V akcijski raziskavi smo se osredotočili na področje prostorskega (arhitekturnega) oblikovanja v drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju osnovne šole.
Pri tem področju se učenci seznanjajo predvsem z osnovnimi pojmi arhitekture in ob reševanju likovnih nalog iz prostorskega (arhitekturnega) oblikovanja razvijajo kritičen odnos do okolja, zmožnost za oblikovanje in preoblikovanje prostora ipd. Poznavanje področja in njegovih posebnosti predstavlja učitelju ob poznavanju otrokovega zaznavanja in razumevanja prostora osnovo za didaktično predelavo vsebin prostorskega (arhitekturnega) oblikovanja.
Cilj raziskave je bil proučiti možnost uporabe novih pristopov za razvoj prostorskih predstav pri učencih 5. razreda in raziskati kako učenci načrtujejo in organizirajo delo ob spremenjenem merilu in prenosu dvodimenzionalnega načrta v tridimenzionalen objekt, ki ni več samo pomanjšana maketa temveč predmet v naravni velikosti.
Raziskava poskuša odgovoriti na vprašanja; Kakšen je proces spremembe merila od modela makete do izdelave makete v naravni velikosti, kako učenci dojamejo razliko v merilu in ali lahko z drugačnim pristopom dosežemo učenčevo razumevanje tretje dimenzije prostora.
Ustrezno načrtovanje in izvajanje nalog iz arhitekturnega oblikovanja ob ustrezni strokovni pripravi učitelja je ključno za razvoj učenčeve ustvarjalnosti in razumevanje specifičnih nalog in ciljev arhitekturnega področja. Določene naloge naj bi zasnovali tako da bi upoštevali značilnosti avtentičnega procesa arhitekturnega oblikovanja, da omogočijo doživljanje prostora z gibanjem in občutenje prostorskih razsežnosti in razmerji med objekti v prostoru.
Ob vseh nalogah je pomembna pravilna izbira učnih medijev, ki so kako zahtevni kot tudi obvladljivi. Primerna demonstracija ob napotkih za delo je nujno, kot tudi dopuščanje raziskovanja novih možnosti in poti reševanj nalog. Pomemben motivacijski moment je motiv likovne naloge, ki naj izhaja iz njihovih lastnih izkušenj doživljanja prostora.
Namen akcijske raziskave je bil izboljšati utečene načine dela pri prostorskem (arhitekturnem) oblikovanju v 5. razredu osnovne šole. Razvijati prostorske predstave, izboljšati razumevanje prehoda iz dvodimenzionalne risbe v tridimenzionalno prostorsko tvorbo in še naprej v prehod iz pomanjšave v realno oz. pravo velikost. Z akcijsko raziskavo smo proučili možnost uporabe novih pristopov za razvoj prostorskih predstav pri učencih 5.
razreda. Potrdili smo mnenje, da takšno učenje in doživljanje prostora skozi celovit izkušenjski proces učenja omogoča razvijanje in razumevanje celotnega procesa. Ankete so pomagale učencem pogledati nazaj na prehojene korake raziskave in vrednotenje svoje lastne vloge v procesu učenja in spoznavanja kako prostorskih specifik, kot tudi razvijanje svojih lastnih predstav. Zato je tudi zadnji korak najpomembnejši del raziskave. Skozi akcijsko raziskavo so učenci izkusili vse faze ustvarjalnega procesa; pripravo (preparacijo), zorenje (inkubacijo), razsvetlitev (iluminacijo) in preverjanje (verifikacijo).
Proces ni bil linearen in brez stranpoti. Skozi izkušenjsko učenje smo z učenci šli skozi prvo stopnjo v procesu učenja, ko interpretiramo okoliščine na osnovi izkušenj. To je proces preoblikovanja izkušnje. Naslednja stopnja pa je preoblikovanje izkušnje v spomin celotnega procesa ali s preizkušanjem (nerefleksivno učenje) ob konkretnih situacijah v izkanju ustreznega pristopa ali z razmišljanjem o vseh dognanj zahvaljujoč tej izkušnji (refleksivno učenje). To vodi do sprememb pri posamezniku in naprej do novih izkušenj. Učenci so lahko samostojno eksperimentirali in kritično vključevali svojo izvirno rešitev. Razvijanje njihovih
motoričnih spretnosti je bil del zastavljenih ciljev. Učni proces je bil zasnovan na individualni izkušnji doživljanja in spoznavanja vsakega učenca. Fleksibilno vodenje in usmerjanje vsakega posebej ob upoštevanju učenčevih želj in predznanj je bil nujni predpogoj za kompleksnost takšne akcijske raziskave. Spremembe ki smo jih uvajali ob vsakem naslednjem koraku akcijskega načrta so stopnjevali zahtevnost izvedbe in kompleksnost likovnih nalog.
