UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
VERONIKA ROGELJ
UPORABNOST STRUKTURIRANIH TEHNIK UMETNOSTNE TERAPIJE PRI SOCIALNO
PEDAGOŠKEM DELU Z MLADOSTNIKI V VZGOJNEM ZAVODU
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2018
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
SOCIALNA PEDAGOGIKA
VERONIKA ROGELJ
Mentor: dr. TOMEŽ VEC
Somentorica: mag. ŠPELA LOTI KNOLL
UPORABNOST STRUKTURIRANIH TEHNIK UMETNOSTNE TERAPIJE PRI SOCIALNO
PEDAGOŠKEM DELU Z MLADOSTNIKI V VZGOJNEM ZAVODU
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2018
POVZETEK
Pri delu z mladostniki v vzgojnih zavodih in stanovanjskih skupinah se socialni pedagogi in drugi pedagoški delavci srečujemo z zahtevnim, individualno specifičnim delom, ki temelji na odnosu z mladostniki, zagotavljanju zadostne strukture za ohranjanje občutkov varnosti ter podporo in opolnomočenje pri vsakdanjih življenjskih izzivih mladostniškega obdobja. Zaradi pogostih učnih primanjkljajev je večina popoldanskega časa mladostnikov v omenjenih ustanovah namenjena šolskim obveznostim, le redko imajo redne obšolske popoldanske dejavnosti.
Z akcijsko kvalitativno raziskavo v stanovanjski skupini vzgojnega doma sem ugotavljala, ali je mogoče strukturirane tehnike umetnostne terapije prenesti na socialno pedagoško področje ter katere in kakšne tehnike se pri tem izkažejo za najbolj uporabne in so pri mladostnikih najbolje sprejete. Pri tem sem uporabila razne vizualne, glasbene, dramske tehnike, strukturirane igre ter kreativno pisanje.
Osredotočila sem se tudi na zaznavanje vzgojiteljev in njihov pogled na vpeljevanje tovrstnih tehnik ter njihove dosedanje izkušnje z delom s kreativnimi mediji. Zanimali so me morebitni rezultati izvedenih kreativnih delavnic ter njihovo mnenje o učinkovitosti delavnic s strukturiranimi tehnikami umetnostne terapije pri mladostnikih v vzgojnih zavodih.
Med mladostniki so se strukturirane tehnike umetnostne terapije izkazale za uporabne in pozitivno sprejete, pri določenih vzgojiteljih sem opazila nekaj zadržanosti, pri drugih veliko zanimanje. Pri oceni uporabnosti so izstopale tehnike z glasbo ter strukturirane igre, za pomembno se je izkazala raznolikost tehnik ter čim manjša podobnost s šolskimi aktivnostmi.
Ključne besede: umetnostna terapija, vzgojni dom, mladostniki, kreativnost, kreativni mediji, pomoč z umetnostjo
ABSTRACT
Working with adolescents in correctional institutions, (social) pedagogues face demanding, individually specific work, based on their relationship with youngsters, giving them enough structure to keep a sense of safety and support while empowering them at their daily tasks through this challenging adolescent stage. Due to learning deficits, youngsters spend the majority of their free time learning – regular free time activities are quite rare.
Using an action qualitative research in a correctional institution, I aimed to find out, whether structured art therapy techniques can be transferred to the social pedagogy work field. In addition, which and what kind of techniques have proven to be the most useful and accepted amongst the youngsters. I used different visual, music, play and drama techniques.
I focused also on the pedagogues’ opinion on implementing such techniques in their work and on their previous experiences with creative media. I was interested in the possible outcome of the creative workshops I gave and their opinion on the effectiveness of structured art therapy techniques amongst youngsters in a correctional institution.
Structured art therapy techniques were well accepted amongst the adolescents and they turned out to be very useful. Some of the pedagogues were a bit held back, others showed a great interest in working with creative media. Regarding their usefulness, techniques based on music and play stood out, great importance was shown in the diversity of used techniques and their non-resemblance to school activities.
Key words: art therapy, correctional institution, adolescents, creativity, creative media, support through art
Kazalo
POVZETEK ... 3
ABSTRACT ... 4
UVOD ... 7
TEORETIČNI DEL ... 8
MLADOSTNIKI V VZGOJNIH ZAVODIH IN STANOVANJSKIH SKUPINAH ... 8
OBLIKE DELA V VZGOJNIH ZAVODIH ... 11
TERAPIJA IN POMOČ Z UMETNOSTJO ... 12
Likovna terapija ... 15
Glasbena terapija ... 16
Gibalno-plesna in dramska terapija ... 17
KAKO UPORABITI UMETNOSTNO TERAPEVTSKE STRUKTURIRANE TEHNIKE PRI (SOCIALNO) PEDAGOŠKEM DELU? ... 17
EMPIRIČNI DEL ... 20
Opredelitev problema ... 20
Raziskovalni cilji ... 21
Raziskovalna vprašanja ... 22
Raziskovalna metoda ... 22
Vzorec ... 22
Pripomočki ... 23
Postopek zbiranja podatkov ... 23
Postopek obdelave podatkov ... 24
REZULTATI ... 24
Prvo raziskovalno vprašanje ... 24
Drugo raziskovalno vprašanje ... 26
Tretje raziskovalno vprašanje ... 28
Četrto raziskovalno vprašanje ... 29
SKLEP ... 30
UPORABLJENE STRUKTURIRANE TEHNIKE... 32
1. Tehnike s pisanjem ... 32
2. Tehnike z glasbo ... 32
6
3. Vizualne tehnike ... 34
4. Kombinirane tehnike ... 35
5. Dramske in gibalne tehnike ... 35
6. Strukturirane igre ... 37
LITERATURA ... 38
PRILOGE ... 41
Priloga 1: Introspektivna poročila iz terapevtskega dnevnika ... 41
Introspektivno poročilo 1 ... 41
Introspektivno poročilo 2 ... 43
Introspektivno poročilo 3 ... 44
Introspektivno poročilo 4 ... 47
Introspektivno poročilo 5 ... 50
Introspektivno poročilo 6 ... 52
7 UVOD
"Every child is an artist. The problem is how to remain an artist once he grows up."
Pablo Picasso
»Vsak otrok je umetnik. Vprašanje je, kako lahko ostane umetnik, ko odraste.«
Pablo Picasso
Zavedanje pomena zagotavljanja kvalitetnega življenjskega okolja, ki mladostniku nudi varno zavetje, je za njegov razvoj ključnega pomena. Nemalo mladostnikov je bilo v otroštvu za to prikrajšanih in v teh primerih pedagogi deloma prevzamemo vlogo skrbnika ter poskušamo skupaj z mladostnikom nadoknaditi zamujeno. To delo je še posebej izrazito v vzgojnih domovih in stanovanjskih skupinah. Tu naj bi mladostniki dobili usmeritev, vodenje in varnost ter čustveno podporo, ki je večina do sedaj ni imela ali pa je bila ta na nek način neustrezna.
Delo v tovrstnih ustanovah je vedno polno novih izzivov, mladostniki so si med seboj zelo različni, individualno adaptirano je tudi delo z njimi. Glavni fokus so šolske obveznosti in tudi metode dela z mladostniki so usmerjene v krepitev učnih sposobnosti, neposredno ali posredno.
Prostočasne in sprostitvene aktivnosti so potisnjene v ozadje, saj zahtevajo dodatna časovna in finančna sredstva.
Mladostniki v obdobju adolescence pogosto sami poiščejo okolje, v katerem se počutijo sprejete, to okolje pa ni nujno konstruktivno. Pomagajo si z raznimi športi, v ospredje pride glasba in glasbeno kulturno dogajanje. Pogosto se izkaže, da prav glasba po besedah M.
Pepelnak Arnerič (1997) deluje »pomirjevalno, agresivnost preusmerja v konstruktivno vedenje, povečuje delovno sposobnost, aktivira obrambne spretnosti, pomaga pri razvijanju osebnosti, razširja zavest, pomaga pri ustvarjanju dobrih medsebojnih odnosov.« (str. 99) Ne le glasba, tudi likovni mediji, dramska igra, ples, kreativno pisanje, igra, fotografija in film imajo podobne lastnosti. Vsi ti mediji imajo koristen vpliv na osebo, uporabimo jih lahko na mnogo načinov in jih prilagodimo specifičnim ciljem mladostnika in skupine. Veliko vzgojiteljev se v prostem času ukvarja s kreativnimi dejavnostmi (Pepelnak Arnerič (1997) je naštela 20 vzgojiteljev z glasbeno izobrazbo proti 69 brez nje), za katere ni nujno, da so neposredno povezane z umetnostjo – kreativnost je izražena tudi pri urejanju vrta, peki piškotov, izdelovanju vrtne ute ipd. Motivacija mladostnikov se lahko poveže z zanimanji ter kompetencami vzgojiteljev in s pomočjo kreativnih dejavnosti ustvarimo okolje, s katerim nudimo kvalitetnejše preživljanje časa v vzgojnem zavodu.
8
Kranjčan in Grum (2013) opozarjata tudi na problematiko mladostnikov po odpustu iz vzgojnega zavoda in v to usmerjeno delo vzgojiteljev, saj »dobra priprava mladostnikov na samostojnost v času bivanja v vzgojnih zavodih vpliva na zmanjšanje občutkov negotovosti in izgubljenosti ob koncu bivanja.« (str. 318)
Tudi v tej smeri kreativni umetnostni mediji delujejo proaktivno in predvsem preventivno – mladostnikom predstavijo načine preživljanja prostega časa na sproščujoč in konstruktiven način, na katerega se lahko naslonijo za emocionalno sprostitev ali krepitev socialnih odnosov.
