UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
SABINA KRALJ
STALIŠČA OSNOVNOŠOLCEV DO KRASTAČE, MOČERADA, ZELENE ŽABE IN ČLOVEŠKE RIBICE
MAGISTRSKO DELO
LJUBLJANA, 2018
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
DVOPREDMETNI UČITELJ BIOLOGIJE IN GOSPODINJSTVA
SABINA KRALJ
Mentor: doc. dr. IZTOK TOMAŽIČ
STALIŠČA OSNOVNOŠOLCEV DO KRASTAČE, MOČERADA, ZELENE ŽABE IN ČLOVEŠKE RIBICE
MAGISTRSKO DELO
LJUBLJANA, 2018
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem mentorju, dc. dr. Iztoku Tomažiču, ki me je strokovno usmerjal in mi s svojimi napotki pomagal oblikovati magistrsko delo. Hvala za prijaznost, vse nasvete in pomoč pri zaključku študija.
Zahvaljujem se svojim staršem in bratu, ki so mi skozi študij vedno stali ob strani, me spodbujali in se veselili mojih uspehov. Zahvaljujem se tudi Mitji, za spodbudne besede in podporo.
Hvala tudi mojim prijateljem za nepozabna študijska leta.
IZJAVA
Podpisana Sabina Kralj, rojena 15. 4. 1992, študentka Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, smer Predmetno poučevanje, izjavljam, da je magistrsko delo Stališča osnovnošolcev do krastače, močerada, zelene žabe in človeške ribice, pri mentorju doc. dr.
Iztoku Tomažiču, avtorsko delo. Uporabljeni viri in literatura so korektno navedeni, teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.
_______________________________
Ljubljana, avgust 2018
IZVLEČEK
Vse pogosteje se srečujemo z negativnimi posledicami prekomernega poseganja človeka v naravo. Eno najbolj ogroženih taksonov na svetu predstavljajo dvoživke, do katerih imajo učenci pogosto negativna stališča. Skozi našo raziskavo smo želeli ugotoviti, kakšna stališča imajo osnovnošolci do krastače, močerada, zelene žabe in človeške ribice.
Naša ciljna skupina so bili učenci od 5. do 9. razreda osnovne šole. Za takšen vzorec smo se odločili, ker nas je zanimalo trenutno stanje v slovenskih šolah, predvsem odnos posameznih generacij do dvoživk in pogostost tematike dvoživk pri pouku naravoslovja in biologije. Pri raziskovanju smo uporabili tehniko ocenjevalne lestvice stališč v obliki petstopenjske Likertove lestvice. Sočasno smo s preizkusom znanja preverili njihovo splošno znanje o živalih. Raziskava je pokazala, da na oblikovanje stališč vplivajo različni dejavniki. Med najpomembnejšimi dejavniki so predhodna izkušnja z dvoživko, starost učencev in spol.
Sledita jim pogostost obiskovanja narave in znanje. Iz naše raziskave je razvidno, da na oblikovanje stališč najmanj vpliva kraj bivanja učencev.
Rezultati raziskave bodo lahko v pomoč učiteljem pri načrtovanju pouka naravoslovja in biologije. Učni načrti sicer vsebujejo učne vsebine, ki vključujejo dvoživke, vendar opažamo, da je premajhen poudarek na njihovem varovanju. Z oblikovanjem pozitivnih stališč se poveča tudi zavedanje o njihovi vlogi v naravi in pomembnosti ohranitve posameznih vrst.
Ključne besede: stališča, dvoživke, ogrožene vrste, izkustveno učenje
ABSTRACT
We are increasingly more often seeing the negative consequences of excessive human interference in nature. One of the most endangered taxa in the world are amphibians, toward which students usually have negative attitudes. Through our research we wanted to discover the attitudes of primary school students about the toad, the salamander, the green frog and the olm.
Our target group were students from grades 5 to 9 of the primary school. We decided for a sample of this kind because we were interested in the current state in Slovenian schools, particularly in the relationship that individual generations have towards amphibians and how often the amphibians are present as the theme of lectures in natural sciences and biology. The technique, which was used in our research, was the evaluation scale of opinions in the form of a five-level Likert scale. At the same time, we tested the students’ general knowledge about animals. The research showed that different factors influence the formation of students’
attitudes. Most important factors are student’s previous experience with amphibians, their age and the gender, followed by the frequency of visits to the nature and the student’s knowledge.
