UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
VESNA ŽGAJNAR
ODZIVANJE VZGOJITELJEV NA IZBRUHE TRME PRI PREDŠOLSKEM OTROKU
EDUCATORS RESPONSE TO OUTBREAKS OF STUBBORNNESS IN PRESCHOOL CHILDREN
DIPLOMSKO DELO
Ljubljana, 2016
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Predšolska vzgoja
VESNA ŽGAJNAR
Mentor: doc. dr. TOMAŽ VEC
ODZIVANJE VZGOJITELJEV NA IZBRUHE TRME PRI PREDŠOLSKEM OTROKU
EDUCATORS RESPONSE TO OUTBREAKS OF STUBBORNNESS IN PRESCHOOL CHILDREN
DIPLOMSKO DELO
Ljubljana, 2016
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorju doc. dr. Tomažu Vecu za prijaznost, nasvete in strokovno pomoč pri nastajanju mojega diplomskega dela.
Prav tako se zahvaljujem pomočnici ravnateljice in vzgojiteljicam iz vrtca Kekec v Grosuplju za vso pomoč in sodelovanje med nastajanjem diplomskega dela.
Posebna zahvala je namenjena tudi moji družini, fantu in prijateljem, ki so me ves čas študija spodbujali in verjeli vame, tudi takrat, ko sem bila v dvomih.
POVZETEK
Pojav trme pri predšolskih otrocih je prehodno razvojno obdobje, kar pomeni, da se mu skoraj ne moremo izogniti. Pri tem je zelo pomemben ustrezen pristop do otroka, saj sicer lahko oviramo njegov razvoj. Za ustrezen pristop do trmastega otroka pa je ključnega pomena dobro poznavanje obdobja prve trme. V teoretičnem delu sem zato predstavila pojem trme in raziskala morebitne razlike v izbruhih trme med spoloma. S pomočjo različne literature sem ugotovila, kdaj se trma pojavi in kako dolgo traja. Naštela sem različne situacije, v katerih najpogosteje prihaja do izbruhov trme v predšolskem obdobju, in opisala načine izražanja trme. V strokovni literaturi sem poiskala različne korake in načine, kako izbruhe trme ustaviti, se nanje odzivati ali pa jih celo preprečiti, tako v zasebnih prostorih kot na javnih krajih. Ker je v obdobju prve trme zelo pomembna dobra vzgoja, sem nekaj pozornosti namenila priporočljivi vzgoji otrok v njem, pa tudi najpogostejšim napakam, ki jih delajo vzgojitelji in starši predšolskih otrok, in morebitnim posledicam v otrokovem razvoju zaradi neprimerne vzgoje.
V empiričnem delu sem želela ugotoviti, katere situacije po mnenju vzgojiteljev/-ic najpogosteje pripeljejo do izbruhov trme pri predšolskih otrocih. Ker bom tudi sama delala v vrtcu s predšolskimi otroki, me je zanimalo tudi, kako se kot bodoča vzgojiteljica na izbruhe odzvati in kako jih preprečiti ali ustaviti, ne da bi pri tem ovirala otrokov razvoj. Zato sem opazovala pri delu pet vzgojiteljic in pet pomočnic in jim na koncu razdelila še anketne vprašalnike. Med raziskavo sem ugotovila, da vzgojiteljice menijo, da kar dobro poznajo trmo pri predšolskih otrocih in vzroke za njen nastanek. Po rezultatih, dobljenih v raziskavi, pa bi lahko sklepala tudi, da se nekatere vzgojiteljice ne zavedajo, da s svojim ravnanjem in načinom dela pri otrocih kdaj tudi same povzročijo izbruh trme. Večina jih tudi trdi, da se po izbruhu trme z otrokom pogovorijo, vendar se je izkazalo, da ni čisto tako. Opazila sem namreč, da se z otroki po izbruhih trme ne pogovorijo prav pogosto, in ugotovila, da večina anketiranih vzgojiteljic zagovarja doslednost pri vzgoji in pri svojih odločitvah vztraja, kar je zelo pomembno.
KLJUČNE BESEDE: predšolski otroci, trma, ustrezen pristop, vzroki, odzivanje na izbruhe, preprečevanje izbruhov.
SUMMARY
The emergence of stubbornness in preschool children is a transitional development period, which is why it is almost impossible to avoid. The proper approach to the child is very important, otherwise we can block child's development. Knowing well the first period of stubbornness is essential for adopting the appropriate approach. In the theoretical part, I explored the concept of stubbornness and the occurrence of differences in outbreaks of stubbornness between the sexes. According to various literature, I found out when stubbornness occurs and how long it lasts. I listed different situations in which outbreaks of stubbornness most frequently occur in a preschool period and described ways of expressing stubbornness. In the literature I found different approaches for stopping outbursts of stubbornness, responding to it or even preventing it on private or public areas. Since it is very important to have a good education, However, since a good education during the first period of stubbornness is very important, I devoted some attention to recommended child- raising in this specific period, to the most common errors done by teachers or parents and to the potential consequences that may occur in the child's development because of inadequate care.
In the empirical part, I wanted to find out, which situations, according to teachers, most frequently lead to outbreaks of stubbornness in preschool children. Since I will work in kindergarten with preschool children, I wondered how to respond to outbreaks and how to prevent or stop them without impeding the child's development. For the purpose of research, I observed five teachers and five assistant teachers at their work and then gave them questionnaires. Based on the research, I found out, that teachers believe they know well stubbornness and causes for its occurrence in preschool children. According to the results obtained in the study, I could also conclude that with their conduct and working methods some teachers do not realize they might sometimes cause outbursts of stubbornness. Most of them also say that they talk with the child after an outbreak of stubbornness. However, according to my observations, I found out that this is not entirely true. Because after an outbreak teachers do not talk to the child very often. I also found out, that most of the surveyed teachers advocates consistency and insist on their decisions, which is very important.
KEYWORDS: preschool children, stubbornness, the appropriate approach, causes, response to outbreaks, preventing outbreaks.
KAZALO
1 UVOD ... 1
2 TRMA ... 2
2.1 Kaj je trma ... 2
2.2 Razlike v izbruhih trme med spoloma ... 4
2.3 Kdaj se trma pojavi in kako dolgo traja ... 4
2.4 Vzroki za izbruh trme ... 5
2.5 Načini izražanja trme ... 6
3 OBLIKOVANJE VEDENJA ... 7
3.1 Kako ustavimo izbruh trme pri otroku ... 7
3.2 Kako se odzovemo na otrokovo trmo ... 9
3.2.1 Kako se odzovemo na otrokovo trmo v javnosti ... 10
3.3 Kako preprečimo izbruh trme ... 11
3.3.1 Kako preprečimo izbruh trme v javnosti ... 13
4 VZGOJA OTROK MED OBDOBJEM PRVE TRME ... 14
4.1 Priporočljiva vzgoja in obvladovanje vedenja otrok v obdobju prve trme... 14
4.2 Kakšne napake najpogosteje delamo pri vzgoji otroka v obdobju trme ... 15
4.3 Do kakšnih posledic lahko pride pri otroku zaradi napačne vzgoje ... 15
5 EMPIRIČNI DEL ... 17
5.1 OPREDELITEV PROBLEMA ... 17
5.2 CILJ DIPLOMSKE NALOGE ... 17
5.3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 18
6 RAZISKOVALNA METODA ... 18
6.1 VZOREC ... 18
6.2 TEHNIKE IN INSTRUMENTI ... 18
6.3 POSTOPEK ZBIRANJA IN OBDELAVE PODATKOV ... 18
7 REZULTATI... 19
7.1 OPAZOVANJE VZGOJITELJIC ... 19
7.2 ODGOVORI VZGOJITELJIC IZ ANKETNIH VPRAŠALNIKOV IN INTERPRETACIJA ... 22
8 INTERPRETACIJA ... 28
9 ZAKLJUČEK ... 31
LITERATURA ... 33
PRILOGA - ANKETNI VPRAŠALNIK ... 35
1
1 UVOD
Zagotovo smo že vsi videli ali doživeli izbruh trme pri predšolskem otroku, ki se kar naenkrat vrže na tla, začne kričati, jokati in v vse smeri opletati z rokami in nogami. Take izbruhe lahko opazimo na različnih javnih krajih, najpogosteje v trgovinah in parkih. Čeprav vzgojitelji in starši vedo, da je to razvojno obdobje in da otrok tako izraža svojo voljo, se kljub temu pogosto zgodi, da se ne odzovejo pravilno, s čimer lahko vse skupaj le poslabšajo.
Medtem ko je včasih najbolje, da ne storimo ničesar, ampak le počakamo, da izbruh mine, da se otrok pomiri in se nato z njim pogovorimo, pa otrokovih izbruhov ne smemo vedno prezreti, ampak moramo nastopiti jasno in odločno. Kako pristopiti do otroka in kako se odzvati, je odvisno od vzroka za izbruh trme, od otrokovega razumevanja in tudi od izkušenj vzgojiteljev in staršev, saj morajo ti s primernim pristopom izbruh ustaviti ali preprečiti.
Pri predšolskih otrocih se obdobje prve trme po mnenju različnih avtorjev pojavi približno pri dveh letih otrokove starosti. Poznamo pa tudi drugo trmo, ki se pojavi pri odraščajočih otrocih, ko vstopijo v puberteto. Trma je povsem naraven pojav, je pa tudi zelo pomembna in nujna, saj se otrok z njeno pomočjo nauči na sprejemljiv način uveljavljati svojo voljo. S trmo otrok pokaže, da želi postati samostojen in neodvisen od drugih. Čeprav vsega ne zmore narediti sam, to vseeno hoče. Ko se otrok nauči sprejemljivo izražati lastno voljo, se obdobje prve trme zaključi, največkrat pri štirih ali petih letih otrokove starosti.
V empiričnem delu diplomskega dela se bom osredotočila na pristop vzgojiteljic do trmoglavih otrok. Glede na izobrazbo vzgojiteljic se od njih pričakuje, da poznajo vzroke, zaradi katerih prihaja do izbruhov trme pri predšolskih otrocih, in se nanje ustrezno odzovejo.
