Vrste kompetenc

V literaturi najdemo nemalo načinov razvrščanja kompetenc. Ena izmed delitev je glede na to, ali se kompetence nanašajo na posameznika ali na organizacijo. Na področju izobraževanja gre predvsem za identificiranje kompetenc z vidika vsakega posameznika s ciljem določanja učnih izidov ob koncu procesa izobraževanja. V delu se navezujemo na kompetence posameznika, tako da v nadaljevanju ne nakazujemo obravnav, ki se navezujejo na kompetence organizacij.

Ko govorimo o kompetencah posameznika, govorimo bodisi o tistih kompetencah, ki so med posamezniki oziroma med različnimi poklici prenosljive ali pa so neprenosljive in kot take značilne zgolj za posamezen poklic.

Sajovic A. Perspektiva poklicnega profila in poklicnih kompetenc naravovarstvenega tehnika.

Dokt. disertacija. Ljubljana, Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2015

Kompetence navadno delimo na ključne ali splošne kompetence in poklicne kompetence.

Ključne kompetence so nujne za vse in prenosljive med različnimi poklici, predvsem pa posamezniku omogočajo udeležbo v družbi in osebnostni razvoj. Poklicne kompetence se delijo na: generične kompetence, ki so skupne za podobne poklice, delovna opravila ali skupine delovnih mest na nekem poklicnem področju, in poklicno specifične kompetence, ki so specifične za posamezna delovna mesta ali opravila (Pevec Grm in sod., 2006).

Definiranja poklicnih kompetenc, kjer se poklicne kompetence navezujejo tako na ključne, generične, kot na delovno ali poklicno specifične kompetence, se na nacionalni ravni poslužuje tudi Center za poklicno izobraževanje (v nadaljevanju CPI). Poklicne kompetence se tako določajo na osnovi profilov poklica, ki predstavljajo potrebe delodajalcev, in poklicnega standarda, ki predstavlja enoten profil več sorodnih poklicev.

V poklicnem standardu so, za razliko od profila poklica (tu so definirane le delovne naloge in spretnosti), definirana še znanja in kompetence. Poklicne kompetence, zapisane v nacionalnih poklicnih standardih, predstavljajo zmožnost napraviti nekaj dobro (ali zmožnosti posameznika, da uporablja svoje sposobnosti in znanje pri dejavnem obvladovanju običajnih ali spremenljivih poklicnih razmer (Pevec Grm in sod., 2006).

2.3.2.1 Ključne (temeljne, prenosljive, transverzalne ali generične) kompetence

Ključne kompetence so temeljni okvir, smernice ali področja, ki jih je nujno/vredno razvijati in tudi spremljati, da bi celotni sistem vseživljenjskega učenja vključno s celotnim sistemom formalnega izobraževanja omogočal posamezniku polno življenje.

Ključne kompetence so temeljna usmeritev v izobraževanju – kako izobraževanje naravnati, da bi posameznik kompetence v obveznem izobraževanju razvil do te mere, da bi jih pozneje nadgrajeval v vseživljenjskem izobraževanju. Splošni problem v formalnem izobraževanju izhaja iz tega, da kompetenčno zasnovan kurikulum zahteva pomemben premik v metodologiji in razumevanju poučevanja in učenja v razmerju do vseh skupnih ciljev v kurikulu. Kompetenčni koncept temelji na filozofiji učenja: aktivno učenje, sodelovanje in interakcija, kritično mišljenje, upoštevanje predznanj, transparentnost vrednotenja kompetenc itd. Od nekoga, ki šele stopa v poklic, ne moremo pričakovati, da bo imel razvite že vse kompetence, mora pa imeti temelje, na katerih bo lahko gradil lasten profesionalni razvoj (Pevec Grm in sod., 2006).