Our research shows that formation of attitudes is least affected by the place of residence of a student.
The results of the research can be of help to teachers in planning the lectures in nature sciences and biology. Although the curricula include teaching contents which include amphibians, we noticed that there is not enough emphasis on their protection. By shaping positive opinions, the awareness about their role in the nature and the importance of preservation of individual species will be increased as well.
Keywords: opinions, amphibians, endangered species, experience-based learning
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 1
2 TEORETIČNI DEL ... 2
2.1 Dvoživke ... 2
2.1.1 Repate dvoživke ... 3
2.1.1.1 Močerad ... 4
2.1.1.2 Človeška ribica ... 4
2.1.2 Brezrepe dvoživke ... 5
2.1.2.1 Navadna krastača ... 5
2.1.2.2 Zelena žaba ... 5
2.1.3 Ogroženost dvoživk ... 5
2.2 Stališča ... 6
2.2.1 Stališča do živali... 7
2.2.2 Stališča do dvoživk ... 9
2.2.3 Povezave med stališči, znanjem in neposrednimi izkušnjami z živalmi ... 10
2.3 Vključenost dvoživk v učni načrt ... 11
2.3.1 Dvoživke v učnem načrtu predmeta Naravoslovje ... 11
2.3.2 Dvoživke v učnem načrtu predmeta Biologija ... 12
2.4 Izkustveno učenje kot primer praktičnega pouka ... 13
2.4.1 Praktični pouk ... 13
2.4.2 Izkustveno učenje ... 13
3 EMPIRIČNI DEL ... 15
3.1 Namen in cilji raziskave ... 15
3.2 Hipoteze ... 15
3.3 Metode in raziskovalni pristop ... 15
3.3.1 Vzorec ... 15
3.3.2 Opis postopka zbiranja podatkov in opis instrumenta ... 16
3.3.3 Postopki obdelave podatkov ... 18
4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 19
4.1 Analiza posameznih trditev stališč glede na spol anketirancev... 19
4.2 Analiza posameznih trditev stališč glede na razred anketirancev ... 26
4.3 Analiza posameznih trditev stališč glede na pogostost obiskovanja narave anketirancev ... 35
4.4 Analiza posameznih trditev stališč glede na kraj bivanja anketirancev ... 40
4.5 Analiza posameznih trditev stališč glede na predhodno izkušnjo anketirancev s posamezno dvoživko ... 47
4.6 Analiza posameznih trditev stališč glede na znanje anketirancev o izbrani vrsti dvoživke ... 53
4.7 Primerjava posameznih trditev stališč glede na vrsto dvoživke ... 59
6 RAZPRAVA IN SKLEPI ... 62
6.1 Vpliv spola anketirancev ... 62
6.2 Vpliv starosti učencev oziroma razreda učencev ... 63
6.3 Vpliv pogostosti obiskovanja narave anketirancev ... 63
6.4 Vpliv kraja bivanja anketirancev ... 64
6.5 Vpliv predhodne izkušnje anketirancev s posamezno dvoživko ... 64
6.6 Vpliv znanja anketirancev o izbrani vrsti dvoživke ... 65
6.7 Vpliv vrste dvoživke ... 65
7 POVZETEK ... 67
8 LITERATURA ... 69
PRILOGA A ... 72
KAZALO TABEL
Tabela 1: Taksonomija odnosa po Kellertu ... 7
Tabela 2: Opis končnega vzorca po kategorijah ... 16
Tabela 3: Vrednosti 5-stopenjske Likertove lestvice ... 16
Tabela 4: Trditve za preverjanje stališč osnovnošolcev do živali ... 17
Tabela 5: Trditve o živalih za preverjanje znanja ... 18
Tabela 6: Deskriptivna in inferenčna statistika posameznih trditev stališč do krastač glede na spol anketirancev ... 20
Tabela 7: Deskriptivna in inferenčna statistika posameznih trditev stališč do močerada glede na spol anketirancev ... 22
Tabela 8: Deskriptivna in inferenčna statistika posameznih trditev stališč do zelene žabe glede na spol anketirancev ... 24
Tabela 9: Deskriptivna in inferenčna statistika posameznih trditev stališč do človeške ribice glede na spol anketirancev ... 26
Tabela 10: Deskriptivna in inferenčna statistika posameznih trditev stališč do izbranih dvoživk glede na razred anketirancev ... 28
