ŠPORTNA AKTIVNOST STARŠEV OSNOVNOŠOLSKIH OTROK V POVEZAVI Z IZDATKI, KI JIH NAMENIJO ZA

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

KATJA PODJED

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA RAZREDNI POUK

ŠPORTNA AKTIVNOST STARŠEV OSNOVNOŠOLSKIH OTROK V POVEZAVI Z IZDATKI, KI JIH NAMENIJO ZA

ŠPORT

DIPLOMSKO DELO

Mentorica: dr. Vesna Štemberger, doc. Kandidatka: Katja Podjed

Ljubljana, avgust, 2016

i

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici dr. Vesni Štemberger za vso pomoč, odzivnost in usmerjanje pri nastajanju diplomskega dela, kot tudi za neprecenljive izkušnje tekom študija.

Iskrena hvala moji družini za finančno in moralno podporo ter potrpežljivost.

Hvala tudi prijateljem, ki so verjeli vame, me spodbujali in pripomogli k zaključku mojega študija.

ii

ŠPORTNA AKTIVNOST STARŠEV OSNOVNOŠOLSKIH OTROK V POVEZAVI Z IZDATKI, KI JIH NAMENIJO ZA ŠPORT

IZVLEČEK

V diplomskem delu ugotavljamo, koliko denarja mesečno porabijo merjenci zase za plačilo organiziranega gibalnega/športnega udejstvovanja (npr. plačilo vadnine, programov, opreme ipd.).

V raziskavo je bilo zajetih 686 staršev otrok od 1. do 4. razreda devetletke in vrtca. Vzorec merjencev je bil zajet iz 7 osnovnih šol in 3 vrtcev ljubljanske, mariborske in obalne regije.

Podatke smo zbrali z vprašalnikom, v okviru raziskovalnega projekta »Otrok med vplivi sodobnega življenjskega sloga«, ki ga je izvedel Inštitut za kineziološke raziskave Univerze na Primorskem, obdelali pa smo jih s programom SPSS za Windows.

Ugotovili smo, da moški porabijo več denarja (72,94 €) za organizirano športno aktivnost kot ženske (45,88 €). Največ denarja za plačilo organizirane športne aktivnosti z vidika starosti porabi starostna skupina od 40 do 49 let (62,60 €), na tretjem mestu je starostna skupina od 30 do 39 let (49,63 €). Starši z osnovnošolsko izobrazbo porabijo več denarja (53,00 €) za plačilo gibalnega/športnega udejstvovanja, kot pa vsi ostali, razen tisti, s fakultetno izobrazbo oziroma visoko strokovno šolo (63,68 €). Največ denarja za organizirane športne aktivnosti z vidika okolja bivanja porabijo tisti, ki prihajajo iz mesta oziroma mestnega okolja (60,68 €).

Starši z manjšim številom otrok (tri ali manj) porabijo več denarja (največ starši s tremi otroki, 56,70 €) za plačilo organizirane športne aktivnosti, kot pa tisti, z velikim številom otrok.

Ključne besede: športna aktivnost staršev, organizirana vadba, spol, starost, stopnja izobrazbe, okolje bivanja, število otrok, izdatki za športno dejavnost

iii

PARENTAL SPORT ACTIVITY OF PRIMARY SCHOOL CHILDREN IN CONNECTION WITH EXPENDITURE THEY GIVE FOR SPORTS

ABSTRACT

In this study we find out how much money subjects spend monthly to pay for organized sport activities (eg. classes, programs, equipment, etc). This research includes 686 parents whose children attend 1st to 4th grade of nine-year primary school. The sample of subjects was obtained from 7 primary schools and 3 kindergartens in Ljubljana, Maribor and coastal region. Data was collected with questionnaire based on research project Otrok med vplivi sodobnega življenjskega sloga (Inštitut za kineziološke raziskave Univerze na primorskem) and processed with SPSS program for Windows.

We found out that male subjects spend more money (72,94€) for organized sport activity than female subjects (45,88€). Most money for organized sport activities in therms of age was spend by parents aged from 40 to 49 years old (62,60€), in third place are parents from 30 to 39 years old (49,63€). Parents with primary school education spend more money (53,00€) for sport activity than all others except for those with faculty education or college (63,68€).

Those who live in cities spend most money for organized sport activity in therms of living environment (60,68€). Parents with a smaller number of children (three or less) spend more money (parents with three children spend the most 56,70€) to pay for organized sport activity than those with more children.

Key words: parental sports activity, organized workout, sex, age, level of education, living environment, number of children, expenditure for sport activity

iv

KAZALO

1.0 UVOD ... 1

2.0 PREDMET IN PROBLEM ... 2

2.1 ŠPORTNA AKTIVNOST ... 2

2.1.1 Definicija ... 2

2.1.2 Vrste športne aktivnosti ... 3

2.1.3 Učinek redne športne aktivnosti ... 4

2.2 ŠPORTNA AKTIVNOST V DRUŽINI ... 6

2.2.1 Razlogi za športno aktivnost v družini ... 7

2.2.2 Vpliv športne aktivnosti na družino ... 7

2.2.3 Vloga športne aktivnosti v družini... 9

2.2.4 Prednosti skupne vadbe ... 9

2.3 ŠPORTNA AKTIVNOST STARŠEV ... 10

2.3.1 Spol ... 12

2.3.2 Starost ... 13

2.3.3 Izobrazba ... 14

2.3.4 Kraj bivanja ... 14

2.3.5 Finančno stanje ... 15

2.4 OBSTOJEČE RAZISKAVE ... 15

3.0 CILJI RAZISKAVE ... 22

4.0 HIPOTEZE ... 23

5.0 METODE DELA... 24

5.1 VZOREC MERJENCEV ... 24

5.2 VZOREC SPREMENLJIVK ... 25

5.3 ORGANIZACIJA MERITEV ... 25

5.4 METODE OBDELAVE PODATKOV ... 26

6.0 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 27

6.1 MESEČNA PORABA DENARJA ZA PLAČILO GIBALNEGA/ŠPORTNEGA UDEJSTVOVANJA Z VIDIKA SPOLA STARŠEV ... 27

6.2 MESEČNA PORABA DENARJA ZA PLAČILO GIBALNEGA/ŠPORTNEGA UDEJSTVOVANJA Z VIDIKA STAROSTI STARŠEV ... 29

v

6.3 MESEČNA PORABA DENARJA ZA PLAČILO GIBALNEGA/ŠPORTNEGA

UDEJSTVOVANJA Z VIDIKA STOPNJE IZOBRAZBE STARŠEV ... 32

6.4 MESEČNA PORABA DENARJA ZA PLAČILO GIBALNEGA/ŠPORTNEGA UDEJSTVOVANJA Z VIDIKA OKOLJA BIVANJA STARŠEV ... 33

6.5 MESEČNA PORABA DENARJA ZA PLAČILO GIBALNEGA/ŠPORTNEGA UDEJSTVOVANJA Z VIDIKA ŠTEVILA OTROK V DRUŽINI ... 36

7.0 SKLEP ... 39

8.0 LITERATURA IN VIRI ... 42

9.0 PRILOGE ... 1

KAZALO SLIK

Slika 2.4.1 ... 18

Slika 2.4.2 ... 19

Slika 2.4.3 ... 19

KAZALO TABEL

Tabela 2.2.1.1 ... 13

Tabela 2.3.3.1 ... 14

Tabela 5.1.1 ... 24

Tabela 6.1.1 ... 28

Tabela 6.2.1 ... 30

Tabela 6.3.1 ... 33

Tabela 6.4.1 ... 35

Tabela 6.5.1 ... 37

Tabela 6.5.2 ... 37

vi

KAZALO GRAFOV

Graf 6.1.1 ... 27

Graf 6.2.1 ... 29

Graf 6.3.1 ... 32

Graf 6.4.1 ... 34

Graf 6.5.1 ... 36

1

1.0 UVOD

Dandanes si skorajda ne moremo predstavljati zdravega življenja brez prisotnosti športne aktivnosti, tako pri otrocih in mladih, njihovih starših, kot tudi pri drugih odraslih in starejših ljudeh. Preko športne aktivnosti se lahko sprostimo in si naberemo novih moči, torej športna aktivnost pozitivno vpliva na naše telesno in duševno zdravje.

Kar zadeva otrok, je gibanje njihova naravna potreba, medtem ko za odrasle to več ne velja.

Večina odraslih od obdobja starševstva dalje stremi k skrbi za otroka in tudi k razvoju uspešne kariere. Vse več časa preživijo na delovnem mestu, kjer običajno prevladuje sedeči položaj, ko pa pridejo domov, so večinoma preutrujeni za kakršnekoli športne aktivnosti in tudi časa za le–te jim primanjkuje. Tako velikokrat starši pozabljajo na pomembnost športne aktivnosti. Lahko gre za organizirano ali neorganizirano športno aktivnost, individualno športno aktivnost, gibanje v dvoje ali v skupini, druženje z otroki oziroma celotno družino preko športnih iger, ali pa amaterski oziroma profesionalni trening.

Otrokom starši predstavljajo ogledalo in po njih se zgledujejo, zato bi se morali še toliko bolj posvetiti »problemu« športne aktivnosti. Že od malih nog bi starši morali skupaj s svojimi otroki sodelovati pri najrazličnejših športnih aktivnostih, vendar nikoli vsiljivo in vedno preko otroške igre.

