3 EMPIRIČNI DEL
3.6 POSTOPEK IN POTEK RAZISKAVE
3.6.3 Tretji korak: Oblikovanje prototipa avtentičnega prostora z določeno namembnost v
Slika 20: Pospravljanje "kletke" iz volne
3.6.3 Tretji korak: Oblikovanje prototipa avtentičnega prostora z določeno namembnost v merilu 1:1 in izdelava opreme.
V tretjem koraku učenci so oblikovali avtentičen prostor v merilu 1:1.
Na začetku učne ure so pogledali fotografije različnih kosov pohištva izdelanih iz valovite lepenke ali kartona.
Na izbranih fotografijah so si ogledali pester nabor rešitev in možnih oblik. Lastnosti kartona razkrivajo njegovo vsestransko uporabnost, ker je upogljiv in trden. Togost zelo enostavno dosežemo z lepljenjem več plasti skupaj ali s premišljenim prepogibanjem. Karton je lahek, poceni in lahko se reciklira.
• Kakšne kose opreme lahko zmoremo oblikovati sami?
• Kako se sploh lotimo načrta za izdelavo opreme sobe v merilu 1:1 ?
• Na ta vprašanja nismo poznali natančnega odgovora. Izražali so pripravljenost raziskati svoje možnosti in pripraviti vse potrebno za predvideno nalogo.
Izdelovali so sobo v pravem merilu iz kartona. Delo je potekalo v skupinah in v tematskem sklopu 10 šolskih ur. Načrtovanje kosov opreme je potekalo v skupinah. Organizacija in načrtovanje dela je zahtevalo veliko usklajevanja, dogovore in tudi možnost izbire znotraj posamezne skupine ali zamenjavo skupine. Učni mediji so bili izbrani zaradi že pridobljenih izkušenj pri prvem koraku akcijske raziskave. Ob lastnostih učnih medijev so omogočali dodatno razvijanje motoričnih spretnosti in občutek pri delu z materiali za izražanje v
tridimenzionalnem prostoru in v merilu 1:1. Delili so si delo in sodelovali in se usklajevali znotraj skupine in vsi skupaj, kot celota s skupnim ciljem. Delali so s prekinitvami in sproti iskali rešitve ob izzivih, ki so bili pred njih. Velikost prostorskih tvorb je izzvala iskanje specifičnih rešitev in ob delu so krepili svoje spretnosti in tudi svoje izrazne zmožnosti.
Pozorni so bili na prostorska razmerja. Načrtovali in predvidevali možne povezave med posameznimi prostorskimi elementi. Iskali so rešitve za načrt in končno obliko vsakega kosa opreme. Ob napakah so nastajale nove in boljše rešitve ali popolna zamenjava starega načrta z novim in drugačna rešitev od izhodiščne. Iz nastalih kosov opreme vseh skupin smo sestavili sobo v pravi velikosti. Vsaka skupina je predstavila svojo preurejeno različico sobe in tako so razvijali občutek za razporejanje oblik v tridimenzionalnem prostoru.
Vizualiziranje prostora iz drugega koraka je dobilo svojo materializirani obliko, vidno, trdno in v pravem merilu tako, da so razmerja med polnim in praznim prostorom preizkusili in tudi spreminjali ali prilagajali.
Pridobili so izkušnjo načrtovanja, oblikovanja in izdelovanja avtentičnega prostora v merilu 1:1 v katerega so vstopili, ga raziskali, primerjali svoje načrte za ta prostor z že izdelanim prostorom z vso opremo. Razvijali so prostorske predstave in preizkušali razmerja med prostorskimi tvorbami. Preizkusili so izdelane kose, njihovo trdnost in funkcionalnost.
Razumeli so celoten postopek od načrtovanja do izdelave in svoje načrte uresničili in preizkusili v avtentičnem prostoru.
Slika 21. Slika 22. Slika 23.
Slika 24. Slika 25.