V splošnem gre pri ključnih kompetencah za kompetence, ki so med posameznimi poklici in vlogami prenosljive in so bistvene za naš uspeh v družbi. Imenujemo jih tudi prenosljive ali transverzalne kompetence. Gre za multifunkcionalne ali transdisciplinarne kompetence, ki so uporabne in učinkovite v različnih situacijah, kontekstih, nalogah ter spremenljivih okoliščinah. Te kompetence so na primer: bralna in številčna pismenost, osebnostne,

socialne in medosebne kompetence, znanje tujih jezikov, znanstvena pismenost ipd.

(Kohont, 2005).

Generične kompetence posameznika opredeljujemo kot skupne za podobna opravila ali skupine delovnih področij. Nanašajo se na posameznike na nekem delovnem mestu oziroma področju dela (kompetence vodij, kompetence prodajalcev, komercialistov ipd).

Med njih prištevamo: komunikacijo, reševanje problemov, logično sklepanje, vodenje, ustvarjalnost, motivacijo, delo v timih, sposobnost učenja idr. (Svetlik, 2006).

Pri oblikovanju poklicnih in strokovnih izobraževalnih programov so generične kompetence in identificirana strokovna teoretična znanja podlaga za skupne module za celotno področje ali celo več področij izobraževanja. V srednjem poklicnem in strokovnem izobraževanju se razvijajo naslednje ključne kompetence (Medveš in sod., 2001):

1. sporazumevalna zmožnost a. v maternem jeziku, b. tujem jeziku;

2. matematična zmožnost;

3. učenje učenja (učenje strategij reševanja miselnih problemov; vseživljenjsko učenje);

4. medkulturna kompetenca (zmožnost živeti v večkulturni skupnosti);

5. estetska kompetenca;

6. družboslovna in naravoslovna kompetenca (zmožnost razumevanja in samostojne ter kritične presoje dogodkov in procesov v družbi, naravi in v tehnologiji; zavedanje celostnosti in protislovnosti družb in kultur; aktivno državljanstvo; naravnanost za trajnostni razvoj);

7. socialna kompetenca (sposobnost razumeti sebe in druge, odgovornost do samega sebe in svojega delovanja v naravi in družbi; sodelovalna zmožnost; reševanje konfliktov);

8. informacijska pismenost (razvijanje zmožnosti in strategij za delo z viri, podatki in gradivom – s sodobnimi multimedijskimi tehnologijami, zmožnost za učinkovito iskanje, zbiranje, obdelavo, interpretacijo, izmenjavo, predstavitev in vrednotenje informacij);

9. varovanje zdravja in skrb za dobro počutje (zdrav življenjski slog in odgovornost za ohranjanje lastnega zdravja in zdravja drugih ljudi, športne dejavnosti);

10. podjetnost (zmožnost podjetniškega delovanja; zmožnost načrtovanja poklicne in izobraževalne poti) (Pevec Grm in sod., 2006).

2.3.2.2 Delovno ali poklicno specifične kompetence

Delovno ali poklicno specifične kompetence so neprenosljive in so vezane na posameznike v organizaciji in na njihove funkcije ali vloge. Izhajajo iz specifične narave vsakega delovnega mesta posebej. Gre za znanje, sposobnosti in veščine, ki posamezniku

Sajovic A. Perspektiva poklicnega profila in poklicnih kompetenc naravovarstvenega tehnika.

Dokt. disertacija. Ljubljana, Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2015

omogočajo, da svoje delo opravi kar se da strokovno. Kot primer lahko navedemo kompetenco gozdarja, ki mu določa, katera znanja in sposobnosti mora imeti, da bo ustrezno pogozdil neko območje. Te kompetence npr. frizer za svoje uspešno opravljeno delo ne potrebuje, zato delovno specifične kompetence niso prenosljive med posameznimi funkcijami, poklici. Delovno ali poklicno specifične kompetence lahko imenujemo tudi strokovne ali profesionalne kompetence posameznika (Pevec Grm in sod., 2006).