2

2.0 PREDMET IN PROBLEM

V diplomskem delu bom preučila športno aktivnost staršev, od same definicije, vrst in učinkov športne aktivnosti. Zanimalo me bo predvsem, kakšni so razlogi, vpliv in vloga športne aktivnosti v družini in prednosti skupne vadbe. Preučila bom tudi kakšne so razlike v športni aktivnosti staršev glede na spol, starost, izobrazbo, kraj bivanja in finančno stanje.

Pregledala pa bom tudi kakšno je stanje iz že obstoječih raziskav s tega področja.

Preko raziskave, ki jo je izvedel Inštitut za kineziološke raziskave Univerze na Primorskem, bom preučila, koliko denarja mesečno anketirani porabijo zase za plačilo gibalnega/športnega udejstvovanja, in sicer z vidika spola, starosti, stopnje izobrazbe, okolja bivanja (vas oziroma primestno okolje in mestno okolje) in števila otrok.

2.1 ŠPORTNA AKTIVNOST

Med kulturne vrednote uvrščamo šport, koristno, prijetno in zanimivo dejavnost, ki je dandanes, najbolj v razvitem svetu, v samem vrhu človekovih prostočasnih aktivnosti, a je vse bolj primanjkuje; športna kultura je tako del splošne kulture, predstavlja pa tudi dobrine na področju športne dejavnost, od športnih objektov, organiziranosti, ponudbe športnih programov, pa vse do strokovnih kadrov in športne literature (Berčič, 2000).

»Športna rekreacija spremlja človeka od otroških let do poznega starostnega obdobja. S športno rekreacijo se lahko ukvarja vsak človek, če se le sam za to odloči. Športnorekreativno udejstvovanje veliko prispeva h kakovosti življenja posameznikov in družin« (Ovsenek, 2009, str. 10).

2.1.1 Definicija

Vengust govori o športni aktivnosti kot o sestavnemu delu človekovega bivanja, ki vključuje vsa življenjska obdobja (2010). Po njegovem mnenju se začenja že v otroškem obdobju, služi pa:

 razvijanju gibalnih sposobnosti posameznika,

3

 privzgajanju vztrajnosti in tekmovalnosti,

 socializaciji otroka in

 zabavi.

Ti vidiki športne aktivnosti so prisotni skozi celotno življenje, a so v različnih življenjskih obdobjih posamezni bolj ali manj izraženi.

Svet Evrope pojem šport opredeli kot »vse oblike telesne aktivnosti, ki so s priložnostnim ali organiziranim ukvarjanjem usmerjene k izražanju ali izboljševanju telesne vzdržljivosti, k duševnemu blagostanju in k oblikovanju družbenih odnosov ter pridobivanju rezultatov na tekmovanjih na vseh ravneh« (Evropska komisija, 2007, str. 6).

Šport združuje naslednje pomembne vrednote, ki prispevajo k osebnemu razvoju in izpolnitvi (Evropska komisija, 2007):

 moštveni duh,

 solidarnost,

 strpnost in

 poštena igra,

»Šport je fizična aktivnost, izvedena v okviru javno določenih pravil z rekreativnim namenom: za tekmovanja, uživanje, pridobitev spretnosti, ohranjanje zdravja ali pa je kar kombinacija več izmed naštetih elementov« (Arnčnik, Gračner & Potočnik, 2007, str. 9). Ti trije avtorji tudi navajajo, da »šport« (praktično gledano) lahko definiramo skozi vsakodnevno uporabo tega izraza, funkcionalno pa kot dejavnost z določenimi lastnostmi:

 vadba uporabne fizične aktivnosti rekreativno – ni nujno potrebna v vsakdanjem življenju in

 podrejati se pravilom določenih za neko aktivnost z željo po dosežkih (npr. izboljšati predhoden izmerjen oziroma dosežen rezultat) na tem področju.

2.1.2 Vrste športne aktivnosti

Področje športne aktivnosti razvrščamo v tri glavne skupine (Berčič, 2000), in sicer:

 športna vzgoja: začne se v najmlajši otroški dobi (družina), nadaljuje pa se v šolah vseh stopenj, z njo skrbimo za pravilni telesni in gibalni razvoj mladega človeka,

4

učenje posameznih športnih aktivnosti in prisvojitev navad redne športne aktivnosti skozi celotno življenje,

 selektivni in vrhunski šport (šport za dosežek, tekmovalni šport): obsega sistematičen trening in tekmovanja za dosego čim boljših in vrhunskih rezultatov tako na najmanjših tekmovanjih, kot tudi največjih (npr. olimpijske igre) in

 športna rekreacija: ima rekreativen značaj, je namenjena vsem, ne glede na spol, starost, znanje in sposobnosti, zato jo drugače imenujemo tudi šport za vsakogar oziroma vse. Naj bi bila prijetna telesna aktivnost, ki človeku omogoča uživanje v gibanju in prijetne stike z ljudmi, ali v naravi ali v športnih objektih.

Ločimo aerobno in anaerobno aktivnost (Berčič, 2000). Pri prvi je intenzivnost telesne oziroma športne aktivnosti ali treninga na takšni ravni, da lahko srčno-žilni in dihalni sistem sproti dovajata v delujoče mišice dovolj kisika za njihovo delo (aktivni smo lahko tudi cel dan – npr. planinski pohod), druga pa obsega tako visoko intenzivnost, da srce z ožiljem ni več sposobno dovajati kisika oziroma so zahteve mišic prevelike; če intenzivnost še kar povečujemo, da pri tem dosežemo takšno stopnjo trenutne utrujenosti oziroma izčrpanosti (frekvenca utripa je na tej stopnji največja – 100 %), moramo z vadbo prenehati.

2.1.3 Učinek redne športne aktivnosti

Redna športna aktivnost koristno vpliva na organizem človeka in zavira tako vrsto zdravstvenih težav, kot tudi bolezni (Volmut, 2008). Po Taylorju (v Volmut, 2008) imata gibanje in telesna pripravljenost tudi vidno vlogo pri vzdrževanju in krepitvi duševnega zdravja. Fox in Ekeland et al. (v Volmut, 2008) govorita oba še o izboljšanju posameznikove telesne samopodobe in samovrednotenja (Fox, 2000; Ekeland et al.).

Peljhan (2004) govori o treh vidikih, na katere vpliva šport, in sicer:

 telesni: človek si preko športa krepi in si izboljšuje kardiovaskularni, dihalni, mišično- skeletni in imunski sistem. Izboljšuje si še fizično moč in vzdržljivost, ohranja okretnost in koordinacijo, znebi pa se tudi odvečnih kilogramov oziroma si oblikuje telesno postavo,

 psihološki: šport človeka na eni strani duševno sprošča in pomirja, na drugi strani pa zabava in aktivira. Predstavlja lahko prostor osebnega ustvarjanja, način, preko

5

katerega uresničuje lastne želje ali se uveljavlja. Preko športa na lažji način dosežemo tudi občutek notranjega ravnovesja, zadovoljstva in povezanosti z naravo, pozitivno vpliva na samopodobo in na občutek lastne vrednosti. Po športni aktivnosti so naše misli bolj jasne, naši problemi pa lažje rešljivi. Tudi pri zdravljenju težjih duševnih težav in motenj (npr. anksioznost, depresivnost ipd.) se uporablja,

 socialni: človeku šport omogoča, da se zabava v druženju z drugimi, sklepa nova poznanstva oziroma prijateljstva in se počuti, kot del skupine. V šport se tako lahko vključuje skozi mnoge socialne vloge; vsaka mu na svoj način prinaša koristne izkušnje za druge življenjske situacije. Lahko je udeležen kot aktiven igralec, gledalec, navijač, trener, sodnik ali organizator, uči pa se sodelovati, povezovati, težiti k skupnemu cilju, biti strpen, upoštevati pravila, podrejati vodji, doživljati zmage in tudi prenašati poraze.

Berčič (2000) govori o t.i. kratkoročnih oziroma dolgoročnih vplivih telesnega napora na telo.

H kratkoročnim uvršča npr.:

 hitrejše in globlje dihanje,

 hitrejše in močnejše bitje srca,

 napetost mišic dejavnih med naporom in

 povečana presnova (predvsem v mišicah).

K dolgoročnim pa npr.:

 povečanje učinkovitosti in zmogljivosti za napor,

 ojačanje kosti, vezi v sklepih in kit in

 zaviranje procesa staranja

Pravi še, da se s treningom tako povečuje sposobnost mišic za porabo kisika in za premagovanje naporov.

Tušak (2009) govori o neposrednih učinkih (telesno zdravje, oblikovanje telesa) in o duševnih učinkih (vzgojni vplivi športa, spreminjanje življenjskega sloga, zmanjševanje anksioznosti ali depresivnosti ipd.)

Vengust (2010) navaja: »Rek zdrav duh v zdravem telesu je še vedno svetinja na oltarju pričakovanj pozitivnih učinkov športnih aktivnosti vsakega posameznika in družbe v celoti«.