Cilj moje diplomske naloge je ugotoviti, katere situacije po mnenju vzgojiteljic najpogosteje pripeljejo do izbruhov trme pri predšolskih otrocih, kako se kot bodoča vzgojiteljica na izbruhe odzvati in kako jih preprečiti ali ustaviti, ne da bi pri tem ovirala otrokov razvoj.
2
2 TRMA
2.1 Kaj je trma
Čeprav pojav trme pri otrocih v predšolskem obdobju različni avtorji pojmujejo različno, se vsi strinjajo, da je trma pri otroku nekaj naravnega oziroma prehodno razvojno obdobje in se kaže bolj ali manj intenzivno. V nadaljevanju bom natančneje opredelila, kaj o pojavu trme menijo različni avtorji strokovne literature.
Mason, Jensen in Ryzewicz (1999) pravijo, da je trma močno čustvo, s katerim otroci izražajo negativna čustva, kot so jeza, razočaranje in razburjenje. Ker teh čustev ne znajo opisati z besedami, jih pa čutijo, otroke še toliko bolj vznemirijo, zato lahko tudi precej intenzivno reagirajo. Tudi Mackonochie (2006) navaja, da je izbruh trme čustven izbruh, do katerega pride, ko otrok dobi občutek, da stvari nima več pod nadzorom. Čeprav ve, da je to njegovo ravnanje, stališče ali mnenje neustrezno in nesprejemljivo, saj ima za to dokaze, kljub temu nepopustljivo vztraja pri svojem (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 2002).
Trma je torej otroška reakcija, s katero izraža nestrinjanje z odraslimi (Shavyrina. 2008) in je odvisna od njegovega temperamenta in okolja, v katerem živi (Končnik – Goršič, 2004).
Bergantova (1983) pa poudarja, da je otrokova trma znak, da se otrok pravilno in celostno razvija, tako telesno kot tudi duševno. Tako otrok pokaže, da se razvijata tako njegova osebnost kot njegova lastna volja, kar je pomembna človekova sposobnost. Otrokova volja je navadno v nasprotju z našo, vendar ne smemo zatirati niti otrokovih prvih izrazov volje niti otrokovega poseganja v svet, saj bo oboje potreboval tudi pozneje v življenju.
Glede na zgornje trditve lahko potrdim, da so izbruhi trme v predšolskem obdobju zelo pomembni, saj se takrat oblikujejo otrokovi možgani. Med čustvenim izbruhom se v možganih ustvarijo pomembne povezave, ki pozneje v življenju skrbijo za obvladovanje stresa in uveljavljanje volje. Zelo mirni otroci, ki ne doživljajo čustvenih izbruhov, to pomembno fazo preskočijo. Zato pa je večja možnost, da se bo tak otrok pozneje v življenju, ko bo doživel frustracijo, nanjo odzval z močno jezo ali nasilnim uveljavljanjem lastne volje (Sunderland, 2008).
Za napade trme v predšolskem obdobju je značilno, da se pojavljajo v vseh oblikah in razsežnostih, da različno dolgo trajajo in so različno glasni. Ne glede na to, v kakšni obliki se napad trme pojavi, v blažji ali hujši, pa za vse veljajo naslednje štiri skupne resnice. Prva je, da se napad trme zgodi vsakemu otroku. Druga pravi, da so izbruhi trme nekaj običajnega in pričakovanega, ne moremo pa jih vnaprej napovedati niti poznati vzrokov zanje. Tretja resnica ugotavlja, da so vzroki za napade najpogosteje nepomembni, npr. prepoved, da bi pojedli še en piškot; četrta pa, da otrokova vzdržljivost ob izbruhu trme prevlada nad vzdržljivostjo in potrpežljivostjo staršev (Mason idr., 1999). Majhen otrok misli, da obstaja samo ena resnica, in je prepričan, da je prav le tisto, kar misli on. Tako prepričanje ima
3 zaradi razvojnega obdobja, v katerem ne upošteva drugih mnenj, primerjanja in izločanja.
Šele ko otrok razvije sposobnost za razumevanje sveta, lahko opusti neprimerno vedenje in se osredotoči na primernega. K uspešnem prepoznavanju in učenju o tem, kaj je prav in kaj ne, veliko pripomore okolje, v katerem otrok živi. Razlika je, če otroku dovolimo iti na dvorišče v sobnih copatih, ker se ne želi preobuti, ali pa če mu takoj prinesemo tri lizike, potem ko se je vrgel na tla, ker ni dobil ene, ko jo je želel.
Zelo trmasti ljudje vedno vztrajajo pri svojem mnenju, čeprav je to napačno;
prepričani so, da imajo prav le oni, zaradi česar imajo tudi zelo malo prijateljev. Ne ozirajo se na druge, niti se ne znajo vživeti vanje, ampak so nagnjeni le k uresničevanju svojih ciljev.
Zelo pomembno je, da otrok že zgodaj spozna, da vsako vedenje ni sprejemljivo, saj bo tako spoznal, da nima prav le on in se bo naučil sprejemati in upoštevati tudi mnenja drugih (Končnik - Goršič, 2004).
Izbruhi trme si po navadi sledijo po določenem zaporedju, in sicer v štirih fazah (povzeto po Mackonochie, 2006):
• stanje pred izbruhom – Otrok kaže očitne znake, da bi rad uveljavil svojo moč, a želi, da ga k temu izzovemo. Potem bo menil, da ni on začel prepira in da mu odrasli zato dolguje opravičilo. Če v tem obdobju otroka kaj prosimo, mu rečemo ali od njega zahtevamo, da nekaj naredi, se bo odzval nesramno in sunkovito, lahko z besedami, pa tudi z dejanji.
• Če vztrajamo pri svoji zahtevi, otroku omogočimo, da preide na naslednjo stopnjo: vpije, meče se ob tla, kriči, meče in celo razbija stvari/predmete.
• Nekateri otroci, ki se vržejo na tla, lahko močno udarjajo z glavo ob tla ali ob kaj trdega, zato moramo paziti, da se ne poškodujejo. Pomembno je, da kljub vsemu temu ostanemo mirni.
• Sledi faza umirjanja, ko jeza izgine, kričanje pa zamenjajo solze.
Zagotovo smo že vsi bili zanalašč trmasti in nam je bilo to celo v zadovoljstvo in veselje. Take situacije niso škodljive, če so redke; če pa se dogajajo pogosto, lahko naše življenje precej zapletejo. Če smo ravno prav trmasti, nam to koristi, saj je to pozitivna gonilna sila, prevelika mera trmoglavosti pa je škodljiva in razdiralna sila (Končnik - Goršič, 2004).
Avtorji strokovne literature, ki opisujejo trmo v predšolskem obdobju, to pojmujejo različno. Pri njih zasledimo izraze, kot so napadi besa, negativizem, kljubovalnost ali čustveni izbruh.
4
2.2 Razlike v izbruhih trme med spoloma
Gürtler (1996) meni, da so izbruhi trme pogostejši pri dečkih kot pri deklicah. To pa ne pomeni, da jih je tako drugačne ustvarila narava; krivi so vzgojitelji in starši, ki deklice vzgajajo drugače kot dečke, čeprav se tega navadno sploh ne zavedajo. Deklice vzgajajo bolj k socialno prilagojenemu vedenju, k odgovornosti in sočutju, medtem ko dečke spodbujajo k razvejani aktivnosti. Če se skuša deček uveljaviti s silo, mu to spregledajo. Od dečkov se to celo pričakuje, medtem ko je tako vedenje za deklice nedopustno.
2.3 Kdaj se trma pojavi in kako dolgo traja
Bergantova (1983) pravi, da se obdobje prve trme pojavi pri približno dveh letih in sega vse do četrtega ali petega leta otrokove starosti. Po njenem mnenju je to obdobje v otrokovem razvoju povsem normalno, zna pa biti precej težavno in naporno za njegove starše. Če starši in vzgojitelji razumejo, da je ta pojav razvojen, so že na pol poti, da ga postopoma obvladajo in premagajo. Tudi Brazelton (1999) navaja, da se izbruhi trme, jeze in odklonilnega vedenja pojavijo okoli drugega leta otrokove starosti. Z njimi se skuša otrok ločiti od staršev, želi postati samostojen in sam odločati o zanj pomembnih stvareh.
Cowleyjeva (2007) pa dodaja, da se težavno obdobje trme pojavi tudi že prej, in sicer približno pri enem letu starosti. Za to obdobje je značilno, da se otroci mečejo po tleh in na ves glas kričijo. Z vsem napisanim se strinja tudi Karp (2012), ki meni, da se izbruhi trme pojavijo pri otrocih, starih od 18 do 24 mesecev. Dodaja pa še, da se čez nekaj časa nekoliko umirijo, trma pa se pojavi pri njih spet približno pri treh letih in pol otrokove starosti, in to intenzivnejša.
Ko so torej otroci stari približno dve leti, gredo skoraj vsi skozi razvojno fazo, ki se imenuje obdobje prve trme. To obdobje je razvojno, zato traja razmeroma kratek čas. Otroci obdobje prve trme prerastejo, ko se naučijo svoje želje in potrebe izražati na sprejemljiv način; za to pa si morajo razviti ustrezne sposobnosti. Šele ko imajo te sposobnosti razvite, lahko opustijo nezaželeno vedenje in preklopijo na želeno, probleme pa začnejo reševati s premislekom (Shavyrina, 2008). Gürtler (1996) pravi, da se to zgodi, ko se otroci naučijo bolje govoriti, saj lahko z besedami povedo, kaj želijo, in se zato ne počutijo več tako nemočne. Po njegovem mnenju se to zgodi pri treh letih otrokove starosti. Mackonochie (2006) pa dodaja, da večina otrok izbruhe trme preraste do četrtega leta starosti, medtem ko nekaj otrok trmo izkorišča tudi dlje, tudi še potem, ko že hodijo v šolo. Od otrokove starosti pa je odvisno tudi, kako dolgo izbruh traja. Pri mlajših otrocih se izbruh trme začne in konča nenadno in ne traja dlje kot tri ali štiri minute. Ko izbruh mine, postane otrok dobre volje, kot da se ni nič zgodilo. Otrok tudi vnaprej opozori na morebiten izbruh, vendar nad njim nima nadzora. Starejši ko je otrok, bolj se zaveda svojih izbruhov in grdega vedenja, zato mu je po
5 izbruhu žal, izbruhi pa so tudi čedalje daljši. Trajajo lahko nekaj minut, pa tudi celo uro. Dalj časa ko izbruh traja, veččasa potrebuje otrok, da si po njem opomore in je spet dobre volje.
