Cirkuška umetnost pri delu z otroki in mladostniki

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

Pomoč z umetnostjo

Ankica Radivojević

Cirkuška umetnost pri delu z otroki in mladostniki

Magistrsko delo

Ljubljana, 2019

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

Pomoč z umetnostjo

Ankica Radivojević

Cirkuška umetnost pri delu z otroki in mladostniki

Magistrsko delo

Mentorica: dr. Špela Razpotnik Somentorica: doc. Alenka Vidrih

Ljubljana, 2019

Zahvaljujem se svoji družini, ki mi je stala od strani, me podpirala in mi dala čas, da sem lahko v miru raziskovala. Hvala, Robi, David in Oliver – moji trije pogumni srčni sopotniki. Hvala, mami in oči, za vajino nesebično pomoč.

Hvala, moja draga cirkuška družina Cirkokrog.

In vsi otroci iz soseske Novo Polje.

Hvala, Špela in Alenka, ki sta z mano lovili rok.

Hvala.

IZVLEČEK

Terapevtska uporaba cirkuške umetnosti se je začela uveljavljati šele v zadnjih letih.

Trenutne raziskave se osredotočajo na uporabo cirkuških umetnosti – predvsem na manipulacijo z objekti (žongliranje, rolabola, hulahup), partnerske akrobacije, zračne umetnosti (trapez, svila, vrv) in klovnstvo. Spretnosti, značilne za cirkuško umetnost, lahko dodatno izboljšajo koordinacijo, osredotočenost, potrpežljivost, toleranco do frustracij in ciljno usmerjenost ter tako zagotovijo okolje za varno soočanje s tveganji. Cirkuška umetnost uporablja cirkuške veščine za dosego pedagoških in terapevtskih ciljev, kot so razvijanje osebnostnih in skupinskih lastnosti ter socialnih veščin. Cilji se prilagajajo glede na posameznika in skupino, tj. glede na to, kaj v tistem trenutku potrebuje in zaznava. V teoretičnem delu raziskujem uporabo cirkuške umetnosti kot terapevtskega orodja. V empiričnem delu me zanima, kako uporabnost in pomen tega procesa razumejo mentorji v opazovani skupini otrok ter kako proces doživljajo otroci, ki so vključeni v program uličnega cirkusa. Raziskujem tudi, ali lahko v cirkuški umetnosti prepoznamo nekatere elemente pomoči z umetnostjo, kako celotni projekt vpliva na socialno-emocionalni razvoj udeležencev in kateri so ključni vidiki dela po mnenju mentorjev. Z uporabo orodij cirkuške umetnosti lahko otrokom omogočamo tudi nove socialne in čustvene svetove. Ne samo da razvijejo moč, koordinacijo in fizično zavest, pridobijo lahko tudi na samozavesti, saj imajo veliko priložnosti za kreativno izražanje znotraj skupine.

KLJUČNE BESEDE: pomoč z umetnostjo, cirkuška terapija, cirkuška umetnost, socialni cirkus, cirkuška pedagogika

ABSTRACT

The therapeutical usage of the circus art has begun to gain recognition in recent years. The majority of the current research is focused on the usage of particular aspects of the circus art – object manipulation (juggling, rola-bola tricks, hula-hoop), acrobatics in partnership with another person, aerial arts (trapeze, silk and rope) and clownery. The specific sets of skills developed through the circus art trainings can increase individual’s coordination levels, focus, patience, tolerance to frustration, as well as goal oriented behavior and therefore help establish a safe environment for risk-taking tasks. The art of circus uses circus skills to reach specific pedagogical and therapeutic goals, such as positive development of personal and group traits and various social skills. These goals are adequately adjusted according to the specific needs and perceptions of the individual and his group. In the theoretical part of my thesis, I explore the use of the circus art as a therapeutic tool. Later on, in the empirical part, I study the perspective and reactions in the monitored group of children and mentors involved in a street circus program. I am also exploring whether in circus art we can identify the elements of help with art and how the whole project affects the socio-emotional development of the participants. Additionally, I inquire the mentors on their perspective about the crucial aspects of their work. By using circus arts tools, we can introduce new social and emotional worlds to children. Not only do they develop strength, coordination and physical awareness, but they can gain confidence through their ability to creatively express themselves within the group.

KEYWORDS: art therapy, circus therapy, circus art, social circus, circus pedagogics

KAZALO

1 UVOD………... 1

2 POMOČ Z UMETNOSTJO – UMETNOSTNA TERAPIJA ... 2

2.1 Dramska terapija ... 3

2.2 Gibalno-plesna terapija ... 3

2.3 Glasbena terapija ... 3

2.4 Likovna terapija ... 4

3 CIRKUŠKA UMETNOST KOT OBLIKA UMETNOSTNE TERAPIJE ... 5

3.1 Cirkuška umetnostna terapija CAT® ... 6

3.2 Terapevtski cirkus ... 9

3.2.1 CIRKUS KOT PREVENTIVNA OBLIKA PRI DELU Z OTROKI ... 9

3.2.2 CIRKUS IN IGRA ... 10

3.2.3 CIRKUŠKA TERAPIJA ZA ODRASLE ... 11

3.3 Cirkuška umetnost pri delu z otroki z motnjami avtističnega spektra ... 11

3.4 Cirkuška umetnost na oddelku za otroško psihiatrijo ... 13

3.5 Preventivni in terapevtski vidiki cirkuške umetnosti ... 15

4 SOCIALNI CIRKUS ... 16

4.1 Definicija socialnega cirkusa ... 16

4.2 Skupnostni cirkus ... 18

4.3 Cirkus v šoli ... 20

4.3.1 CIRKUŠKA DLAN ... 21

4.4 Otroški in mladinski cirkus ... 23

4.5 Pozitivni učinki cirkuške umetnosti na otroka ... 23

4.6 Učinki predstave na otroke ... 25

5 CIRKUŠKA PEDAGOGIKA ... 26

5.1 Ulični delavci v skupnosti ... 27

5.2 Terensko delo, usmerjeno v skupnost ... 28

6 ULIČNI CIRKUS V SOSESKI NOVO POLJE... 30

6.1 Vsebina projekta Ulični cirkus v soseski Novo Polje ... 30

6.2 Proces vključevanja otrok ... 30

6.3 Cilji in ciljna skupina projekta v soseski Novo Polje ... 31

6.4 Povezovanje skupnosti ... 32

6.5 Vloga mentorja ... 32

7 EMPIRIČNI DEL ... 34

7.1 Opredelitev raziskovalnega problema ... 34

7.2 Metoda in raziskovalni pristop ... 34

7.3 Raziskovalna vprašanja ... 34

7.4 Raziskovalni pripomočki ... 35

7.5 Preučevane osebe ... 35

7.6 Opis postopka zbiranja podatkov ... 35

7.7 Postopki obdelave podatkov ... 36

7.8 Pričakovani rezultati ... 36

7.9 Zapis intervjuja z mentorji uličnega cirkusa v soseski Novo Polje ... 36

7.9.1 DEFINIRANJE KATEGORIJ... 48

7.10 Analiza osebnega cirkuškega dnevnika ... 50

7.10.1 DEFINIRANJE KATEGORIJ... 54

7.11 Analiza zapisov – mentorji ... 56

7.11.1 DEFINIRANJE KATEGORIJ... 57

7.12 Cirkuški nabiralnik ... 57

7.13 Odgovori na raziskovalna vprašanja ... 58

8 ZAKLJUČEK ... 61

9 LITERATURA IN VIRI ... 63

9.1 Spletni viri ... 65

PRILOGE Priloga 1: Izdelki otrok, ki so jih narisali prvi cirkuški dan. Kaj njim pomeni cirkus in kako ga vidijo skozi risbo Priloga 2: Vabilo na zaključno cirkuško predstavo

Kazalo slik

Slika 2: Utrinek z zaključne predstave ... 55

Kazalo tabel

Tabela 2: Oblikovanje kategorij ... 54

Tabela 3: Oblikovanje kategorij ... 57

1 UVOD

Cirkus nas tako očara, da nas popelje v druge dimenzije. Tri leta raziskujem cirkus pod okriljem društva Cirkokrog (Slovensko združenje za cirkuško pedagogiko) in od tukaj izhaja želja po raziskovanju cirkuške umetnosti kot elementa pomoči z umetnostjo. Cirkus kot oblika dela z ljudmi ponuja neskončno paleto možnosti za samorazvoj. Sama še vedno odkrivam njegove razsežnosti: v varnem prostoru lahko odkrivam, kaj vse zmoreta moja telo in um. Od začetne navdušenosti in preko frustracije do uspeha, povezanosti, igrivosti, preizkušanja in premagovanje lastnih zmožnosti. Zame je cirkus čudovita paleta vseh barv, od najtemnejše do najsvetlejše.

V teoretičnem delu so navedene aktivnosti, pri katerih se kaže in uporablja cirkuška umetnost kot terapevtsko orodje, poudarek je na delu z otroki in mladostniki. V času izdelave magistrskega dela sem bila vključena v projekt Ulični cirkus v soseski Novo Polje, ki ga je društvo Cirkokrog prijavilo na javni razpis za sofinanciranje preventivnih programov na področju različnih vrst zasvojenosti.

V delu raziskujem, ali in na kakšen način je cirkuška umetnost učinkovito terapevtsko orodje pri delu z otroki in mladostniki. Ali lahko pripomore k spoznavanju in preizkušanju sebe, pozitivni samopodobi posameznika, opolnomočenju in razvijanju odnosov v skupini?

Raziskujem tudi, kako otroci doživljajo ulični cirkus, kakšno vlogo ima mentor ter ali so v cirkuški umetnosti prisotni elementi pomoči z umetnostjo in kako se manifestirajo v praksi.