Na drugi strani pa govori tudi o negativnih učinkih športne aktivnosti, o t.i. »kolateralni

6

škodi«. Gre za poškodbe in okvare pri aktivnosti, bodisi rekreativni bodisi tekmovalni. Navaja akutne poškodbe (določeno omejeno časovno obdobje, znan mehanizem in kraj poškodbe) in o preobremenitvah gibalnega sistema (bolezenske spremembe so na začetku običajno skoraj neopazne, očitni simptomi z neugodnimi posledicami se pojavijo sorazmerno pozno, začetne znake se pripisuje npr. neogretosti, običajno se s športno aktivnostjo nadaljuje, zdravljenje se začne razmeroma pozno, potreben pa je čas, da organizem obnovi prizadeto tkivo in popravi nastalo škodo).

2.2 ŠPORTNA AKTIVNOST V DRUŽINI

»Družina je svet, življenje, človeštvo in družba v malem. Je edinstvena celica, kjer se spletajo temeljne vloge človeškega bitja, spolne in generacijske. Je mikrokozmos človeškega makrokozmosa« (Musek v Tušak, Tušak & Tušak, 2003, str. 51). Po mnenju Museka (v Tušak, Tušak & Tušak, 2003) imajo prav starši pomembno vlogo pri razvoju otrokove športne identitete, saj ima že komaj rojeni otrok veliko več možnosti, da se bo ukvarjal s športom, če so mu mladi starši pri tem vzor, torej so sami športno dejavni.

»Če sta starša športnika, ali se zavedata, da se mora otrok ukvarjati z gibalnimi dejavnostmi, oziroma s športom, potem je veliko možnosti, da bosta svojemu otroku nudila pogoje, da se bo že zelo zgodaj seznanil z gibalnimi aktivnostmi« (Ovsenek, 2009, str. 7).

»Posebna vrednost športne vzgoje v družini je dejstvo, da šport, podobno kot druge kulturne dejavnosti, izhaja iz fenomena igre, ki je podstat človekove ustvarjalnosti in njegovega duhovnega in fizičnega ravnotežja, s tem pa element kakovosti življenja. Prav duhovno in fizično ravnotežje pa je nemara eden najpomembnejših problemov človeka, ujetega v sodobne civilizacijske trende« (Doupona in Petrović, 2007, str. 72).

Šport pa je lahko tudi središče za družinsko dejavnost, npr. starši potujejo skupaj z mlajšimi otroki na tekmovanja in s tem jih izražajo podporo (Doupona Topič, 2007).

V športni družinski rekreaciji se lahko poslužujemo (Ovsenek, 2009):

 lokomocij (plazenje in lazenje, hoja in tek, plezanje in skoki),

 manipulacij (meti, lovljenja in prijemi) in

7

 sestavljenih gibanj (vlečenje, potiskanje, dviganje in nošenje).

Pri vadbi tako vplivamo tudi na gibalno abecedo, ki jo mora do mladosti obvladati vsak otrok.

2.2.1 Razlogi za športno aktivnost v družini

Zakaj pa je športna aktivnost v družini sploh pomembna oziroma zaželena? V prvi vrsti moramo imeti tukaj pred seboj kvalitetno druženje in preživljanje prostega časa staršev in otrok, krepitev zdravja in samozavesti vseh udeleženih v športnih aktivnostih ter spoznavanje z najrazličnejšimi športi in tudi učenje primernega obnašanja v različnih športnih situacijah (poraz, zmaga, poškodba ipd.).

Je pa šport tudi pomemben dejavnik vzgoje mladih, saj jih usmerja stran od nevarnih vedenjskih vzorcev in jim omogoča kakovostno življenje (Doupona Topič & Petrović, 2007).

2.2.2 Vpliv športne aktivnosti na družino

Športno udejstvovanje v družini lahko vodi v bolj srečne in bolj ustvarjalne posameznike (Musek v Tušak, Tušak & Tušak, 2003). Vpliva tudi na intelektualen razvoj (Bergant, Jemec

& Kermelj-Dobnik v Tušak, Tušak & Tušak, 2003).

Znano je, da dečke in deklice starši različno obravnavajo, na športno aktivnost deklet pa ima velik vpliv športni vzorec družine, posebej na tista dekleta, ki se ukvarjajo s tipičnimi moškimi športnimi panogami (Doupona Topič, 2008).

Spodnja slika 2.2.2.1 tako prikazuje povezanost med otroci in starši v športu (Crattyjev model 1981).

8

Slika 2.1.2.1

MATERINA NELOČLJIVA POVEZAVA S FIZIČNIM

IZGLEDOM

NAGNJENJE ZA SODELOVANJE V

ŠPORTU, ZAGOTAVLJANJE

PRIPOMOČKOV, OPREME STALIŠČA STARŠEV O

FIZIČNI IN ŠPORTNI AKTIVNOSTI STOPNJA USPEHOV,

ODOBRAVANJE, SPREJEMANJA, IZBOLJŠANJA ALI

POSLABŠANJA SAMOPREDSTAVA S

ŠPORTOM, NAPAKE STARŠEV NAGNJENOST STARŠEV

K FIZIČNI IN ŠPORTNI AKTIVNOSTI

OTROKOVA STALIŠČA IN ŢELJA PO RAZVIJANJU VEŠČIN

OTROKOVA NELOČLJIVA POVEZAVA S FIZIČNO

PODOBO OČETOVA NELOČLJIVA

POVEZAVA S FIZIČNIM IZGLEDOM

Vir: Tušak, Tušak & Tušak, 2003, str. 84

Odrasli lahko s prisostvovanjem pri otrokovi igri otroku nudijo optimalne spodbude za njegov razvoj ter ga usmerjajo k novim in miselno zahtevnejšim dejanjem (Hotko, 2009). Odrasli v igri otroku pomaga izvesti določeno dejanje (uči ga novih spretnosti), stimulativno okolje ponuja otroku mnoge pripomočke, materiale ipd. (vpliva na razvoj otrokov igre in njegov splošni razvoj), preko igre pa otrok doseže raven, ki je nad njegovo trenutno ravnjo (Zupančič, citirano po Videmšek, Šiler & Fišer v Hotko, 2009).

9

Doupona Topič (2007) navaja, da se večina slovenskih vrhunskih športnikov strinja, da so v otroštvu bili deležni družinske podpore; šport je predstavljal središče družinske dejavnosti.

Starši so jih podpirali in vodili, četudi so se nekateri športniki sami odločili za trening v določeni športni panogi.

Starši imajo močan vpliv na stališča otroka do uspeha in neuspeha v športu ter tudi na oblikovanje njegovih strahov (Tušak, 2009). Zato mora trener posredovati že takrat, ko opazi prve napačne prijeme v starševskem odnosu do otroka športnika; starše tudi seznani z nekaterimi osnovnimi pravili vedenja.

2.2.3 Vloga športne aktivnosti v družini

Šport ima v družini izredno pomembno vlogo. Zakaj je temu tako? Berčič (2004) navaja naslednje razloge:

 v zgodnjem obdobju otrokovega razvoja je možno z gibalno-športnimi dejavnostmi najbolje učinkovati na njegov celostni razvoj (motorični oziroma gibalni razvoj),

 prav tako v razvoju otrok in mladostnikov ni prav nobene lastnosti, značilnosti ali sposobnosti (psihosomatski status), na katere ne bi mogli vplivati z redno športno aktivnostjo in

 največ lahko prispevajo k udejanjanju športa v družini starši, in sicer z lastnimi zgledi.

»Programi športnih dejavnosti, ki jih izvajajo otroci skupaj s starši pod strokovnim vodstvom so vedno bolj priljubljeni. Taka vadba otrokom omogoča da že v najzgodnejših letih na igriv način, šport začnejo sprejemati za vrednoto« (Rajgelj, 2008, str. 24).

2.2.4 Prednosti skupne vadbe

Kosec (1989) navaja spodnje prednosti skupne vadbe otrok in staršev:

 vključuje otroke v sistematično telesno vzgojo že od rojstva dalje,

 vzbuja zanimanje staršev za stopnjo razvoja gibalnih spretnosti in sposobnosti svojih otrok,

 poglablja čustveno povezanost staršev z otrokom (društveno življenje v različnih organizacijah – skupni izleti, tečaji plavanja ipd.),

10

 otroku je lažje v neznanem in velikem telovadnem prostoru z mnogimi telovadnimi orodji,

 starši ponavljajo vaje z otrokom in skupno izvajajo vaje z otroki (v parih), starši postanejo orodje za otroka in obratno,

 oboji so stalno aktivni, saj je vadba zelo intenzivna in si vaje sledijo brez čakanja,

 starši primerjajo svoje vzgojne prijeme nehote z drugimi roditelji (za uspešno izvajanje je potreben strpen in ljubezniv roditelj) in

 v vadbo se vključujeta oba starša, včasih tudi stara starša, starejša sestra ali brat.

Poznamo še druge prednosti skupne vadbe staršev in otrok (Videmšek, Strah in Stančevič v Ovsenek, 2009):

 otroci lahko izvajajo z informacijskega vidika zahtevnejša gibanja ali potrebujejo večjo varnost, to pa zagotovijo starši med vadbo,

 mnoge aktivnosti starši lahko izvajajo skupaj z otrokom in se ob tem aktivno sprostijo,

 otrok se ob starših nauči, da ob neuspehu v prvem poizkusu aktivnost lahko ponovi (vaja dela mojstra) in

 interes staršev za poznavanje gibalnih sposobnosti svojih otrok se vzbuja (zavestno spremljanje gibalnega razvoja svojega otroka).