Avtorji si o tem, kdaj se obdobje prve trme pri otrocih pojavi in koliko časa traja, niso povsem enotni. Medtem ko nekateri menijo, da otrok obdobje prve trme preraste pri treh letih, drugi trdijo, da preraste to obdobje šele pri petih letih ali še pozneje. Do takih razlik prihaja, ker je vsak otrok individuum in ima zato svoj tempo razvoja. To potrjujejo tudi raziskave, ki kažejo, da se obdobje trme pri nekaterih otrocih pojavi pri enem letu in traja do drugega ali tretjega leta, pri drugih pa se pojavi šele pri tretjem letu in traja do četrtega ali petega leta otrokove starosti. Kot kažejo izsledki raziskav, je glavni dejavnik, ki vpliva na to, kdaj bo prišlo do obdobja prve trme, otrokov temperament. Bolj ko je otrok temperamenten (samozavesten, aktiven, energičen), hitreje in intenzivneje se bo pri njem pojavila trma, pa tudi dlje bo trajala (Forehand in Long, 2010).
2.4 Vzroki za izbruh trme
Na izbruh trme pri predšolskem otroku vplivajo različni dejavniki, tako otrokovo počutje in razpoloženje kot tudi situacije, v katerih se ne počuti enakovreden staršem ali ne dobi od staršev toliko pozornosti, kot si jo želi; lahko pa se tudi počuti nemočnega (Karp, 2012). Amato in Rivera (1999) sta ugotovila, da imajo manj čustvenih in vedenjskih težav otroci, ki jim starši namenjajo veččasa in imajo z njimi tesnejše stike.
Sunderland (2008) meni, da obstaja za izbruh trme v predšolskem obdobju šest sprožilcev. To so nezreli možgani, lakota in utrujenost otroka, nezadovoljene psihološke potrebe otroka, eksplozivna čustva, stres in strahovi staršev ter vzgoja, ki izbruhe trme spodbuja. Raziskave kažejo, da pri dveh in treh letih in pol otrokovi možgani zaradi nenadne in močne mešanice prvinskih impulzov kar prekipevajo. Zato se pojavijo trma, nasilje do drugih, nepotrpežljivost in egoizem. Do izbruha trme pri otrocih pa lahko pride tudi zato, ker (povzeto po Karp, 2012):
• še ne znajo dobro govoriti – Ker imajo majhni otroci slabše jezikovne sposobnosti, se odzivajo z neverbalnimi oblikami komunikacije, kot so mahanje z rokami, metanje na tla, kričanje, vpitje, teptanje z nogami in zavijanje z očmi.
• so stisnjeni v čustveni kot – To pomeni, da se počutijo ponižane in manjvredne, če jih prepričujemo, naj popustijo. Začnejo se razburjati in se boriti proti nam, zaradi česar se znajdejo v čustvenem kotu. Otroci pogosto ne popustijo niti takrat, ko jim ponudimo, kar so si želeli, saj so se zaradi pretiranega razburjenja stisnili v kot.
• odrasli jim nudimo slab zgled – Če se odrasli deremo na otroke, ko smo jezni, se bodo tudi otroci drli in kričali, ko bodo jezni, saj bodo mislili, da je tako kazanje jeze čisto v redu, ker tako delajo tudi starši.
6
• so temperamenti – Otroci, ki so živahnejši in čustveno nestabilni, imajo tudi močnejše izbruhe trme.
• ugotovijo, da z izbruhi lahko veliko dosežejo – Ko se odrasli ob izbruhu trme pri otroku vdamo ali mu zato namenimo več pozornosti, otrok hitro ugotovi, da mu kričanje koristi, saj tako doseže, kar želi. Medtem ko je pri mlajših otrocih izbruh trme podzavesten, ga znajo večji sprožiti namerno.
• želijo bolj energično in pestro življenje – Otroci zelo radi raziskujejo, imajo radi novosti in to, da se ves čas nekaj dogaja. Če jim tega ne omogočimo, jim kaj kmalu postane dolgčas.
• ko prosimo otroka, naj nekaj naredi, pa tega ne želi ali pa zaradi pretiranih zahtev staršev in vzgojiteljev ne zmore.
Napade trmoglavljenja pa povzročata tudi ljubosumje, ki je pri otrocih zelo močno čustvo (Bergant, 1983), in močna želja po samostojnosti; otrokova najpogosteje izgovorjena beseda je takrat "sam" (Mackonochie (2006). Ljubosumje se pogosteje pojavlja pri starejših otrocih, ko dobijo bratca/sestrico ali pa ko čutijo, da imajo starši njegove brate/sestre raje kot njih. Ljubosumje je lahko tudi razlog, da se obdobje prve trme podaljša in traja tako dolgo, dokler vzrokov za ljubosumje ne odstranimo (Bergant, 1983). Z željo po samostojnosti otrok tudi nasprotuje starševski skrbi in želi s posnemanjem vse, kar delajo odrasli, delati tudi sam.
Ker mu odrasli preprečujejo marsikaj, kar skuša opraviti samostojno, sledita glasen jok in trma (Shavyrina, 2008).
2.5 Na č ini izražanja trme
Gürtler (1996) pravi, da ima otrok izbruhe trme lahko le redko, lahko pogosto, lahko pa tudi celo večkrat dnevno. Na ves glas joka, se dere, meče po tleh, z rokami in nogami opleta okoli sebe in je ves iz sebe, zato se med izbruhom z njim ni mogoče pogovarjati. Po načinu izražanja trme delijo Mason idr. (1999) izbruhe trme pri otrocih na navpične, vodoravne in popolne. Za navpične izbruhe so značilni jokanje, kričanje in cepetanje z nogami. Pri vodoravnih izbruhih se otrok vrže na tla, opleta in udarja z rokami in nogami v vse smeri. Popolni izbruhi trme se začnejo v pokončnem položaju s kričanjem in vreščanjem, nato pa se otrok vrže na tla in začne opletati in udarjati z rokami in nogami hkrati. Različni otroci izražajo trmo torej različno. Nekateri pobesnelo tekajo po sobi in se derejo. Med izbruhom trme izgubi otrok nadzor nad sabo, tako da ga moramo zavarovati, saj se lahko zaleti v zid ali težje pohištvo. Poleg tega je veliko možnosti, da bo razmetal vse lažje predmete in stvari, ki mu bodo prekrižale pot. Nekateri otroci se vržejo na tla, brcajo, kričijo in se zvijajo. Če se jim kdo približa, lahko brcnejo tudi njega, zato jih dvigujemo previdno.
Malčki navadno nehajo kričati in se dreti šele, ko jim od napora zmanjka glasu ali celo bruhajo. Pogosto postanejo modri v obraz, saj nimajo več dovolj zraka, pa tudi znova vdihniti
7 ga ne morejo. Taki izbruhi so za starše in vzgojitelje najhujši, saj otrok lahko brez zraka celo posivi v obraz in je že blizu nezavesti. Seveda se v takih primerih otroku ne zgodi nič hujšega: refleksi mu potisnejo zrak v pljuča veliko prej, preden bi bil lahko v nevarnosti (Leach, 2003).
3 OBLIKOVANJE VEDENJA
3.1 Kako ustavimo izbruh trme pri otroku
Ko starši zavrnejo otrokovo željo, se kaj hitro ustrašijo njegove burne reakcije. Otroci kaj kmalu ugotovijo, kako lahko starše najlaže prepričajo, da dosežejo svoje. Otroku je treba pokazati, da to, kar rečemo, mislimo resno. Mirnejši otroci bodo prej popustili in izpolnili naše zahteve, medtem ko bodo temperamentnejši vztrajali pri svojem kljub negativnim posledicam. Ko otroku dajemo navodila, morajo biti ta jasna in natančna (plišaste igrače pospravi na polico ...). Pomembno je, da ima otrok dovolj časa, da našo zahtevo/željo izpolni.
Če otrok tega ne želi, nikoli ne popustimo; zahtevo/željo ponovimo in vztrajamo pri njej, dokler je otrok ne izpolni. Pri dajanju navodil na otroka nikoli ne vpijemo, ampak mu jih posredujemo z mirnim in resnim glasom. Priporočljivo je, da to počnemo tako, da se postavimo čim bliže otroku in ga pri tem ves čas resno gledamo v oči. Med izvajanjem zahtevanega ali želenega otroka spodbujamo in vztrajamo, da nalogo izpolni do konca in natančno. Ko otrok nalogo opravi, je pomembno, da ga pohvalimo, saj bo tako dobil potrdilo, da se primerno vede, ker posluša in uboga ukaze (Peretz in Gluck, 2006). Včasih pa je čas tudi za kompromis. Pri kompromisu je pomembno, da otroku pokažemo, da se starši/vzgojitelji lahko prilagodimo njemu, ne da bi nas izsiljeval z jokom, sitnarjenjem in rotenjem. Če bomo prilagodljivi in pravični, bo te spretnosti razvil tudi otrok. Pomembno je, da otroku občasno dovolimo, da lahko prepričljivo vpliva na spremembo našega mnenja, saj mu tako pokažemo, da upoštevamo tudi njegove želje, pobude in čustva. Tako se bo otrok naučil, da se lahko tudi starši kdaj zmotijo in naredijo kakšno napako in da to ni nič slabega (Pantley, 2007). Če se na naš poskus kompromisa otrok odzove s še glasnejšim kričanjem, ga skušamo objeti ali pa ga prijazno ignoriramo. Tako kot imamo včasih slab dan starejši, ga imajo lahko tudi otroci. Če skušamo otroka objeti, moramo biti pripravljeni tudi na takojšen umik, če bi nas hotel udariti. Bolje je, če ga skušamo objeti od zadaj (t. i. medvedji objem), saj tako omejimo gibanje njegovih rok in mu hkrati zašepetamo na uho »Zelo si jezen«. Če vemo, da objem pri otroku ne zaleže ali pa vedenja kljub temu ne spremeni, se preprosto obrnemo stran od njega in ga prijazno ignoriramo (Karp, 2012). Pri tem moram poudariti, da ne ignoriramo otroka, ampak njegovo vedenje. Ignoriranje vedenja strokovnjaki imenujejo tudi gašenje, saj tako moteče vedenje tako rekoč pogasimo. Za ignoriranje vedenja oz.
