodo spada tudi metoda dela s tekstom, ki v šoli dobiva vse večji pomen. Raba take oblike povečuje razvijanje samostojnosti učencev za samoizobraževanje. Tekste lahko vključujemo v pouk pri vseh predmetih. Lahko uporabljamo učbenike, poljudnoznanstvene knjige, priročnike, delovne zvezke, časopise in podobno. Teksti predstavljajo osnovni ali dodatni vir znanja. Učenci s pomočjo besedil poskušajo razbrati bistvo učne snovi, s procesi mišljenja jih poskušamo navajati na zbrano in kritično branje (Strmčnik, 1992).
Demonstracijsko-ilustracijske metode
Metoda demonstracije se pri pouku uporablja, ko učenci opazujejo predmete in pojave.
Učiteljeva dejavnost je demonstriranje (kazanje), učenčeva pa opazovanje. Bistvo demonstracijske metode je, da učenci opazujejo in zaznajo, kar je bistveno na objektu ali pri procesu. Učitelj mora pri tem usmerjati učenčevo pozornost in opazovanje. Taka metoda poudarja, da ima opazovanje določen cilj. S tem hkrati spodbujamo učenčevo mišljenje na način vzpostavitve čutne izkušnje. Uporablja se jo v povezavi z različicami metode ustne razlage ali pogovora (Tomić, 2003).
Eksperimentalna metoda
Eksperimentalno delo se danes večinoma pojavlja pri naravoslovnih predmetih. Zelo pogosto je pri pouku kemije in biologije. Služi pa predvsem temu, da si učenci lažje predstavljajo določeno snov, ki je predvsem na abstraktni ravni in je težko doumljiva. Prav zaradi tega služi eksperimentalno delo temu, da učitelj naredi pouk zanimivejši in poda snov na razumljiv način.
Vendar je tak način poučevanja precej zahtevnejši od tradicionalnega pouka, saj mora biti učitelj zelo dobro pripravljen na učno uro. To pomeni, da mora učitelj najprej ugotoviti, kakšno predznanje imajo učenci. Poleg tega mora tudi vedeti, katere so napačne pojmovne predstave, in jih hkrati spodbujati k temu, da dosežejo novo znanje. Na koncu pa mora učitelj svoje učence tudi kritično oceniti (Pelko, 2012).
Eksperimentalno delo učencem omogoča neposreden stik s stvarmi in napravami. Prav zato je eksperimentalno delo tudi druga oblika vzgoje. Tako so aktivni vsi učenci, zaradi česar so eksperimenti namenjeni neposrednemu opazovanju pojavov, iskanju, preverjanju zakonitosti, pridobivanju izkušenj z merilnimi napravami in merjenju. Ali je eksperimentalno delo učinkovito, je odvisno tako od učencev kot od učitelja. Učitelj se mora zavedati svoje odgovornosti za varno delo učencev, kar pomeni, da mora zahtevati določene pogoje za varno
8
delo. Pripraviti mora tudi potrebno gradivo in pribor ter celoten čas nadzorovati eksperimentiranje (Hribar, brez datuma).
Metode izkustvenega učenja
V današnjem času šola zahteva pouk, ki je prilagojen zanimanju učencev in njihovim sposobnostim. S pomočjo njihovih pridobljenih izkušenj jim omogoča, da lahko aktivno sodelujejo v učnem procesu. Prav zaradi tega je pri predmetu naravoslovje pomembno, da učenci okolje spoznavajo s praktičnimi aktivnostmi oz. s svojimi dejanji. Za to je potrebna izpeljava pouka s pomočjo sodobnih didaktičnih strategij, ki mu pravimo odprti pouk.
Značilnosti takega pouka se kažejo pri didaktičnih pristopih: projektnem, raziskovalnem, problemskem, timskem, delovno usmerjenem in izkustveno usmerjenem pouku. V osnovni šoli je tendenca narediti pouk tak, da ga čim bolj prilagodimo otroku. Nova didaktika naravoslovja vodi k sistematičnemu razvijanju pojmov in naravoslovnim postopkom, kar pripomore k lažjemu pomnjenju (Gavas, 2010).
Izkustveno učenje je v zadnjih desetletjih odgovor na lažje pridobivanje in razumevanje znanja.
Je način učenja, pri katerem se povežeta teorija in praksa. Bistvo izkustvenega učenja je osebna izkušnja, saj je zanj značilno, da se najbolje naučimo, če naredimo sami (Gavas, 2010).
Najpomembnejši teoretik področja izkustvenega učenja je Kolb, ki pravi, da se znanje oblikuje s transformacijo izkušenj. Zanj je izkustveno učenje učenje, pri katerem je oseba v stiku z realnostjo, ki jo proučuje. Trdi, da se znanje ustvarja s pretvorbo izkušenj. Njegov model izkustvenega učenja zajema temeljne procese izkustvenega učenja, to so: konkretna izkušnja, razmišljujoče opazovanje, abstraktno razmišljanje in preizkušanje novih zamisli (Gavas, 2010).
V Sloveniji se je z izkustvenim učenjem ukvarjala Marentič Požarnik. V enem izmed svojih del opisuje, da se je izkustveno učenje v zadnjem času močno razširilo po svetu, to pa predvsem zato, ker omogoča razvijati lastnosti, ki jih ljudje potrebujejo v prihodnosti. Te lastnosti so osebna avtonomija, občutljivost za sebe in druge, sposobnost komuniciranja in sodelovanja, zmožnost dojemanja sinteze in sposobnost prilagajanja na nove okoliščine (Korban Črnjavič in Hus, 2009).
Izkustveno učenje je v osnovni šoli pri pouku spoznavanje okolja v prvi triadi zasnovano tako, da združuje procese, postopke in vsebine. Zaradi sodobnih didaktičnih strategij je današnji pouk odprt, to pomeni, da ga prilagajamo učencem glede na njihove sposobnosti. Te značilnosti se kažejo pri raziskovalnem pouku, projektnem in timskem delu (Korban Črnjavič in Hus, 2009).
Pri izkustvenem učenju sta se povezali teorija in praksa. Bistvo takega pouka je izkušnja, saj je za tako učenje značilno, da se največ naučimo, če nekaj naredimo sami (Gavas, 2010). Da je znanje, ki ga pridobimo, kakovostno, je pomembno, na kakšen način ga pridobimo. Prav zaradi tega je boljši praktični pouk, saj predstavlja aktivno metodo poučevanja, čeprav učiteljem vzame veliko časa za pripravo. Različne raziskave potrjujejo, da je praktični pouk za učence privlačnejši in zanimivejši (Tomažič Capello, 2016).
9