2.3 ŠPORTNA AKTIVNOST STARŠEV

»Družina je glavni kanal socialnega razlikovanja v športu« (Doupona Topič, 2007).

Za današnjo družbo, kar zadeva načina življenja, velja, da je ogromno posameznikovih potreb in motivov zelo pogojenih z možnostmi zadovoljevanja le–teh v prostem času (Doupona Topič, 2007). Socialne razlike obstajajo in so vidne v vseh oblikah športa ter dosti vplivajo in odrejajo pogoje za ukvarjanje s športom otrok, mladih in odraslih.

Poznamo kar nekaj dejavnikov, ki imajo vpliv na to, da se izbrane družine bolj, druge pa manj ukvarjajo s športom. Spodaj bomo tako spregovorili o naslednjih dejavnikih:

 spolu,

 starosti,

11

 izobrazbi,

 kraju bivanja in

 finančnem stanju.

Za začetek naj omenim, da je v Sloveniji športno neaktivnih okoli 80 % staršev še ne polnoletnih otrok (Doupona Topič, 2007).

Spodnja tabela prikazuje oblike športne aktivnosti glede na spol za leto 2006.

Tabela 2.1.1

Aktivnost Ženske Moški

Redna 27,0 % 34,8 %

Občasna, neredna 18,1 % 34,9 %

Vir: Doupona & Petrović; Sila, Doupona Topič & Strel v Doupona Topič & Petrović, 2007, str. 154

Kakšne pa so pravzaprav možnosti organizirane skupne vadbe staršev in njihovih otrok v Sloveniji? Naj omenim tri takšne programe. V Ljubljani (Športno društvo Tabor) npr. vsako leto organizirajo skupno vadbo staršev in otrok (od dveh do štirih let) in zadnjih nekaj let število vpisanih narašča; starši spoznavajo, kako pomembna je lahko za otroka vadba (Smogavec, 2009). V večini primerov prihajajo skupaj z otroki matere, manj očetje, včasih pa še babice, dedki in tete. Gre za eno od oblik preživljanja prostega časa, kjer starši s svojim zgledom pokažejo otroku ljubezen do športa. Če starši preživijo z otrokom aktivno eno uro v tednu, je ta neučinkovita, v primeru, da so ostale dneve v tednu neaktivni. Kadar je le mogoče (tudi med počitnicami), naj starši z otroki izvajajo različne športne dejavnosti, od teka, sprehoda, premagovanja ovir in iger z žogo, kasneje pa tudi smučanja, kolesarjenja, plavanja ali rolkanja.

Tudi Fakulteta za šport v Ljubljani se posveča organizirani skupni vadbi staršev in otrok preko športa. Gre za vadbo, ki je namenjena mlajšim otrokom (od 1 do 3 let) in obenem tudi njihovim staršem. Otroci tako skupaj s starši osvojijo elementarna gibalna znanja (plazenje, lazenje, plezanje, tek, dviganje, nošenje, kotaljenje, potiskanje, vlečenje, skakanje, metanje, zadevanje) in naredijo prve korake v svet športa s pomočjo vodene strokovne vadbe. Starši se

12

preko skupne vadbe tako naučijo, kako lahko z zanimivimi nalogami dejavno preživijo skupni prosti čas tudi izven te organizirane skupne vadbe.

Podobno skupno vadbo namenjeno otrokom med 2. in 3. letom starosti, ki že samostojno hodijo in skačejo naokrog, a so še premajhni, da bi bili brez staršev, organizira Zavoda G-rega (Ljubljana). Tukaj gre prav tako za spoznavanje z naravnimi oblikami gibanja (plazenje, lazenje, tek, poskoki, plezanje), elementarnimi igrami in športov ter iger, kot sta atletska abeceda in abc gimnastika, vključene pa so tudi žoge in loparji. Dopoldanske igralne urice so namenjene staršem, babicam in dedkom ter varuškam, ki so skupaj z otroki v dopoldanskem času. Otroku in njegovemu spremljevalcu tako omogočajo aktivno preživljanje dopoldnevov.

V okviru primerno organizirane športne vadbe otrok lahko s starši pridobi in razvija gibalne izkušnje že v predšolskem in zgodnjem šolskem obdobju, le–te pa so zelo dragocene za njegov gibalni in celostni razvoj (http://www.nogometni-trener.com/2009/01/vkljucitev- otroka-v-sport, 2007). Za razvoj gibalnih vzorcev in spretnosti ima pomembno vlogo spodbudno okolje družine, pa tudi ožje bivalno okolje otroka (npr. vrtec, šola). Organizirane oblike »igralnih uric« in podobnih programov so za otroke (od štirih do devetih let) zelo koristne, saj vplivajo na otrokov poznejši življenjski slog. Skupna vadba pa prinaša tudi veselje, radost in zabavo, medtem ko tekmovanja in zmage niso pomembne.

2.3.1 Spol

Razlike med spoloma glede splošnega vključevanja v športne dejavnosti so danes izginile (Sila, 2009). Tako je pred tridesetimi leti prišla ena športno aktivna ženska na okrog tri športno aktivne moške, pred 15 leti ena aktivna ženska na skoraj dva moška, danes pa je to razmerje praktično ena proti ena, redna dejavnost pa je pri ženskah narasla kar za več kot petkrat (pri moških v enakem obdobju za dvakrat). Dandanes si je odgovorna in zaposlena ženska pripravljena vzeti čas in ga porabiti za prijetno ter obenem koristno dejavnost; prav nič ne zaostaja za moškim (partnerjem). Ženske, ki bi bile podrejene možu, družini in s trojno službo izginjajo, a na drugi strani so se morda tudi moški malo spremenili (vsestranska pomoč pri gospodinjskih in drugih opravilih, podpora in spodbuda pri vključevanju v različne športne aktivnosti). To je zgolj navedba avtorja, o tem, ali so to znanstveno dokazali, pa avtor ne piše.

13

Med starši so se tako odpravile tudi razlike glede porodniškega dopusta, saj imamo v Sloveniji tudi možnost očetovskega dopusta, kar omogoča časovno ugodnejše razporejanje dejavnosti, tudi športnih aktivnosti v družini, za oba spola.

Kar zadeva športne panoge, že od leta 1992 ni med desetimi najpopularnejšimi športi pri ženskah niti enega ekipnega športa in tudi športa s telesnim kontaktom ne (Doupona Topič &

Petrović v Hotko, 2009). Ženske se vse bolj odločajo za »estetske športe«, kot so aerobika, ples in jutranja gimnastika ter za aktivnosti, ki potekajo v naravi (kolesarjenje, trim, hoja, planinarjenje, plavanje, smučanje). Na drugi strani pa moški izbirajo nogomet, košarko, namizni tenis in tenis, kjer sta prisotna tekmovanje, zmagovanje in premagovanje nasprotnika.

Spodnja tabela prikazuje pet najbolj priljubljenih športnih zvrsti po spolu za leto 2006.

Tabela 2.2.1.1

Športna zvrst Ženske Športna zvrst Moški

Hoja 66,9 % Hoja 57,9 %

Plavanje 33,2 % Kolesarjenje 28,3 %

Kolesarjenje 25,9 % Plavanje 27,1 %

Jutranja gimnastika 17,0 % Nogomet 23,8 %

Planinarjenje 15,0 % Smučanje 21,8 %

Vir: Doupona & Petrović; Sila, Doupona Topič & Strel v Doupona Topič & Petrović, 2007, str. 155

2.3.2 Starost

Z rastjo starosti staršev (tudi njihovih otrok) lahko upada tudi športna aktivnost v družini.

Otroci odraščajo (študij, partnerstvo) in dosti manj je časa ter priložnosti za kvalitetno družinsko športno druženje. Nekateri starši počasi postajajo fizično šibkejši in se tudi hitreje utrudijo, večina otrok pa postane tudi samih staršev in se posledično posvečajo tudi bolj svoji družini in športnim dejavnostim znotraj nje. Ni pa seveda nujno, da s starostjo sposobnosti tako padajo, da se ne bi starši mogli z otroki (tudi starejšimi) skupaj kakovostno ukvarjati s športom. Težava pa lahko nastane v primeru, če starši niso bili športno aktivni. Takrat seveda ne morejo slediti otrokom.

14 2.3.3 Izobrazba

Doupona Topič (2007) navaja, da so ljudje z višjo stopnjo izobrazbe veliko bolj športno aktivni, kot pa tisti z nižjo stopnjo izobrazbe. Prav pri ukvarjanju staršev s športom je ključni dejavnik njihova stopnja izobrazbe, saj vsebuje tako ozaveščenost o pomenu športne vzgoje v družini, kot tudi za to potrebna materialna sredstva. Različna stopnja izobrazbe lahko pomeni drugačen:

 sistem vrednot,

 delo in posledično utrujenost po delu,

 materialni položaj,

 družbo z drugimi navadami,

 način in režim življenja itd.

Vsa ta drugačnost pa pomeni življenjski slog, s tem pa tudi športne navade.

Spodnja tabela prikazuje odstotek neaktivnih glede na stopnjo izobrazbe za leto 2006.