8 gašenje je značilno, da že tako motečega vedenja ne krepimo še bolj oz. da ga sploh ne krepimo. Posledično se moteče vedenje zmanjša ali pa celo izgine. Zelo pomembno je, da ignoriranje traja le toliko časa, kolikor dolgo traja moteče vedenje, ignoriramo pa lahko le neželeno vedenje. Takoj ko otrok spremeni neželeno vedenje v želenega, mu moramo nameniti pozornost. Če med neželenim vedenjem otroka želi našo pozornost nekdo drug, mu jo namenimo, saj ni razloga za ignoriranje drugih. Tako delovanje zahteva ogromno potrpežljivosti, samokontrole in zaupanja vase, saj se vedenje otroka na začetku ignoriranja navadno še poslabša. Neželeno vedenje je po našem ignoriranju pogosto še intenzivnejše in traja dalj časa, a se pozneje zelo hitro spremeni na bolje. Prijazno ignoriranje je primernejše za šolarje in za mladostnike, medtem ko je za mlajše predšolske otroke primernejši »time out« oz. izključitev. »Time out« pomeni, da otroka zaradi neželenega vedenja (kričanja, metanja ob tla …) odstranimo iz prostora, v katerem se nahaja, ali pa izločimo iz položaja, v katerem se neprimerno vede, tako, da se mora obrniti k steni. Odločimo se za en način izključitve otroka, ki ga vedno uporabljamo enako. Ko je otrok v »time outu«, ne smemo dovoliti, da je s čimer koli zaposlen (ne skače, ne grize, ne govori), zato tudi izberemo nezanimiv prostor. Če se otrok upira, vztrajamo toliko časa, da se umiri ali pa ga držimo toliko časa, da se umiri. Otrok je lahko v položaju »time out« največ tri minute, ta čas pa je namenjen temu, da se popolnoma umiri in iz neželenega vedenja preide v želeno. V tem času ga ne kritiziramo, ne hvalimo, niti mu ne pojasnjujemo, zakaj je bil izključen. Ko tri minute minejo, ga zaposlimo s kakšno zanimivo dejavnostjo. Zelo pomembno po »time outu«
pa je tudi vedenje staršev/vzgojiteljev. Če se starši/vzgojitelji odločijo, da bodo otroka izključili po tem, ko se je zelo razjezil, ker ni dobil igrače, ki si jo je želel, mu te igrače ne smejo dati takoj po koncu izključitve, saj bodo otroka sicer tako naučili, da se je treba najprej razjeziti, nato nekaj časa v miru stati v kotu, potem pa bo dobil, kar je želel. Otrok bo potem, ko si bo kaj zaželel, to vedno ponavljal. Če hočemo to preprečiti, moramo vztrajati, da otrok, potem ko se vrne iz »time outa«, mirno pove, kaj si želi; če še ne zna govoriti, pa naj to pokaže s prstom. Šele potem otroku lahko damo želeno stvar. Tako ga bomo naučili želje in potrebe izražati mirno (Jurišič, 2000).
Eden od načinov, kako ustaviti izbruh trme, je tudi šaljivo draženje otroka. Ta način je primeren za otroke, ki so sicer večino časa nasmejani in imajo razvit smisel za humor ter so starejši od treh let. Rečemo mu: »Vidim, da si jezen, zato počni kar koli, le smej se ne. Ne dovoli svojim ustom, da se smejijo. Ali prav vidim, da si se začel smejati?« Ta način ne glede na preprostost velikokrat učinkuje. Za mlajše otroke pa je primerneje, da njihovo pozornost preusmerimo na kaj drugega. Otroku prinesemo njegovo najljubšo knjigo in se ponudimo, da bi jo prebrali skupaj. Če otrok tega ne želi, se usedemo in začnemo brati sami. Pri tem se zabavajmo in smejmo. Ko bo otrok videl, da se zabavamo, bo kmalu prišel k nam, saj mu ne bo všeč, da se ima nekdo drug bolje kot on (Mason idr., 1999).
9 Nekateri otroci ne prenesejo, da jih med izbruhom trme kdo gleda; to le še dodatno podkrepi njihovo jezo, izbruh pa je zato še močnejši. Takrat je najbolje, da se obrnete stran od otroka, najbolje, da greste v drug prostor in ga neopazno opazujete. Pred tem odstranite vse, ob kar bi se lahko udaril, zaletel ali poškodoval (Leach, 2003). Ko je izbruh trme pretiran in celo nevaren, pa je najbolje, da otroka umaknemo iz prostora, v katerem se nahaja. Doma ga s prisilo, a mirno odnesemo v njegovo sobo, v vrtcu pa iz igralnice v garderobo. Povemo mu, da je najbolje, da ostane sam, dokler bo njegovo vedenje neželeno in celo nevarno; ko se bo pomiril, pa se bo lahko vrnil k drugim članom družine oziroma v skupino. Tako otroku pokažemo, da tako vedenje ni primerno in da se tako v skupini otrok oziroma med ljudmi ne vede (Mason idr., 1999).
3.2 Kako se odzovemo na otrokovo trmo
Otrokovemu trmoglavljenju ne smemo popustiti. Ravnati moramo mirno, potrpežljivo, včasih pa moramo poseči tudi po kazni. Pri majhnem otroku je dovolj, da ga rahlo udarimo po roki in mu tako preprečimo, da bi naredil kaj, česar ne želimo. Ostrim kaznim se v predšolskem obdobju izogibamo, saj niso primerne, poleg tega pa tudi niso potrebne. Otroci so namreč v tem obdobju zelo lahkoverni, tako da jih odrasli lahko hitro zamotimo z drugimi rečmi in tako preusmerimo njihovo pozornost na druge stvari/predmete, izbruh trme pa je v trenutku pozabljen. Med izbruhom trme otroka ne obremenjujemo z zahtevami, ampak počakamo, da se umiri. Ko se umiri, se z njim mirno pogovorimo in mu povemo, da se je vedel neprimerno, povemo pa mu tudi, kaj nam v njegovem vedenju ni bilo všeč. Po pogovoru ponovimo svojo zahtevo in vztrajamo, da jo izpolni. Otroku moramo pokazati, da to, kar rečemo, mislimo resno, hkrati pa mu moramo pokazati, da ga razumemo in jemljemo resno. Priporočljivo je, da skupaj z otrokom oblikujemo pravila in natančen urnik vsakodnevnih dejavnosti, ki se jih bomo držali vsi v družini/vrtčevski skupini. Čim več dejavnosti in igre naj bo načrtovanih zunaj, na zraku, kjer se bo otrok lahko razmigal in tekal, kolikor bo želel, saj tudi zaprti prostori in s tem dolgčas pri otroku lahko povzročijo trmo (Bergant, 1983). To so potrdili tudi rezultati raziskav. Ugotovljeno je bilo, da obstaja pri otrocih povezanost med telesno dejavnostjo in vedenjskimi težavami. Pri otrocih, vključenih v raziskavo, ki se niso mogli dovolj gibati, ker so bile njihove dejavnosti predvsem sedeče in umirjene, so opazili več izbruhov trme. Bili so resnejši, zdolgočaseni, negativni in nekateri celo agresivni. Otroci, ki so se veliko gibali, imeli raznolike dejavnosti, pa takih težav skoraj niso imeli (Golubović, Tubic in Bala, 2008). Raziskave so pokazale tudi, da pri potrebi po gibanju med dečki in deklicami ni bistvenih razlik. To ni presenetljivo, saj se otroci v zgodnjem otroštvu razvijajo podobno, ne glede na spol (Al-Sahel Rashed, 2007).
10 Otroku moramo omogočiti tudi izbiro, tako da se včasih sam odloči, kaj bo delal, kdaj bo jedel ipd., saj s tem zadovoljimo njegovo potrebo po samostojnosti in neodvisnosti.
Izogibati se moramo postavljanju ukazov in prepovedi, zahteve pa postavljamo pozitivno, kot navodila. Navodila morajo biti jasna, kratka in natančna, Na primer: "Ura je devet, prosim, pojdi spat!" Pomembno je, da otrok sam začuti, da ima trma tudi posledice, na katere smo ga predhodno opozorili. Za otroke, ki so zelo navezani na starše, najbolj zaleže, če ga ti nekaj časa ignorirajo. Ta čas pa ne sme biti predolg; poleg tega moramo otroka v tem času nadzirati. Tako kazen bodo otroci hitro občutili in bodo kmalu pripravljeni na miren pogovor;
svoje vedenje bodo pozitivno spremenili. Ena od rešitev je tudi norčevanje iz otrokovega vedenja, vendar je primerna le za starejše otroke, saj mlajši norčevanja ne razumejo in ne prenesejo, kar povzroči le še hujše oblike trmoglavljenja. Če je otrokov izbruh trme eksploziven, otroka fizično umaknemo iz nevarne situacije, najbolje, da ga odpeljemo v kakšen drug prostor in ga pomirimo. Otroku pa damo tudi jasno vedeti, da se s trmo ne izsiljuje oz. da s tem ne bo ničesar dosegel (Bergant, 1983). Otroci, ki so zelo trmasti, imajo navadno pretirano razvit občutek za prav in narobe, za pravično in nepravično. Ko so prepričani, da se jim je zgodila krivica, so pripravljeni zagovarjati svoj prav na vse načine, ki jih poznajo. Bolj ko se odrasli trudimo, da bi jih prepričali, da se motijo, bolj vztrajajo pri svojem. Zato je bolje, da sprejmemo njihovo stališče in jim pokažemo, da jih razumemo, saj jih tako spodbudimo k sodelovanju, in trma postopoma popusti (Pantley, 2001).