TEORETIČNI DEL
MLADOSTNIKI V VZGOJNIH ZAVODIH IN STANOVANJSKIH SKUPINAH
Vernon (2004) izpostavlja aktualnost iskanja lastne identitete v mladostništvu, grajenja samopodobe ter predvsem prvih vzgibov grajenja lastne avtonomije. Mladostniki poskušajo čim bolj samostojno reševati aktualne težave in na splošno povečevati svojo samostojnost, kar je kontradiktorno, saj so v veliki meri še vedno odvisni od svojih staršev in vrstnikov. Poleg tega so skrajno egocentrični – vzroke za vsako dogajanje v okolici najdejo v sebi, bodisi pozitivne ali negativne. Dojemajo se kot center dogajanja, poudarjajoč svojo enkratnost, nedotakljivost.
Socialna in emocionalna razvojna sfera se v mladostništvu začneta tesno prepletati. Mladostniki so pogosto muhasti, doživljajo izbruhe in nova, kompleksnejša čustva. Vernon (2006) kot pogosta čustva izpostavi anksioznost, sram, otožnost, krivdo in jezo. Problem se pojavi, ko intenzivnost čustev in kompleksnost novih čustev za mladostnika predstavlja preveliko novost, da bi se z njo lahko konstruktivno spopadel. Rezultat so čustva, zamaskirana z jezo.
Jeza in vsa čustva, ki naj bi jih ta prikrila, pa pomembno vplivajo na mladostnikove odnose tako z vrstniki kot z osebami v domačem in šolskem okolju. V kolikor se izbruhi jeze napačno interpretirajo ter se za mladostnikova hudourniška čustva ne zagotovi ustreznega okolja, kjer jih lahko izrazi in predela, utegne gmota akumuliranih čustev priti na dan v obliki agresivnega vedenja. Ne le v klasičnih oblikah fizičnega, navzven usmerjenega agresivnega vedenja, ampak tudi samodestruktivnega vedenja ter psihične in čustvene agresije, ki jo je načeloma težje prepoznati.
9
Socialni kontakti, posebej vrstniški, so v mladostništvu še posebej pomembni. Mladostniki čutijo veliko potrebo po pripadanju, pozornosti in identifikaciji z vrstniki (Cobb, 2001, po Vernon, 2004), zaradi česar so še bolj dovzetni za negativne vplive vrstniških skupin. Vec (2011) poudarja pomen raznovrstnosti socialne mreže pri mladostnikih ter pri njihovih starših.
Ta namreč vpliva na vzgojo staršev, njihovo toplino in občutljivost ter kognitivne spodbude do otroka, kar posredno zagotavlja otrokovo dobro počutje in socialne kompetence in zmanjšuje verjetnost pojavljanja motečega vedenja.
Mladostniki v vzgojnih domovih se značilno počutijo zelo močne, kar pa je le krinka, obrambni mehanizem za prekrivanje nizke ravni samospoštovanja in nizko samopodobo. Da dobijo občutek pripadnosti, se priključijo skupinam, ki so jim podobni in se z njimi lahko identificirajo.
(Tomori, 2000)
Vendar pa vsako moteče vedenje še ni smatrano kot rdeči alarm za razvoj čustvenih in vedenjskih težav ali motenj. V mladostništvu so do neke kvantitativne in kvalitativne meje takšna dejanja del grajenja mladostnikove osebnostne strukture in sčasoma (s koncem mladostniške dobe) izzvenijo.
Populacija mladostnikov, ki bivajo v vzgojnih zavodih ter stanovanjskih skupinah, kaže primanjkljaje na več področjih. Ocena strokovnih in upravnih služb zajema naslednje:
- Otrokovo/mladostnikovo vedenje odstopa od običajnega v tolikšni meri, da hudo moti, vznemirja ali ogroža okolje, v katerem živi.
- Za odstopajoče vedenje obstajajo stvarni vzroki (bolezenski, psihični, vzgojni, socialni).
- Njihov nadaljnji razvoj je ogrožen.
- Problem je mogoče rešiti le z začasno izločitvijo otroka iz družine in s strokovno obravnavo, kakršno lahko nudi le zavod. (Škoflek, 1991)
Vsaka oseba je zgodba zase in dejanske razloge, iz katerih specifičen primanjkljaj izhaja, lahko okvirno oblikujemo zgolj individualno, nikakor pa domnevnega izvora težav enega mladostnika ne smemo predpostaviti kot »gojišče« za podobne primanjkljaje pri drugih osebah. Kljub temu lahko določimo dejavnike, ki ob so-vplivanju ustvarijo rizično situacijo ter pri osebi povečajo možnost za pojavljanje primanjkljajev na zgoraj omenjenih področjih.
Kobolt (2011) opisuje sledeče dejavnike, na katere se posameznik individualno utegne odzivati z izstopajočim vedenjem:
10
Biološki dejavniki (genske predispozicije kognitivnih, temperamentnih, osebnostnih in drugih zasnov).
Dejavniki individualnega biografskega razvoja posameznika (izredni dogodki v preteklosti, razvoj strategij za spoprijemanje s stresnimi situacijami, ipd.)
Razmerje med ogrožajočimi in varovalnimi dejavniki – t. i. resilienca.
Dejavniki družinskega in šolskega okolja (ti ključno vplivajo na vplivanje zgoraj naštetih dejavnikov).
Hkrati pa avtorica (prav tam) opozarja, da so klasifikacije in sheme, s katerimi avtorji poskušajo razložiti tovrstne pojave in težave, med seboj zelo različne in s tem prikazujejo predvsem njihovo neopredeljivost in raznovrstnost.
Roškar (2008, v Pavlovič, 2014) izpostavlja naslednja tri ranljiva področja duševnega zdravja pri mladostnikih:
- samopodoba in samospoštovanje, - zmožnost reševanja problemov, - obvladovanje stresa.
Značilnosti obdobja mladostništva ter dejavniki za oddajo v vzgojni zavod so pri delu s to populacijo vsekakor pomembni elementi, ki jih moramo pri praktičnem delu ves čas nositi v predalu profesionalne omare naših sivih celic. A usmerjeni moramo ostati na posameznega mladostnika kot takega, v tem trenutku in z aktualnimi potrebami in željami. Mladostniki vendar niso le glinene kepice, ki jih vsakdo lahko oblikuje. Oblikujejo se tudi sami, z lastnimi vzgibi in motivacijo.
Pavlovič (2014) je v svoji raziskavi ugotavljala pozitivne in negativne strani vzgojnih zavodov skozi izkušnje mladostnikov, ki tam bivajo. Zanimivo je njihovo mnenje, da je večina pravil in omejitev v zavodu smiselnih, dajejo jim občutek urejenosti. Velik pomen pripisujejo tudi odnosu vzgojiteljev: »Oni so v bistvu vse tam notri. Saj na koga se bo pa mladostnik najprej obrnil? … Mi smo vzgojitelje vseeno imeli na voljo, kadarkoli si hotel kaj povedati; če te je kaj težilo, si dobil uteho takoj.« (str. 67) Predvsem pomembna je izkušnja brezpogojno skrbnega odnosa – ne glede na to, kaj mladostnik reče ali stori, nad čim se pritožuje in koga kritizira, vzgojitelj ne prekine odnosa z njim.
11
Glede na omenjene ugotovitve so torej glavne osebne potrebe mladostnikov ustvarjanje varnega in stabilnega okolja z določenimi (in smiselnimi) strukturami omejitev, ravnanja in pričakovanj ter grajenje zaupnega odnosa z odraslo osebo, v katerem mladostnik prepozna konstruktivne načine soočanja s stresom in konflikti, hkrati pa se nauči tovrsten odnos ohranjati in vzpostavljati z drugimi osebami. Ta odnos se bolj kot ob učni pomoči in usmeritvah krepi ob prostočasnih skupnih aktivnostih, ki sproščajo in kjer ima mladostnik prostor in čas izraziti svoje misli, želje, pričakovanja.
OBLIKE DELA V VZGOJNIH ZAVODIH
Škoflek (1991) metode in tehnike, ki se uporabljajo v vzgojnih zavodih, razdeli na evalvacijske, razbremenitvene, socialno-terapevtske, na metode pedagoškega vodenja in svetovanje ter socialno učenje v naravnih situacijah. V konkretnih situacijah se te sicer prepletajo, združujejo in dopolnjujejo.
Kranjčan in Grum (2013) sta v svoji raziskavi intervjuvala vzgojitelje v vzgojnih zavodih.
Intervjuvanci so našteli določene aktivnosti mladostnikov zunaj ustaljenega ritma zavoda. Teh je dokaj malo, večina se zgodi v obliki prireditev ali projektov, ki so enkratni ali časovno omejeni. Mladostniki se sicer ne vključujejo pogosto v klube ali društva – peščica se jih ukvarja z raznimi športi, skoraj nihče z umetnostjo (npr. v glasbeni šoli, likovnih delavnicah, gledaliških skupinah, ipd.)
Pepelnak Arnerič (1997) v raziskavi nekaterih slovenskih vzgojnih domov in stanovanjskih skupin sicer zaključi, da so aktivnosti z glasbo prisotne v večini teh ustanov, a ne opredeli, kako pogoste so. Poleg tega so danes ti podatki stari več kot 20 let in s tem bistveno manj relevantni kot v prejšnjem odstavku omenjena raziskava.
Vsak strokovnjak ima svoj način dela, ki ustreza smernicam stroke ter osebnim preferencam.
Kljub različnim praksam je (ne prevelika) diverziteta pozitivna tudi za mladostnike, saj so nekateri bolj dovzetni za te in drugi za one pristope. Hkrati nekaj osebnih razlik realno prikaže življenjsko situacijo in omogoča socialno učenje v varnem okolju, ki stvarno poustvari podobne situacije v izven-zavodskih okoljih.