Tabela 2.3.3.1

Stopnja izobrazbe Neaktivni

Nedokončana OŠ 81,3 %

Končana OŠ 49,6 %

Končana poklicna šola 50,7 %

Končana gimnazija ali SŠ 29,2 %

Končana fakulteta 17,8 %

Vir: Doupona & Petrović; Sila, Doupona Topič & Strel v Doupona Topič & Petrović, 2007, str. 156

2.3.4 Kraj bivanja

Športna neaktivnost družin je v večini posledica življenja v kraju, ki ima slabo športno infrastrukturo (Doupona Topič, 2007).

Razlike glede športne aktivnosti med prebivalci v različnih krajevnih skupnostih so dokaj velike, kjer odstopajo stanovalci v vaških krajevnih skupnostih, saj so ti veliko manj aktivni

15

kot v mestnem in primestnem okolju, je pa pri slednjih razviden nekoliko bolj kakovosten odnos do športa pri tistih, ki stanujejo izven mestnih središč in mestnega prebivalstva (Doupona Topić & Petrović v Hotko, 2009).

2.3.5 Finančno stanje

Na ukvarjanje s športnimi dejavnostmi ima velik vpliv zmožnost družine, da finančno omogoči športno aktivnost otrok (Doupona Topič, 2007). Športna neaktivnost družin je tako v večini posledica nizkega dohodka (poleg že omenjenega življenja v kraju s slabo športno infrastrukturo). Tako so otroci iz revnejših družin manj športno aktivni (redna, organizirana in strokovno vodena športna dejavnost), tudi zaradi drugačnih navad, vrednot in odnosa do športa, ne samo zaradi materialnega statusa. Otroci iz družin z nižjim dohodkom so deležni manjše vzpodbude s strani staršev glede ukvarjanja s športom, kot pa otroci iz premožnejših družin. Tudi razlike v načinu ukvarjanja s športom in izborom športne panoge obstajajo. Tako se otroci iz bogatejših družin z določeno športno panogo ukvarjajo organizirano in bolj pogosto, pa tudi njihov izbor športnih panog je bolj pester, na drugi strani pa za otroke iz revnejših družin predstavljata (organizirana) vadba in športna oprema previsok strošek.

Slovenija pa ima naravne danosti, ki družini omogočajo normalno športno aktivnost tudi z manjšim finančnim vložkom (npr. tek, plavanje, kolesarjenje in planinarjenje), pa tudi rolanje, drsanje in podobne priljubljene športne aktivnosti prehudo ne obremenijo družinskega proračuna (Doupona Topič, 2007).

2.4 OBSTOJEČE RAZISKAVE

Raziskave o športu v družini se v največ primerih osredotočajo na otrokovo športno aktivnost in na vpliv družine na športno aktivnost otrok (Doupona Topič, 2007). Predvsem jih zanima vpliv staršev na otrokovo športno aktivnost v zgodnjem otroštvu in količina ter način športne aktivnosti posameznih družinskih članov. Te raziskave so pokazale, da je družina predvsem v zgodnjem obdobju življenja otroka gibalo njegove športne aktivnosti.

Na začetku bi omenila podatke raziskave o športnih aktivnosti odraslih nasploh. Zadnja študija o športnorekreativni dejavnosti Slovencev tako kaže, da je hoja še vedno najbolj

16

priljubljena oblika gibalne aktivnosti (58 % odraslih Slovencev se najraje ukvarja s hojo) (Pori & Sila, 2009). Hoji sledita plavanje in cestno kolesarjenje. Vadba doma je izgubila priljubljenost – po zadnjih podatkih se uvršča na 12. mesto, v prejšnji študiji je bila na 6.

mestu. Hoja, plavanje in kolesarjenje so na prvih treh mestih tako pri ženskah, kot tudi pri moških. Največje razlike so vidne v aktivnostih, ki so energijsko bolj naporne (sprinti, skoki, telesni stik z nasprotnikom) in zahtevajo več športnega znanja. Moški se tako raje ukvarjajo z moštvenimi igrami (nogomet, košarka), ženske pa imajo poleg prvih petih bolj aerobnih dejavnosti v primerjavi z moškimi raje aerobiko in vadbo doma.

Torej, kar zadeva starše in otroke, pregovor »Jabolko ne pade daleč od drevesa« velja tudi v športu, saj je študija izvedena s strani raziskovalcev Univerze v Bristolu pokazala, da športno aktivni starši vzgajajo (bolj) športno aktivne otroke (Agencije, 2007). Otroci staršev, ki so tudi bili sami aktivni, so se gibali več, a je bila korelacija močna samo pri nekaterih merjenih faktorjih. V študijo so znanstveniki tako zajeli skoraj pet tisoč otrok, starih 10 in 11 let in tri dni po 10 ur na dan sledili, ali in kako so bili fizično aktivni (intenzivnost in frekvenco gibanja so nadzorovali z akcelometri nameščenimi okoli otrokovih gležnjev). Te podatke so potem analizirali in jih primerjali s podatki iz vprašalnika o preživljanju prostega časa, ki so ga izpolnili starši.

Na vzorcu staršev slovenskih osnovnošolcev je bilo tako ugotovljeno, da se tiste matere, ki imajo več otrok, tudi manj ukvarjajo s športom, medtem ko število otrok v družini bistveno ne vpliva na športno aktivnost očetov (Doupona Topič, 2007).

Na podlagi raziskav lahko tudi trdimo, da so starejši ljudje, manj izobraženi ljudje, ljudje s podpovprečnim mesečnim dohodkom, in ljudje, ki pripadajo socialno nižjim slojem s šibkim materialnim položajem, skoraj izvzeti iz rednih športnih aktivnosti. Ta kategorija ljudi je na obrobju športnega »dogajanja« in predstavlja skoraj polovico ljudi v Sloveniji. Na eni strani imamo tako ljudi, ki si ne morejo privoščiti športov, ki so dragi, zato se vključujejo v cenovno bolj dosegljive (npr. hoja, tek, nogomet, košarka, kolesarjenje, jutranja gimnastika ipd.), na drugi strani pa so ljudje, ki si lahko privoščijo ukvarjanje z dragimi oblikami športne rekreacije (npr. tenis, smučanje, golf) (Doupona Topič, 2007). To lahko velja tudi za starše.

17

Ficko (2009) piše tudi o pomembnosti šolskih predmetov za življenje z vidika staršev od 11- do 14-letnih osnovnošolcev. Več kot 95 % staršev trdi, da bi svojega otroka usmerili v športno aktivnost, če bi otrok to želel (Kovač, Starc in Doupona Topič v Kovač, Jurak & Strel, 2007).

V večini primerov višja izobrazba staršev pomeni tudi boljše izhodišče za ukvarjanje s športnimi aktivnostmi, ker si lahko privoščijo boljše pogoje vadbe in tudi boljšo opremo, ki pa lahko njihove otroke še dodatno motivira za športno aktivnost. Izobrazbena struktura zagotovo vpliva na športno aktivnost, kar je bilo dokazano v študiji Športnorekreativna dejavnost Slovencev 2006 (Ficko, 2009).

V študiji Športnorekreativna dejavnost Slovencev 2006 je bilo še ugotovljeno, da tudi obstajajo velike razlike med prebivalci različnih krajevnih skupnosti (mestna, primestna in vaška) in njihovo športno aktivnostjo (Ficko, 2009).

»Kalish (2000) navaja podatke neke ameriške raziskave; otroci športno aktivnih mater, ki se ukvarjajo s športom, so dvakrat bolj aktivni od tistih otrok, ki imajo športno neaktivne matere.

Vpliv očetov je še večji – otroci športno aktivnih očetov so kar 3,5-krat bolj aktivni od otrok, ki imajo športno neaktivne očete. Tisti otroci, ki imajo oba starša aktivna, so daleč najbolj aktivni – celo 6-krat bolj od otrok s športno neaktivnimi starši« (Videmšek, Strah & Stančevič v Smogavec (2009)).

Kar zadeva raziskav s področja gibalne dejavnosti članov družin, naj omenim dve, in sicer najprej raziskavo Gibalna dejavnost članov ljubljanskih družin ter njihova mnenja in interesi na športnem področju iz leta 1995, ki je bila izvedena s strani Fakultete za šport (Inštitut za kineziologijo) (Sila, 1997). Na naključnem vzorcu 202 družin v Ljubljani je bila opravljena anketa s širšega področja športa. Raziskava je zajela 735 oseb, na vprašalnike pa je odgovarjalo 686 družinskih članov, starih najmanj 8 let. Športna aktivnost članov ljubljanskih družin je po pogostosti ukvarjanja nad slovenskim povprečjem, tudi razlike med spoloma so v istem primeru dosti manjše. Razlike pa se takoj pokažejo, če obravnavamo samo odrasli del anketiranih oseb. Med tednom so ženske aktivne 3 ure in pol, moški povprečno 4 ure in 12 minut, med vikendi pa, zanimivo, so oboji manj športno aktivni; moški v povprečju 2 uri in 53 minut, ženske 2 uri 42 minut. Anketirani prebivalci Ljubljane se največ ukvarjajo s hojo, plavanjem, alpskim smučanjem, kolesarjenjem, tenisom in planinarjenjem. Med starši ni bistvenih razlik v pogostosti

18

športnega udejstvovanja, pri otrocih pa je med hčerkami in sinovi razlika kar velika, predvsem kar zadeva redno športno udejstvovanje, kar prikazuje spodnja slika.