Slike 21 do 25: Risbe, ki prikazujejo razporeditev kosov opreme po arhitekturnem prostoru.
Slika 26. Slika 27.
Slika 28.
Slike 26 do 28: Učenci so najprej narisali kos pohištva in načrt za izdelavo posameznega kosa opreme ( stol, omara, postelja, nočna omarica, miza idr.).
Vsaka skupina je izdelala po svojem načrtu in vsaka je pristopala k delu na svoj način.
Najbolj zagnana je prva začela, zelo hitro napredovala in šele pozneje (ob koncu 1/3 dela) ugotovila, da je nekaj narobe. Ob pregledu vseh meritev in ugotovljenih napak so se odločali tudi za ponovni začetek.
Kot učiteljica sem bila bolj koordinator in svetovalka in sodelovala sem v neštetih debatah z vsako skupino, katera različica izvedbe je najboljša. Vsakič smo prišli vsaj do dveh možnih različicah. Velika večina se ni zatekala k lažjim rešitvam ampak poskušala narediti najboljše v danih okoliščinah; premisliti, izmeriti, premeriti in sestaviti skupaj tridimenzionalni predmet v realni velikosti.
Zagnanost pri delu ni bila dovolj. Skupini učencev smo dovolili poskusiti narediti sobo, zavetišče, zasilno zavetje s streho iz kartonskih škatel, ki so jih dobili v jedilnici narediti sobo, zavetišče, zasilno zavetje s streho. To je bil en velik ovinek, poln navdušenja, ki ni prinesel pričakovane hitre rešitve, temveč bolj spoznanje, da se moramo lotiti dela še enkrat.
Drugače in bolje.
Koristi takšnega ponesrečenega eksperimenta so se pokazale v nadaljevanju akcijske
raziskave. Spomin na te negativne občutke je učence dodatno motiviral v trenutkih, ko ni bilo enostavno vendar so vztrajno izboljševali svojo natančnost pri izdelavi in dosledno preizkušali predloge preden so jih sprejeli kot rešitev.
Slika 29: Učenci sestavljajo sobo v merilu 1:1.
Zaradi zahtevnosti postopka arhitekturnega oblikovanja sobe v merilu 1:1, delo je potekalo v fazah in v daljšem časovnem obdobju najprej v učilnici in kasneje na odru v jedilnici.
Slike 30 do 34: Različni kosi opreme
Slika 30: Delovni kotiček je bil opremljen z Slika 31: Ob postelji je nočna omarica, računalniško mizo, stolom in računalnikom. nočna lučka in okvir za sliko.
Slika 32: Postelja. Slika 33: Naslanjač.
Slika 34: Garderobna omara in police
Opremljanje vsakega posameznega prostora se začne že pri načrtovanju gradnje, z razporedom in namembnostjo posameznih prostorov. Delitev prostora na »funkcionalne enote« omogoča, da ločimo dele, kjer potekajo dejavnosti in dele, po katerih hodimo in povezujejo prostore med seboj. To velja tako za notranje kot za zunanje prostore. Taka osnovna delitev nam omogoča funkcionalno uporabo prostora in posledično nakazuje vrsto in način opremljanja, da lahko zagotovimo maksimalno smiselno izkoriščanje prostora in poudarjamo načrtovan način uporabnosti le-tega. Primerna oprema in izbor materialov, barv, tekstur idr. zagotavlja, da bo prostor udoben, uporaben, funkcionalen in estetsko usklajen.
Skupina, ki je prva končala svoje delo je sestavila stene bodoče sobe v skupnem prostoru šolske jedilnice. Sledile so ji vse skupine in vsi kosi opreme avtentičnega prostora v merilu 1:1.
Slika 35: Razporeditev opreme po prostoru
V naslednji fazi so po skupinah opazovali narejeno opremo, premišljali o razporeditvi, hodili po prostoru, premikali elemente, primerjali in preizkušali sestavljanje posameznih kosov opreme v povezano funkcionalno bivanjsko enoto.