Teoretični del je razdeljen na pet delov:

1. v prvem delu je predstavljena in opisana umetnostna terapija z njenimi glavnimi področji: dramska terapija, gibalno-plesna terapija, glasbena terapija in likovna terapija;

2. drugi del je osredotočen na cirkuško umetnost kot obliko pomoči z umetnostjo.

Raziskujem predvsem področja, ki uporabljajo cirkuško umetnost pri delu z otroki in mladostniki iz ranljivih skupin. S to tematiko se ukvarjajo različni avtorji, ki pri svojem delu uporabljajo cirkus kot obliko terapevtskega orodja. Njihova dela, ki so mi pomagala pri boljšem razumevanju pomena igre pri procesu spoznavanja posameznih skupin, so navedena v literaturi;

3. tretji del se ukvarja z definicijo socialnega cirkusa, ki ga je zasnovala organizacija Cirque du Soleil. Osredotočam se predvsem na delovanje cirkusa v izobraževalne namene ter na pozitivne učinke cirkusa na otroke in mladostnike;

4. četrti del je namenjen cirkuški pedagogiki kot metodi dela z mladimi. Poudarek je na uličnem in terenskem delu, usmerjenim v skupnost;

5. v petem delu so opisani vsebina, proces, cilji in namen projekta Ulični cirkus v soseski Novo Polje, pri katerem sodelujem kot prostovoljka.

Za potrebe empiričnega dela sem po zaključni predstavi izpeljala fokusni intervju z mentorji uličnega cirkusa v soseski Novo Polje. V študiji je preučevano tudi, kako vključitev v ustvarjalni proces cirkusa in zaključne predstave vpliva na vključene posameznike, mentorje in otroke. Cilj je raziskati, kako so otroci in mentorji doživljali delavnice uličnega cirkusa ter katere značilne vidike umetnostne terapije lahko prepoznamo v cirkuški umetnosti.

2 POMOČ Z UMETNOSTJO – UMETNOSTNA TERAPIJA

Umetnostna terapija je znanstvena disciplina, ki z različnimi metodami, tehnikami in sredstvi išče in raziskuje človeka kot celoto. Spodbuja razvoj, notranjo rast in samoaktualizacijo ter deluje preventivno (Marinič 2008).

Začetke uporabe umetnosti kot terapije najlaže razumemo znotraj konteksta umetnosti na splošno. Umetnost je vedno simbolizirala osebnostne in družbenokulturne vidike, je refleksija družbenih trendov (Dalley 1984, v Marinič 2008). Umetnost služi kot sredstvo neverbalne komunikacije. Pri umetnostni terapiji govorimo o triadnem odnosu, in sicer med klientom, terapevtom in ustvarjeno podobo (Liebmann 1993, v Marinič 2008 ), umetnostni terapevt pa deluje s specifičnimi odnosi, ki so usmerjeni v umetnostni proces. Umetnostno izražanje lahko človeku pomaga, da opredmeti in pozunanji svoja čustva, probleme ter se od njih loči (Vogelnik 2003). Umetnostna terapija ponuja neskončno možnosti za vključevanje svojih elementov in tehnik v proces vzgoje, izobraževanja in terapije. Z neverbalnim izražanjem lahko posameznik izrazi svoja občutja, misli, čustva, hkrati pa ga lahko uporabimo kot odskočno desko za razvoj verbalnega izražanja. Velik poudarek je na samospoznanju, raziskovanju čustev, občutkov, odnosov, duhovnih razsežnosti, misli in idej.

Metode umetnostne terapije se pri delu z ranljivimi skupinami vse bolj uveljavljajo predvsem z namenom spodbujanja osebnostnega razvoja, ohranjanja zdravja in spreminjanja vedenjskih navad in vzorcev. S pomočjo umetnostnih medijev posameznik izraža občutke, čustva in misli. Cilj umetnostne terapije ni dovršena umetniška stvaritev, temveč osebnostna integracija in samopotrjevanje (Kroflič 2015).

Vidrih (2016) navaja, da gre za univerzalni način izražanja, ki vključuje in nagovarja čustva, ustvarjalnost in imaginacijo posameznika. Umetnostna terapija na najrazličnejše načine vpliva na oblikovanje in razvijanje človekove ustvarjalnosti, posledično na razvoj njegove osebnosti in mišljenja. Za umetnostno terapijo je značilen trismerni način komunikacije, ki poteka med udeležencem, terapevtom in umetnostnim medijem. Tak način komunikacije je ustrezen za udeležence, ki se verbalno ne morejo izražati. Umetnost je v službi preprečevanja in zdravljenja motenj, osebnostne rasti in razvoja, torej ima ustvarjalna umetnostna dejavnost tudi terapevtski učinek. M. Vogelnik (1996) meni, da je zlasti negativna čustva lažje izraziti z umetniškimi sredstvi kot pa neposredno v življenjskih situacijah. To velja zlasti za osebe s posebnimi potrebami, ki s pomočjo pozitivnih spodbud in umetnostnih medijev lahko izrazijo svoje doživljanje, čustva, počutje, težave. Glede na umetnostni medij se v svetu razvijajo predvsem likovna, glasbena, dramska in gibalno-plesna terapija. Ustvarjalna izrazna sredstva se pri vseh medijih medsebojno prepletajo in dopolnjujejo.

Pomoč z umetnostjo se danes vse bolj uveljavlja tudi pri delu z mladimi. Služi kot orodje za ustvarjalno reševanje življenjske problematike najstnikov, za pomoč zanemarjenim in razvajenim otrokom, pa tudi za izboljšanje socialno-emocionalnih veščin otrok in njihove samopodobe (Garvas 2006).

Malchiodi (2007) pa govori o ekspresivnih terapijah in jih definira kot skupno uporabo umetnosti, glasbe, plesa in gibanja, drame, poezije, ustvarjalnega pisanja in igre v okviru psihoterapije, svetovanja, rehabilitacije ali zdravstvene oskrbe. Glavni cilj je odstraniti ovire, ki jih imajo ljudje pri izražanju in sprejemanju sebe in/ali svojega telesa. Večino teh tehnik najdemo pod krovnim nazivom »kreativna umetniška terapija«, ki različne tehnike uporablja na skladen in integriran način. Samoizražanje, aktivno sodelovanje, domišljija in povezanost uma in telesa so nekatere posebnosti izraznih terapij. Isti avtor prav tako verjame, da lahko z različnimi umetnostnimi orodji povečamo sposobnost, da se oseba odpre in učinkovito

izrazi. Navaja še, da ekspresivne tehnike pomagajo posameznikom, da hitreje izrazijo ustrezno težavo na načine, ki jih z verbalnimi tehnikami ne morejo. Vendar pojasnjuje, da se izrazne terapije včasih napačno imenujejo neverbalne, saj so pravzaprav neverbalne in verbalne, ker je verbalna komunikacija misli in občutkov pogosto bistveni del terapije. Za otroke ali osebe, ki se ne morejo izraziti ustno, so po drugi strani druge oblike izražanja lahko glavno sredstvo komunikacije. Pregrad (1996) ugotavlja vrednost ustvarjalnih in ekspresivnih tehnik za izražanje naših stanj in občutkov, ki jih težko izrazimo z besedami:

1. Boljša povezanost ekspresivnih tehnik z desno, tj. sintetično in intuitivno, kot z levo, tj. analitično in vzročno stranjo možganov, kjer je govorni center.

2. Naši najboljši mehanizmi obrambe in zatiranja čustev (racionalizacija, negacija, projekcija itd.) se zanašajo prav na kognitivne sposobnosti, mišljenje in govor, medtem ko nam ekspresivne tehnike omogočajo, da izražamo in se učimo lastnih stanj in čustev s pomočjo kanalov, ki niso racionalni – verbalni.

2.1 Dramska terapija

Sue Jennings (1998) pravi: »Dramska terapija je aplikacija gledališča in umetnosti v klinično, zdravstveno in sociološko obravnavo za ljudi, ki imajo težave ali so bolni.«

Dramska terapija je po njenem mnenju »namerna uporaba zdravilnih vidikov drame v terapevtskem procesu«.

Britansko združenje za dramsko terapijo povzame, da je glavni cilj uporaba zdravilnih vidikov drame in gledališča kot terapevtskega orodja. Metoda dela in igre uporablja akcijske modele za olajšanje domišljije, ustvarjalnosti, vpogleda in rasti (BADth, 2011).

Severnoameriško združenje za dramsko terapijo (NADTA) opredeljuje dramsko terapijo kot aktiven in izkušen pristop k olajšanju sprememb. Skozi igro, pripovedovanje zgodb, improvizacijo in performans povabijo udeležence, da ponovno najdejo prožnost in pomen življenjskih vlog ter izvedejo spremembo, ki jo želijo pokazati svetu (NADTA 2017).