Slika 2.2.1

Vir: Sila, 1997, str. 248

Iz raziskave je tudi razvidno, da s starostjo vztrajno raste športna abstinenca; pri 30-ih je neaktiven 1 od 10-ih, pri 50-ih vsak tretji in pri 60-ih že vsak drugi. Člani ljubljanskih družin se bolj ali manj vse leto ukvarjajo redno največ s tipičnimi aerobnimi športi (hoja, sprehodi) in kolesarjenjem ter tekom, sledijo košarka, tenis in nogomet. Pri ženskah je na vrhu aerobika, pri moških košarka in nogomet. Pri mladih med prvimi petimi najdemo kar 3 igre z žogo, pri odraslih pa 3 aerobne ciklične aktivnosti. Največja razlika v primerjavi s slovenskim povprečjem je tako pri ženskah, ki so športno neaktivne; v Ljubljani je takšnih 37,8 %, v povprečni slovenski populaciji 62,3 %. Večina športno aktivnih se tako ukvarja s športom neorganizirano, na prvih dveh mestih sta tako aktivnosti v prijateljskih skupinah ali udejstvovanje v krogu družine.

Kot drugo raziskavo s področja družin, pa bi omenila raziskavo Nekatere značilnosti gibalne dejavnosti članov ljubljanskih družin s poudarkom na hoji in kolesarjenju iz leta 1995, ki je bila prav tako izvedena s strani Fakultete za šport (Inštitut za kineziologijo) (Sila, 1997). Na naključnem vzorcu 202 družin v Ljubljani je bila opravljena anketa s širšega področja športa.

Raziskava je zajela 735 oseb, na vprašalnike pa je odgovarjalo 686 družinskih članov, starih najmanj 8 let. Iz raziskave je razvidno, da pri svojih obveznostih mladi zelo veliko presedijo, ženske so pri delu več v sedečem položaju, moški pa v stoječem položaju in gibanju. Tretjina se s športom ukvarja pogosto, a s starostjo športna aktivnost izredno pada. Najpogostejša oblika

19

dnevne gibalne dejavnosti sta hoja in kolesarjenje. Spodnji dve sliki prikazujete dnevno količino kolesarjenja in hoje po družinskih članih.

Slika 2.3.2

Vir: Sila, 1997, str. 227

Med starši ni statistično značilnih razlik, a na drugi strani otroci več kolesarijo kot njihovi starši. Tudi dekleta nekoliko več kolesarijo, kot njihovi vrstniki moškega spola (v vseh kategorijah, razen v kategoriji od 30 do 60 minut, največja razlika v prid dekletom pa je v kategoriji od 15 do 30 minut).

Slika 2.4.3

20 Vir: Sila, 1997, str. 230

Pri hoji so predvsem očetje tisti, ki najmanj hodijo (skoraj dvakrat več jih je kot mater). Tudi hčere so v tej aktivnosti nekoliko aktivnejše od sinov.

Zurc (2004) navaja, da so v raziskavi, ki so jo izvedli na vzorcu staršev otrok, pri katerih so preučevali predstavljene značilnosti prostočasne gibalne/športne aktivnosti po spolu (Pišot et al. 2004a), ugotavljali tudi delež gibalne/športne aktivnosti njihovih staršev pri pojasnjevanju rezultatov gibalne/športne anketiranih otrok (Pišot et al. 2004b). Statistična analiza (multipla regresijska analiza), je tako pokazala, da gibalna/športna aktivnost staršev, ki so jo bili deležni v preteklosti, in ocena njihove trenutne telesne in psihične kondicije statistično značilno pojasnjujejo rezultate pogostosti otrokove gibalne/športne aktivnosti na prostem, oceno njegove telesne zmogljivosti in pogostosti gledanja televizije oziroma sedenja za osebnim računalnikom.

Šimunič (2008) je v raziskavi Športne aktivnosti staršev osnovnošolskih otrok prišel do naslednjih ugotovitev:

 med tednom se starši neorganizirano najpogosteje ukvarjajo s kolesarjenjem,

 kolesarjenje je najpogostejša oblika neorganizirane športne dejavnosti tudi med vikendi in v času dopustov,

 kot najmanj pogosto izbiro ukvarjanja z neorganizirano športno dejavnostjo starši navajajo jogo,

 organizirane oblike teka in kolesarjenja sta relativno visoko med vsemi dejavnostmi ukvarjanja z organizirano obliko vadbe med tednom,

 aerobika je kot organizirana oblika športne dejavnosti med tednom visoko na prvem mestu – v vzorcu anketirancev je bilo več žensk (skoraj 80%) kot moških, kar je delno tudi vplivalo na dobljene rezultate,

 plavanje je najbolj pogosta izbira organizirane oblike športnega udejstvovanja med vikendi in dopusti, pojavljata pa se tudi kolesarjenje in badminton,

 žoge so še vedno športni rekvizit, ki je v naših družinah najpogosteje prisoten in

 kolo je najbolj uporabljan rekvizit.

21

Kropejeva in Videmškova (v Zajec, 2009) ugotavljata, da se starši iz mestnega okolja bolj zavedajo pomena organizirane športne vadbe za otroke in jih tudi večkrat vodijo na organizirano vadbo kot pa to počno starši iz vaškega okolja, katerih otroci so na splošno manj dejavni v primerjavi z mestnimi otroki.

Skrtova (2010) je v svoji raziskavi prišla tudi do ugotovitve, da se mlajši starši več ukvarjajo s športno-gibalnimi dejavnostmi skupaj z otroki.

Pompetova (2009) preko svoje raziskave ugotavlja:

 mame se v veliko večji meri ukvarjajo s športom skupaj z otrokom kot očetje,

 starejši starši se manj posvečajo športni aktivnosti otrok (podobna ugotovitev kot Skrtova) in

 starši v mestnem okolju so bolj športno aktivni od staršev s podeželja.

Makova (2010) je v svoji raziskavi prišla do spoznanja, da je največ anketiranih staršev s podeželja in se večkrat na teden ukvarjajo s športom skupaj z otrokom, anketirani starši iz mesta pa se aktivno s športom skupaj z otrokom zgolj med vikendom. Ugotavlja še, podobno kot Pompetova, da so matere v povprečju veliko bolj športno rekreativne skupaj z otrokom kot njihovi očetje

Ratej (2010), tako kot Pompetova in Skrtova, v svoji raziskavi ugotavlja, da so starejši starši manj aktivni skupaj z otroki, kot mlajši starši – starši mlajši od 40 let so vsak dan športno aktivni skupaj s svojim otrokom, starši nad 40 let pa večkrat na teden, ob vikendih in med letnim dopustom. Podobno kot Pompetova in Makova pa tudi ugotavlja, da so matere športno aktivnejše od očetov.

Kukolj (2010) pa v svoji raziskavi ugotavlja, da tako starost, kot tudi izobrazba staršev bistveno ne vplivata na gibalno aktivnost staršev skupaj z otroki.

22

3.0 CILJI RAZISKAVE

Glede na predmet in problem raziskave, smo si zastavili naslednje cilje:

 ugotoviti, kdo od anketiranih porabi manj denarja mesečno za plačilo gibalnega/športnega udejstvovanja glede na spol,

 ugotoviti, kdo od anketiranih porabi najmanj denarja mesečno za plačilo gibalnega/športnega udejstvovanja glede na starost,

 ugotoviti, kdo od anketiranih porabi najmanj denarja mesečno za plačilo gibalnega/športnega udejstvovanja glede na stopnjo izobrazbe,

 ugotoviti, kdo od anketiranih porabi najmanj denarja mesečno za plačilo gibalnega/športnega udejstvovanja glede na okolje bivanja in

 ugotoviti, kdo od anketiranih porabi najmanj denarja mesečno za plačilo gibalnega/športnega udejstvovanja glede na število otrok.

23

4.0 HIPOTEZE

Pred analizo raziskave, smo si zastavili spodnje hipoteze glede na zastavljene cilje:

 Hipoteza1: Med anketiranimi moškimi in ženskami obstajajo statistično pomembne razlike, kar zadeva porabo denarja mesečno za plačilo gibalnega/športnega udejstvovanja. Moški anketiranci porabijo manj denarja mesečno za plačilo gibalnega/športnega udejstvovanja, kot anketirane ženske.

 Hipoteza2: Med anketiranimi starejšimi in mlajšimi obstajajo statistično pomembne razlike, kar zadeva porabo denarja mesečno za plačilo gibalnega/športnega udejstvovanja. Starejši anketirani porabijo manj denarja mesečno za plačilo gibalnega/športnega udejstvovanja, kot mlajši anketirani.

 Hipoteza3: Med anketiranimi izobraženimi in manj izobraženimi obstajajo statistično pomembne razlike, kar zadeva porabo denarja mesečno za plačilo gibalnega/športnega udejstvovanja. Bolj izobraženi anketirani porabijo več denarja mesečno za plačilo gibalnega/športnega udejstvovanja, kot manj izobraženi anketirani.

 Hipoteza4: Med anketiranimi iz mesta in primestja oziroma vasi obstajajo statistično pomembne razlike, kar zadeva porabo denarja mesečno za plačilo gibalnega/športnega udejstvovanja. Anketirani s podeželja (vas in primestno okolje) porabijo manj denarja mesečno za plačilo gibalnega/športnega udejstvovanja, kot anketirani, ki prihajajo iz mesta (mestno okolje).