Pri prvem koraku smo usmerjali pozornost na prehod iz dvodimenzionalnosti v tretjo dimenzijo, prenos in transformacijo dvodimenzionalnih likov v tridimenzionalne telesa.
Opazovali in razmišljali smo o osnovnih prostorskih tvorbah in spoznavali smo osnovne elemente arhitekturnega prostora v ustreznem merilu.
V drugem koraku smo raziskovali sam prostor, njegove razsežnosti in načine in oblike omejevanja. Z gibanjem smo preizkušali vizualizirana razmerja med prostornino človeškega telesa in vizualiziranih prostornin drugih teles. Prek vaj iz vizualizacije prostorskih tvorb smo se seznanili in delno pripravili na zahteve nalog iz tretjega koraka akcijske raziskave.
V tretjem koraku smo ponovili in nadgradili cikličen proces vizualiziranja, načrtovanja, prenašanja načrta v prostorske tvorbe, raziskovanja razmerja med njimi in sestavljanja posameznih prostorskih tvorb v celoto. Spremenili smo merilo in delo na likovni nalogi je potekalo v skupini, ki je sama določala dinamiko procesa in vlogo vsakega učenca znotraj skupine, ki je soustvarjala in izdelovala samo del avtentične opreme arhitekturnega prostora v "pravem" merilu. Usklajevanje in prilagajanje skupnemu načrtu je potekalo v fazah z nujnimi postanki za popravek, premislek, izboljšavo ali inovacijo v procesu njegove izdelave.
Vsaka zaključena posamezna faza procesa se je ponovila ob začetku naslednje faze združevanja, preizkušanja, primerjanja in ugotavljanja medsebojnih odnos prostorskih tvorb, ki smo jih tokrat lahko fizično premikali, primerjali medsebojne odnose in prostorske razsežnosti, preizkušali trdnost izdelave in funkcionalnost prostorskih tvorb v posebej zgrajeni arhitekturni lupini v pravem merilu. Načrtovali smo nov prostor, ga oblikovali in izdelali v pravi velikosti in potem tudi fizično vstopili vanj in ga preizkusili.
Četrti korak akcijske raziskave je skozi analizo vprašalnikov omogočil premislek, urejanje spomina in arhiviranje doživetih spoznaj ob raziskovanju, oblikovanju in spoznavanju arhitekturnega prostora v vseh fazah na poti od ideje do njene realizacije.
Glavne ugotovitve kažejo na to, da so vse vpeljane izboljšave pozitivne, uvajanje novih metod in postopna večja zahtevnost nalog, ki so se smiselno povezovala in nadgrajevala ob sočasnem spremljanju nivoja razumevanja prostorskih zahtev ob spremembi merila se je razlika med končnim in začetnim anketiranjem učencev z vidika likovno-ustvarjalnega razvoja in razumevanja prostorsko specifičnih zahtev je pomembna izboljšava.
Skozi preizkušena spoznanja drugega ocenjevalnega obdobja lahko načrtujemo, gradimo in raziskujemo naloge znotraj predvidenih vsebin učnega načrta za tretje ocenjevalno obdobje.
Izkušenjsko učenje v avtentičnem prostoru pozitivno vpliva na učenčev razvoj prostorskih predstav. Sprememba privajenega merila spremeni ekspresivni potencial. Učenca aktivira in mu omogoča celovito prostorsko izkušnjo. Svet zaznavamo s svojimi čutili. Čuti bogatijo naše doživljanje in razumevanje sveta v vsem svojem bogastvu in kompleksnosti.
Zaznavanje prostora je tudi razumevanje sveta in svojega mesta znotraj njega.
V sodobnem času, ki ga zaznamujejo globalizacija in hitre spremembe, je ozaveščanje ljudi
o značilnosti bivalnega prostora na splošno in trajnostnega prostorskega razvoja ključno pomembno. Odgovornost za ravnanje v prostoru morajo prevzeti tako posamezniki kot celotna družba. To je mogoče le, če smo zadovoljivo poučeni o procesu prostorskega načrtovanja ter o vplivih in posledicah sprejetih prostorskih odločitev.
Prostorsko oblikovanje v šoli ponuja priložnost za predstavitev arhitekturnega in urbanega prostora kot nosilca različnih družbeno-kulturnih pomenov in funkcij ter za seznanitev učencev, dijakov in študentov z vlogo posameznika kot aktivnega uporabnika in ustvarjalca.
To je prav za prav tudi osnovni cilj prostorskega oblikovanja v okviru likovne vzgoje.
Prostorsko oz. arhitekturno oblikovanje je področje v katerem se srečajo, kot pri sodobni likovni umetnosti na splošno, eksperimentiranje, raziskovanje, ustvarjalni procesi ki kombinirajo statične in dinamične podobe, prostore in zvoke, materialne in nematerialne pojave in povezuje različne znanosti, izrazna sredstva in vsakodnevno izkušnjo življenja v prostoru. Zato je področje na katerem so refleksija, kritičnost in ustvarjalnost bistvenega pomena.