Tehnike, ki se pri pedagoškem delu v vzgojnih zavodih najpogosteje uporabljajo, so naslednje:
12 1. individualni pogovor
2. svetovanje
3. metode usmerjanja varovanca k pozitivnemu vedenju
4. metode spodbujanja pri doseganju ciljev (pohvale, nagrade, priznanje, ugodnosti, …) 5. metode preprečevanja negativnega vedenja (tih nadzor, opozorila, kazni, prepovedi)
(Horvat, 2000)
Seveda so to le skopi okvirji, a vendarle iz njih lahko izluščimo nekaj opažanj. Tehnike, ki so najpogosteje uporabljene, temeljijo na verbalni komunikaciji – skozi pogovor, svetovanje, dogovarjanje, pohvale, prepovedi, opozorila, … Ugodnosti, ki jih mladostniki prejemajo za ustrezno vedenje, so največkrat daljši čas uporabe telefonov, pogostejši krajši izhodi (5–10 minut, v tem času mladostniki navadno kadijo cigarete), več daljših izhodov ipd.
TERAPIJA IN POMOČ Z UMETNOSTJO
Otrokova glavna dejavnost je igra. Ni koristna le za njegov kognitivni in fiziološki razvoj, temveč tudi za čustveno sprostitev in spoznavanje socialnih odnosov. Skozi igro otrok pripisuje pomene in razlage objektom in dogodkom okrog sebe v varnem imaginarnem svetu, kjer mu je dovoljeno misliti karkoli. Sčasoma otrok vstopi v svet odraslih. Igro kot tako zamenja forma, spremeni se v ukvarjanje s športom, umetniško ustvarjanje, znanstveno raziskovanje ipd.
Vsekakor pa igra v neki obliki ostane pomemben element tako telesnega kot duševnega zdravja.
S tem namreč ustvarimo nek svoj svet, v katerem sami prevzemamo kontrolo. (Van Rosmalen, 2000)
Nekateri nadomestno dejavnost igri najdejo v umetnosti in vseh njenih derivatih, kot na primer v kulinaričnem ustvarjanju ali rokodelskih dejavnostih, drugi se več ukvarjajo z raznimi športi in planinarjenjem, spet tretji lahko to najdejo celo v urejanju objektov ali dokumentacije in reševanju zapletenih problemov. Poglavitno je, da igro v tej ali oni obliki nesemo s seboj iz otroštva, kar je v obdobju mladostništva dokaj zahtevna naloga, saj v ospredje pridejo drugi, resnejši in kompleksnejši problemi, za katere mladostnik išče bolj »odrasle« načine spoprijemanja.
McMahon (1992) poveže otrokovo senzorno igro z ukvarjanjem z umetnostjo ter dotiki ter seksualnostjo v odraslosti. Fizično igro poveže z različnimi športi, igro pretvarjanja s
13
sanjarjenjem in gledališkimi uprizoritvami, raziskovalno igro pa z (znanstvenim) eksperimentiranjem in odkrivanjem.
Van Rosmalen (2000) govori o sedmih karakteristikah igre:
1. Igra je vedno spontana. Kaj naredimo v določenem trenutku, je vedno spontana odločitev, ki izhaja iz naše svobodne odločitve.
2. V igri smo vedno notranje motivirani. Igra v najčistejšem smislu je vedno spodbujena iz naših notranjih vzgibov in ne iz spobud okolice. Tako scenarij, ko mama otroku ukaže, naj se gre igrat, vsaj na začetku sploh ne vključuje igre, saj se gre otrok igrat na željo matere in ne iz lastnih notranjih vzgibov.
3. Igra je avtotelična (samonagrajujoča) aktivnost. Cilj igre naj bi bil vedno igra kot aktivnost: če se torej igramo, da bi dosegli nek drug cilj, to več ni igra. Seveda pogosto v ozadju obstajajo neki drugi cilji, a primarni cilj naj bi vedno ostal igra sama.
4. Igra vključuje notranji lokus kontrole – med igro sami odločamo, kaj se bo zgodilo in kako, prevzamemo kontrolo nad situacijo.
5. V igri ustvarimo drugo, lastno realnost in njeno realizacijo. Igralci med igro ustvarimo svoj svet, v katerega vključimo aktualne tematike in probleme. Posebej pri otrocih je razreševanje problemov iz realnega sveta preko igre zelo pogosto in pomembno.
6. Igri smo v tem trenutku popolnoma predani, namenjamo ji visoko raven spontane pozornosti in popolno osredotočenost na aktivnost.
7. Igra gre vedno z roko v roki s pozitivnimi čustvi. Ta element je pogojen s svobodno voljo in motivacijo za igro – tako z aktivnostjo nadaljujemo zaradi prijetnih čustev, ki nam jih zagotavlja.
Med igro torej ustvarimo svoj svet, v katerem se počutimo varno in prijetno, kjer mi sami vodimo potek dogajanja, ker mi tako želimo in smo si igro v tem trenutku tako zamislili. Ta kontrola sveta okrog sebe (tudi če le za nekaj minut) in prijeten občutek udobja v dejavnosti nam daje določeno varnost, ki jo v realnem svetu težko in redko dosežemo. L. McMahon (1992) omenja igro kot pomembno (in edino) otrokovo orodje za asimilacijo, razlaganje pojavov okrog sebe ter sproščanje različnih čustev in predvsem nakopičene tesnobe.
Zgoraj omenjene karakteristike veljajo tako za otrokovo igro kot za odrasle izvedbe igre.
Poveča se sicer število stranskih ciljev, ki jih z dejavnostjo poskušamo doseči, a vodilni vzgib za dejavnost prihaja iz nas samih, je spontana dejavnost, ki jo nadzorujemo mi, pri tem se
14
počutimo prijetno in »pademo« v nek drug svet. Vrhunec se zgodi, ko doživimo stanje, kjer sta čas in prostor relativna, ko vse ostale misli izginejo in se osredotočimo zgolj na aktivnost. To stanje je prvi predstavil Chikczentmihalyi (Van Rosmalen, 2000; Schuller, 2008). Opisuje stanje, ki ga lahko dosežemo le v umetnostnih kreativnih aktivnostih, ki simulirajo igro, ko se dejansko spojimo z dejavnostjo, postanemo delovanje samo. Medij, ki ga za to uporabljamo, nas objame, zapolni prostor okoli nas in v nas, nosi nas naprej. V skladu z občutjem samim je avtor to stanje smiselno poimenoval »flow« oz. tok/valovanje.
To stanje je skrivni, neizrečeni cilj vsake igre in igri podobne dejavnosti in zavedni ali nezavedni cilj vsake delavnice, pomoči ali terapije, ki vključuje kreativne aktivnosti, tehnike terapije z umetnostjo ali igro.
Pogostost uporabe tovrstnih tehnik pa se pri pedagoškem delu otrok/mladostnikov s starostjo zmanjša. Mladostniška populacija tako le še redkokdaj poseže po kreativnih dejavnostih (z izjemo seveda tistih, ki se izobražujejo na umetniških in sorodnih programih), kar je še posebej značilno za mladostnike iz ranljivejših socialnih skupin.
Tu deluje tudi nekaj smeri terapije z umetnostjo, a je ta bistveno bolj prisotna na kliničnem in specialno pedagoškem področju in si šele utira pot v socialno pedagoško ter splošno pedagoško delo in ustanove. (Mees-Christeller, 1992)
Medtem ko je v nekaterih zahodnih državah že dokaj uveljavljena terapevtska stroka in se iz nje izhajajoče tehnike uporabljajo tudi v (socialno) pedagoškem in socialnem delu, pa je v Sloveniji še noviteta. Izvajanje terapij je sicer namenjeno izključno šolanim terapevtom, a posamezne tehnike so primerne tudi za socialno pedagoško delo, ob predpostavki, da strokovnjak poseduje primerne kompetence za izvedbo te tehnike.
Kljub neuveljavljenosti pa uporaba terapije in pomoči z umetnostjo daje dobre rezultate pri različnih uporabnikih. Sarah Slayton, Jeanne D'Archer in Frances Kaplan (2010) so v svojem članku prikazale rezultate različnih raziskav, ki so proučevale učinkovitost terapije z umetnostjo. Zaključile so, da kljub oteženemu merjenju učinkovitosti (zaradi pomanjkanja strukturiranosti in standardiziranih rezultatov) lahko trdimo, da je terapija z umetnostjo visoko učinkovita pri širokem spektru uporabnikov ter problemov, ki jih nosijo s seboj.
V kolikor se ne zanesemo popolnoma na kreativni medij, ampak aktivnost podpremo z lastnimi kompetencami in razumsko utemeljimo uporabnost in jasne cilje ob izvajanju, je verjetnost
15
uspeha velika. Medij pa izbiramo glede na želje in potrebe mladostnikov ter hkrati znotraj širšega kroga profesionalnih sposobnosti in udobja.
V kolikor se pri strokovnjaku pojavi določen odpor, je možnost, da se podobno zgodi pri mladostnikih, še dosti večja. Če se odpor pri klientih pojavi, pa moramo to razumeti kot sporočilo in ne kot upor ter razloge poiskati v odnosu ter dejavnosti sami, ne zgolj v klientu.
(Knoll in Knoll, 2008)
Rogers (1999, v Schuller, 2008) govori o treh kvalitetah kreativno-terapevtskega odnosa:
doslednost (iskrenost, spoštovanje, odprtost in »resničnost« v odnosu do klienta), brezpogojno pozitiven odnos ter empatija.
Te kvalitete iz terapevtskega konteksta zlahka prenesemo tudi na (socialno) pedagoško področje dela, saj je v obeh primerih kvaliteten odnos med strokovnjakom in klientom osrednjega pomena, ne glede na kreativni medij, ki ga uporabljamo.