2.2 Gibalno-plesna terapija

Payne (2006) pravi, da gibalno-plesna terapija povečuje samozavedanje in omogoča oblikovanje ustrezne telesne slike ter pozitivno vpliva na samozavest in ponuja možnosti za rast, spremembo in zdravljenje preko terapevtskega odnosa. Ples, improvizacija, empatično utelešenje, sprememba in »jaz« so v stalni interakciji v večini gibalno-plesne terapevtske prakse. Izpostavlja možne rezultate gibalno-plesne terapije tako na področju zavedanja sebe kot socialnega zavedanja in pravi, da se v gibalno-plesni terapiji uporablja pristop, ki temelji na plesu kot gibanju brez estetskih vidikov. Evropsko združenje za plesno terapijo (EADMT) opredeljuje gibalno-plesno terapijo kot »terapevtsk[o] uporab[o]

gibanja za pospeševanje čustvene, kognitivne, fizične, duhovne in socialne integracije posameznika. Ples kot gibanje telesa, ustvarjalno izražanje in komunikacija je osrednja sestavina terapije s plesnim gibanjem. Na podlagi dejstva, da so um, telo, čustveno stanje in odnosi medsebojno povezani, gibanje telesa hkrati zagotavlja ocenjevalna sredstva in način intervencije za terapijo plesnih gibanj.« (EADMT Ethical Code 2010)

2.3 Glasbena terapija

Definicija glasbene terapije, ki jo je podalo Svetovno združenje za glasbeno terapijo (WFMT) se glasi:

»Glasbena terapija je uporaba glasbe in/ali glasbenih elementov (zvok, ritem, melodija, harmonija) s strani kvalificiranega glasbenega terapevta, s klientom ali s skupino, v procesu,

ustvarjenem za omogočanje in spodbujanje komunikacije, odnosov, učenja, mobilizacije, izražanje, samo-organizacije in drugih relevantnih terapevtskih ciljev z namenom, da bi zadovoljili fizične, čustvene, mentalne, socialne in kognitivne potrebe. Glasbena terapija spodbuja razvoj možnosti in/ali rehabilitacijo funkcij posameznika, tako da le-ta lahko doseže boljšo intra- in interpersonalno integracijo in s tem izboljša kakovost življenja skozi preventivo, rehabilitacijo ali obravnavo.«

Kadar govorimo o glasbeni terapiji, govorimo torej o »strokovni praksi, v kateri ima osrednjo vlogo trosmerni proces med terapevtom, klientom in glasbo. Uporaba glasbe nudi klientom varen komunikacijski prostor, kjer se lahko srečajo s svojo stisko, jo izrazijo, preoblikujejo in ozdravijo.« (Š. L. Knoll 2014)

2.4 Likovna terapija

Likovna terapija je terapija z ustvarjanjem podob, ki izhajajo iz naše podzavesti in se utelešajo v črtah, pikah, barvah, različnih oblikah in konfiguracijah, s prostorskimi liki in figurami, z materiali, ki spodbujajo likovno oblikovanje, s skladnim gibanjem po prostoru (Tancig, Kroflič, Vogelnik 1988). Skozi kreativno likovno ekspresijo lahko posameznik ponovno sestavi mozaik lastne poti svojega razvoja, samopodobe in samospoštovanja.

McNiff (1988) jo opredeljuje kot varen prostor – sproščeno okolje, ki nam daje možnost vpogleda v osebne drame, potovanja, meditacije z likovnimi materiali. V tem prostoru delamo z risbami, slikami, podobami in verbalno, kar poveže klienta in terapevta:

osredotočena sta na »sobivanje«.

Riley (1999, v Marinič 2008) pravi, da likovna terapija pomaga mladostnikom pri doseganju znanja razvojnih nalog individualnosti in ločevanju od družine. To se dogaja z mladostnikovo ekspresijo prijetnih in neprijetnih izkušenj, vzpodbujanjem kreativnosti skozi proces, uporabo medijev, s katerimi upodabljajo, naslikajo osebne in skupinske simbole ter metafore.

»Cirkuški ljudje so bili pogosto izgnanci in čudaki, ljudje, ki niso mogli ali niso želeli najti svojega mesta v običajnem, civilnem življenju. Imeli so apetit in željo po pustolovščinah, po ciganskem življenju. Z leti je očaranost nad tradicionalnim cirkusom nekoliko zbledela.

Porast televizije ter drugih poceni oblik zabave je privedlo do njegove zmanjšane priljubljenosti. Tradicionalne cirkuške skupnosti so izginile iz naših vasi in mest. Današnja cirkuška umetnost, rojena iz pepela tradicionalnega cirkusa, se je prilagodila in zadovoljila zahteve sodobne javnosti. Veliko eksperimentira, pogosto deluje zunaj prizorišč, na ulicah med javnostjo, na festivalih in kulturnih prireditvah. Največji sodobni cirkus na svetu, Cirque du Soleil, našteje osem najpomembnejših cirkuških elementov, delno iz tradicionalne cirkuške umetnosti in izposoje iz drugih kulturnih tradicij: igranje, umetniške oblike iz celega sveta, akrobacije, namišljeni svetovi, ples, pogum, spretnost in eleganco.« (Bouchard, A. in M. Lafortune 2011)

3 CIRKUŠKA UMETNOST KOT OBLIKA UMETNOSTNE TERAPIJE

Terapevtska uporaba cirkuške umetnosti se je začela uveljavljati šele v zadnjih letih.

Trenutne raziskave se osredotočajo na uporabo cirkuških umetnosti – predvsem na manipulacijo z objekti (žongliranje, rolabola, hulahup), partnerske akrobacije, zračne umetnosti (trapez, svila, vrv) in klovnstvo. Znotraj tega področja je velika povezava z delovno terapijo in socialnim delom. Drugo močno področje raziskav je socialni cirkus, ki se osredotoča na uporabo cirkuških umetnosti za doseganje družbenih sprememb in razvoja, ki temelji predvsem na mladih in skupnosti. Umetnost kot zdravilni pristop se nanaša na lastno sposobnost umetnosti, da olajša zdravljenje, samopomoč in izražanje. To je dobro opisal Shaun McNiff (2009, v Meilman 2018):

»Čista izkušnja oblike umetnosti je sama po sebi globoko terapevtska in zdravilna tudi izven konteksta poklicne terapevtske prakse. To se zgodi „z dajanjem“ psihične priložnosti za zdravljenje z ustvarjalnim izražanjem. Zagovarja uporabo umetnosti v osebni praksi, šolah, zdravstvenih in kulturnih domovih ter v skupnostnih programih«.

Medtem pa Meilman (2018) socialni cirkus razume bolj kot preventivno terapevtsko dejavnost oz. orodje, kjer se spodbuja in razvija posamezne kompetence na celovit način.

Cirkuško terapijo tako lahko uvrščamo med ekspresivne, dinamične in ustvarjalne terapije, ki vsebujejo tudi neverbalno komunikacijo. Cirkuška umetnost kot dopolnilna terapevtska oblika omogoča razvoj psiholoških, socialnih in nevronskih povezav. Kot pravi Dora Csuroe (2015):

»V socialnem cirkusu – podobno kot pri drugih terapevtskih oblikah – je mogoče razumeti cirkus bolj kot terapevtsko obliko, ki ni nujno definirana kot pristop zdravljenja, ampak spodbuja in razvija posamezne kompetence na celovit, celosten in biopsihološki način.

Cirkuško umetnost lahko obravnavamo kot preventivno zdravljenje, vendar bolj kot tehniko, ki se lahko dodatno poveže z drugimi oblikami zdravljenja oz. terapijami.«

Maglio in McKinstrey (2008) v svoji študiji govorita o učinkih cirkuške terapije, ki povzemajo vrednotenje socialne cirkuške skupine, vključene v celostni pristop, pregled fizičnih, kognitivnih in emotivnih učinkov cirkuške umetnosti. Pri ogrevalnih vajah in akrobatiki poudarjata naslednje pomembne elemente:

1. pri ogrevalnih igrah:

 timsko delo,

 sodelovanje,

 verbalno in

 neverbalno komunikacijo;

2. pri akrobatiki:

 zavedanje o telesu,

 zaupanje,

 pozitivno tveganje,

 zagotavljanje in sprejemanje fizičnega napora.

Zavedanje telesa je pomemben element neverbalnega komuniciranja oz. sporazumevanja, saj je lahko osnova za nastajajočo, razvijajočo se identiteto, kar je še posebej pomembno v primeru psiholoških bolnikov. Akrobatika je lahko vir doživljanja timskega dela, zavedanja telesa, zaupanja, varnosti, interakcije ter reševanja problemov in samoučinkovitosti.

Žongliranje je lahko podlaga za doživljanje izzivov, koordinacijo, razvoj motoričnih veščin, vztrajnost, prakso, ustvarjalnost in improvizacijo, hitro razmišljanje in hitre reakcije. Vaje

za uravnoteženost lahko pomagajo premagati ali zmanjšati strah pred višinami in fizičnimi mejami, prav tako pa vzpodbujajo zaupanje v druge in v nas same ter odgovornost, podporo in pozornost.

Cirque du Monde (Lafortune in Bouchard 2011), utemeljitelj socialnega cirkusa, ponuja tudi celovit povzetek pozitivnih učinkov cirkusa. Ena največjih in najbolj očitnih prednosti cirkuške umetnosti je razvoj samoevalvacije, ki jo lahko opredeljujemo kot ovrednotenje doseganja zastavljenih prednostnih ciljev v določenem obdobju (npr. v enem šolskem letu).

To je mogoče doseči na eni strani s pomočjo performansov, s katerimi lahko zunanjemu svetu udeleženci pokažejo, kaj znajo, in sprejmejo pozitivne reakcije. Po drugi strani pa zaradi značilnosti cirkuške umetnosti, s trdim delom in prakso lahko pridobijo nekaj, kar se na prvi pogled zdi nemogoče. Vsem tem intervencijam je skupno to, da vsak posameznik izziva svoje telo in možgane ter tako spoznava nove načine manipulacije s predmeti, okoljem in z drugimi ljudmi. Razvijanje socialnih veščin lahko izboljša samozavest, občutek obvladovanja in zaupanje. Spretnosti, ki so značilne za cirkuško umetnost, lahko dodatno izboljšajo koordinacijo, osredotočenost, potrpežljivost, toleranco do frustracij in ciljno usmerjenost ter tako lahko zagotovijo okolje za varno soočanje s tveganji.