Tabela 11: Deskriptivna in inferenčna statistika posameznih trditev stališč do močerada glede na razred anketirancev ... 30
Tabela 12: Deskriptivna in inferenčna statistika posameznih trditev stališč do zelene žabe glede na razred anketirancev ... 32
Tabela 13: Deskriptivna in inferenčna statistika posameznih trditev stališč do človeške ribice glede na razred anketirancev ... 34
Tabela 14: Deskriptivna in inferenčna statistika posameznih trditev stališč do krastače glede na pogostost obiskovanja narave anketirancev ... 36
Tabela 15: Deskriptivna in inferenčna statistika posameznih trditev stališč do močerada glede na pogostost obiskovanja narave anketirancev ... 37
Tabela 16: Deskriptivna in inferenčna statistika posameznih trditev stališč do zelene žabe glede na pogostost obiskovanja narave anketirancev ... 38
Tabela 17: Deskriptivna in inferenčna statistika posameznih trditev stališč do človeške ribice glede na pogostost obiskovanja narave anketirancev ... 40
Tabela 18: Deskriptivna in inferenčna statistika posameznih trditev stališč do krastače glede na kraj bivanja anketirancev ... 42
Tabela 19: Deskriptivna in inferenčna statistika posameznih trditev stališč do močerada glede na kraj bivanja anketirancev ... 43
Tabela 20: Deskriptivna in inferenčna statistika posameznih trditev stališč do zelene žabe glede na kraj bivanja anketirancev ... 45 Tabela 21: Deskriptivna in inferenčna statistika posameznih trditev stališč do človeške ribice glede na kraj bivanja anketirancev ... 46 Tabela 22: Deskriptivna in inferenčna statistika posameznih trditev glede na to, ali so že imeli stik s krastačo ali ne ... 48 Tabela 23: Deskriptivna in inferenčna statistika posameznih trditev glede na to, ali so že imeli stik z močeradom ali ne ... 50 Tabela 24: Deskriptivna in inferenčna statistika posameznih trditev glede na to, ali so že imeli stik z zeleno žabo ali ne ... 52 Tabela 25: Deskriptivna in inferenčna statistika posameznih trditev stališč do krastače glede na stopnjo znanja anketirancev ... 54 Tabela 26: Deskriptivna in inferenčna statistika posameznih trditev stališč do močerada glede na stopnjo znanja anketirancev ... 55 Tabela 27: Deskriptivna in inferenčna statistika posameznih trditev stališč do zelene žabe glede na stopnjo znanja anketirancev ... 57 Tabela 28: Deskriptivna in inferenčna statistika posameznih trditev stališč do človeške ribice glede na stopnjo znanja anketirancev ... 58 Tabela 29: Primerjava med vrstami glede na posamezne trditve stališč ... 60
OKRAJŠAVE IN SIMBOLI
M aritmetična sredina
SN standardna napaka
SO standardni odklon
Z standardna vrednost
p statistična pomembnost N število anketirancev
1 UVOD
Dandanes se vse pogosteje srečujemo z negativnimi posledicami prekomernega poseganja človeka v naravo. Zato je vse bolj pomemben odgovoren odnos ljudi do okolja in organizmov.
Dvoživke so ena najbolj ogroženih taksonov (IUCN, Conservation International in NatureServe, 2008), do katerih imajo učenci pogosto negativna stališča (Tomažič in Šorgo, 2016). Raziskave kažejo vpliv različnih dejavnikov na oblikovanje le-teh (Kellert, 1985, 1996).
Učni načrti vsebujejo učne vsebine, ki vključujejo dvoživke, vendar je premalo poudarka na njihovem varovanju. Z oblikovanjem pozitivnih stališč učencev se poveča tudi zavedanje o vlogi dvoživk v naravi in pomembnosti ohranitve posameznih vrst.
Poleg staršev in vrstnikov predstavljajo učitelji v otrokovem okolju skupino ljudi, ki kot vzorniki lahko vplivajo na oblikovanje pozitivnega in odgovornega odnosa do narave (Torkar in sod., 2012).