Osmišljene izkušnje arhitekturnega prostora, virtualne in aktualne, so osnova, na kateri lahko mladi gradijo in bogatijo svoje predstave in omogočajo učinkovit odgovor pri konkretnih praktičnih nalogah. V tem trenutku šele lahko računamo na uspeh pri najbolj kompleksnih nalogah iz prostorskega oblikovanja, na takšne naloge, ki zahtevajo sintezo in uporabo različnih spoznanj in izkušenj in izražajo naravo današnjega dvojnega življenja:
aktualnega in virtualnega. Seveda, če smo oz. želimo biti del sveta, ki se giblje v takih terminih.
Izvajanje likovnih nalog s področja prostorskega oblikovanja zahteva veliko dobre organizacije, problemsko zasnovo in smiselno nadgrajevanje. Zahtevnost izvedb takšnih ur je v skladu s pričakovanimi učinki. Izbira metod in oblik dela mora biti v skladu s specifiko področja in vključevati sodobne učne medije. Omogočati mora bogatitev doživljajskega sveta učenca. Skozi izkušnjo ustvarjati spomin in osnovo za imaginacijo in njegovo nadgradnjo.
V akcijski raziskavi smo proučili možnosti uporabe novih pristopov za razvoj prostorskih predstav pri učencih 5. razreda in načine kako učenci načrtujejo in organizirajo delo ob spremenjenem merilu in prenosu dvodimenzionalnega načrta v tridimenzionalen objekt.
Risbe in makete so osnovne predstavitvene tehnike v arhitekturi in v prostorskem oblikovanju. V okviru prostorsko-arhitekturnega oblikovanja učenci razvijajo svoj odnos in občutenje likovnega prostora.
Merilo nam omogoča razumevanje razmerja med maketo objekta, ki predstavlja objekt v pomanjšani velikosti in realnim objektom v svoji pravi, realni velikosti. Veščina risanja v določenem merilu in prehajanje iz enega v drugo merilo je eno najbolj pomembnih vidikov načrtovanja in oblikovanja arhitekturnih prostorov.
Z merilom prevajamo prostorske kvalitete iz svojih idej in zamisli v prostorske tvorbe v realnem prostoru. Merilo nam pokaže kako dojemamo naše prostorske predstave v realnosti; je idealna korelacija med abstraktnim in realnim. Najboljši način za razumevanje in razvijanje občutka za merila je skozi fizično izkušnjo prostora, z fizičnim doživljanjem prostora z vsemi čuti lastnega telesa.
Načrtovan in oblikovan objekt ni več samo pomanjšana maketa temveč predmet v naravni velikosti. Učencu omogoča drugačno izkušnjo prostora, dodatno možnost za raziskovanje, eksperimentiranje in refleksijo. Ko učenec vstopi v tridimenzionalen prostor, ki ga je sam
oblikoval, je tako oblikoval svoj čas in ustvaril svoj spomin. Izkušenjsko učenje omogoča povečanje njegovih zmožnosti samorefleksije in kritičnosti ob razumevanju prostorskih razsežnosti. Nič manj ni pomembna tudi nezavedna plat takšne kompleksne izkušnje, tudi če ni docela razumljena in razložena z besedami. Avtentičnost celovite aktivnosti, ki potrebuje učenčevo uporabo razumskih, logičnih operacij, kot tudi vseh čutov in intuicije je nekaj kaj si želimo ohranjati tudi v okviru učnega procesa, če si želimo oblikovati in vzgajati celovitost učenčeve osebnosti.
Izkušnje in zaznave prostorov, ki jih učenci pridobijo v sedanjosti, so pomembne za prihodnost, ki je zgrajena iz preteklih izkušenj in razumevanja le-teh. Kajti sedanjost je nakopičena preteklost. Z ustvarjanjem pogojev za izkušnjo, omogočamo poglobljeno učenje in razumevanje kako sveta kot tudi svojega prostora v njem.
Z akcijsko raziskavo so učenci spoznavali objekte v njihovi realni velikosti. Videli so ob tem in občutili so vse prednosti in težave obdelovanja materiala. Njihova izkušnja zaznavanja prostora je bila obogatena za celovito razumevanje ustvarjenega arhitekturnega prostora.
Odkrivali so in razumeli likovne strukture. Uspešno so redefinirali elemente in preoblikovali materiale. Načrtovali, ter predstavili so svoje prostorske predloge.
Rezultati raziskave so nam omogočili oceniti vrednost uporabe metode izkušenjskega učenja, ter pomembnost avtentične likovne izkušnje pri nalogah iz prostorskega, arhitekturnega oblikovanja na razredni stopnji na osnovni šoli. Hkrati so podlaga za nadaljnje raziskave in aplikacije na predmetni stopnji osnovne šole