Tesno sodelovanje z drugimi v skupini lahko poveča sodelovanje, timsko delo, komunikacijo, zaupanje in občutek za skupnost in pripadnost (Lafortune in Bouchard 2011).

Cirkuška umetnost deluje integrativno in interdisciplinarno, saj vključuje ples, dramo, estetiko in glasbo ter je usmerjena v izražanje sebe in skupnosti.

Shaun McNiff (2009, v Meilman 2018) je opisal interdisciplinarno delo in sodelovanje kot vrednoto in pravi, da se »različne umetniške oblike naravno dopolnjujejo med seboj v terapevtski praksi kot zavezanost širini človeškega izražanja«. To se nanaša na različne umetnostne modalitete in je še posebej pomembno za razpravo o terapevtskem cirkusu.

Ekspresivna umetnostna terapija ima zapuščino inkluzivnosti, ki prečka meje med študiji, kamor cirkus lahko enostavno vključimo. Čeprav se še ne uporablja kot način zdravljenja, se lahko uvede za izboljšanje in poteka vzporedno z različnimi pristopi, v katerih se cirkus uporablja za duševno in telesno zdravje, preko katerega se povezujejo intervencije cirkuške umetnosti.

3.1 Cirkuška umetnostna terapija CAT®

Heller in Taglialatela (2018) sta naredili eno izmed prvih empiričnih raziskav na področju cirkuške umetnosti kot terapevtskega orodja. V tem poglavju podrobneje opisujem njun program, za katerega uporabljam kratico CAT®.

Program CAT® kaže pozitivne klinične rezultate. Združenje za igralno terapijo (The Association for play therapy APT) opredeljuje igralno terapijo kot »sistematično uporabo teoretičnega modela za vzpostavitev medosebnega procesa, pri katerem usposobljeni igralni terapevti uporabljajo igralno terapijo za pomoč uporabnikom pri preprečevanju ali reševanju psihosocialnih težav in doseganju optimalni rasti in razvoja.«

Ta opredelitev deli igralno terapijo na direktivni in nedirektivni pristop. Cilj tega zdravljenja lahko vključuje razvoj spretnosti reševanja problemov in komunikacijskih veščin, čustveni nadzor, sodelovanje z drugimi ljudmi in spremembo vedenja. V igralni terapiji obstaja veliko

1 Circus Arts Therapy fitness and play therapy program.

različnih tehnik, najpogosteje uporabljene pa so: likovne tehnike, igra z lutkami, pripovedovanje zgodb, igra s peskom, družabne igre, igralna terapija z živalmi.

Program CAT® je namenjen otrokom od 4 do 17 let in združuje obe usmerjeni strukturirani dejavnosti z nedirektivnimi pristopi, ki se izvajajo v okviru cirkusa (npr. žongliranje, trapez).

Strukturirana igra v igralni terapiji je smiselna predvsem takrat, kadar to prispeva k otrokovim medosebnim spretnostim, psihosocialnim veščinam in socialni prilagoditvi.

Primer strukturiranih aktivnosti so namizne igre, pobarvanke, ki imajo barve določene s številkami, igranje na glasbila ali športne igre, ki vsebujejo navodila in omejitve, preko katerih se otrok uči slediti pravilom in vztrajnosti ter se socializira (Timberlake, Moore Cutler 2001, v Vlasak 2012).

Terapevtska uporaba cirkuških dejavnosti v sobi za igralno terapijo je nastajajoče področje.

Soba za igralno terapijo je dobro okolje za ta spoznanja. Varno zavetje sobe, kjer je otrok najpomembnejši, kjer on nadzira potek dogajanja, kjer mu nihče ne govori, kaj mora početi, nihče ne kritizira njegovega početja, nihče ga ne priganja ali vdira v njegov zasebni svet ter mu daje možnost, da »razpre svoja krila« in odkrito pogleda nase. Sprejet tak, kot je, da se lahko v celoti izrazi in preizkusi svoje ideje, saj mu tu ni treba tekmovati z avtoriteto odraslih, ni tarča jeze drugih ali lutka, ki si jo v svojih prepirih podajata starša. V igralni terapiji je otrok obravnavan spoštljivo in dostojanstveno. Lahko govori, karkoli želi, lahko se igra na način, kot želi, lahko je hiter ali počasen – nihče ga ne bo priganjal ali zaviral in bo sprejet takšen, kot je. Heller in Taglialatela (2018) izhajata iz dveh teoretičnih modelov igralne terapije, in sicer prvi in večji del temeljnih teoretičnih načel je nastal z modelom svetovanja, ki ga je razvil Rogers (1951). Virginia M. Axline (1993, v Vlasak 2012) deli igralno terapijo na dve različni metodi, direktivno in nedirektivno. Njen nedirektivni pristop temelji na tehniki, ki jo je razvil Carl R. Rogers, znan predvsem kot utemeljitelj v klienta usmerjene terapije. Pravi, da nedirektivna igralna terapija temelji na predpostavki, da ima vsak posameznik v sebi ne samo sposobnost, da reši svoje probleme, pač pa tudi nek »zdrav«

impulz, ki mu daje več zadovoljstva v odgovornem reševanju težav namesto v reševanju težav na nezrel način. Edini način za odkrivanje lastne moči je dialog in sodelovanje, srečanje in soočenje. V direktivni igralni terapiji terapevt prevzame odgovornost za potek in interpretacijo, v nedirektivni pa prepusti odgovornost za potek in smer, v katero se igralna terapija razvija, otroku.

V. M. Axline (1993, v Vlasak 2012) opisuje nedirektivno individualno igralno terapijo kot priložnost za otroka, da skozi svoj naraven način izražanja, tj. igro, izrazi v sebi nakopičene občutke napetosti, frustracije, negotovosti, jeze, strahu in zmede. Skozi igro te občutke prinese na površje, se z njimi sooči in se nauči, kako jih obvladati ali opustiti.

Tako doseže čustveni mir znotraj sebe, hkrati pa spozna, da je ta mir dosegel sam. Tako se zave moči znotraj sebe, pravice, da sam sprejema svoje odločitve, da lahko ima svoje mnenje, s čimer postane psihološko bolj zrel in tako uresniči svojo edinstvenost. Sama igra je zelo pomembna za razvoj otroka, saj otrok z igro pridobiva nova izkustva in znanja na vseh razvojih področjih (kognitivnem, čustvenem, telesnem, socialnem in osebnostnem).

Drugi teoretični model je adlerijska terapija, ki je kratkotrajna, ciljno usmerjena in pozitivna psihodinamična terapija, ki jo je razvil Alfred Adler, Freudov sodelavec. Adler se je v svojih raziskavah večinoma osredotočal na občutke manjvrednosti v primerjavi z večvrednostjo, odvračanje in občutek pripadnosti v okviru svoje skupnosti in družbe na splošno. Po Adlerjevem mnenju lahko občutek manjvrednosti povzroči nevrotično vedenje, vendar se lahko v pravilnem okolju uporablja tudi kot motivacija za boljši uspeh. Adlerijska

terapija se osredotoča na razvoj individualne osebnosti ob razumevanju in sprejemanju medsebojne povezanosti vseh ljudi. Je na dokazih zasnovan pristop, ki ga je mogoče uspešno uporabiti pri zdravljenju katere koli vrste psihične motnje ali duševne bolezni. Adlerijska terapija se lahko uporablja skupaj z drugimi terapevtskimi pristopi, kot so igranje, umetnostna terapija in svetovanje, saj najbolj ustreza potrebam vključenih posameznikov.

Pristop se lahko uporablja pri otrocih, mladostnikih, odraslih, parih, družinah ali drugih skupinah.

Heller in Taglialatela (2018) pravita, da obstajajo osebna pričevanja strokovnjakov s področja igralne terapije in pa tudi anekdotični zapisi praktikov, ki vključujejo vidike cirkuške umetnosti v terapevtskih in/ali socialnih okoljih (glej Bolton 1999; Maglio in McKinstry 2008; intervjuji v Seymour 2012), ki zagovarjajo korist cirkuških umetnosti v okviru igralne terapije. Trenutna študija ponuja številne podatke, ki temeljijo na tem, da je cirkuška umetnost učinkovita vrsta igralne terapije.

Cirkuška soba je velika približno 1300 kvadratnih metrov. Polovica sobe meri v višino približno 12 metrov, druga polovica pa približno 18 metrov. Večina uporabnikov cirkuške terapije začne najprej z nizko stopnjo in potem počasi napreduje na višjo stopnjo. Terapijske skupine običajno uporabljajo oba prostora. V cirkuški sobi se nahajajo raznovrstni rekviziti:

hulahup obroči, viseče mreže, nizki, srednji in visoki trapezi, cirkuški obročki ... Večina opreme se uporablja glede na pridobljeno znanje. Napredovanje je razčlenjeno na najbolj osnovne poteze, ki združujejo trike in njihove kombinacije.

Na prvo srečanje otrok pride s svojimi starši. Začetno svetovanje je namenjeno predvsem zbiranju informacij o otroku. Za preučevanje se uporablja adlerijska terapija, in sicer v smislu osebnostnih prioritet (udobje, prijetnost, nadzor, superiornost), občutka pripadnosti, povezovanja in poguma. Otrokov zapleten svet je zelo pomemben, zato starše prosimo, da povejo čim več o otroku. To je čas za spoznavanje otrokovega sveta skozi družinsko prizmo, skozi prizmo skupnosti in prizmo vrstnikov. Te informacije pomagajo terapevtu izvedeti čim več o socialno-emocionalnem razvoju otroka. Otroci se učijo čustvene inteligence, to vključuje prepoznavanje čustev in njihovo intenzivnost, upravljanje čustvenega izražanja lastnih čustev in prepoznavanje čustvenega izraza druge osebe in empatije z drugo osebo.