 Hipoteza5: Med anketiranimi z manjšim številom otrok in večjim številom otrok obstajajo statistično pomembne razlike, kar zadeva porabo denarja mesečno za plačilo gibalnega/športnega udejstvovanja. Anketirani z večjim številom otrok v družini porabijo manj denarja mesečno za plačilo gibalnega/športnega udejstvovanja, kot tisti anketirani z manjšim številom otrok v družini.

24

5.0 METODE DELA

5.1 VZOREC MERJENCEV

Naš vzorec merjencev je zajemal 32,59 % celotnega vzorca merjencev (od 686 staršev), in sicer starše otrok od 1. do 4. razreda devetletke in vrtca, ki so odgovorili na vprašanje

»Približno koliko denarja mesečno porabite zase za plačilo gibalnega/športnega udejstvovanja? (npr. plačilo vadnine, programov, opreme…) (napišite vsoto)«. V raziskavo je bilo vključenih 7 osnovnih šol in tudi trije vrtci.

Na anketo je odgovarjalo 189 mater (oziroma 80,08 %) in 47 očetov (oziroma 19,92 %).

Starost merjencev se giblje od 27 do 51 let. V povprečju so merjenci stari 37,08 let. 11 staršev ni odgovorilo na vprašanje o starosti.

Tabela 5.1.1

STOPNJA IZOBRAZBE f f %

Osnovna šola 10 4,24

2-3 letna poklicna šola 24 10,17

4-5 letna poklicna šola 74 31,36

Višja strokovna šola 32 13,56

Fakulteta, visoka strokovna

šola 90 38,14

Magisterij, doktorat 6 2,54

SKUPAJ 236 100,00

Oznake v tabeli pomenijo:

f – frekvenca ali število vrednosti

f % - relativna frekvenca ali odstotek vrednosti

V vasi in primestnem okolju biva 97 vprašanih (41,10 %), v mestnem okolju pa 139 (58,89

%) anketiranih.

25

Merjenci imajo v povprečju 2,05 otroka. Na vprašanje ni odgovoril 1 starš. 1 otroka ima 48 oseb (20,42 %), 2 otroka 141 (60,00 %) vprašanih, 3 otroke 33 (14,04 %) merjencev, 4 otroke pa 12 oseb (5,11 %). 1 oseba (0,43 %) ima 5 otrok.

5.2 VZOREC SPREMENLJIVK

Uporabljen je bil merski instrument anketni vprašalnik (Priloga 1). Namenjen je bil staršem otrok od 1. do 4. razreda devetletke in vrtca. Rešili so ga v svojem imenu in imenu svojih otrok. V diplomskem delu sem uporabila zgolj podatke, ki so se nanašali na starše, ki so odgovorili na vprašanje »Približno koliko denarja mesečno porabite zase za plačilo gibalnega/športnega udejstvovanja? (npr. plačilo vadnine, programov, opreme…) (napišite vsoto)«.

V anketnem vprašalniku je bilo zajetih več spremenljivk, a sem analizirala le spodnje:

 spol,

 starost,

 stopnja izobrazbe,

 okolje bivanja,

 število otrok v družini in

 vsota denarja porabljenega za gibalno/športno udejstvovanje.

5.3 ORGANIZACIJA MERITEV

Zbiranje podatkov je s strani Inštituta za kineziološke raziskave Univerze na Primorskem potekalo maja 2007, na sedmih šolah in v treh vrtcih, v okviru raziskovalnega projekta Otrok med vplivi sodobnega življenjskega sloga. Projekt je bil zahtevan in financiran s strani Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo in Ministrstva za šolstvo Republike Slovenije.

Anketni vprašalniki so bili anonimni in razdeljeni med 686 staršev iz treh različnih regij, tudi navodila za reševanje so bila navedena.

26

5.4 METODE OBDELAVE PODATKOV

Podatke smo obdelali s pomočjo programa SPSS za Windows.

Za posamezne spremenljivke smo izračunali osnovne statistične parametre (pogostost pojavljanja posameznih odgovorov oziroma frekvence, relativne frekvence, povprečja in standardne odklone). Za ugotavljanje razlik med posameznimi skupinami merjencev smo uporabili analizo variance.

Standardni odklon oziroma standardna deviacija nam tako pove, za koliko vrednosti statističnega znaka odstopajo od povprečja. Statistični znak je lastnost, ki jo preučujemo pri posamezni statistični enoti (statistično raziskavo opravimo na veliki množici elementov (npr.

oseb), vsak posamezni element pa je statistična enota). Za preizkušanje domneve o enakosti aritmetičnih sredin iz več skupin (populacij) uporabimo postopek analiza variance. Procedura One-Way ANOVA služi za eno-faktorsko analizo variance.

Pridobljene podatke smo prikazali z grafikoni in tabelami ter rezultate še opisno predstavili.

27

6.0 REZULTATI IN INTERPRETACIJA

V tem poglavju sem predstavila rezultate, ki zadevajo športno aktivnost staršev, ki so bili pridobljeni s pomočjo anketnega vprašalnika (Priloga 1) in analizo ter interpretacijo le–teh.

Rezultate sem prikazala preko tabel in grafov. Rezultati so prikazani v takšnem vrstnem redu, kot smo si zastavili hipoteze.

6.1 MESEČNA PORABA DENARJA ZA PLAČILO

GIBALNEGA/ŠPORTNEGA UDEJSTVOVANJA Z VIDIKA SPOLA STARŠEV

Graf 6.1.1

45,88 €

72,94 €

80,08%

19,92%

0,00%

10,00%

20,00%

30,00%

40,00%

50,00%

60,00%

70,00%

80,00%

90,00%

100,00%

0,00 € 10,00 € 20,00 € 30,00 € 40,00 € 50,00 € 60,00 € 70,00 € 80,00 €

Ženski Moški

Aritmetična sredina mesečne porabe denarja glede na spol

Aritmetična sredina porabe denarja

Odstotek merjencev

Graf 6.1 prikazuje aritmetično sredino mesečne porabe denarja za plačilo gibalnega/športnega udejstvovanja anketiranih staršev glede ne spol.

Iz analize podatkov anket je razvidno, da več denarja (vseskozi bom govorila o aritmetični sredini porabljenega denarja) za plačilo gibalnega/športnega udejstvovanja z vidika spola porabijo moški, in sicer 72,94 €, kar je za 27,06 € več, kot pa ga porabijo ženske (45,88 €). Ta podatek je še toliko bolj zanimiv, saj je bilo anketiranih žensk kar trikrat več, kot pa

28

anketiranih moških (80,08 % žensk, 19,92 % moških); torej, trikrat več žensk v primerjavi z moškimi porabi manj denarja za plačilo gibalnega/športnega udejstvovanja.

Gledano skupaj (ženske in moški) porabijo 51,27 € za plačilo gibalnega/športnega udejstvovanja.

Na to vprašanje je odgovorilo 236 anketiranih.

Najnižjo vrednost, najvišjo vrednost in standardni odklon odgovorov pri tem vprašanju prikazuje spodnja tabela.

Tabela 6.1.1

Spol

Standardni odklon

Najnižja vrednost odgovora (strošek,

izražen v €)

Najvišja vrednost odgovora

Moški 57,853 3 200

Ženske 44,576 0 300

Skupaj 48,601 0 300

Statistična značilnost razlik (p) po ANOVI je bila 0,001, kar pomeni, da so med obema skupinama merjencev statistično značilne razlike. Zanimivo je, da je do teh razlik prišlo ravno v tej smeri – moški porabijo več denarja za organizirano športno aktivnost kot ženske, saj je bil odstotek anketiranih žensk mnogo večji, kot odstotek anketiranih moških. Višjo porabo denarja moških si lahko tako razlagamo na več načinov, in sicer:

 ali je bila poraba denarja za organizirano športno aktivnost zelo majhnega števila moških tako velika

 ali so ženske v zelo večjem številu veliko manj porabile za organizirano športno aktivnost

 ali pa se ženske bolj kot z organizirano športno aktivnostjo ukvarjajo z neorganizirano športno aktivnostjo, ki je neplačljiva, moški pa se ukvarjajo v večji meri z organizirano športno aktivnostjo.

Če primerjamo dobljene rezultate iz naše raziskave z rezultati drugih raziskovalcev, je stanje sledeče:

29

 Sila (1997) ugotavlja, da so pri športni aktivnosti članov ljubljanskih družin razlike med spoloma majhne, vendar pa se razlike takoj pokažejo, če obravnavamo samo odrasli del anketiranih oseb. Med tednom so tako ženske aktivne 3 ure in pol, moški povprečno 4 ure in 12 minut, med vikendi pa, zanimivo, so oboji manj športno aktivni;

moški v povprečju 2 uri in 53 minut, ženske 2 uri 42 minut,

 Makova (2010) ugotavlja, podobno kot Pompetova (2009) in Ratejeva (2010), da so matere v povprečju veliko bolj športno rekreativne skupaj z otrokom kot njihovi očetje.