»Umetnostna terapija je znanstvena disciplina, ki s primarnimi metodami, tehnikami in sredstvi išče in raziskuje človeka kot celoto, telo, dušo in duha … Umetnost služi kot sredstvo neverbalne komunikacije.« Marinič (2008, str. 162)
Na umetniško terapevtskem področju je najbolj pogosto delo z glasbenimi ali likovnimi mediji, poleg tega se uporabljata tudi plesno-gibalna in dramska terapija. Namen umetnostne terapije je izboljšati kakovost življenja posameznika, namenjena je otrokom, mladostnikom in odraslim, uporablja se pri različnih marginaliziranih skupinah. Najpogosteje se uporablja na zdravstvenem področju, širi se tudi na socialno in vzgojno-izobraževalno področje. (Marinič, 2008)
Likovna terapija
»Likovna terapija je terapija z ustvarjanjem podob, ki rastejo iz naše podzavesti in se utelešajo v pikah, črtah, barvah, oblikah in ritmičnih konfiguracijah, s ploskvami, prostorskimi liki in figurami, z materiali, ki spodbujajo likovno oblikovanje, s skladnim gibanjem po prostoru.«
(Tancig, Kroflič in Vogelnik, 1988, po Marinič, 2008, str 165)
16
Uporabnost likovne terapije pride do izraza predvsem pri otrocih, ki še ne obvladajo verbalne komunikacije. Tako pri mlajših kot pri starejših klientih pa je ključnega pomena skrben odnos do izdelkov in njihove sporočilnosti – odnos do teh informacij mora biti enak, kot bi bil odnos do verbaliziranih informacij. (Bradley, Gould in Hendricks, 2004)
Prav tako je pri katerikoli obliki pomoči z umetnostjo pomembno, da je odnos strokovnjaka do izdelka uporabnika spoštljiv. Namen ustvarjanja namreč ni estetsko dovršen izdelek, ampak sporočilnost tega izdelka in vsebina sporočila. Izdelek je le oblika komunikacije, medij, s katerim nam uporabnik podaja informacijo.
Glasbena terapija
Pri terapiji z glasbo se uporabljajo različne metode, od receptivnih (poslušanje in odzivanje na določeno glasbo) skozi igranje že obstoječih skladb, pol-improvizacije do proste improvizacije.
Izbira metode je odvisna od načina dela terapevta, uporabnikovih šibkih področij, na katerih delata, ter od njegovih sposobnosti in želja. (Oldfield, 2010)
Pogosto uporabljena tehnika je prav improvizacija, ki je lahko strukturirana ali popolnoma prosta. Cilj improvizacije je izraziti muzikalnost, ustvarjalnost in emocije, ne glede na to, ali je končni izdelek poslušalcu prijeten ali ne. Klient ima pri tem na voljo široko paleto (ne)inštrumentov in svoj glas.
Pri improvizaciji se naslanjamo na variiranje glasbenih elementov: frekvenco, tempo, ritem, melodijo, harmonijo, trajanje, glasnost. S spreminjanjem teh elementov ustvarjamo raznoliko glasbo, ki naj bi odražala naša čustva, misli. Pri tem pa tovrstne terapevtske improvizacije ne smemo enačiti z improvizacijo profesionalnih glasbenikov. Namen klinične improvizacije je namreč pomoč uporabniku, medtem ko je cilj glasbene improvizacije izvajanje enkratnih glasbenih idej in izkazovanje spretnosti in ustvarjalnosti glasbenika. (Wigram, 2004)
Vrsta improvizacije, ki jo uporabljamo pri terapevtskem ali pedagoškem delu, je sicer ciljno usmerjena v posameznikovo ustvarjanje in pomoč njemu, a hkrati lahko ustvarimo tudi dovršeno, prijetno glasbo, saj ima večina ljudi vsaj nekaj posluha in tako avtomatično stremi k izvajanju tonalne glasbe.
17
Za mladostnike je posebej značilno, da veliko časa poslušajo glasbo, kar je tudi oblika samopomoči pri depresiji, tesnobi, osamljenosti in žalovanju, hkrati pa mladostnikom pomaga usmerjati njihovo pot iskanja identitete (Newcomb, 1994, po Bradley, Guld in Hendricks, 2004). Upoštevati pa moramo, da je lahko glasbeni okus mladostnika popolnoma drugačen od našega in se temu ustrezno prilagoditi.
Gibalno-plesna in dramska terapija
»V gibalno-plesni terapiji deluje telo kot sprejemnik, posredovalec in izvajalec, ko sprejema kinestetične, ritmične in socialne dražljaje ter se odziva nanje.« (Kroflič, 1999, po Caf, 2012, str. 40)
Pomen je v zavedanju, nadzorovanju telesa in gibanja, prekinitev ustaljenih vedenjskih vzorcev.
Pri tem izstopa socialna komponenta reagiranja na gibe drugega ter samoizražanja lastnih notranjih vzgibov v tem trenutku. Poleg tega učenje vrstnega reda aktivnosti in prostorskih omejitev krepi kognitivne funkcije in koordinacijo teh s telesnimi. (Caf, 2012)
Pri tem je dramska terapija odlično orodje za krepitev socialnih veščin, prakticiranje in ponazoritve realnih situacij, tudi konfliktnih, ki jih lahko prek igre fiktivno razrešimo.
Usmerjena je lahko tudi na ponazoritev različnih odnosov, vlog in moči med udeleženci.
Gibalno-plesna ter dramska terapija se pojavljata kot ločeni smeri ali kot ena, združena. To so dotik, zrcaljenje, pretiravanje, improvizacija in urejena gibalna zaporedja. Dotik, pretiravanje in urejena zaporedja se uporabljajo večinsko pri gibalno-plesni terapiji, medtem ko je improvizacija in zrcaljenje značilno za dramsko terapijo. (Payne, 1998, po Caf, 2012)
KAKO UPORABITI UMETNOSTNO TERAPEVTSKE STRUKTURIRANE TEHNIKE PRI (SOCIALNO) PEDAGOŠKEM DELU?
Strokovnjaki smo pri delu z mladostniki postavljeni pred težko nalogo — pridobiti pozornost in animirati mladostnika do te mere, da tudi ta dobi motivacijo za delo. Umetnost je mogoče uporabiti kot univerzalno orodje, ki (vsaj za določen čas) pritegne mladostnika. Skupno ustvarjanje zaradi svoje življenjske fundamentalnosti že v osnovi zagotavlja globljo vez med
18
osebami, kar lepo prikaže D. Marinič (2008) v svoji akcijski raziskavi z mlajšimi odraslimi. Ne le med vključenimi uporabniki in terapevtom, pomembno vpliva tudi na odnose s pedagoško mentorico znotraj ustanove, ki jo je avtorica prav tako vključila v likovno terapijo.
Ne le, da so strukturirane tehnike umetnostne terapije zelo uspešne pri celi paleti težav, ki jih srečamo pri delu z otroki in mladostniki, dajejo tudi občutek varnosti, sproščenosti in udobja, ki so za nekatere mladostnike redka izkušnja. (Bradley, Gould, in Hendricks, 2004)
Vprašanje je, kako tehnike umetnostne terapije različnih smeri uporabiti in prilagoditi pedagoškim situacijam in ciljem. Pri tem pozorno spremljamo uporabnika in medije ter izbor tehnik prilagajamo njegovim potrebam in željam. Vsekakor pa moramo najprej sami spoznati in oblikovati tehnike, ki so skladne našim dosedanjim sposobnostim in kompetencam ter začeti z umetnostnimi področji, na katerih se počutimo najmočnejše.
Hkrati pa je pomembno preizkusiti širok nabor tehnik, iz katerega lahko pri delu črpamo.
Predvsem se izogibamo zahtevnim, kompleksnim tehnikam, ki so izrazito terapevtske in damo prednost preprostejšim tehnikam. Vendarle pa tehnike prilagajamo starosti – pri mladostnikih uporabiti tehniko za otroke je prav tako nesmiselno kot obratno. (Bradley, Gould, in Hendricks, 2004)
Zapisano črno na belem se izbiranje tehnik zazdi preprosto. A tudi pri mladostnikih so preproste igre, ki jim dovolijo otroškost, dobra metoda za sprostitev. Dober primer je skupinsko izdelovanje čim daljše glinene »kačice« v določenem časovnem obdobju. Preprosta, otroška igra, ki v pravi skupini deluje izjemno sprostitveno, odpira prostor za nadaljnje delo in krepi socialne veščine skupine.
Glede na potrebe mladostnikov, ki prebivajo v vzgojnih domovih in stanovanjskih skupinah, lahko postavimo nekaj izhodiščnih smernic za izbiro strukturiranih tehnik umetnostne terapije pri delu z njimi.
Mladostniki na več področjih doživljajo zmedo, nejasnosti, spremembe. To ne velja le za mladostnike s specifičnimi težavami – Rasta Fašmon (2008) tudi pri nadarjenih mladostnicah pogosto opaža brezvoljnost, negotovost, hipersenzitivnost, samomorilske misli, poostrene ali brezbrižne odnose v družini, obremenjevanje s telesom ipd.
Velikega pomena je potrditev in občutek mladostnika, da lahko doseže določene cilje. Če tega občutka ni, je tudi mladostnikova motivacija za kakršnokoli delo bistveno zmanjšana.
19
Strukturirane tehnike, ki jih uporabljamo pri mladostnikih, morajo tako imeti jasne omejitve in navodila, ki mladostnikom dajo občutek varnosti, a pustiti dovolj prostora za njihov lastni ustvarjalni doprinos. Hkrati mora biti zahtevnost tehnik skrbno premišljena. Zelo preproste tehnike ustrezajo za sprostitev; za potrditev, izziv in rast pa morajo biti tehnike ravno na meji mladostnikovih sposobnosti. Posebej uporabne so tehnike s težavnostnimi variacijami – začnemo s preprostejšo verzijo ter pravila zaostrujemo glede na sposobnosti mladostnikov.