»Skupaj s predhodno literaturo in trenutno študijo, ki temelji na podatkih, lahko vidimo pozitivne učinke cirkuške terapije in njeno koristi za fizične in čustvene sfere. Poleg tega je zaradi izkušenj avtorjev v kliničnem delu ta študija eden od redkih virov, ki povezuje vidike cirkuške umetnosti, terapijo, osredotočeno na človeka, igralno terapijo, plesno/gibalno terapijo, geštalt terapijo in celo omembo Jungove arhetipske teorije, kar dokazuje, da se lahko medsebojno dopolnjujejo in povezujejo.« (Heller in Taglialatela 2018)

Heller in Taglialatela (2018) sta poskušali zagotoviti kvantitativne dokaze v podporo terapevtskemu cirkusu in dokazati, da sodelovanje v cirkuški umetnosti zagotavlja fizične, socialne in čustvene koristi. V namen študije so bili zbrani podatki staršev petnajstih otrok (osem fantov in sedem deklic) v starosti od 4 do 12 let, ki so zaključili dva 8-tedenska programa CAT®.

Podatke sta zbirali v treh točkah, in sicer na začetku 8-tedenskega srečanja in na zaključnem srečanju in nato še enkrat na koncu drugega dela 8-tedenskega srečanja. Raziskava je vsebovala vprašanja, namenjena ocenjevanju timskega dela, sposobnosti sledenja,

družabnosti, čustvenega nadzora in fizičnih sposobnosti. Sposobnost delovanja kot del ekipe in sposobnost sledenja navodilom je bila ocenjena z 10 točkami po Likertovi lestvici.² Družabnost je bila sestavljena iz dveh vprašanj, in sicer je bilo prvo usmerjeno v interakcijo s starši, drugo pa v interakcijo z vrstniki. Obe vprašanji sta bili ocenjeni z 10 točkami po Likertovi lestvici. Čustveni nadzor je bil sestavljen iz treh elementov (moč, prožnost in koordinacija), vsi so bili ocenjeni z 10 točkami po Likertovi lestvici.

Program CAT® je namenjen izboljšanju številnih sposobnosti, vključno s samozavestjo, zmožnostjo premagovanja strahov ter povečanjem osredotočenosti in pozornosti. Študija je pokazala povečanje treh dejavnikov, od katerih se je vsak štel za statistično pomembnega.

Ugotovljeno je bilo, da se je timsko delo bistveno izboljšalo po prvem srečanju in se nadaljevalo do zaključnega srečanja. Fizična podobnost se je po eni seji prav tako močno povečala in se je ohranila tudi po dveh srečanjih. Možnost sledenja oz. koncentracije se je po dveh sejah močno izboljšala. Povečala sta se tudi dva dodatna dejavnika, socializacija z udeleženci in čustvena kontrola, čeprav teh koristi ni bilo mogoče najti na enako pomembni ravni (Heller in Taglialatela 2018).

Seymour (2012) pa obravnava terapevtske koristi cirkuške umetnosti, ki temeljijo na intervjujih s cirkuškimi trenerji, fizioterapevti, delovnimi terapevti in drugimi strokovnjaki.

Poudarja fizične koristi cirkuške umetnosti, vključno z izboljšanimi mišičnim tonusom, motoriko in držo, socialnim in čustvenim razvoj, izboljšano sposobnostjo za sodelovanje v družbenih interakcijah in povišano motivacija. Takšna opažanja strokovnjakov, ki uporabljajo cirkuško umetnost v terapevtskih okoljih, so vsekakor obetajoča in zahtevajo sistematično ovrednotenje možnih koristi cirkuške umetnosti v terapevtskem okolju.

3.2 Terapevtski cirkus

Terapevtski cirkus se osredotoča na uporabo cirkusa v terapevtske namene. Ta zajema tako umetnost v terapiji kot umetnost samo, saj so pristop k terapiji in raziskave na tem področju bolj omejene. Raziskava ni le v kontekstih duševnega zdravja, temveč tudi na sorodnih področjih delovne terapije, socialnega dela in drugih vrst terapij. Anna Meilman (2018) ga v svoji študiji razdeli na tri dele, od katerih vsak med njimi opisuje aplikativne metode terapevtskega cirkusa z otroki, uporabo igre in delo z odraslimi v terapevtskem cirkusu.

V nadaljevanju so opisana tri področja terapevtskega cirkusa.

3.2.1 CIRKUS KOT PREVENTIVNA OBLIKA PRI DELU Z OTROKI

Maglio in McKinstry (2008) sta predlagala načine sodelovanja in povezovanja delovnih terapevtov in cirkuških strokovnjakov pri zadovoljevanju telesnih in duševnih potreb mladih v šolah. Avtorji so ocenili program Circus In Schools v avstralski Viktoriji skozi objektiv delovne terapije. Projekt je bil razdeljen na tri faze, ki so zajemale zbiranje informacij, ocenjevanje procesov in vrednotenje rezultatov. Prvotno zbiranje podatkov je vključevalo analizo dokumentov VELS (Victorian Essential Learning Standards), intervjuje s cirkuškimi

2 Likertova lestvica je danes najpogosteje uporabljena merska lestvica v anketnih vprašalnikih družboslovnega raziskovanja. Velikokrat pa je pojem Likertova lestvica razumljen in obravnavan napačno. Likertovo lestvico (ang. Likert scale) je leta 1932 razvil ameriški psiholog Rensis Likert in s tem spremenil niz raziskovanja posameznikovih stališč. Prvotno za Likertovo lestvico velja izražanje stališč oz. ocenjevanje strinjanja sklopa trditev s pomočjo 5-stopenjske merske lestvice. Pri tem ena stran lestvice predstavlja odgovor »Popolnoma se strinjam« (ang. »Agree strongly«), druga pa »Sploh se ne strinjam« (ang. »Disagree strongly«).

trenerji, opazovanje in pregled šolskih akcijskih načrtov. Dnevniki udeležencev programa so bili uporabljeni kot kvalitativni podatki za nadaljnjo študijo.

V procesu ocenjevanja sta Maglio in McKinstry identificirala komponente programa: igre za ogrevanje, akrobacije, akrobalanco, manipulacijo z objekti, ravnotežje, zmogljivost.

Opredeljeni so bili tudi cilji programa, ki so vključevali: timsko delo, sodelovanje, komunikacijo, izziv, ozaveščenost telesa, pozitivno tveganje, zaupanje, reševanje problemov, samoučinkovitost, finomotorične sposobnosti, vztrajnost, ustvarjalnost, soočanje s strahom, ozaveščenost o varnosti, prevzemanje različnih vlog. Ocenjevanje rezultatov je pokazalo, da je bil cirkuški program skladen z izobraževalnim programom in prakso delovne terapije. Nekatere druge obravnavane prednosti so vključevale občutek pripadnosti, vodstvene sposobnosti in priložnosti za umirjanje ritmičnih dejavnosti in senzoričnih povratnih informacij. Potrebo, da se programi, ki obravnavajo splošno zdravje in dobro počutje učencev, izvajajo v šolah in vzpostavljajo povezave v cirkuški skupnosti, izobraževanju, delovni terapiji in promociji zdravja v zvezi z zadovoljevanjem teh potreb (Maglio in McKinstry 2008).

Čeprav se cirkuški projekti osredotočajo predvsem na pridobivanje življenjskih veščin za mlade, lahko delovni terapevti še naprej sodelujejo s cirkuškimi organizacijami in šolami za reševanje potreb posameznikov v povezavi s senzorično obdelavo, koordinacijo ter fizičnim, čustvenim in duševnim zdravjem. Poklicni terapevti in cirkuški trenerji lahko sodelujejo v okviru promocije zdravja, da bi zadovoljili splošne zdravstvene potrebe mladinske populacije. Nekaj konkretnih primerov, kako lahko dve disciplini delujeta kot partnerja za opolnomočenje posameznikov in skupnosti:

 Delovni terapevti lahko izobražujejo cirkuške inštruktorje na področjih, ki se dotikajo posebne ciljne skupine. Na primer, kadar se ukvarjajo s skupinami ljudi z avtizmom, lahko delovni terapevti podajajo informacije o potrebah posameznikov in dotični ciljni skupini. Delovni terapevti tako sodelujejo in pomagajo cirkuškim inštruktorjem, da bolje spoznajo orodja, s katerimi se približati osebi z avtizmom.

Tako cirkuški inštruktorji bolje razumejo, s kakšnimi omejitvami in prednostmi se srečujejo osebe z avtizmom.

 Spodbujanje sodelovanja delovnih terapevtov in cirkuških inštruktorjev za pomoč pri izpeljavi projektov in deljenju strokovnega znanja. Delovni terapevt se tako osredotoča na prednosti in omejitve posameznikov v skupini, ustrezno določi naloge za spodbujanje uspešnosti udeležencev in jim nudi pomoč, kadar je to potrebno.

Cirkuški inštruktor pa se usmeri tako, da se osredotoči na različne elemente dejavnosti, ki vključujejo celostne poudarke cirkuške filozofije.

Cirkus in delovna terapija imata tradicijo dela z ljudmi, ki imajo specifične fizične in duševne potrebe, ki so žrtve spolne zlorabe, nasilja, z marginaliziranimi mladimi in tistimi, ki doživljajo poklicno odtujenost v svojem družbenem okolju. Z odpiranjem dialoga in združevanjem moči lahko vsaka disciplina postane bolj učinkovita pri svojem splošnem cilju ustvarjanja globalne blaginje v vseh skupnostih in za vse posameznike (Maglio in McKinstry 2008).