3.2.1 Kako se odzovemo na otrokovo trmo v javnosti
Na otrokov izbruh trme v javnosti se zaradi obremenjenosti in skrbi, kaj si o nas mislijo mimoidoči, odzovemo tako, kot se navadno ne bi. Kričimo na otroka in govorimo nesmiselne stvari. Prvi korak, ki ga je treba premagati, pa je, da se z izbruhi trme v javnosti srečujejo skoraj vsi starši/vzgojitelji in da si mimoidoči takrat mislijo le, da imajo srečo, da se to ne dogaja njim. Osredotočiti se je treba na problem in ne na to, kaj si mislijo drugi. Dobro premislite, kako bi problem rešili, če bi se zgodil doma, in se temu primerno tudi odzovite.
Otroku moramo povedati, da smo jezni nanj in da se bomo z njim pogovorili o posledicah njegovega vedenja, ko se bo pomiril. Otrok se mora zavedati, da prej ko se bo nehal neprimerno vesti, manjše bodo posledice. Zelo pomembno je, da se odrasli učimo iz izkušenj. Zakaj je prišlo do izbruha trme? Mogoče zato, ker smo na otroka zavpili? Če je tako, bodimo v prihodnje pozornejši pri odzivanju na otrokove želje. Prav tako pa moramo biti diskretni, ko mu kaj naročamo ali ga na kaj opozarjamo.
Preden se odpravimo z otrokom v javnost, mu prej razložimo, kakšno vedenje pričakujemo od njega, kam bomo šli in kako dolgo se bomo tam zadržali. Podrobneje ko mu opišemo svoja pričakovanja, več možnosti je, da se bo otrok vedel, kot si želimo. Vseeno pa
11 od otroka ne smemo pričakovati preveč oziroma morajo biti naša pričakovanja realna. Od triletnega otroka na primer ne moremo pričakovati, da bo sedel pri miru uro ali celo dlje (Pantley, 2001). Zavedati se moramo, da se kljub temu, da vse skrbno načrtujemo in odpravimo vse vzroke za izbruh trme, temu vedno ne bomo mogli izogniti. Takrat je najpomembneje, da ostanemo mirni in se, če je le mogoče, odmaknemo od drugih ljudi (Al- Sahel Rashed, 2007) Če otrok kljub mirnim opozorilom ne neha trmoglaviti, se z njim odpravimo domov/v vrtec. Otrok se bo verjetno pritoževal, ker bomo predčasno zapustili igrišče, na katerem se je vedno zabavno igrati, ali trgovino, v kateri bodo ostali njegovi najboljši prigrizki, a se nam bo tako ravnanje obrestovalo v prihodnje (Shavyrina, 2008)
Poskusimo pa lahko tudi z naslednjim predlogom. Preden se odpravimo od doma, damo otroku tri žetone. Vsakič ko se bo v javnosti neprimerno vedel, vam bo enega vrnil. Ko se vrnete domov, lahko žetone, ki so mu ostali, zamenja za risanko, sladkarijo ali kaj podobnega. Če mu ni ostal noben žeton, naj gre v svojo sobo, kjer se bo umiril (Pantley, 2001).
3.3 Kako prepre č imo izbruh trme
Zelo dober občutek imajo starši in vzgojitelji, ko izbruhe trme ustavijo v nekaj sekundah; če pa jim jih uspe preprečiti, tako da se sploh ne pojavijo, je občutek še toliko boljši. Starši in vzgojitelji se potem počutijo srečnejše in pametnejše. Seveda pa morajo zato poznati štiri ključne korake, s katerimi lahko preprečijo skoraj vse izbruhe.. Prvi korak je izogibanje težavnim okoliščinam. Starši in vzgojitelji zelo dobro poznajo otroka, zato že vnaprej vedo, kaj otroka vznemiri, zato se temu izognejo ali pa se že vnaprej pripravijo na to, da bodo izbruh preprečili. Najpogostejši sprožilci neprijetnih izbruhov, ki se jim lahko izognemo, so:
• utrujenost – Če otroci preskočijo popoldanski počitek ali ponoči slabo spijo, znajo biti naporni, pri njih večkrat izbruhne trma, zato moramo otroku omogočiti, da se naspi in spočije.
• lakota – Nekateri otroci so jezni, če obroka ne dobijo vsak dan ob točno določeni uri, jezo pa izražajo v obliki izbruhov trme, Če smo v času siceršnjega otrokovega obroka od doma, mu priskrbimo prigrizke, s katerimi ga bomo zamotili.
• ves dan v zaprtem prostoru/stanovanju – Otroci se najraje igrajo na prostem, kjer lahko tekajo in skačejo, kolikor želijo, zato jih vznemirja, če so ves dan v nekem zaprtem prostoru, kar lahko sproži več izbruhov trme.
• premalo pozornosti – Ko se odrasli predolgo ne zmenimo za otroke, se ti navadno začnejo grdo vesti. Pomembno je, da otroku namenimo toliko pozornosti, kot jo potrebuje.
12
• napetost in nasilje – Otroci pogosto oponašajo nasilje, ki ga vidijo na televiziji ali pa celo doma, ko se prepirata starša, zato je pomembno, da se ne prepiramo pred otroki in da nadzorujemo, kaj otrok gleda na televiziji. Spodbujamo mir in prijateljstvo.
• nenačrtovane spremembe – Občutljivi otroci zelo težko prenesejo nepričakovane in nenačrtovane spremembe, kar vodi v izbruh trme. Takim težavam se lahko izognemo tako, da dan pred spremembo otroka obvestimo, da bo lahko prišlo do nje.
• kofein in druga poživila – Nekateri otroci postanejo nemirni, če pijejo napitke, ki vsebujejo kofein (kokakola, ledeni čaj, čokoladno mleko) ali če pojedo preveč sladkih živil.
• preveč skušnjav – Če je v stanovanju veliko lepih, privlačnih stvari/predmetov, bodo pri otroku zagotovo vzbudile zanimanje, tudi če so lomljive ali nevarne. Pomembno je, da jih odmaknemo tako, da jih otrok lahko le gleda, ne more pa se jih dotakniti.
Drugi korak je, da poskrbimo, da smo ves dan spoštljivo povezani z otrokom.
Pomembno je, da z njim veliko komuniciramo, deloma lahko pri tem uporabljamo tudi
"malčkovščino" (izgovarjamo besede tako kot otrok). Več ko bomo komunicirali z otrokom, hitreje se bo naučil govoriti (Pantley, 2001). Pri dajanju navodil otroku moramo biti pozorni na to, da počnemo to mirno in da so navodila jasna in kratka. Bolj ko se bomo izogibali ostrim in direktnim navodilom in zapovedim, verjetneje je, da pri otroku ne bo prišlo do izbruha trme.
Ostra in direktna navodila namreč pri otroku izzovejo trmast izbruh (Shavyrina, 2008), zato je bolje, da otroku omogočimo izbiro. Namesto da mu rečemo: "Takoj pospravi igrače!", je bolje, da ga vprašamo: "Kdaj bi raje pospravil igrače? Pred ali po kosilu?". Prednost takega pristopa je, da ima otrok nadzor nad možnostmi in je zadovoljen s svojo izbiro. Otrok bo tako brez trmastih izbruhov naredil, kar želimo, da naredi, poleg tega pa bomo tako zadovoljili še njegovo potrebo po neodvisnosti (Peretz in Gluck, 2006).
Tretji korak je t. i. polnjenje parkomata. Otroku večkrat na uro oz. kolikor pogosto želi, namenimo ljubečo pozornost. Tako se bo počutil ljubljenega, sprejetega, spoštovanega, pametnega pa tudi kot zmagovalec, zaradi česar bo bolj pripravljen na sodelovanje z odraslimi. Ne smemo pa pozabiti, da je za otroka pravično le, kadar v 90 % zmaga on, zato mu prepustimo zmago pri manjših sporih, kot so, katere nogavice bo obul ali pa katero knjigo bi rad bral pred spanjem skupaj z nami ipd., on pa bo v zameno tudi večkrat popustil (prijel nas bo za roko, ko bomo prečkali cesto ipd.).
S četrtim korakom otroka naučimo potrpežljivosti, kar je najpomembnejši in odločilni člen pri premagovanju izbruhov trme. Otroci, ki se naučijo biti potrpežljivi, postanejo tudi bolj mirni in razumni. Potrpežljivosti jih učimo tako, da imamo nekaj, kar si želijo (igračo, pijačo, hrano …). Ko otrok na primer izrazi željo po čaju, mu ga skoraj damo, vendar nenadoma, kot da bi se spomnili nečesa pomembnega, dvignemo prst in rečemo: »Počakaj! Počakaj! Samo sekundo!«, pri čemer se obrnemo stran. Čez nekaj sekund se obrnemo nazaj k otroku in mu damo, kar je želel, hkrati pa ga pohvalimo, ker je pridno počakal. Tako otroku pokažemo, da
13 čakanje ni tako naporno in grozno in da se izplača, saj potem dobi, kar želi. Postopoma čas čakanja podaljšujemo, in po tednu dni bo otrok lahko počakal tudi minuto ali dlje (Karp, 2012).
3.3.1 Kako preprečimo izbruh trme v javnosti
Izbruhi trme v javnosti so še napornejši in neprijetnejši kot doma, saj se ob tem počutimo, kot da nas vsi gledajo in se zgražajo nad našim načinom vzgoje. Poleg tega pa otroci, ko vidijo, da nam je neprijetno in nas je sram, kričijo še glasneje in močneje. Če se hočemo izbruhom trme v javnosti izogniti, je pomembno, da se odpravljamo zgolj na krajše poti, ki so vnaprej načrtovane in dobro organizirane, saj je ključnega pomena to, da otrok pri tem ni utrujen ali lačen. Otrok bo laže prenesel pot tudi, če imamo s seboj prigrizke ali igrače, s katerimi se bo zamotil (Karp, 2012).