V magistrskem delu predstavljamo raziskavo, ki smo jo izvedli med 214 učenci od 5. do 9.
razreda osnovne šole. Zanimalo nas je, kako na oblikovanje stališč vpliva znanje, starost, spol, pogostost obiskovanja narave, kraj bivanja in neposredna izkušnja s posamezno dvoživko. Pri raziskovanju smo uporabili tehniko z ocenjevalno lestvico stališč v obliki petstopenjske Likertove lestvice. Sočasno z anketnim vprašalnikom smo s preizkusom znanja preverili njihovo znanje o izbrani taksonomski skupini (dvoživkah). Rezultati bodo pripomogli k razumevanju pomembnosti zgodnjega ozaveščanja učencev o ogroženih predstavnikih dvoživk. S potrditvijo oziroma zavrnitvijo naših hipotez smo določili najpomembnejše dejavnike, ki vplivajo na oblikovanje stališč do posameznih vrst dvoživk.
Z magistrskim delom želimo opozoriti na pomembno vlogo učitelja pri sooblikovanju otrokove osebnosti in učitelje spodbuditi, da skozi izobraževanje pomagajo izoblikovati pozitivna stališča do dvoživk. Raziskava je lahko v pomoč pri načrtovanju pouka naravoslovja in biologije ter bo lahko spodbudila izkustveno učenje in uporabo živih organizmov pri pouku.
2 TEORETIČNI DEL 2.1 Dvoživke
Dvoživke predstavljajo prve vretenčarje, ki so se uspešno prilagodili življenju na kopnem (Vogrin, 2018). Danes so razširjene po vsem svetu, z izjemo Antarktike. Delimo jih na tri redove, in sicer žabe (brezrepe dvoživke), repate krkone (repate dvoživke) in sleporile (Vogrin, 2018). Pri nas živita dva redova, to sta repate in brezrepe dvoživke (Pobolšaj, 2003;
Veenvliet in Kus Veenvliet, 2008). V Evropi skupno živi 84 vrst dvoživk, v Sloveniji pa je potrjenih 21 vrst. Naseljene so po vsej Sloveniji, največ jih lahko srečamo v nižinskih predelih osrednje in severovzhodne Slovenije (Vogrin, 2018).
Slovensko poimenovanje dvoživke, oziroma znanstveno ime Amphibia, ki v latinščini pomeni
»dvojno življenje« (Veenvliet in Kus Veenvliet, 2008), se nanaša na razmnoževalni krog večine dvoživk (Bruce in sod., 2007). Del življenja (vsaj kot ličinke) preživijo v vodi in del na kopnem (Poboljšaj, 2003). Vezane so na različne stoječe vode, od jezer, ribnikov, mrtvic, jarkov, presihajočih mlak, gramoznic, peskokopov, tolmunov, potokov, do večjih luž na kolovoznih poteh (Vogrin, 2018).
Prehod na kopenski način življenja so jim omogočile določene prilagoditve, kot so:
polprepustna koža, ki nadzira ravnovesje vode v telesu, zunanja tanka plast poroženelih mrtvih celic kože, ki se redno obnavlja, očesna veka, ki vlaži in varuje roženico in nenazadnje grlo, ki proizvaja zvok (Bruce in sod., 2007). Koža dvoživk je tanka in slabo poroženela, zato dvoživke potrebujejo vlažno okolje, saj se njihova koža lahko v suhih razmerah zelo hitro izsuši (Veenvliet in Kus Veenvliet, 2008; Pough in sod., 2016; Vogrin, 2018). V koži je veliko sluznih in strupenih žlez, ki imajo zaščitno vlogo (Vogrin, 2018). Prepustna žlezasta koža ima ključno vlogo pri dihanju, obrambi, gibanju in razmnoževanju. Zaradi specifične biologije in telesne zgradbe so dvoživke dovzetne za vsakovrstno onesnaževanje v vodnih habitatih in dehidracijo v kopenskih.
Tako kot pri drugih vretenčarjih je koža dvoživk sestavljena iz zunanje povrhnjice ali epidermisa in spodnje vezivne usnjice ali dermisa. Žleze, živci, mišice in pigmentne celice so v vezivnem delu kože (usnjici ali dermisu), izvodila žlez pa se odpirajo na površino kože.
Sekret sluznih žlez zgotavlja vlažno plast nad telesno površino, ki je ključnega pomena za
izmenjavo plinov in omejevanje izgube vode (Pough in sod., 2016). Dvoživke so ektotermne živali, saj imajo nestalno telesno temperaturo. So lahko barvno pestre, vendar je varovalna barva pogostejša (Vogrin, 2018).