3.2.2 CIRKUS IN IGRA

V zadnjem desetletju je prišlo do hitre rasti terapevtskega klovnstva v bolnišnicah, v katerih klovni delujejo kot dopolnilni izvajalci zdravstvene oskrbe. Koller in Gryski (2008, v Meilman 2018) sta predstavila model terapevtskega klovnstva za večjo kakovost zdravstvene oskrbe. V Sloveniji jih imenujemo Rdeči noski. Poročali so, da klovni

uporabljajo »nežno igro in smeh, in tako bolnim otrokom zagotovijo drugačno pot za čustveno izražanje, nadzor in socialno interakcijo med njihovo hospitalizacijo«, ki izboljšuje obvladovanje in prilagajanje življenjskim spremembam. Avtorji so navedli raziskovalne študije, ki kažejo, da je prisotnost klovnov zmanjšala stisko in povečala sodelovanje. Poleg tega lahko klovni spremenijo otrokovo dojemanje bolnišnic in olajšajo posledice stresa.

(Koller in Gryski 2008: str. 18–22, v Meilman 2018).

3.2.3 CIRKUŠKA TERAPIJA ZA ODRASLE

Nakahara (2007, v Meilman 2018) je predlagal žongliranje kot alternativno intervencijo pri zdravljenju anksioznosti. Navedel je različne alternativne pristope zdravljenja, ki vključujejo zdravljenje z zelišči, terapijo z jogo, meditacijo in sprostitev, in so bili učinkoviti pri pacientih z anksiozno motnjo in posttravmatsko stresno motnjo. Motnja, pri kateri se oči hitro premikajo z ene strani na drugo (EMDR), je navedena tudi kot način za zmanjšanje motečih misli in s tem povezane anksioznosti. Prav tako opozarja, da žongliranje omogoča rast sivih celic v možganih.

V šestmesečni študiji je sodelovalo 17 bolnic, ki so izpolnile kriterije za panično motnjo, generalizirano anksiozno motnjo in posttravmatsko stresno motnjo. Po prvih treh mesecih so bili udeleženci razdeljeni v »skupino za žongliranje« in »nežonglersko skupino«

(Nakahara et al. 2007: str. 2, v Meilman 2018). Skupina žonglerjev, ki je preučevala klasično žongliranje s tremi žogicami, je vadila dvakrat na dan po pet minut. Ugotovitve so pokazale, da so bili rezultati anksioznosti, depresivne motnje in agresivnosti-sovražnosti v žonglerski skupini »bistveno nižji kot v skupini brez žongliranja ob koncu zdravljenja«. Ugotovili so, da je to lahko posledica številnih dejavnikov. Podobno kot joga in meditacija je žongliranje lahko učinkovito s sprostitvijo. V povezavi z EMDR³-om pa lahko »vizualne informacije o gibanju in fizično gibanje izboljšajo psihonevrološko mrežo«. Utelešenje in senzorične komponente lahko pomagajo pri nadzoru pozornosti. Avtorji so predlagali, da se lahko

»terapija z žongliranjem izvede v kombinaciji z drugimi oblikami zdravljenja za bolnike s povečano stopnjo anksioznosti« (Nakahara 2007, v Meilman 2018).

Cilji so bili razviti v okviru ciljne skupine udeležencev in so vključevali:

1. izboljšanje telesnega zdravja in duševnega zdravja, 2. izboljšanje samozavesti,

3. premagovanje duševnih ovir, izboljšanje pozornosti, socialne interakcije, strukture, rutine in zanesljivosti,

4. izboljšanje discipline.

3.3 Cirkuška umetnost pri delu z otroki z motnjami avtističnega spektra

Cirkuški treningi lahko pomagajo otrokom z diagnozo avtističnega spektra in njihovim družinam. Seymour (2012) je leta 2010 kot vodja programa v Flipside Circusu v Brisbanu razvila metodo za uporabo cirkuške umetnosti kot terapevtskega orodja za otroke z avtizmom. Seymour in Wise (2012) sta z svojimi večletnimi izkušnjami in teoretičnimi izhodišči raziskali, kako lahko cirkuška umetnost otrokom z motnjami avtističnega spektra odpre novi svet in jim omogoči, da tvegajo fizično, čustveno in tako presežejo zmogljivosti

3 EMDR – desenzitizacija in ponovna predelava z očesnim gibanjem je terapevtska metoda, ki se uporablja pri delu s čustvenimi težavami, ki so posledica travmatskih izkušenj, kot so travmatski dogodki iz otroštva, stresni dogodki v odraslosti, naravne nezgode, agresivni napadi.

svojih teles. Z uporabo orodij cirkuškega treninga lahko otrokom odpremo tudi nove socialne in čustvene svetove. Ne samo da razvijejo moč, koordinacijo in fizično zavest, pridobijo tudi na samozavesti, kar je za njih idealna priložnosti za kreativno izražanje in občutek, da pripadajo. Številni otroci s posebnimi potrebami so bili v mladosti večino časa vključeni v fizioterapijo, govorno terapijo, osteopatsko terapijo in vedenjsko terapijo. S cirkuškim treningom je mogoče razviti enake motorične sposobnosti in mišične spomine, ki so najpogosteje usmerjeni v delovno terapijo in fizioterapijo, a pomembna razlika je v tem, da obstaja še en posebej ustvarjalen in igriv sloj, ki otrokom omogoča uživanje v terapevtskem procesu (Seymour 2012).

Otroci z avtizmom niso navajeni, da se počutijo kot del skupine. Občutek povezanosti in interakcije z drugimi pa doživljajo prijetno, spodbudno in vznemirljivo. Cirkus, tudi po definiciji, je skupinska dejavnost. Ne glede na to, ali gre za skupino profesionalnih akrobatov, ki se učijo zaupati drug drugemu s svojimi kreativnimi idejami in telesno varnostjo, ali skupina amaterjev, ki se učijo trikov za fitnes in zabavo. Cirkus tako oblikuje ustvarjalni prostor, ki je kaotičen in vključujoč ter se naenkrat opira na posameznikov talent in skupinsko kohezijo.

Seymour (2012) je v času socialnega cirkusa iz prve roke izkusila, kako igrata zaupanje in dinamika skupin pomembne življenjske vloge pri cirkuški skupnosti za razvoj in rast. Jedro dela v socialnem cirkusu je, da otroci redno trenirajo na podoben način, kot se drugi otroci udeležujejo plesa ali glasbe ali redno sodelujejo v športu. Cirkus ima lahko izjemen vpliv tudi na širšo skupnost. Udeleženci cirkusa niso povezani le zaradi zaupanja drug v drugega, ampak tudi z dotikom: lovijo se med seboj, prijemajo se za roke in noge. Za otroke z avtizmom je ta izrazito senzorična izkušnja utelešenja pogosto ključnega pomena za njihovo fizikalno terapijo. Da bi lahko »našli« svoja telesa v prostoru, čutijo, kako se njihove roke oprimejo vrvi, usklajujejo levo in desno, kadar stojijo na glavi. Dodatek k temu pa so zaupanje in veselje, ki ga otroci izražajo, in veselje, ki ga lahko doživijo njihovi starši in sorojenci, ko jih vidijo, kako uživajo v senzoričnem utelešenju, značilnem za cirkus. Gre za zelo dobrodošlo spremembo v njihovem življenju.

Cirkus brez kaosa ne bi držal čarobnosti in skrivnosti in to je tista kakovost, ki privlači otroke (in odrasle). Reg Bolton opaža, da je »velika vrednost in privlačnost cirkusa prav v tem, da je razmeroma neraziskan in nepojasnjen«. Cirkus vzpostavi prostor, ki omogoča, da se na videz kaotična dejanja/dogodki odvijajo na neorganiziran način in na videz brez težav. Za otroke je kombinacija nadzorovanega kaosa in drugačnosti cirkusa zelo privlačna.

To še posebej velja za otroke z avtizmom, katerih vedenje se pogosto spremlja v učilnici, na igrišču, v večini vidikov njihovega življenja. Avtistični otroci, ki sodelujejo v cirkuškem treningu, imajo možnost stopiti v svet, v katerem se spodbujata tveganje in kljubovanje

»normi«; kjer se pričakuje, da bosta domišljija in prizadevanja delovala s polno silo, skoraj

»izven nadzora«, in kjer se lahko prepoznajo ponavljajoči se telesni izrazi kot osnova za nove spretnosti in nove ideje. Vstop v ta svet lahko prinese pozitivno spremembo in izkušnje avtističnim otrokom in njihovimi družinami.

Cirkus prepoznajo kot svet možnosti, kjer je um odprt in telesa potisnjena preko svojih meja, da bi dosegli podvige in cilje, ki se jim zdijo ne samo nevarni, ampak komaj možni. Skozi cirkuške umetnosti se človekovo telo spreminja in tako tudi njegovo dojemanje tega, kar lahko telo naredi. Cirkus ima svojo zgodovino v ideji, da je drugačen in neortodoksen.

Spodbuja upogibanje in kršenje pravil in pričakovanj o telesnih sposobnostih, da bi ustvarili dinamičen prostor, ki spremeni način, kako vidimo in doživljamo človeško obliko, in tako

reorganizira naše predstave o tem, kaj so telesa sposobna narediti. Za številne otroke z avtizmom je cirkus še posebej dragocena priložnost za raziskovanje igre, saj cirkus ceni njihove ekscentričnosti, individualne želje, talente in načine izražanja, hkrati pa jih spodbuja, da se zanašajo na druge otroke in trenerje ter z njimi sodelujejo, da bi izvedli trik ali akrobatsko zaporedje ali le nasmejali občinstvo (Seymour 2012).