Pri tem upoštevamo kognitivne, emocionalne in socialne zmožnosti mladostnikov, pri bolj aktivnih tehnikah in mladostnikih s fiziološkimi težavami pa tudi telesne omejitve. Owens (2002, v Vernon, 2004) govori o že razviti kognitivni zmožnosti konceptualiziranja in hipotetiziranja, torej fleksibilnejšega mišljenja mladostnikov v srednji adolescenci (15–18 let).
Poleg tega Ann Vernon (2004) izpostavi pomen neodvisnosti in razmišljanja o prihodnosti, morali, novih vrednotah. Mladostnik preživi več časa sam kot v zgodnjem mladostništvu, prevzema vedno več odgovornosti za svoje odločitve in ravnanje.
Torej je v tem obdobju primerno vključiti bolj kompleksne, življenjske tehnike z etično in moralno obarvano vsebino, o kateri lahko mladostniki prosto diskutirajo ali razmišljajo ob ustvarjanju. Predvsem dramske tehnike so za tovrstne cilje priročne: improvizacija v določenem socialnem kontekstu, preizkušanje različnih pozicij in vživljanje v vloge, prevzemanje odgovornosti za težja življenjska vprašanja. Hkrati pa pri mlajših mladostnikih (do približno 15 let) tovrstne tehnike ne bodo tako učinkovite, zato jim raje ponudimo manj zahtevne variante, pri katerih jim nudimo več podpore in bolj jasno orientirane cilje.
V zgodnjem mladostništvu je socialna mreža mladostnika široka, prijateljstev je veliko, a so odnosi manj intimni, nestalni. Okrog 18. leta mladostnik določene odnose z vrstniki opusti, obstoječi pa postanejo trdnejši in bolj zaupni. S tem se tudi čustveno nihanje postopoma umirja.
(Vernon, 2004)
Izhajajoč iz tega je za mlajše mladostnike potrebno zagotoviti dovolj skupinskih aktivnosti, kjer lahko krepijo stike z vrstniki. Aktivnosti v parih pa posamezne odnose poglabljajo, kar prav tako deluje pozitivno v smeri njihovega razvoja. Za starejše mladostnike pa tako zagotovimo že več tehnik v parih in individualno. V vsakem primeru vse tri oblike izvajanje tehnike primerno kombiniramo tudi prilagojeno skupini in posameznikom, s katerimi delamo. Redko bomo namreč naleteli na skupino, pri kateri ne bo razlik v razvoju med posameznimi udeleženci.
20
Ključno je mladostnike na nek način pritegniti in motivirati, saj ti pogosto zavračajo aktivnejše fizične dejavnosti, ali pa kar večino dejavnosti, pri katerih morajo vložiti nekaj truda. Potrebno je najti tisto tanko črto med »brezveze« in »pretežko«. A kot opozarja Špela Knoll (2012), je vsak odpor zgolj oblika sporočanja, ki jo mladostnik v tem trenutku lahko uporabi. Vaja ali igra, kjer mladostnik izrazi svojo ustvarjalnost, je lahko zanj nekaj popolnoma novega in ker o tem še nima izdelanega stališča, je to zanj stresna sprememba. Coffrey (2006) poudarja, da je sprememba hkrati vdor v posameznikovo identiteto – del njega se mora namreč prilagoditi novi situaciji ter s tem spremeniti predvsem tudi percepcijo samega sebe.
D. Waller (2012) poudarja pomen repetitivnosti in stalnosti srečanj skupine, s katero delamo.
Srečanja naj bi potekala vsak teden, lahko tudi večkrat tedensko, vedno ob istem času.
Pomemben je dogovor o pravočasnem prihodu, o možnosti menjavanja članov (je skupina vedno ista ali člani lahko odnehajo oz. se priključijo kasneje) ter o velikosti skupine. Načeloma delamo v skupini štirih do šestih članov, velikost prilagodimo glede na potrebe in zanimanje, predvsem pa upoštevamo težavnost dela s konkretnimi uporabniki.
Kljub socialno-pedagoškemu in ne terapevtskemu delu je pomembno, da se teh osnovnih smernic dela držimo. Nestalnost in nenehne spremembe so le redko koristne, zadane cilje le stežka dosežemo na tak način. Idealno so srečanja kontinuirana, trajajo dolgo časa (najmanj 6 srečanj) oz. najbolje kar ves čas, tudi ko ocenimo, da niso več nujno potrebna, saj delujejo kot dobra preventiva.
EMPIRIČNI DEL Opredelitev problema
Na socialno pedagoškem področju so raznolike tehnike z različnimi kreativnimi mediji tudi v praksi vse pogostejše. A na področju dela z mladostniki v vzgojnih zavodih in njihovih stanovanjskih skupinah se pojavijo le redko, pa še takrat večinoma v obliki manj časa trajajočih projektov
Kreativne medije in metodo igre je pri tem mogoče uporabiti kot sproščeno in učinkovito sredstvo, da mladostniki v varnem okolju svoje čustvene vsebine prelijejo v drugo obliko. Za razliko od verbalnih metod, neverbalne vendarle vzpostavijo nek filter, skozi katerega mladostnik izbrane vsebine lahko deli z drugimi, druge pa le izrazi in jih ne interpretira.
21
Terapija in pomoč z umetnostjo ter uporaba kreativnih medijev pri delu z ranljivejšimi skupinami ni nikakršna novost, a si le stežka utira pot v ustanove, predvsem zaradi finančnih omejitev, pa tudi zaradi slabe informiranosti odgovornih o prednostih tovrstnih pristopov ter dvomih o njihovi uporabnosti in učinkovitosti.
Slayton, D’Archer in Kaplan (2010) poudarjajo, da je to večinoma zaradi težavnosti merjenja učinkovitosti in pomanjkanja metod, katerih rezultate je sploh mogoče meriti. Opisi metod in primerov niso dovolj pogosti in so dostikrat premalo natančno opisani, da bi bili rezultati lahko primerljivi in očitno prepoznavni. Kljub temu pa se terapija z umetnostjo izkaže za zelo učinkovito metodo, tudi s klienti, pri katerih so vse ostale oblike pomoči zatajile.
Moj namen je z dejavnostmi, ki zajemajo več kreativnih medijev, metodo igre ter zvrsti umetnosti obogatiti program vzgojnega zavoda ter mladostnikom na praktičen način, skozi lastno izkustvo omogočiti, da spoznajo, kako sproščujoče so lahko takšne aktivnosti in kakšno čustveno oazo lahko nudijo. Spodbudila bom njihovo kreativno izražanje in jim predstavila, na kakšne načine tudi sami v prihodnje lahko posežejo po podobnih mediji, ko bodo čutili, da to potrebujejo ali želijo.
Pri tem bom raziskovala, katere tehnike različnih smeri umetnosti so v praksi bližje mladostnikom, ki so bili udeleženi v izvedenih delavnicah, katere jih bolj motivirajo in s katerimi lahko dosežemo višjo stopnjo kreativnosti; ter kakšne so značilnosti teh tehnik.
Raziskovalni cilji
Glavni cilj je ugotoviti, katere skupinske strukturirane tehnike in igre pomoči in terapije z umetnostjo se pokažejo kot uporabne pri delu z mladostniki v stanovanjski skupini vzgojnega zavoda. Uporabnost bom ocenjevala glede na to, katere tehnike in igre so bile mladostnikom bolj všeč, katere so jih bolj motivirale in pri katerih smo dosegli višjo raven kreativnosti.
Upoštevala bom vrsto tehnike ali igre glede na medij oz. umetnostno smer (npr. likovna, glasbena …) ter značilnosti tehnike ali igre: strukturiranost, jasnost ciljev in omejitev, višja/nižja raven zahtevnosti razumevanja in raven aktivnosti ter delo v parih, skupini ali individualno.
22
Poleg tega je cilj spoznati tudi zaznavanje vzgojiteljev o uporabnosti omenjenih tehnik ter njihova opažanja o morebitnih spremembah, ki bi lahko bile rezultat kratkotrajnih izvedenih delavnic z uporabo teh tehnik.
Raziskovalna vprašanja
RV1: Katere strukturirane tehnike in igre glede na kreativni medij oz. umetniško smer so se pri delu z mladostniki v stanovanjski skupini vzgojnega doma izkazale za bolj uporabne (so mladostnike bolj motivirale, jim bile bolj všeč in so jih ocenili kot zase bolj koristne)?
RV2: Kakšne strukturirane kreativne tehnike in igre glede na strukturiranost in jasnost ciljev/omejitev, raven zahtevnosti razumevanja in raven aktivnosti so pri delu z mladostniki v stanovanjski skupini vzgojnega doma bolj uporabne?
RV3: So pri delu z mladostniki v stanovanjski skupini vzgojnega doma bolj uporabne strukturirane kreativne tehnike in igre, ki so zasnovane skupinsko, individualno ali v parih?
RV4: Kako vzgojitelji stanovanjske skupine zaznavajo uporabnost ter učinkovitost kreativnih medijev, pomoči ter terapije z umetnostjo in ali po kreativnih delavnicah pri mladostnikih opazijo kakršnekoli spremembe?