Ob otrokovem izbruhu trme na javnem kraju je zelo težko ostati miren in hladnokrven. Starši in vzgojitelji imajo občutek, da jih vsi kritično opazujejo, zaradi česar se jim zdi, da morajo nujno odreagirati. Če izgubijo živce in se začnejo dreti na otroka, bo ta le še glasneje kričal; če pa bodo popustili, se bo otrok sicer hitreje umiril, vendar je veliko možnosti, da bo naslednjič svoje spet skušal doseči s kričanjem (Gürtler, 1996). Prav zato je pametno, da vzgojitelji/starši, preden se kam odpravijo z otroki, razmislijo, kam se je priporočljivo odpraviti, saj se otrokovo razpoloženje zaradi njegovega neobvladovanja čustev lahko v trenutku spremeni. Pomembno je, da vzgojitelji/starši najdejo tak javni kraj, na katerem je dobro poskrbljeno za otrokove motorične impulze. Če se odpravljajo v galerijo, kavarno ali restavracijo, je dobro, da je v bližini prostor, kjer bo otrok lahko prosto tekal. Manj ko bo v tistem prostoru ljudi, bolje je, saj bo otrok lahko glasen, kolikor bo želel. Otrok se začne moteče vesti zato, ker mu postane dolgčas; njegovo telo namreč ne dobi dovolj dražljajev, to pa lahko v njegovih možganih aktivira stresne kemične snovi. V takih situacijah je dobro, da otroka pomirimo s kakšnimi dejavnostmi: z risanjem, sestavljanko, igračami …, saj bo tako preusmeril svojo pozornost in tudi pomiril svoje motorične impulze (Sunderland, 2008). Vzgojitelji in starši naj ne načrtujejo izletov, ki zahtevajo višjo starost in zrelost, kot ju premore otrok. Od predšolskega otroka ne morejo pričakovati, da bo dalj časa mirno čakal na avtobus, vlak ali mirno stal v vrsti. Prav tako se otrok med daljšo vožnjo z avtomobilom ne bo dolgo zamotil z opazovanjem pokrajine skozi okno (Leach, 2003). Na takih potovanjih morajo starši otroka zamotiti z različnimi igračami, besednimi igrami, knjigami in stvarmi, ki jih rad počne. Bolj ko starši sodelujejo z otrokom, pozitivneje vplivajo nanj, saj otrokove nerazvite sisteme pri tem uravnovešajo čustveno razviti sistemi v možganih staršev. Ker bodo mirni starši, bodo mirni tudi otroci (Campbell, 2006). Pred vsakim izletom ali obiskom
14 morajo starši in vzgojitelji otroku povedati, kam gredo, kaj se bo dogajalo in kakšno vedenje od njega pričakujejo (Leach, 2003).
Ko se starši s svojim otrokom ali vzgojitelji s svojo skupino otrok odpravijo v naravo, naj dovolijo, da se otroci na ves glas derejo in kričijo, saj bodo tako sprostili njihovo odvečno energijo in napetost in bodo otroci potem boljše volje. Otrokom naj predlagajo tudi, naj pretečejo nekaj krogov, skačejo, kolikor lahko visoko ali s palico močno udarjajo po drevesnem deblu (Campbell, 2006).
4 VZGOJA OTROK V OBDOBJU PRVE TRME
4.1 Priporo č ljiva vzgoja in obvladovanje vedenja otrok v obdobju prve trme
Čeprav je naša osebnost do neke mere podedovana ali prirojena, se ne rodimo z vnaprej določenim vzorcem vedenja, zato je vedenje posameznika še vedno mogoče preoblikovati. Novorojenčki v prvih tednih in mesecih delujejo nagonsko, ne vedo še, kaj je prav in kaj narobe; prav tako ne vedo, kakšno vedenje od njih pričakuje družba. Zato se morajo dojenčki vedenja naučiti. Učijo pa se tako, da opazujejo vse ljudi, ki jih srečajo in tako postopoma spoznavajo, kakšno vedenje je zaželeno in dovoljeno, in kakšno ne. Pri učenju vedenja so za otroke zelo pomembni vzorniki:
• starši; v prvih letih življenja otrok preživi največ časa s svojimi starši, zato se morajo ti zavedati, da so jim vzor. Če imajo starši neprimerne in slabe navade, bodo te prevzeli tudi otroci. Če starši vpijejo na otroke, so nasilni ali izzivalni, bodo taki tudi otroci, saj bodo mislili, da se ljudje tako pač sporazumevajo.
• drugi ljudje: ko se otrok druži z vrstniki, v vrtcu lahko opazimo, da se nekateri otroci vedejo drugače kot njihovi starši, saj na otrokovo vedenje lahko zelo vpliva pritisk vrstnikov, tako pozitivno kot negativno. Pomembno je, da vzgojitelji in starši otroke učijo primernega vedenja, tudi z vzorom (Cowley, 2007). Naloga staršev in vzgojiteljev torej ni proizvajanje sreče in uspešnosti, ampak dajanje ljubezni in zgleda, vrednega posnemanja in spoštovanja.
Otrok nujno potrebuje nekoga, ki ga posnema, saj se tako nauči primernega vedenja (Amato in Rivera, 1999).
• vplivi okolja: mediji (časopis, televizija, filmi, revije, računalniške igrice) in okolje, v katerem otrok živi, zelo vplivajo na njegove predstave o želenem in neželenem vedenju. Če otrok živi v območju, kjer je veliko kriminala, ima večjo možnost, da bo tudi sam postal tak, seveda pa to ni nujno. Če bo ta otrok deležen dobre vzgoje, bo vedel, da to ni dobro in zaželeno in se ne bo vključil v tako družbo (Cowley, 2007).
15 Pri vzgoji malčkov je zelo pomembno tudi, da jim postavimo jasne, trdne in pravične meje in pravila. Meje in pravila postavljamo skupaj z otrokom, z njim se dogovorimo tudi o vzgojnih ukrepih ob morebitnih kršitvah pravil. Postavljanje mej otrokom ustreza, čeprav se jim upirajo. Pomagajo jim, da se naučijo sprejemljivo uveljavljati svoje želje, interese in ideje.
Ko postavljamo meje in pravila, je pomembno, da so ti oblikovani tako, da jih otrok razume, da so jasni in primerni otrokovi starosti. Biti morajo realni in pomembni, kar pomeni, da se moramo neke omejitve, ko jo postavimo, tudi držati. Otroci pogosto preizkušajo meje, zato je zelo pomembno, da smo odrasli odločni in dosledni. Ko otrok upošteva naše meje in omejitve, je pomembna tudi pohvala, saj mu tako sporočamo, da ni deležen naše pozornosti le takrat, ko se neprimerno vede (Bluestein, 1999).
4.2 Kakšne napake najpogosteje delamo pri vzgoji otroka v obdobju trme
Tako starši kot vzgojitelji v obdobju prve trme pri vzgoji otrok pogosto delamo napake.
Najpogostejše napake so:
• kaznovanje, nasilno zatiranje trme pri otroku,
• vzbujanje občutka krivde in sramu pri otroku,
• neprimeren zgled staršev in vzgojiteljev; trmasto ravnanje staršev/vzgojiteljev le še podkrepi otrokovo trmo,
• nasilno hranjenje otroka,
• prezgodnje navajanje na čistočo (Bergant, 1983),
• postavljanje preveč omejitev in prepovedi otroku,
• prevelike zahteve in neustrezna pričakovanja staršev do otrok,
• vzbujanje ljubosumnosti pri otroku,
• posvečanje premalo pozornosti otroku, zaradi česar ta nima občutka varnosti, topline, pripadnosti in ljubezni (Sunderland, 2008).
V obdobju prve trme otrok nujno potrebuje vzgojo. Prek vzgoje se bo otrok učil pozitivnega vedenja in potrpežljivosti. Pri tem pa je pomembno, da ga tako vzgojitelji kot starši razumejo in da so pri tem tudi sami potrpežljivi in ohranjajo mirnost, čeprav je to včasih težko in naporno (Peretz in Gluck, 2006).
4.3 Do kakšnih posledic lahko pride pri otroku zaradi napa č ne vzgoje
Zaradi nepravilne vzgoje in pristopa do otroka v obdobju trme se lahko pojavijo posledice v njegovi osebnosti, pa tudi slabši odnosi med otrokom in starši. Tak otrok ne razvije samozaupanja in zaupanja do drugih. Posledično ne razvije prijateljskih odnosov.
Njegova čustva se lahko v nekaj sekundah spremenijo; najprej je ljubeč in topel, čez nekaj
16 trenutkov pa že hladen in ukazovalen. Otrok ima slabo razvito samopodobo. Ker ima s starši slabe odnose, jih ne posnema, z njimi se tudi ne identificira. Zato ima otrok pogostejše čustvene težave, lahko pride tudi do ponovnega močenja postelje, nemirnosti, jokavosti in odklanjanja hrane; ko začne otrok hoditi v šolo, pa se ne more učiti in zbrati, zaradi česar ima slabši uspeh. Trma se podaljša vse do pozne pubertete. Otrok se nauči nasilja, surovosti in brezobzirnosti, ker problemov ne zna reševati primerneje. Nikoli se ne opraviči drugim, saj je prepričan, da ima samo on vedno prav. Če bi želeli pri tem otroku hitro in nasilno uveljavljati nova vzgojna načela, bi njegovo trmo še okrepili. Zaradi vsega naštetega je dobra vzgoja v otroštvu zelo pomembna (Peretz in Gluck, 2006).
17
5 EMPIRI Č NI DEL
5.1 OPREDELITEV PROBLEMA
Ko otrok preraste obdobje malčka, zakoraka v obdobje otroštva. Takrat napoči čas, ko se mora postopoma naučiti vedenja, ki bo sprejemljivo tako za njegove starše in vzgojitelje kot tudi za širšo okolico. Posameznik se mora v življenju podrejati zakonom in spoštovati družbena pravila. Čeprav družba od otrok ne pričakuje, da ravnajo po vseh pravilih, je predšolsko obdobje idealno za navajanje nanje. Tako otrok že v predšolskem obdobju spozna, da ne more biti vedno vse po njegovem in se s tem sprijazni (Leach, 2003).
Predšolski otrok je sposoben ravnati tako, kot od njega pričakujejo odrasli, čeprav je splošno znano, da je otrok v tem obdobju egocentričen oz. nagnjen k uresničevanju lastnih potreb in želja (Bergant, 1983). Medtem ko se otrok razvija, čedalje hitreje pridobiva tudi občutek, da ni več del staršev, ampak čedalje bolj samostojna oseba s svojimi sposobnostmi, željami in potrebami. Čedalje teže sprejema oblast staršev nad sabo in želi čedalje pogosteje izraziti svojo voljo, pri čemer si pomaga tudi s trmoglavljenjem (Mason, 1999).