3.4 Cirkuška umetnost na oddelku za otroško psihiatrijo

V svojem delu Circus workshops in the child psychiatry Csűrös (2015) govori o možnih psiholoških učinkih socialnega cirkusa in izkušnjah s poučevanjem cirkuških metod v otroški psihiatriji. V letu 2013 je izvajala cirkuške delavnice na oddelku za otroško psihiatrijo na budimpeški pediatrični kliniki. Otroci v psihiatrični oskrbi imajo pogosto nizko samozavest, težave s koncentracijo, pomanjkanje vztrajnosti, potrpljenja, izbruhe jeze, težave s čustvenim nadzorom in pomanjkanjem socialnih veščin, zaradi česar so stigmatizirani in izključeni iz okolice. Učenje žongliranja in akrobacij lahko pripomore k izboljšanju samoocenjevanja in razvoju samoučinkovitosti, s čimer dobijo občutek, da lahko vplivajo na zunanji svet. Vzporedno s tem raste njihova motivacija, doživljajo dobre rezultate, znajo kontrolirati jezo, razvijajo socialno-emocionalne veščine ter skupaj z ostalimi udeleženci ustvarjajo igrivo skupnost. Poleg tega udeleženci v skupini ustvarijo umetniško delo, ki ga predstavijo v svoji skupnosti. Pomembna lastnost cirkuške umetnosti je raztezanje telesa, preizkušanje lastnih meja pri poglabljanju samospoznanja. Samoregulacija je tudi področje, ki je pri teh otrocih pogosto pomanjkljiva. Potrpežljivost, vzdržljivost, koncentracija, samodisciplina in regulacija čustev se med okupacijo s cirkusom počasi razvijajo.

Udeleženci se lahko med vajami naučijo nadzorovati lastne reakcije, jezo, razpoloženje in tudi razmisliti o njih. Lahko izkusijo razloge za neuspeh, prav tako pa se lahko naučijo postaviti realne osebne cilje in iskati strategije, s katerimi jih je mogoče doseči. Pri tem zelo pomaga igra. Pozneje jih lahko ponotranjijo v drugih situacijah v življenju.

Csűrös (2015: str. 273–276) pravi, da cirkus lahko deluje kot dobra metafora za psihiatrijo.

Stvari, ki se pojavljajo v cirkusu, od domišljije do lastnih strahov, vse to so simboli ali pojavi, ki jih lahko razumemo kot duševne bolezni. Cirkuški šotor tako lahko postane simbolni prostor, kjer lahko posameznik zaživi svoj notranji svet, ki trpi zaradi duševne motnje in kjer se na eni strani strahovi in domišljija lahko postavijo zunaj, na drugi strani pa postanejo otipljivi in delujoči. Eden od pomembnejših ciljev socialnega cirkusa je socialna integracija.

Psihiatrični bolniki se v manjšem ali širšem okolju v šoli soočajo z marginalizacijo in stigmatizacijo družbe; v šoli od sošolcev, učiteljev ali pri delodajalcih. Zaznavanje duševnih bolezni in odnos do pacientov je v naši družbi nekakšna mistična mračnost, pogosto pomešana s strahom, ki je poligon za stigmatizacijo. Avtorica prav tako omenja dejanja v predstavah, ki so tesno prepletene s cirkusom in dajejo pacientom možnost, da se izkažejo pred skupnostjo s svojim dragocenim umetniškim delom in pokažejo, česa so sposobni. S tem lahko vplivajo na to, kako jih vidi celotna skupnost, in kar je najpomembneje, kako vidijo same sebe. Preko svoje marginalizirane vloge lahko vstopijo v vlogo, ki si jo mnogi želijo ali ne. Poleg tega je predstava zanje orodje, kjer lahko razmišljajo o svetu okoli sebe.

Čeprav je bistvo družbenega cirkusa družbena odgovornost, pa je klasični cirkus kot metafora zanimiv za utelešenje družbene izključenosti.

Neverbalna terapija je odločilna, saj omogoča izražanje simbolnega, slikovno- analognega, imaginativnega stanja uma proti logično-racionalnemu, verbalnemu izražanju, ki predpostavlja bolj zrelo duševno delovanje. Neverbalno sporazumevanje je prva oblika komuniciranja v našem evolucijskem razvoju vrste, saj so neverbalna znamenja prva in vedno navzoča oblika v medosebni izmenjavi, navaja M. Ule. Telesni

gibi, izrazi na obrazu, drža telesa izdajajo več o naših namerah kot naše besede, ker jih tudi težje nadziramo. Neverbalna sporočila niso samo spremljevalno dogajanje verbalnemu izražanju, imajo povsem samostojno vlogo v komuniciranju (Ule, 2005).

Neverbalna terapija s pomočjo domišljije in primarnega razmišljanja omogoča izraziti in obdelati travmatične izkušnje. Od začetka gibanja pomaga odkrivati in dojemati svet in je orodje izražanja in komunikacije. »Premikanje je ključ čustvenega življenja, spominjanja, intrapsihičnega koncepta sveta in simbolnih procesov,« (Bagdy 1991, v Csűrös 2015). Otroci odkrivajo in shranjujejo stvari v gibalnih strukturah. Gibanje je osnova za razvoj simboličnega mišljenja in poznejše razumsko razumevanje. Ker naše čustveno življenje temelji na gibanju, nas to vodi do te misli, ki je temeljna v neverbalnih, predvsem gibajočih psihoterapijah, in v tem kognitivnem prestrukturiranju duševnih funkcij lahko doseže predvsem psiho-motorium (Bagdy 1991, v Csűrös 2015 ). To so terapije, ki vidijo pot v gibanju pri doseganju duševnih rezultatov. Posamezne izkušnje in skupinski procesi med terapijo pomagajo pri konkretnih izkušnjah prezgodnje travmatizacije. Neverbalne terapije se na splošno začnejo s prestrukturiranjem in ponovnim vključevanjem posameznika, postopoma se približujejo biti v odnosu, odnosu do drugih, preko življenja in reorganizacije skupnih izkušenj, izven skupnosti in udeležbe posameznika v skupnosti. V začetku je pomembna izgradnja odnosa do lastnega telesa, nato pa obnova odnosa do drugih in različnih vlog, spreminjanje čustvenih izrazov, empatija, posnemanje in razumevanje. Cirkuško terapijo lahko uvrščamo med ekspresivne, dinamične, ustvarjalne terapije, ki vsebujejo tudi neverbalno terapijo, z razliko, da izhajajoče cirkuške skupine izpustijo psihološko analitično, interpretativno delo, torej verbalni del. Poleg simbolnega načina izražanja travmatične izkušnje lahko s pomočjo neverbalne terapije občutijo katarzične, globoke, arhaične emocije, ki so dokončne v terapevtskem procesu. Druga prednost umetniških izrazov je, da se ambivalentna, nasprotujoča si čustva in izkušnje lahko prenesejo in prikažejo v določenem trenutku, da se izognemo linearnosti ali časovni sekvenci. Doživljanje in sprejemanje ambivalentnosti je zelo pomembno za duševni razvoj, hkrati pa je zaradi njegove značilnosti pomembno, da se izrazi. Skupinski dinamični procesi se običajno pospešijo v primeru umetnostnih terapij, saj ustvarjalnost in simbolna komunikacija omogočajo povezavo in več prostora za izražanje čustev. Poleg gibalnih terapij, pa tudi preko glasbene terapije, spodbujajo doživljanje kolektivnega, somatskega in arhaičnega doživetja skozi ritem in gibanje, kar omogoča doživljanje fuzije in ločevanja v varnem in nadzorovanem okolju (Trixler et al. 1989, v Csűrös 2015). Tako se individualna izkušnja dvigne na kolektivno raven, ki izzove bolj elementarne oblike povezovanja, od samozadostnosti do zatekanja k drugi osebi. V primeru otrok so neverbalne terapije še posebej pomembne, na eni strani zato, ker v njihovem primeru zgodnje, pregovorne travme, motnje v odnosih mati in otroka določajo, na drugi strani pa verbalno izražanje, diskretnost in oblikovanje njihovih težav in občutkov še ni zrelo. Zato otrokove terapije običajno vključujejo elemente igralne terapije in slikovne predstavitve. Cirkuško terapijo lahko interpretiramo v kontekstu do neverbalnih terapij z uporabo elementov skupnega ustvarjanja, improvizacije in dela z lastnim telesom in dotikom.

Zavedanje telesa je tudi pomemben element neverbalnih terapij, saj so izkušnje telesa lahko osnova nastajajoče, razvijajoče se identitete, kar je še posebej pomembno pri bolnikih, ki so psihotični ali so bili podvrženi zgodnjim travmam (Fekete 1996, v Csűrös 2015).

Akrobalanca je lahko vir izkušenj s skupinskim delom, ozaveščenostjo telesa, zaupanjem, varnostjo, interakcijo, pa tudi reševanjem problemov in samoučinkovitostjo. Žongliranje je lahko izziv za koordinacijo, razvijanje motoričnih spretnosti, vztrajnosti, kreativnosti in improvizacije, hitrega razmišljanja in hitrih reakcij. Vaje za ravnotežje lahko pomagajo premagati ali zmanjšati strah pred višino in fizičnimi mejami, prav tako pa vzbujajo zaupanje

v druge in vase ter odgovornost, podporo in pozornost drugim. Med predstavo so izkusili tudi ustvarjalnost in sodelovanje, skupno podporo, preizkušanje vlog, reševanje problemov in večsmerno komunikacijo ter premagovanje zaviranj.

Csűrös (2015) navaja cirkuško umetnost kot dopolnilno terapevtsko obliko za ocenjevanje psiholoških, socialnih in nevronskih učinkov cirkuških terapij in njihove specifičnosti. Kot pravi, socialni cirkus – podobno kot številne druge terapevtske oblike – dojemamo kot specifično terapevtsko obliko, ki ni pristop k zdravljenju njihovih simptomov, ampak spodbuja in razvija posamezne kompetence na celoviti, celostni, biopsihosocialni način.