Raziskovalna metoda Vzorec
V raziskavi je sodelovalo šest mladostnikov, ki so v tem času (februar 2018) prebivali v SS Mlaka Vzgojnega zavoda Kranj. Za sodelovanje sem najprej kontaktirala ravnatelja Vzgojnega zavoda Kranj, ki me je usmeril naprej na stanovanjsko skupino Mlaka. Tega vzgojnega zavoda in stanovanjske skupine nisem izbrala naključno, temveč zaradi predhodnih izkušenj, saj sem dve leti pred tem tam opravljala študijsko prakso. Mladostniki so bili izbrani zgolj glede na njihovo trenutno bivanje v tej stanovanjski skupini. Štirje so bili moškega spola in dve ženskega spola, starosti od 14 do 17 let. Dva od njih obiskujeta osnovno šolo, štirje srednjo šolo.
23 Pripomočki
S pomočjo delno strukturiranega vprašalnika sem anketirala vzgojitelje. Poleg tega sem beležila svoja sprotna opažanja in vtise v pedagoškem dnevniku, ki je prav tako delno strukturiran – razdeljen je na okvirne tematike. Mnenja in vtise mladostnikov sem sproti zbirala pisno, ustno in slikovno z evalvacijami ob koncu vsake delavnice. Polovico zadnjega srečanja sem posvetila zaključni evalvaciji.
Postopek zbiranja podatkov
V omenjeni stanovanjski skupini sem izvedla šest kreativnih delavnic z mladostniki. Potekale so dvakrat tedensko od 19.00 do 20.00 tri zaporedne tedne v februarju 2018. Delavnice so vključevale razne strukturirane tehnike in igre več terapevtsko-umetnostnih zvrsti: risanje, slikanje, pisanje, dramsko igro, glasbo, fotografijo ter nekaj strukturiranih (socialnih) iger.
Poudarek je na kreativnem izražanju, igri, prijetnem doživljanju teh kreativnih medijev ter na izboljšanju počutja ter krepitvi medosebnih, čustvenih in kognitivnih zmožnosti mladostnikov ter grajenju samoizražanja in individualne ter skupinske samopodobe, ne pa na estetski vrednosti izdelkov. Točni mediji in tehnike so bili izbrani po pogovoru z vzgojitelji, prilagojeni starosti in preferencam mladostnikov ter vsebinam, s katerimi se trenutno srečujejo v svojem vsakdanu. Glede na evalvacijo vsake delavnice sem spreminjala in prilagajala sledečo delavnico potrebam in željam mladostnikov ter lastni presoji koristnosti določene tehnike.
Podatke sem zbirala preko lastnega sistematičnega opazovanja, sprotnih ocen in mnenj mladostnikov med in po aktivnostih ter z vprašalniki, ki so jih po izvedenih dejavnostih izpolnili vzgojitelji. En teden po končani izvedbi delavnic sem vzgojiteljem poslala vprašalnike, dva tedna kasneje sem prejela izpolnjena dva vprašalnika.
Uporabila bom tudi metodo introspektivnega poročila iz terapevtskega dnevnika (Knoll, Knoll, 2009), s čimer bom dodatno izpostavila pomembne trenutke na ravni posameznikov, skupine, vzdušja ali svojih doživljanj. Vsa poročila so med prilogami.
24 Postopek obdelave podatkov
S kvantitativno analizo sem zbrala in uredila rezultate vprašalnika, ki so ga izpolnili vzgojitelji ter pisni del zaključne evalvacije mladostnikov. Podatke sem uredila in prikazala v obliki strnjenega besedila.
S kvalitativno analizo sem iz lastnih dnevniških zapisov oblikovala introspektivna poročila iz terapevtskega dnevnika po vzoru avtoric Š. L. Knoll in C. Knoll (2009) ter zbrala pomembne ugotovitve o motiviranosti posameznikov ter o doseganju stanja »creative flow« (stanja, ki ga posameznik lahko doseže med intenzivnim kreativnim ustvarjanjem), ki so izražene v obliki strnjenega besedila.
Analizirala sem rezultate ocene tehnik mladostnikov iz zadnje evalvacije ter jih uredila od najvišje do najnižje ocenjene. Kategorizirala sem jih glede na medij, strukturiranost, zahtevnost, aktivnost ter obliko dela ter glede na povprečno oceno razvrstila kategorije od najvišje do najnižje ocenjenih.
REZULTATI
Prvo raziskovalno vprašanje
Katere strukturirane tehnike in igre glede na kreativni medij oz. umetniško smer so se pri delu z mladostniki v stanovanjski skupini vzgojnega doma izkazale za bolj uporabne (so mladostnike bolj motivirale, jim bile bolj všeč in so jih ocenili kot zase bolj koristne)?
Glede na rezultate introspektivnih poročil sem ocenila, da so mladostniki največ motivacije pokazali ob aktivnih tehnikah glasbene improvizacije. »Njihov odziv na glasbene inštrumente, ki sem jih prinesla, je bil zelo pozitiven. Inštrumenti so jih zelo zanimali, zastavili so veliko vprašanj in preizkušali njihove zvoke, vse popolnoma samoiniciativno. Poudariti pa moram, da je bilo veliko inštrumentov nenavadnih (kalimba, steel drum, orglice …) in skrbno izbranih – izbrala sem inštrumente z raznolikimi zvoki, ki jih igramo na različne načine (udarjanje, pritiskanje, pihanje, obračanje, brenkanje …) in ki jih ni zahtevno igrati.« (Introspektivno poročilo četrtega dnevniškega zapisa, v prilogi). Izpostavila bi tudi naslednje posamezne tehnike, ki so mladostnike zelo motivirale: grajenje »špagetnega stolpa« ter »krožniki pohval«.
25
Glede na všečnost in koristnost smo z mladostniki tehnike glede na vrsto medija razvrstili sledeče (Razvrščene od najbolj priljubljenih in koristnih, do najmanj priljubljenih in koristnih.
Seznam in opise uporabljenih strukturiranih tehnik lahko najdete med prilogami.):
1. Strukturirane igre 2. Tehnike z glasbo
3. Dramske in gibalne tehnike 4. Vizualne tehnike
5. Tehnike s pisanjem
Glede na doseženo višjo raven kreativnosti oziroma doseženo »creative flow« stanje, so pozitivno izstopale tehnike glasbene improvizacije, še posebej »dirigiranje« ter prosta improvizacija. Dopuščam možnost, da je kdo od mladostnikov tudi med kakšno drugo tehniko individualno dosegel stanje »creative flow«, a sama znakov in sporočil, ki bi to nakazovala, nisem zaznala.
Glede na rezultate so se torej za najbolj uporabne tehnike glede na kreativni medij oz. vrsto tehnike izkazale tehnike glasbene improvizacije ter kratke strukturirane igre. Na rezultate je lahko vplivalo tudi dejstvo, da je glasba moje močno področje in sem h glasbenim tehnikam pristopila bolj suvereno.
Zanimivo opažanje je bilo večinski odpor mladostnikov do risanja in slikanja, ki so ga večkrat jasno izrazili po in med risanjem/slikanjem, vidno nižja je bila tudi njihova motivacija ob likovnih tehnikah; preseneča pa, da jih na končni evalvaciji niso ocenili najnižje. Za bolj jasen pregled prilagam skupno razvrstitev tehnik od najvišje do najnižje ocenjene (podrobnejši opisi tehnik so priloženi na koncu diplomskega dela):
1. Krožniki pohval 2. Kviz o sebi 3. Lebdenje
4. Glasbena improvizacija: prosta improvizacija, od najmlajšega do
najstarejšega, tiho in počasi – glasno in hitro
5. Senzorni telefončki
6. Glasbena improvizacija: dueti 7. Štetje do 20
26 8. Glasbena improvizacija: ugibanje
inštrumentov, dirigent 9. Špagetni stolp
10. Risanje ob glasbi 11. Ena laž
12. Lutke na sliki
13. Ugibanje besede po zlogih
14. Nariši – razreži – sestavi – predstavi 15. Pesem popolnosti
16. Zgodba o laseh 17. Skulptura teles
Rezultati kažejo neke splošne preference mladostnikov, ki pa jih težko posplošimo na vsakega mladostnika, ki biva v vzgojnem zavodu ali stanovanjski skupini – veliko večja je verjetnost, da bodo prevladali njegovi individualni interesi. Vendarle pa so ti rezultati uporabni pri orientaciji dela s skupino mladostnikov, kjer se individualne želje vsaj delno zabrišejo.
Opozoriti moram tudi na doložene zunanje dejavnike, ki so lahko vplivali na rezultate. To je predvsem splošno razpoloženje mladostnikov v tem dnevu, število udeležencev posamezne delavnice (delo s štirimi ali petimi je bilo bolj kvalitetno kot delo s šestimi mladostniki), na rezultat zadnje uvrščene aktivnosti je vplivalo dejstvo, da je bila to čisto prva skupna aktivnost.
Sicer se nobena od tehnik ni izkazala za izrazito izstopajočo v negativni smeri (izhajajoč iz analize introspektivnih poročil), iz česar lahko sklepam, da so vse uporabljene tehnike ob primerni izvedbi primerne za delo z mladostniki. Smiselne bi bile nadaljnje raziskave v tej smeri, s katerimi bi pridobili tehtnejše in bolj reprezentativne rezultate.
Drugo raziskovalno vprašanje
Kakšne strukturirane kreativne tehnike in igre glede na strukturiranost in jasnost ciljev/omejitev, raven zahtevnosti razumevanja in raven aktivnosti, so pri delu z mladostniki v stanovanjski skupini vzgojnega doma bolj uporabne?
Ob analizi introspektivnih poročil sem zaključila, da so mladostnike povprečno najbolj motivirale delno strukturirane, srednje zahtevne tehnike s srednjo ravnjo zahtevnosti. Vendar so nekatere tehnike izstopale, pri nekaterih je bila zelo očitna razlika med motivacijo mlajših in starejših mladostnikov: mlajšim so bile bližje manj zahtevne in bolj strukturirane tehnike, medtem ko sta starejša dva motivirano posegla tudi po bolj zahtevnih, manj strukturiranih tehnikah.