Ko govorimo o trmoglavem otroku, imamo v mislih otroka, ki se ob želji ali zahtevi odraslega odzove drugače kot njegovi vrstniki, in sicer z vpitjem, glasnim jokom, metanjem ob tla, opletanjem z rokami in nogami ipd. Jakost otrokovega trmoglavljenja je odvisna tudi od njegovega temperamenta (Karp, 2012).
Izbruhi trme pa niso naporni le za otroke, ampak tudi za njihove starše in vzgojitelje.
Kako do otroka pristopiti in kako se odzvati, je odvisno od vzroka za izbruh trme, od otrokovega razumevanja, pa tudi od izkušenj vzgojiteljev in staršev, saj morajo ti s primernim pristopom izbruh ustaviti ali preprečiti (prav tam).
Veliko vzgojiteljev/-ic ne ve, da je trma v predšolskem obdobju razvojno pogojena in da lahko, kot navajajo različni avtorji strokovne literature, z neustreznimi reakcijami in vzgojo otroku povzročimo več škode kot koristi. Prav zato te otroke označijo kot »poredne« in jim s tem storijo krivico, namesto da bi se osredotočili/-e na reševanje problemov, povezanih s trmo pri predšolskem otroku.
5.2 CILJ DIPLOMSKE NALOGE
Cilj moje diplomske naloge je ugotoviti, katere situacije po mnenju vzgojiteljev/-ic iz vrtca Kekec v Grosupljem najpogosteje pripeljejo do izbruhov trme pri predšolskih otrocih, kako se kot bodoča vzgojiteljica na izbruhe odzvati in kako jih preprečiti ali ustaviti, ne da bi pri tem ovirala otrokov razvoj.
18
5.3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
1. Kako si vzgojitelji/-ice ali pomočniki/-ce vzgojitelja/-ic razlagajo otrokovo trmoglavljenje?
2. Katere situacije najpogosteje povzročijo izbruh trme pri predšolskih otrocih?
3. Kako vzgojitelji/-ice ali pomočniki/-ce vzgojitelja/-ic pristopijo do otroka pred izbruhom trme, med njim in po njem?
4. Ali vzgojitelji/-ce in pomočniki/-ce vzgojiteljev/-ic menijo, da so na tem področju dovolj strokovno usposobljeni?
6 RAZISKOVALNA METODA
6.1 VZOREC
Vzorec vzgojiteljic je priložnosten. Anketni vprašalnik sem razdelila petim vzgojiteljicam in petim pomočnicam vzgojiteljic, ki so zaposlene v vrtcu Kekec v Grosupljem.
Vključila sem zaposlene iz obeh starostnih skupin otrok. Štiri so zaposlene v prvi starostni skupini otrok, šest pa v drugi.
6.2 TEHNIKE IN INSTRUMENTI
Uporabila sem naslednje tehnike oz. instrumente:
• opazovanje (vrsta opazovanja: opazovanje s sodelovanjem in beleženjem),
• anketni vprašalnik.
6.3 POSTOPEK ZBIRANJA IN OBDELAVE PODATKOV
Podatke sem zbirala z opazovanjem dela vzgojiteljic in pomočnic vzgojiteljic v vrtcu, v katerem sem med študijem opravljala prakso. Opazovala sem jih dva tedna. Osredotočila sem se na pristop vzgojiteljic do trmoglavega otroka in na to, kako so se strokovni delavci odzivali na moteče vedenje otroka. Vsa opažanja sem anekdotično popisala. Po končanem opazovanju sem vzgojiteljicam in njihovim pomočnicam razdelila še anketne vprašalnike.
Dobljene podatke sem primerjala s svojimi opažanji in jih kvalitativno in kvantitativno ovrednotila s pomočjo tabel.
19
7 REZULTATI
7.1 OPAZOVANJE VZGOJITELJIC
Vzgojiteljice sem opazovala dva tedna v dopoldanskem času. Popisala sem pet različnih situacij izbruhov trme pri predšolskih otrocih. Osredotočena sem bila predvsem na vzgojiteljičin pristop do trmastega otroka in na to, kako se je lotila reševanja omenjenega problema. Zaradi varovanja osebnih podatkov so imena vseh otrok izmišljena.
1. opazovanje
Vzgojiteljica je otrokom (3–4 leta) že v igralnici povedala, da bodo šli ven na sneg in skupaj naredili velikega snežaka. Delali ga bodo z rokami in lopatkami. Ko so otroci prišli ven, je vsak dobil svojo lopatko in skupaj so začeli sneg nositi na določeno mesto, le Mitja (star 3 leta in 1 mesec) je namesto lopatke želel kanglico. Vzgojiteljica mu je rekla: »Ne boš dobil kanglice, ker se danes igramo z lopatkami!« Mitja je vztrajal, da želi kanglico, vendar mu je vzgojiteljica rekla, da je ne bo dobil. Začel je jokati. Vzgojiteljica se je oddaljila od njega, deček pa je začel še glasneje jokati in kričati. Vzgojiteljica mu je ponudila lopatko, vendar jo je vrgel na tla. Ker je vzgojiteljica to spregledala, se je vrgel na tla in še naprej kričal. Čez čas je nekoliko pomirjen, a še vedno jokajoč odšel do vzgojiteljice in rekel, da želi lopatko, ki jo ima njegov prijatelj Nik. Vzgojiteljica mu je rekla: »Ne moreš dobiti lopatke, ki jo ima Nik.
Poglej, tukaj je tvoja lopatka,« in mu ponudila drugo lopatko. Mitja je rekel: »Ne! Hočem tisto lopatko!« Jokajoč je hodil za Nikom in mu hotel vzeti lopatko. Vzgojiteljica je rekla: »Mitja, zdaj pa dovolj! Pusti Nika pri miru, vzemi svojo lopatko in nam pomagaj narediti snežaka.«
Mitja je jokaje in nekoliko jezno odvrnil: »Ne!«, pri tem udaril z nogo ob tla in naredil nekaj korakov stran od drugih. Vzgojiteljica ga je nemo opazovala. Čez kakšno minuto se je obrnil k otrokom, nekaj časa opazoval, kako so se zabavali, nato pa vzel svojo lopatko in se jim veselo pridružil.
2. opazovanje
Po prosti igri so se otroci odpravili ven. Ker je bil zunaj sneg, jim je vzgojiteljica naročila, da morajo vsi obleči kombinezone. Otroci so se začeli oblačiti, le Žan (star 3 leta in 10 mesecev) kombinezona ni hotel obleči. Oblekel je le debelejšo jopo iz flisa, obul zimske čevlje in počakal, da so se oblekli še drugi otroci. Vzgojiteljica mu je rekla: »Žan, obleci kombinezon, ker gremo na sneg.« Žan pa je odvrnil, da kombinezona ne bo oblekel. Vzgojiteljica je vztrajala, da ga mora obleči, ker je zunaj premrzlo, in ne more biti le v jopi, Žan je ves čas odločno ponavljal, da kombinezona ne bo oblekel. Ko so bili že vsi otroci oblečeni in obuti in so že nestrpno čakali, da se gredo igrat na sneg, je vzgojiteljica ponovno stopila do Žana in mu rekla: »Poglej, vsi otroci so že oblekli kombinezone. Prinesi mi svojega, pomagala ti ga
20 bom obleči.« Žan je odločno rekel, da kombinezona ne bo oblekel. Vzgojiteljica je šla po njegov kombinezon in mu mirno rekla: »Poglej, kako lep kombinezon imaš. V njem ti bo zelo toplo. Sezuj čevlje, da se boš lahko oblekel.« Ker se Žan ni sezul, ga je sezula vzgojiteljica.
Žan se je temu upiral in začel jokati. Odločila se je, da bo Žanu sama oblekla kombinezon.
Deček se je med upiranjem vrgel na tla, začel brcati in glasno jokati, tako da ga ni mogla obleči. Na pomoč ji je priskočila pomočnica, ki je Žana prijela, da ga je vzgojiteljica lahko oblekla. Žan je brcal z nogami, opletal z rokami, glasno jokal in kričal. Ko je bil oblečen, se je spet vrgel na tla in jokal. Vzgojiteljica mu je obula še zimske čevlje, čemur pa se deček ni pretirano upiral. Drugi otroci so šli ven z vzgojiteljico, Žan pa je s pomočnico vzgojiteljice ostal v garderobi. Čez približno dve minuti se je umiril. Pomočnica vzgojiteljice ga je pregovorila, da sta šla do vhodnih vrat pogledat, kaj delajo otroci. Nekaj časa je Žan otroke le nemo opazoval. Pomočnica vzgojiteljice mu je rekla: »Poglej, kako se zabavajo. Se greva igrat še midva?« Deček je prikimal. Ko je prišel k prijateljem, je v trenutku postal dobre volje.
3. opazovanje
Po kosilu je vzgojiteljica otrokom, starim od 2 do 3 let rekla, da morajo vsi lulat, si umiti roke in obraz okoli ust. Otroci so šli v kopalnico in se drug za drugim razvrščali na stranišče. Ker vzgojiteljica ve, da ena od deklic (stara 2 leti in 5 mesecev) ne gre vedno lulat, čeprav ji je naročeno, in ji potem pogosto uide med spanjem, ji je posebej naročila, da mora nujno lulati.
Deklica je takoj odgovorila, da ne bo šla, ker je lulala že pred kosilom. Vzgojiteljica je vztrajala, da mora lulati, Neža pa, da ne gre na stranišče. Vzgojiteljica ji je rekla: »Neža, moraš lulati, ker nimaš več pleničke in se boš med spanjem polulala.« Deklica je začela jokati in govoriti, da ne gre. Umila se je okoli ust, nato še roke in hotela na ležalnik, a ji vzgojiteljica tega ni dovolila, ker še ni šla na stranišče. Vzgojiteljica je Neži rekla, da mora najprej lulat, potem pa bo lahko šla na ležalnik. Deklica je joku dodala še glasno kričanje.
Pomočnica vzgojiteljice je Neži rekla: »Pojdi lulat in nehaj jokati, ker nekateri otroci že spijo!«
Deklica je začela še glasneje jokati in kričati. Vzgojiteljica in njena pomočnica sta se odločili, da jo bosta ignorirali. Ves čas sta jo izmenično opazovali. Po približno petih minutah glasnega joka, kričanja in postopanja po kopalnici se je Neža umirila, šla lulat, si umila roke ter se mirno ulegla na ležalnik. K sebi je stisnila je svojo plišasto igračko in v nekaj minutah zaspala.