Po posvetovanju in preizkušanju je vsaka skupina preoblikovala svojo različico sobe.
Slika 36: Razporeditev opreme po prostoru
Ob predlaganih razporeditvah opreme so učenci s svojimi komentarji, poskušali dodatno pojasniti svoja razmišljanja ali so svoje asociacije in domislice sporočali in tako razreševali nenavadno izpostavljenost pred sošolci in pred fotoaparatom.
Preizkušali so trdnost postelje in fotelja, ki je dovolj velik za dva, ali več obiskovalcev in podobno. Ob teh svojih aktivnostih so pravzaprav osvajali ta svoj nov prostor, ki so ga skupaj zgradili. Sedaj očiščen in končan, so ga svojim delovanjem ponovno naredili za svojega, vse dele, še posebej tiste, ki jih niso sami izdelali.
V tem trenutku niso izrecno vrednotili najboljše verzijo sobe. Ob vsaki verziji so poudarjali določen aspekt; ali so kosi pohištva razporejeni tako da omogočajo sproščeno gibanje, ali so preblizu skupaj in katere dele sobe je smiselno povezati v funkcionalno enoto, kakšen razpored potrebujemo, če načrtujemo možnost obiska, kakšne so specifične potrebe uporabnika bodoče sobe, ali igra inštrument ali potrebuje ustvarjalni kotiček, mogoče več knjižnih poličk ali vsaj še dve omari za oblačila in podobno.
Slike 37, 38, 39 in 40: Razporeditev sobe prve skupine
Slika 37. Slika 38.
Slika 39. Slika 40.
Slika 41. Skupina za izdelovanje računalnika je preizkušala trdnost in stabilnost stola.
Slika 42. Skupina za izdelovanje naslanjača
Slika43. Oblikovalka viseče luči
Slika 44.Skupina za izdelovanje naslanjača
Slika 45. Skupina za delovno mizo
Slika 46. Skupina za stol
Slika 47. Pogled na eno od možnih razporeditev opreme sobe.
Slika 48. Razporeditev opreme sobe.
Slika 49. Detajl opreme Slika 50: Delovni kotiček ob oknu
Pri delu z učenci mora biti učitelj pozoren na dinamiko vsake posamezne skupine, skrbeti za pohvalo vsakega člana, ne glede na tip aktivnosti članov. Vsakič znova se je učenec ki je bolj opazoval kot aktivno sodeloval v skupini izkazal kot kritično oko, ki pravočasno opozori na napako ali kakšno podrobnost.
Skupina učenk, ki je izdelovala posteljo je bila med najbolj zagnanimi. Žal, tudi skupina ki je svoj kos pohištva morala izdelati dvakrat. Napako v načrtu so same opazile, prišle na posvet in kljub popolnemu razočaranju zbrale dovolj energije za ponovitev naloge. Lahko sem jim samo povedala, da bodo tokrat naredile prav in verjetno pravočasno, ker bodo dvakrat hitrejše zaradi enkrat že prehojene poti. In tako so tudi naredile.
Druga skupina ni dovolj dobro načrtovala vrata omare in so svojo napako nadgradile z domiselnim in samo tej omari ustrezen zaklep in ročaj. Iz razkrite napake so iskali in prišli do svoje inovativne rešitve.
Določeni učenci so se usmerili k podrobnostim, nekaj jih je bilo takih, ki so zelo dolgo in natančno načrtovali in so zato tudi bolj počasi napredovali. Vse skupine so izhajale iz načrta in vse so prilagodili svoje vizije v želji, da bo ideja izvedljiva in prostor funkcionalen.
Ob napovedi likovne naloge so vsi imeli veliko za povedati o svojem kosu pohištva, hoteli so izdelati nekaj posebnega in samosvojega in ne samo prepoznaven kos pohištva. Po začetnem navdušenju in v nadaljevanju dela so bili vsi zatopljeni v konkretne načrte in si sproti odgovarjali na vprašanja kako? In kaj je naslednji korak?, da so počasi opuščali in pozabljali na prvotno navdušenje. Zanimala jih je samo funkcionalnost.