27
Višjo raven kreativnosti oziroma »creative flow« smo dosegli ob nizko strukturiranih, srednje zahtevnih tehnikah z visoko ravnjo aktivnosti.
Tudi evalvacija z mladostniki je pokazala podobne rezultate: najbolje so ocenili srednje zahtevne, zelo strukturirane tehnike z visoko ravnjo aktivnosti, najnižje ocenjene pa so bile bolj
zahtevne, malo strukturirane tehnike z nizko ravnjo zahtevnosti.
Raven zahtevnosti
Raven
strukturiranosti
Raven aktivnosti
Najvišje ocenjene
Srednja Visoka Visoka
Vmesno ocenjene
Nizka Srednja Srednja
Najnižje ocenjene
Visoka Nizka Nizka
Tabela 1: razvrstitev strukturiranih tehnik glede na raven zahtevnosti, strukturiranosti in aktivnosti
Za najbolj uporabne so se torej izkazale srednje zahtevne tehnike z visoko ravnjo aktivnosti, raven strukturiranosti pa je različna: glede na splošne ocene mladostnikov so bolj uporabne zelo strukturirane, glede na posamezne tehnike, ki so se izkazale za najbolj uporabne, pa nizko strukturirane tehnike.
Iz tega lahko zaključim, da imajo mladostniki potrebo po raznovrstno strukturiranih tehnikah – strukturiranih, ki jim dajejo varnost, ter prostih, ki jim dajejo svobodo. Tovrstni rezultati kažejo na raznolikost potreb mladostnikov – na eni strani individualno specifične potrebe – nekateri mladostniki so bili vidno bolj motivirani pri tehnikah, ki so jim dopustile prosto ustvarjanje, drugi pa pri tehnikah, pri katerih so bili struktura, cilj in pravila zelo jasno določena in so jim hkrati predstavljale izziv; na drugi strani pa različno oblikovane tehnike potrebuje vsak mladostnik: bolj strukturirane, ki jim zagotovijo občutke varnosti in stalnosti, ter bolj proste, v katerih najdejo priložnost za sprostitev kreativnih in emocionalnih vzgibov. Hkrati so značilnosti tehnike verjetno močno odvisne od različnih individualnih potreb mladostnikov ter njihovega lastnega življenjskega in razvojnega tempa.
28
Rezultati o visoki uporabnosti tehnik, ki od mladostnikov zahtevajo visoko raven aktivnosti, zanikajo prepričanja o nizki motivaciji mladostnikov za bolj aktivne dejavnosti. Udeleženci delavnic so namreč k tehnikam glasbene improvizacije pristopili z zelo visoko mero motivacije in ravno pri teh tehnikah so telesno in ustvarjalno najbolj aktivno vpleteni. Interes za tovrstne dejavnosti očitno pri mladostnikih je, v kolikor so dejavnosti njim primerne.
Tretje raziskovalno vprašanje
So pri delu z mladostniki v stanovanjski skupini vzgojnega doma bolj uporabne strukturirane kreativne tehnike in igre, ki so zasnovane skupinsko, individualno ali v parih?
Izhajajoč iz introspektivnih poročil so bile skupinske tehnike najbolj spodbudne in so mladostnike najbolj motivirale. Vse zabeležene »creative flow« trenutke smo doživeli ob skupinskih dejavnostih. V večini so mladostnike najmanj motivirale individualne tehnike, čeprav je bilo jasno razvidno, da sta bila starejša mladostnika za individualno delo veliko bolj motivirana kot mlajši štirje.
Enake rezultate je pokazala analiza ocen mladostnikov. Najvišje ocenjene so bile skupinske tehnike, sledijo jim kombinirane tehnike ter tehnike z delom v parih ter na koncu individualne tehnike kot najnižje ocenjene.
Skupinske tehnike so torej najbolj uporabne, predvsem pri starejših mladostnikih pa moramo zagotoviti tudi nekaj individualnega dela, saj so za to bistveno bolj motivirani kot mlajši.
Izpostavila bi zanimivo opažanje o najvišje in najnižje ocenjenih tehnikah s strani mladostnikov. Izkazalo se je, da so najvišje ocenili glasbene, zelo strukturirane, srednje zahtevne skupinske tehnike in visoko raven aktivnosti.
Najnižje pa so ocenili tehnike s pisanjem, nizko strukturiranostjo, visoko ravnjo zahtevnosti, individualno obliko dela in nizko raven aktivnosti. Ta ugotovitev močno spominja na šolske dejavnosti – učenje, zapisovanje, reševanje nalog. To je namreč vedno povezano s pisanjem, vedno miselno zahtevno in fizično neaktivno. Reševanje nalog je sicer načeloma strukturirano, a mladostnik, ki se pri tem ne znajde najbolje, prav lahko tudi to zazna kot slabo strukturirano.
Mladostniki se v prostem času tehnik te vrste izogibajo in tudi pri kreativnih dejavnostih do
29
njih čutijo odpor. Razumevanje tega odpora in prilagajanje kreativnih in prostočasnih dejavnosti glede na njihove pozitivne in negativne izkušnje iz šolskega okolja je za kvalitetno pedagoško delo nuja – navsezadnje iz mladostnikov ne gradimo robotov za pomnjenje podatkov, temveč celostno učeče se osebe.
Četrto raziskovalno vprašanje
Kako vzgojitelji stanovanjske skupine zaznavajo uporabnost ter učinkovitost kreativnih medijev, pomoči z umetnostjo ter terapije z umetnostjo in ali po kreativnih delavnicah pri mladostnikih opazijo kakršnekoli spremembe?
Vzgojitelja sta odgovarjala, da o delavnicah, ki sem jih izvajala, nista imela nobenih pričakovanj ter da s podobnimi delavnicami nista imela izkušenj. Eden od vzgojiteljev je odgovoril, da je pri svojem delu že kdaj uporabil kakšno kreativno vajo ali namensko igro, drugi pa je odgovoril, da tovrstnih aktivnosti ni uporabil, ter pripisal, da ni bil prisoten na delavnicah.
Iz tega lahko sklepam, da uporaba kreativnih medijev pri delu z mladostniki v tej stanovanjski skupini ni ravno pogosta, a te ugotovitve ne morem posplošiti na večino vzgojnih zavodov in stanovanjskih skupin, saj je to v veliki meri odvisno od individualnih pristopov vzgojiteljev.
Eden od vzgojiteljev je opazil, da so bili mladostniki po delavnicah zadovoljni, drugi ni opazil kratkoročnih sprememb. Tudi dolgoročnih sprememb nobeden od njiju ni zaznal, eden je pripisal, da je bilo delavnic »najbrž premalo«. Na vprašanje, ali so zaznali kakršnekoli spremembe pri mladostnikih, je eden od vzgojiteljev odgovoril, da ni zaznal sprememb, drugi je zapisal: »Žal ne. Je pa res, da so se mladostniki v tem času menjali, bile so prisotne bolezni, menjavali smo se tudi vzgojitelji, zaradi česar je opažanje oteženo.« Ta komentar je vsekakor dobro utemeljen, na pomanjkanje rezultatov je po moji oceni najbolj vplivala kratkotrajnost delavnic (6 srečanj v treh tednih) – smiselno bi bilo izvajanje tovrstnih delavnic vsaj eno šolsko leto enkrat tedensko.
Prvi vzgojitelj od mladostnikov ni prejel nobenih informacij o delavnicah, drugi je zapisal, da so se po delavnicah o tem pogovarjali z mladostniki, vsebine pogovora ni navedel.
Eden od vzgojiteljev bi v prihodnje rad preizkusil tehnike, povezane s fotografijo in filmom, drugi je zapisal, da ne bi preizkusil ničesar, saj s tem ni seznanjen. Prvi vzgojitelj je torej zainteresiran za tovrstno delo, drugi se za to delo verjetno ne počuti dovolj informiranega.
30
Smiselno bi bilo torej vzgojiteljem predstaviti različne strukturirane tehnike umetnostne terapije ter primere njihove uporabe.
Pri vprašanju »Menite, da bi redne in dalj časa trajajoče vaje (ali terapije) z umetnostjo in igro lahko pomembno pripomogle h krepitvi samozavesti in samoizražanja ter reševanju raznih vedenjskih in emocionalnih težav, ki se pojavljajo pri mladostnikih, bodisi v tej stanovanjski skupini ali po vzgojnih zavodih v Sloveniji?« je prvi vzgojitelj izbral odgovor »odvisno od ustanove in metod dela«, drugi pa »nedvomno«. Oba vzgojitelja torej verjameta v rezultate, prvi pod določenimi pogoji, drugi brezpogojno, kar sovpada z izraženim interesom obeh v predhodnih vprašanjih. Vzgojitelj, ki je že kdaj uporabil kakšen kreativni medij, je torej prepričan o njihovi učinkovitosti, medtem ko vzgojitelj, ki tovrstnih tehnik še ni uporabil in ni izrazil interesa zanje, o njihovi učinkovitosti ni prepričan.
Vzgojiteljem, ki jih delo s kreativnimi umetniškimi mediji zanima, bi bilo smiselno ponuditi kratkotrajno izobraževanje ali jih na kak drug način bolje seznaniti in opremiti s praktičnimi metodami za izvajanje tovrstnih tehnik, saj bi to obogatilo njihovo pedagoško delo.