4. opazovanje
Otroci, stari od 4 do 5 let so bili na zunanjem igrišču. Ker se je bližal čas kosila, jim je vzgojiteljica rekla, da gredo noter. Miha (star 4 leta in 4 mesece) se je ustavil pri vhodnih vratih v vrtec in rekel, da bi bil še zunaj. Vzgojiteljica mu je rekla: »Zdaj gremo noter, ker bo kosilo.« Deček je rekel, da ne gre. Vzgojiteljica je vztrajala, da mora iti in da bodo šli ven spet
21 naslednji dan. Prijela ga je za roko, da bi ga odpeljala v garderobo, a se ji je izmuznil. Rekla mu je: »Prosim, da greš v garderobo in se pripraviš za kosilo.« Deček je začel kričati, češ da ne gre noter in da ni lačen, zato ga je vzgojiteljica odnesla v garderobo in posedla k njegovemu obešalniku. Pri tem je deček glasno kričal, se vrgel s klopi na tla in brcal klopi, omare, pa tudi otroke, ki so se mu približali. Vzgojiteljica je glasno rekla: »Takoj nehaj brcati otroke!« in mu naročila, naj se sleče in preobuje, vendar tega ni hotel storiti. Še naprej je glasno jokal. Vzgojiteljica je odšla v kuhinjo po voziček s kosilom in ga odpeljala v igralnico.
Ko je šla mimo Miha, je videla, da je še vedno v bundi in v zimskih čevljih. Ponovno mu je rekla, naj se hitro pripravi, ker je kosilo že na mizi. Deček ji je v joku rekel, naj ga sleče ona.
Vzgojiteljica je rekla: »Si pa že dovolj velik, da se znaš sam.« Po teh besedah je deček začel spet glasno kričati in brcati klopi, čevlje drugih otrok in vse, kar je dosegel. Ker ga je vzgojiteljica ignorirala, se je čez nekaj minut umiril, se preobul, slekel bundo in objokan prišel v igralnico. Vzgojiteljica mu je mirno dejala, naj si umije roke in se usede za mizo. Miha si je mirno umil roke, se usedel za mizo in pojedel kosilo. Ko je bilo kosilo mimo, ga je vzgojiteljica vprašala, zakaj se je tako odnašal. Miha je odgovoril, da zato, ker še ni želel v igralnico, saj se mu je zunaj zdelo zabavno. Dogovorila sta se, da naslednjič ne bo kričal in brcal, ampak bo lepo povedal, kaj želi. Šel je tudi v garderobo pospravit čevlje drugih otrok, ki jih je zbrcal med izbruhom. Ko je pospravil, je vesel prišel v igralnico in se vzgojiteljici pohvalil, da je že pospravil. Vzgojiteljica ga je pohvalila, nato pa se je šel mirno in z nasmehom na obrazu igrat z drugimi otroki.
5. opazovanje
Tjaša (stara 2 leti 10 mesecev) je v vrtec prišla med zajtrkom. Že v garderobi je jokala in mamici govorila, da zajtrka ne bo jedla. Mama ji je rekla, da ji ga ni treba, če ne želi. Ko je prišla v igralnico, je še vedno jokala in spet rekla: »Jaz ne bom jedla, ker sem že doma.«
Vzgojiteljica ji je odgovorila: »Prav, ne boš jedla, za mizo pa se vseeno usedi.« Deklica se je nekoliko pomirila in se usedla za mizo. Nato je vzgojiteljica otrokom razdelila krožnike z zajtrkom in ga po naključju dala tudi Tjaši. Ko je Tjaša to opazila, se je začela dreti in kričati, da ne bo jedla. Krožnik s kruhom in namazom je odrinila od sebe in glasno jokala. Da bi se deklica umirila, je vzgojiteljica vzela krožnik in ji rekla: »Oprosti, Tjaša, zmotila sem se. Sem že odnesla krožnik, tako da prosim, da nehaš jokati.«. Tjaša se ni umirila, tako da jo je vzgojiteljica še dvakrat prosila, naj neha. Ko se je umirila, je začela nagajati otrokom, ki so sedeli za isto mizo kot ona. Tiste, ki jih je dosegla, je začela pod mizo brcati z nogami. Ker kljub opozorilom vzgojiteljice ni nehala, jo je ta presedla za svojo mizo. Čez nekaj trenutkov je začela z rokami tolči po mizi. Nekateri otroci so jo posnemali, a so ob opozorilu vzgojiteljice nehali, le Tjaša je še kar vztrajala. Ker je imela v bližini lego kocke, je dve vzela in začela z njima razbijati po mizi. Vzgojiteljica je to hitro ustavila. Posedla jo je na stol, ki je
22 bil namenjen umirjanju. Ker se vzgojiteljica in njena pomočnica za Tjašino kričanje in jokanje nista zmenili, se je po nekaj minutah umirila. Ko je bila že čisto mirna, je vzgojiteljica stopila k njej in jo vprašala, ali se otroci v njihovi skupini tako vedejo. Deklica je odkimala. Vzgojiteljica jo je še vprašala, kako se je treba vesti v skupini in deklica je odgovorila, da lepo in prijazno.
Vzgojiteljica ji je še rekla, da mora drugič lepo in umirjeno povedati, da ne bo jedla, ne pa zato jokati in kričati. Nato so se vsi skupaj posedli v jutranji krog.
7.2 ODGOVORI VZGOJITELJIC IZ ANKETNIH VPRAŠALNIKOV IN INTERPRETACIJA
Anketni vprašalnik sem razdelila 10 strokovnim delavkam, ki delajo v vrtcu Kekec.
Vzgojiteljicam sem zagotovila, da bodo odgovori iz anketnega vprašalnika namenjeni zgolj raziskavi. Vse anketiranke so ženskega spola, in sicer pet vzgojiteljic in pet pomočnic vzgojiteljice.
Z anketnim vprašalnikom sem želela ugotoviti, v kakšnih situacijah po mnenju anketiranih vzgojiteljic najpogosteje prihaja do izbruhov trme, kako se nanje odzovejo, ali jih skušajo preprečevati in kaj naredijo, ko so izbruhi trme mimo. Ker me je zanimalo tudi, ali bodo vzgojiteljice na vprašanja odgovarjale olepševalno ali tako, kot v resnici delajo, sem jih pri njihovem delu tudi opazovala.
V nadaljevanju bom pod vsakim vprašanjem, ki je bilo zastavljeno v anketnem vprašalniku, oblikovala tabelo, iz katere bo razvidno, kako so strokovne delavke odgovarjale na vprašanja in koliko jih je odgovorilo enako. Vsako tabelo bom tudi na kratko opisala.
Vprašanje: Kakšna je po vašem mnenju razlaga za trmo v predšolskem obdobju?
Odgovori vzgojiteljic Število odgovorov
Trma je razvojno pogojena. 5
Otrok išče in preizkuša meje. 2
Otrok išče svojo vlogo v družini, vrtčevski skupini. 2 Otrok s trmo izsiljuje in hoče doseči svojo voljo. 1
Je obdobje, ki pride in mine. 1
Otrok na neprimeren način uveljavlja svojo voljo, ker se še ne zna dogovarjati.
1
Na vprašanje, kako si razlagajo trmo v predšolskem obdobju, je največ vzgojiteljic odgovorilo, da je ta razvojno pogojena. To pomeni, da je pojav trme obdobje, ki pride in mine, kar je zapisala tudi ena od anketiranih vzgojiteljic. Druga najpogostejša odgovora sta,
23 da otrok s trmo išče in preizkuša meje in da išče svojo vlogo v družini/vrtčevski skupini. Ena anketiranka je odgovorila, da otrok s trmo izsiljuje, ena pa, da otrok neprimerno uveljavlja svojo voljo, ker se še ne zmore dogovarjati.
Vprašanje: V katerih situacijah po vašem mnenju najpogosteje prihaja do izbruhov trme v vaši skupini otrok?
Odgovori vzgojiteljic Število odgovorov
Med obroki. 4
Ko otrok nekaj hoče, pa ni po njegovo, ali ko ne dobi želenega. 3
Ob prehodih od dejavnosti (igre) k rutini. 3
Ko preizkuša postavljene meje, dogovore ali pa se z njimi ne strinja.
3
Nesamostojnost pri oblačenju in obuvanju. 2
Zaradi konflikta med sovrstniki (med igro). 2
Ko otrok nečesa ne zmore ali pa ni prepričan, da nekaj zmore. 2 Ko je v skupini navzoč kateri od staršev, otrok to izkoristi, saj je
prepričan, da mu je takrat vse dovoljeno.
1
Po mnenju anketiranih vzgojiteljic pride najpogosteje do izbruha trme med obrokom, ko otrok noče jesti tistega, kar je na jedilniku, ker ni lačen, ker želi kaj drugega ali pa tiste hrane ne mara. Do izbruhov trme pa prihaja tudi, ko otrok nekaj hoče, pa tega ne dobi, ali pa ni tako, kot si želi on. Pogosto prihaja do izbruhov trme tudi med prehodi od dejavnosti (igre) k rutini, saj bi se otrok rad še igral, pa mora nehati zaradi kosila. Otroci pogosto preizkušajo tudi postavljene meje in dogovore, ali pa se z njimi ne strinjajo, to pa pokažejo z izbruhom trme.
Tudi pri oblačenju in obuvanju imajo nekateri še težave, in ker ne znajo ali ne želijo prositi za pomoč, se zatečejo k izbruhu trme. Po mnenju anketirank lahko prihaja do izbruhov trme še zaradi konflikta med sovrstniki med igro, ko otrok nečesa ne zmore ali pa ni prepričan, da nekaj zmore, in ko je v skupini navzoč kateri od staršev (ko otroka pripelje ali ga pride iskat), ker otrok misli, da mu je takrat vse dovoljeno.
Vprašanje: Kako otroci v vaši skupini najpogosteje izražajo svojo trmo?
Odgovori vzgojiteljic Število odgovorov
Z jokom. 10
Z glasnim govorjenjem, kričanjem, vpitjem. 5