Največ težav so imeli v skupini, ki je izdelovala stol. Vodja je bil učenec, ki je veliko opazoval in premišljaj, razlagal kaj potrebujemo vsi skupaj in vsaka skupina posebej. Samo pritrjevanje vseh nog stola (mislim da so uporabili vsaj deset) jim je vzelo toliko časa, da so na koncu ostali brez naslona. Zato so bili toliko bolj veseli nad trdnostjo svojega izdelka, ki so ga vsi preizkušali. In stol je preživel, za razliko od fotelja, ki je popustil pod težo dveh učenk naenkrat.
Skupina je ob končanjem fotelju opazila da ima njihov kos pohištva nekako nenavadne proporce, zato so ga preimenovali v dvosed, ga preizkusili in ko se je dvosed sesedel pod
njihovo težo razumeli, da bi morali skrajšati dolžino valjčkov in se zadovoljiti z enosedom, ki bi zdržal preizkus trdnosti.
Slika 51: Fotelj na preizkusu trdnosti
Vse skupine so sestavile svojo razporeditev sobe. Teh nekaj minut samostojnega raziskovanja je bilo izjemno dragocenih. Vsi si preizkušali s pogledom, premikali so se in bili znotraj prostora, ki je bil nekaj ur pred tem samo načrt. Bili so v prostoru, ki je nastal iz ene ideje, prek načrta in nekaj ur trdega dela. Sedaj so se premikali znotraj njega, osvajali ga in razumeli volumen in medsebojne razmerja med posameznimi kosi in občutili celoten volumen prostora, ki je deloval resnično. Z radovednostjo so si vse ogledovali, dotikali so se in premikali sestavne dele sobe, ki so jo sestavili vsi skupaj, vsak s svojim vložkom energije in časa. Ta prostor je postal njihov. Vsak si je izdelal svoj spomin in svoj občutek dosežka.
Oblikovanje prostorske tvorbe predpostavlja določeno uporabo barve. Notranji, zunanji, odprti, zaprti prostori so v resnici barvni. Barva je tudi ključna pri preoblikovanju že obstoječih objektov ali pri oblikovanju notranje opreme prostorov.
V primeru, da je barva sestavni del likovnega problema, ki ga praktično rešujemo, jo upoštevamo kot enakovredno značilnost materialne predstavitve v treh dimenzijah. To pomeni, da poskušamo ponazoriti značilnosti izbranih materialov v končnem projektu saj je potrebno, da učence navajamo na razmišljanje o tem s čim bi objekt gradili „v resnici“. S tem poskušamo vedno prikazati značilnosti nekega objekta z likovnimi materiali, ki jih uporabljamo v manjšem merilu. Pri tem ne upoštevamo samo barve, ampak tudi druge značilnosti barvne površine: prozornost, refleksnost oz. matiranje, tekstura, faktura itn.
Nazadnje, je izredno pomembno, da se imajo učenci možnost preizkušati arhitekturni prostor v realnem merilu, da se navajajo »gledati«, »videti«, da ozavestijo izkušnjo barve v prostoru. Kritično vrednotenje »barvnega« sveta nujno predpostavlja, da učenci preizkusijo lastno ustvarjalnost pri praktični oblikovalni nalogi. Raznolikost načinov dela, pestra paleta materialov, ki jih imamo na voljo in odprtost za eksperimentiranje z njimi naj bi predstavljalo motivacijsko osnovo za ustvarjalne rešitve »barvno-prostorskih« likovnih nalog.
Črno-beli fotografiji svoje sobe so lahko dokončali z dodajanjem barve.
Slika 52: Črno -bela digitalno spremenjena fotografija opremljene sobe.
Slika 53. Dodajanje barve sobi Slika 54. Barvna različica sobe