SKLEP
Tekom dela z mladostniki sem večkrat razmišljala o tem, kako jim približati različne medije do te mere, da jih bodo v prihodnje tudi sami znali in hoteli uporabiti vsaj za sprostitev ali kot kreativno dejavnost v prostem času. Določeni mediji so pri mladostnikih pogosto uporabljeni kot sredstvo samoizražanja (npr. igranje v glasbenih skupinah, poslušanje glasbe, grafitiranje
…), pri mladih v vzgojnih zavodih pa so zaradi fokusiranja na šolske obveznosti in težavami v družinskem okolju ti vzgibi zatrti. Ena od mladostnic, s katerimi sem delala, je izrazila veliko željo po petju, a je še v isti sapi zatrdila, da bi bilo zanjo nemogoče obiskovati ure solo petja zaradi finančnih omejitev ter njenih težav v šoli. Prav tako je eden od mladostnikov že začel z učenjem kitare, a se je to prekinilo (po njegovih besedah) v času, ko je odšel v zavod.
Pavlicevic (2007) skozi detajlne zgodbe o terapiji z glasbo lepo prikaže, kako glasba pripomore h kvalitetnemu, zaupnemu odnosu med terapevtom in klientom – tudi pri osebah z zelo težkimi motnjami, ki predhodno skorajda ne komunicirajo z osebami v okolju. Te zgodbe verjetno najbolj točno prikažejo »moč« ustvarjalnega medija pri terapevtskem in pedagoškem delu.
31
Ta zaupen odnos zlahka prenesemo na socialno pedagoško delovno polje vzgojnega zavoda, kjer je odnos prav tako ključnega pomena. Še več, glasba pripomore ne le k izboljšanju pedagoškega odnosa, ampak praktično k vsakemu odnosu, v katerem se pojavi. Iz mnogih lastnih izkušenj lahko zatrdim, da skupno muziciranje s komerkoli izboljša odnos s to osebo.
Verjamem, da je podobno z likovnimi mediji, plesom in gibom, dramsko igro …
Rezultati so generalno nakazali, da so strukturirane tehnike pri delu z mladostniki lahko zelo uporabne, predvsem tiste, ki odstopajo od siceršnjih šolskih in njim podobnih dejavnosti.
Izrazito je bilo predvsem zanimanje mladostnikov za glasbo in posledično visoko ocenjena uporabnost glasbene improvizacije. Pokazala se je potreba mladostnikov po raznolikih tehnikah, na eni strani zelo strukturiranih in jasnih, v katerih najdejo občutek varnosti, in na drugi strani svobodnih, kjer vsi dobijo prostor za prosto kreativno izražanje. Predvsem so bile to skupinske tehnike, vendar vedno v kombinaciji z individualnim delom ali delom v parih.
Izvedene delavnice v tej obliki pri mladostnikih še niso imele pomembnih učinkov, saj je bilo njihovo trajanje preveč omejeno, kar so potrdili tudi rezultati vprašalnika z vzgojitelji. Ti so sicer pokazali nekaj zanimanja za tovrstne kreativne tehnike (to je moč razbrati tako iz vprašalnika kot iz sodelovanja nekaterih pri delavnicah), a sem zaznala zadržanost in predvsem neinformiranost na tem področju. Menim, da bi bilo kratko izobraževanje za vzgojitelje, ki jih kreativni mediji zanimajo, zelo na mestu, v nasprotnem primeru pa bi prišlo v poštev sodelovanje z zunanjim pedagoškim delavcem, ki bi na ustrezen način mladostnikom podal nekaj priložnosti za ustvarjalno izražanje in dinamično ter sproščujoče preživljanje prostega časa.
Ne delam si utvar, da bi tovrstno delo bistveno spremenilo življenje vseh mladostnikov v vzgojnem domu in tudi ne trdim, da je to sedaj neprijetno. Prepričana pa sem, da bi se z rednimi kreativnimi aktivnostmi dotaknili vsaj določenega dela mladostnikov in jim s tem olajšali bivanje, vlili nekaj dodatne moči in jih opremili s pomembnimi spretnostmi za nadaljnje življenje.
Ključno je mladostnikom dati nekaj svobode za ustvarjanje in razmišljanje, neko pozitivno izkušnjo s svetom okrog sebe in ustanovo, v kateri bivajo. Mladostniki so namreč tekom delavnic priklicali na plano veliko mero motivacije za usvajanje novega znanja in izkušenj, ki pa je bila pogojena z dosledno uporabo primernih pristopov. Vse osnovne kompetence socialnega pedagoga v tovrstnem delu zasijejo, le pustiti si moramo nekaj svobode pri delu ter
32
sebi in uporabnikom dovoliti, da prikličemo na dan otroka v sebi ter s tem neskončno kreativnost, s katero smo rojeni.
UPORABLJENE STRUKTURIRANE TEHNIKE
Z večino uporabljenih tehnik sem se srečala na študijski izmenjavi ter študijski praksi oziroma v času študija. Določene izhajajo iz raznih smeri umetnostne terapije, druge, bolj pedagoško obarvane, sem uporabila kot krajše uvodne in zaključne vaje in igre. Opisane so v obliki, kot sem jih uporabila pri izvedbi – lahko so prilagojene glede na specifične situacije, s katerimi sem se srečala.
1. Tehnike s pisanjem Pesem popolnosti
Opis: Vsak udeleženec razmisli, kako bi potekal njegov idealen dan in o tem napiše pesem. Na koncu vsak deklamira pesem pred skupino.
Cilj: Urjenje v kreativnem pisanju, razmislek o svojih željah, pričakovanjih, prioritetah.
Krepitev retoričnih deklamacijskih sposobnosti.
2. Tehnike z glasbo Glasbena improvizacija
Ponavljanje ritmov
Opis: Sedimo v krogu na tleh, na sredino postavimo širok nabor glasbil. Vsak si izbere en inštrument. Najprej sama odigram en ritmičen vzorec, skupina ponovi, vsak na svoj izbran inštrument. Nato tudi vsak od njih poda ritmičen vzorec, ki ga skupina ponovi.
Cilj: Učenje poslušanja in ponavljanja ritmičnih vzorcev, ustvarjanje lastnega vzorca.
Krepitev pozornosti s poslušanjem ritmov drugih ter natančnim hkratnim ponavljanjem.
33 Od najmlajšega do najstarejšega
Opis: Najmlajši udeleženec začne z igranjem, postopoma se mu pridružimo ostali po vrsti do najstarejšega, da igramo vsi skupaj. Najmlajši nato prvi odneha, postopno vsi do najstarejšega.
Cilj: Poslušanje in igranje različnih zvokov, izražanje lastnih kreativnih vzgibov.
Tiho in počasi – glasno in hitro
Opis: Vsi skupaj začnemo igrati zelo tiho in počasi, postopoma igramo glasneje in hitreje, na koncu igramo kar se da glasno in hitro.
Cilj: Preseganje cone udobja glasnosti, izražanje čustev in sproščanje energije preko glasnega igranja.
Dueti
Opis: Oblikujemo pare glede na sedežni red. Vsak par izvede nekajminutno improvizacijo, medtem ko ostali poslušajo.
Cilj: Nastopanje pred skupino, krepitev lastnega kreativnega izražanja.
Ugibanje inštrumentov
Opis: Razdelimo se v dve skupini. Prva skupina se obrne s hrbti proč od druge, druga skupina zaigra na nekaj izbranih inštrumentov. Ko končajo, se druga skupina obrne nazaj in pokaže inštrumente, na katere so igrali.
Cilj: Usmerjanje lastne pozornosti na zvok, ki ga slišijo.
Dirigent
Opis: Določimo osebo, ki bo v vlogi dirigenta. Ta določi, kateri inštrument bo kdo igral in kako ga bo igral (glasno, počasi, hitro, katere tone … kakor dirigent želi). Skupina začne igrati, dirigent vmes daje dodatna navodila. Končamo, ko dirigent prekine igranje.
Cilj: Prevzemanje vloge vodje nad celotno skupino, podajanje lastnih kreativnih idej večsmerno.
34 Prosta improvizacija
Opis: Prosto začnemo igrati na želene inštrumente, vse popolnoma improvizirano. Tudi končamo, ko se glasba spontano zaključi. Vmes lahko menjamo inštrumente, igramo na ne-inštrumente, pojemo, plešemo, ipd.
Cilj: Prosto individualno in skupinsko kreativno izražanje, doseganje prijetnega, ustvarjalnega in sproščenega vzdušja.
3. Vizualne tehnike Špagetni stolp
Opis: Razdelimo se v skupine po 2–4. Vsaka skupina dobi 20 špagetov, škarje, en meter lepilnega traku, en meter dolgo vrvico. Imamo dvajset minut časa, da iz tega zgradimo kar se da velik stolp, ki mora stati sam, uporabijo lahko le dane materiale. Zmaga skupina, ki ima višji stolp.
Cilj: Spodbujanje sodelovanja, kreativnega mišljenja, prostorske predstave in tridimenzionalnega ustvarjanja.
Nariši – razreži – sestavi – predstavi
Opis: Vsak s svinčnikom čim bolj natančno nariše določen predmet v okolici, čez celotno površino lista. Na znak vsi nehajo risati in list podajo levemu sosedu. Ta nadaljuje z risanjem drugega določenega predmeta čez obstoječo risbo. Zopet na znak vsi nehajo risati. Sliko pred seboj razrežejo po linijah na manjše kose in oblike. Te nato sestavijo in nalepijo na list tako, da narejeno čim manj spominja na začetni predmet. Narejeno spet podajo levemu sosedu, ta si izmisli zgodbo, kaj ta lepljenka ponazarja in jo pred drugimi predstavi, kot da je umetnik, ki predstavlja svoje delo.
Cilj: Učenje prepuščanja in prevzemanja kontrole in odgovornosti, s tem ko udeleženci svojo risbo dajo naprej drugemu in sami rišejo čez tujo risbo, jo nato razrežejo. Krepitev ustvarjalnega divergentnega mišljenja s tem, ko konceptualizirajo lepljenko, ki je nastala popolnoma naključno.