Zadnje tri raziskovalke so prišle ravno do obratnega spoznanja kot mi, Sila pa ugotavlja podobno kot mi. Nihče od teh raziskovalcev ne omenja porabe denarja staršev za športno aktivnost.

6.2 MESEČNA PORABA DENARJA ZA PLAČILO

GIBALNEGA/ŠPORTNEGA UDEJSTVOVANJA Z VIDIKA STAROSTI STARŠEV

Graf 6.2.1

22,00 €

49,63 €

62,60 €

51,67 €

4,46%

66,07%

28,13%

1,34%0,00%

10,00%

20,00%

30,00%

40,00%

50,00%

60,00%

70,00%

80,00%

90,00%

100,00%

0,00 € 10,00 € 20,00 € 30,00 € 40,00 € 50,00 € 60,00 € 70,00 €

27-29 let 30-39 let 40-49 let 50 let in več

Aritmetična sredina mesečne porabe denarja glede na starost

Aritmetična sredina porabe denarja

Odstotek merjencev

Graf 6.2 prikazuje aritmetično sredino mesečne porabe denarja za plačilo gibalnega/športnega udejstvovanja anketiranih staršev glede ne starost.

30

Iz analize podatkov anket je razvidno, da največ denarja za plačilo gibalnega/športnega udejstvovanja z vidika starosti porabi starostna skupina od 40 do 49 let, in sicer 62,60 €, sledi pa ji starostna skupina od 50 let in več z 51,67 €. Starostna skupina od 30 do 39 let porabi 49,63 €, najmanj pa starostna skupina od 27 do 29 let, in sicer samo 22,00 €.

Starejši od 39 let pa vse tja do 51 let porabijo več denarja za plačilo gibalnega/športnega udejstvovanja, kot pa tisti, mlajši od 40 pa vse do 27 let. To je kar pričakovano, saj si takrat običajno že uredijo življenje (stanovanje ipd.) in posledično lahko več denarja namenijo tudi športni aktivnosti. Mlajši tega še ne zmorejo, poleg tega pa lahko pričakujemo, da se v času iskanja stanovanja, ustvarjanja družine ipd., manj ukvarjajo s športom.

Omenimo, da je bila razlika med odstotki posameznih starostnih skupin izredno velika. Do 30 let je bilo starih tako deset anketiranih (4,46 %), medtem ko je bilo tistih, starih od 30 do 39 let kar 66,07 %. Anketiranih staršev starih od 40 do 49 let je bilo 28,13 %, od 50 let in več pa 1,34 %. To je popolnoma logično glede na populacijo otrok, ki so bili vključeni vzorec.

Gledano skupaj (vse starostne skupine) porabijo 51,84 € za plačilo gibalnega/športnega udejstvovanja.

Na to vprašanje je odgovorilo 224 anketiranih; anketirani z letnico rojstva 1959 na to vprašanje ni odgovoril.

Najnižjo vrednost, najvišjo vrednost in standardni odklon odgovorov pri tem vprašanju prikazuje spodnja tabela.

Tabela 6.2.1

Letnica rojstva

Standardni odklon

Najnižja vrednost odgovora (strošek,

izražen v €)

Najvišja vrednost odgovora

1956 . 65 65

1957 7,071 40 50

1959 . 0 0

1960 40,305 3 60

1961 70,711 50 150

31

1962 89,088 0 200

1963 17,321 20 50

1964 20,710 13 60

1965 91,726 5 250

1966 36,116 10 100

1967 45,536 10 200

1968 50,907 25 200

1969 37,758 0 150

1970 82,668 0 300

1971 37,397 0 150

1972 18,852 0 60

1973 24,405 0 100

1974 31,924 0 100

1975 15,060 0 50

1976 35,146 0 100

1977 37,398 30 150

1978 25,884 0 65

1979 25,166 0 50

1980 . 20 20

Skupaj 49,559 0 300

Statistična značilnost razlik (p) po ANOVI je bila 0,20, kar pomeni, da med različno starimi merjenci ni statistično značilnih razlik.

32

6.3 MESEČNA PORABA DENARJA ZA PLAČILO

GIBALNEGA/ŠPORTNEGA UDEJSTVOVANJA Z VIDIKA STOPNJE IZOBRAZBE STARŠEV

Graf 6.3.1

53,00 €

28,50 € 44,41 €

51,66 € 63,68 €

42,50 €

4,24% 10,17%

31,35%

13,56%

38,14%

2,54%0,00%

10,00%

20,00%

30,00%

40,00%

50,00%

60,00%

70,00%

80,00%

90,00%

100,00%

0,00 € 10,00 € 20,00 € 30,00 € 40,00 € 50,00 € 60,00 € 70,00 €

Aritmetična sredina mesečne porabe denarja glede na stopnjo izobrazbe

Aritmetična sredina porabe denarja

Odstotek merjencev

Graf 6.3 prikazuje aritmetično sredino mesečne porabe denarja za plačilo gibalnega/športnega udejstvovanja anketiranih staršev glede na stopnjo izobrazbe.

Iz analize podatkov anket je razvidno, da največ denarja za plačilo gibalnega/športnega udejstvovanja z vidika stopnje izobrazbe porabijo tisti, s fakultetno izobrazbo oziroma visoko strokovno šolo, in sicer 63,68 €, sledijo pa jim starši z osnovnošolsko izobrazbo z 53,00 €.

Zadnji podatek je popolnoma presenetljiv in še bolj v nasprotju z rezultati drugih raziskav.

Starši z višjo strokovno šolo porabijo 51,66 €, 44,41 € starši s štiri- oziroma pet-letno poklicno šolo, 42,50 € starši z magisterijem oziroma doktoratom, najmanj pa starši z dvo- oziroma tro-letno poklicno šolo, in sicer samo 28,50 €.

Zanimivo, da starši z osnovnošolsko izobrazbo porabijo več denarja za plačilo gibalnega/športnega udejstvovanja, kot pa vsi ostali, razen tisti, s fakultetno izobrazbo oziroma visoko strokovno šolo. Na vprašanje kako oziroma zakaj je prišlo do takega rezultata ne poznam odgovora.

33

Razlika med odstotki posameznih stopenj izobrazbe ni bila tako velika. Največ je bilo tistih, s fakultetno izobrazbo oziroma visoko strokovno šolo (38,14 %), sledijo pa jim starši s štiri- oziroma pet-letno poklicno šolo (31,35 %), starši z višjo strokovno šolo (13,56 %), starši z dvo- oziroma tro-letno poklicno šolo (10,17 %), starši z osnovnošolsko izobrazbo (4,24 %), najmanj pa starši z magisterijem oziroma doktoratom (2,54 %).

Gledano skupaj (vse starostne skupine) porabijo 51,44 € za plačilo gibalnega/športnega udejstvovanja.

Na to vprašanje je odgovorilo 236 anketiranih.

Najnižjo vrednost, najvišjo vrednost in standardni odklon odgovorov pri tem vprašanju prikazuje spodnja tabela.

Tabela 6.3.1

Letnica rojstva

Standardni odklon

Najnižja vrednost odgovora (strošek,

izražen v €)

Najvišja vrednost odgovora

OŠ 91,171 0 300

2-3 PŠ 23,197 0 100

4-5 PŠ 34,657 0 150

VSŠ 45,625 0 200

Fak. 56,250 0 250

Mag./dok. 16,047 20 60

Skupaj 48,491 0 300

Statistična značilnost razlik (p) po ANOVI je bila 0,23, kar pomeni, da med skupinami merjencev ni statistično značilnih razlik.

6.4 MESEČNA PORABA DENARJA ZA PLAČILO

GIBALNEGA/ŠPORTNEGA UDEJSTVOVANJA Z VIDIKA

OKOLJA BIVANJA STARŠEV

34

Graf 6.4.1

38,98 €

60,68 €

41,10%

58,89%

0,00%

10,00%

20,00%

30,00%

40,00%

50,00%

60,00%

70,00%

80,00%

90,00%

100,00%

0,00 € 10,00 € 20,00 € 30,00 € 40,00 € 50,00 € 60,00 € 70,00 €

Vas, primestje Mesto

Aritmetična sredina mesečne porabe denarja glede na okolje bivanja

Aritmetična sredina porabe denarja

Odstotek merjencev

Graf 6.4 prikazuje aritmetično sredino mesečne porabe denarja za plačilo gibalnega/športnega udejstvovanja anketiranih staršev glede okolje bivanja.

Iz analize podatkov anket je razvidno, da največ denarja za plačilo gibalnega/športnega udejstvovanja z vidika okolja bivanja porabijo tisti, ki prihajajo iz mesta oziroma mestnega okolja, in sicer 60,68 €, kar je za 21,70 € več kot pa starši, ki prihajajo iz vasi oziroma primestnega okolja (38,98 €).

Kot sem predvidevala, starši iz mestnega okolja porabijo več denarja za plačilo gibalnega/športnega udejstvovanja, kot pa tisti, iz vasi oziroma primestja.

Razlika med odstotki posameznega okolja bivanja ni bila velika. Največ je bilo tistih, ki prihajajo iz mesta oziroma mestnega okolja (58,89 %), iz vasi oziroma primestja jih je bilo 41,10 %.

Gledano skupaj (oba okolja bivanja) porabijo 51,35 € za plačilo gibalnega/športnega udejstvovanja.

Na to vprašanje je odgovorilo 236 anketiranih.