Celovitost cirkusa je ravno v razvoju splošnih sposobnosti in psihosocialnih konstruktov, ki prispevajo k splošnemu dobremu počutju posameznika.

3.5 Preventivni in terapevtski vidiki cirkuške umetnosti

Po mnenju Kipharda (2000, v Miklič 2009) je moč cirkuške umetnosti, da prepreči negativne posledice vzgojne zanemarjenosti ter spremeni nemotiviranost v pozitivno motivacijo, idealizem in navdušenje. Obstajajo mladi, za katere je cirkus terapija.

Kiphard navaja naslednje skupine mladih:

 duševno, telesno in vedenjsko moteni mladi,

 hiperaktivni in agresivni mladi,

 neopazni, sramežljivi in depresivni mladi,

 mladi, ki vse dneve presedijo pred računalnikom in televizijo ter so ogroženi zaradi pomanjkanja gibanja.

Kiphard (2000, v Miklič 2009) pravi, da so na kliniki za mladinsko psihiatrijo organizirali cirkuški projekt, na katerega je bil zelo pozitiven odziv. Celotna klinika je sodelovala pri projektu in zelo navdihujoče je bilo videti, kako so terapevtke, mladi in pedagoginje prevzeli različne vloge v predstavi. Za mlade (še posebej zgoraj omenjene skupine) je zelo pomembna izkušnja, da nekaj, kar se jim zdi nemogoče, preko redne in vztrajne vaje na koncu usvojijo, npr. žongliranje, hoja po vrvi, obvladanje akrobatskih figur.

Cirkus pomeni očaranost, doživetje in napeto dogodivščino. Po Kiphardovih besedah je cirkus barvita protiutež praznemu in natanko predpisanemu vsakdanu. Še posebej otroci so očarani nad pravljičnostjo cirkusa in jo vzamejo popolnoma resno. Otroški in mladinski cirkus je aktivnost, »polna fantazije«. Je pozitivno nasprotje današnji potrošniški družbi.

Pomembno je, da se otroci naučijo spoprijemati se s konflikti, zaznavati in izražati svoja čustva. Mladim tako nudi prostor, kjer lahko doživijo pozitivne izkušnje, se naučijo samodiscipline, vztrajnosti in odgovornosti do sebe in drugih.

4 SOCIALNI CIRKUS

4.1 Definicija socialnega cirkusa

Socialni cirkus je relativno mlad pojem, zato standardizirana definicija še ne obstaja. Lafortune in Bouchard (2011: str. 57) definirata socialni cirkus kot izobraževani in socialni pristop, ki z uporabo cirkuške umetnosti pripomore k posameznikovemu osebnemu in socialnemu razvoju.

Glavna načela socialnega cirkusa, kot ga utemeljuje in prakticira Cirque du Monde, so (Lafortune in Bouchard 2011: str. 57):

 zmožnost,

 integriteta,

 osebna odgovornost,

 dostojanstvo,

 spoštovanje kulture,

 družbena odgovornost,

 fizična in čustvena varnost,

 timsko delo.

Glavna razlika med cirkusom kot performativno umetnostjo in socialnim cirkusom je, da slednji daje poudarek celotni izkušnji in ne le rezultatu. Za socialni cirkus so ključnega pomena udeleženci, ki se med seboj povežejo in ustvarijo močno povezano skupino. Spodbuja razvoj samozavesti in pridobivanje socialnih veščin, umetniškega izražanja in poklicne integracije. Udeležencem daje možnost, da se izrazijo in poslušajo, spoznajo svoj potencial in dajo svoj prispevek kot državljani sveta. Izraz socialni cirkus se nanaša na vlogo, da otrokom in mladostnikom, ki so šli skozi težke življenjske situacije, omogoča pridobiti pozitivne socialne izkušnje.

Socialni cirkus je ime, ki se dodeljuje nastajajočemu področju, ki uporablja cirkuške dejavnosti za cilje družbenih sprememb skozi razvoj mladih in skupnosti, in se običajno dogaja v skupnosti ali izobraževalnem okolju. To je ena najbolj opaznih aplikacij terapevtskega cirkusa, ki je trenutno v veljavi, in primer paradigme »umetnosti kot zdravljenja«, kjer pooblaščeni terapevt ni potreben in model črpa iz koristi, ki jih ima v skupnosti. Vodje socialnih cirkusov so lahko socialni delavci ali pedagogi, lahko pa so tudi cirkuški strokovnjaki.

Arrighi je v priročniku Cirque du Monde navedla cilje socialnega cirkusa, vključno z osebno in družbeno rastjo, razvojem samozavesti in socialnih veščin, umetniškega izražanja in poklicne integracije, pri čemer je poudarek na izkušnjah, ki so višje od umetniških rezultatov.

Poudarila je tudi druge razloge, zaradi katerih so cirkuške veščine privlačne, vključno s faktorjem tveganja, trajno mitologijo cirkusa ter povabilom k igranju in zabavi. Poleg tega je opisala usklajenost z Maddenovo in Bloomovo definicijo umetnostne terapije kot

»uporabo umetnosti v službi spremembe osebe, ki je ustvarila umetniško delo«, kjer prevladuje umetniški proces in kjer subjekt prevzame vlogo proizvajalca in ne potrošnika (Arrighi 2014, v Lafortune in Bouchard 2011).

4 Povzeto po: Vodnik delavcev v skupnosti, 2011, Cirque du Soleil.

Poleg temeljnih značilnosti (uporaba cirkuških umetnosti, delo z ogroženimi socialnimi skupinami) pristop družbenega cirkusa temelji na sedmih temeljnih načelih za doseganje ciljev njegove intervencije. Inštruktorji in delavci v skupnosti ter partnerske organizacije se jih morajo držati. Pristop socialnega cirkusa temelji na sedmih načelih oz. definicijah:⁵

1. Ustvarjanje varnega in zabavnega prostora:

Socialni cirkus je zabaven prostor za ustvarjanje, svobodo izražanja in druženje.

Ustvari poseben kraj, kjer je mogoče vse poskusiti, se počutiti varno, se zabavati in razvijati občutek pripadnosti. To je tudi prostor fizične in čustvene varnosti, prostor, kjer se lahko izražajo in odkrivajo ter presegajo svoje zmožnosti. Pojem varnega prostora je zelo pomemben pred, med in po končani cirkuški delavnici. Cirkuški inštruktorji zagotavljajo, da udeleženci uživajo popolno (fizično, psihološko, socialno, čustveno) in da je skupni prostor brez diskriminacije, groženj, fizičnega ali psihičnega nasilja, nadlegovanja ali ustrahovanja. Obstoj tega varnega prostora omogoča udeležencem pobegniti iz svojega včasih zelo ostrega družbenega okolja ter jim nudi izkušnje, kot so nestvarnost, igrivost, občutljivost in poezija cirkuške umetnosti. Varni prostor tako ne deluje samo kot zatočišče, ampak tudi kot kontekst za preizkušanje različnih možnih načinov biti.

2. Povezanost s skupnostjo:

Socialni cirkus ustvarja, kreira in povezuje pogovor med udeleženci, njihovimi družinami ali skupnostjo. Služi kot vmesnik, ki udeležence vabi v skupnost, da se jim pridruži in da ima možnost sprejemanja in spreminjanja.

3. Izražanje in ustvarjanje:

Z uporabo cirkuške umetnosti temelji socialni cirkus na ustvarjalnosti. Mladim zagotavlja pogoje za razvijanje svoje ustvarjalnosti, jim omogoča, da se izrazijo, pustijo domišljiji prosto pot, spreminjajo sebe in svet. Ustvarjalnost daje udeležencem možnost, da ponovno pridobijo nadzor nad svojim okoljem.

4. Sodelovanje z delavci v skupnosti in cirkuškimi inštruktorji:

Sodelovanje tega tandema je eno od največjih bogastev, ker združuje svoja prizadevanja in strokovno znanje za skupni cilj. Razširja osebnostne meje, nudi podporo ter potrebni prostor za samorefleksijo in iskanje novih rešitev.

5. Kontinuiteta:

Medtem ko imajo delavnice socialnega cirkusa lahko zelo pomemben vpliv v zelo kratkem času, je dolgoročni cilj povečati občutek pripadnosti za udeležence in skupnost.

6. Proces, osredotočen na udeležence:

Izobraževalni pristop, osredotočen na udeležence, pomeni, da so ljudje tisti, ki so del procesa. Socialni cirkus spodbuja učni proces, ki temelji na igri, skupinski dinamiki, progresivnem učenju, vpletenosti telesa in srca. Socialni cirkus predlaga dinamiko in želi motivirati udeleženca, da ohrani ali ponovno odkrije svojo sposobnost za igro.

Če udeleženec uživa v tem, kar počne, se to vidi in čuti na cirkuških delavnicah, in takrat ve, da se bo vrinil. Prostovoljno sodelovanje je eno od načel cirkusa:

spodbujanje, vendar ne siljenje ali delo pod prisilo. Skupina je samoregulativna in vzpostavlja najboljši delovni ritem za stabilnost in ravnotežje. Za razliko od drugih načinov družbenega delovanja socialni cirkus izvaja skupinske intervencije s skupnim timom cirkuških inštruktorjev in delavcev v skupnosti.

7. Partnerstvo:

Vzpostavitev partnerstva je bistvenega pomena za ustanovitev projekta socialnega cirkusa. Socialni partner je tisti, ki razume in pozna cirkuško kulturo, in tisti, ki pozna

5 Povzeto po: Vodnik delavcev v skupnosti, 2011, Cirque du Soleil.