Večinoma se razmnožujejo spomladi ali zgodaj poleti (Veenvliet in Kus Veenvliet, 2008). Za večino brezrepcev je značilna zunanja oploditev, medtem ko je za repatce značilna predvsem notranja oploditev (Pough in sod., 2016). Večina vrst je jajcerodnih, nekaj predstavnikov pa je živorodnih. Vse vrste v Sloveniji, z izjemo planinskega močerada, ki koti mladiče, potrebujejo za razmnoževanje stoječe ali počasi tekoče vode. Razen izjem, se izven razmnoževalnega obdobja zadržujejo na kopnem, na senčnih ter vlažnih mestih (Vogrin, 2018).
Za vse naše dvoživke velja, da so plenilci, saj lovijo druge živali in se z njimi prehranjujejo.
Plenijo različne vrste živali, kot so drobni nevretenčarji, ribe, ptice in manjši sesalci. Nekatere vrste se prehranjujejo tudi z drugimi vrstami dvoživk. Taki primeri so pupki, ki se hranijo z žabjim mrestom, ter krastače in večje zelene žabe, ki za svoj plen izbirajo manjše dvoživke (Vogrin, 2018).
2.1.1 Repate dvoživke
Repate dvoživke najdemo na vseh celinah, razen v Avstraliji (Pough in sod., 2016). Slovenija predstavlja življenjski prostor petim vrstam repatih dvoživk, ki jih uvrščamo v dve družini: v družino pupkov in močeradov in družino močerilarjev (Poboljšaj, 2003; Veenvliet in Kus Veenvliet, 2008). Večina vrst živi v odrasli dobi na kopnem in se vračajo k vodam v času razmnoževanja. Pri repatih dvoživkah imamo živorodne ali jajcerodne vrste. Slednje odlagajo jajčeca v vodo, ki napredujejo v stadij ličinke. Razen izjem (npr. planinski močerad), živorodne vrste odlagajo ličinke v vodo ali vlažna mesta, odvisno od vrste. Ličinke imajo podobo odrasle živali, z izjemo lavralnih značilnosti, kot so zunanje škrge, zunanje reže, tanka neporoženela koža in repna kožna plavut, ki so povezane z vodnim načinom življenja (Pough in sod., 2016).
2.1.1.1 Močerad
Koža navadnega močerada je gladka in svetlikajoča. Hrbtna stran je obarvana črno z rumenimi pegami ali lisami, trebušna stran je enobarvna, bolj ali manj sivkasto obarvana.
Glava preko vratu prehaja v telo. Na sprednjih nogah ima štiri prste, na zadnjih pa pet. Na glavi ima zaušesne žleze s številnimi porami. Vzdolž trupa so v koži številne strupene žleze.
Navadni močerad je živoroden, saj se jajca razvijajo v jajcevodih samice vse do faze ličinke (Pobolšaj, 2003; Vogrin, 2018).
2.1.1.2 Človeška ribica
Med repate dvoživke uvrščamo tudi slovenskega posebneža, človeško ribico, ki predstavlja edinega evropskega vretenčarja, popolno prilagojenega na vodno jamsko okolje (Bulog in Bizjak Mali, 2014). Je endemit dinarskega krasa (Sket, 1997).
Njeno telo je vitko, ki po obliki spominja na jeguljo. Glava je ploščata in podolgovata, s podaljšanim gobčkom, ki je na koncu zaobljen. Ima tri pare zunanjih škrg in dva para rež.
Koža je slabo pigmentirana, zato je svetlo sivo rožnata do belkasta. Ob izpostavitvi svetlobi potemni. Ima kratke noge, s tremi prsti na sprednjih in dvema prstoma na zadnjih nogah (Bulog in Bizjak Mali, 2014). Živi v vodi, pri temperaturi 8–14 °C (Bulog in Bizjak Mali, 2014). Zaradi nizkih temperatur v jami poteka razvoj jajčec bistveno počasneje kot pri ostalih naših dvoživkah in traja več mesecev. Pri nadaljnjem razvoju poteka razvoj telesnih organov počasneje od spolnih, zato imajo spolno zrele živali mnoge značilnosti ličink (Bulog in Bizjak Mali, 2014), kot so zunanje škrge, zunanje reže in repna kožna plavut, kar strokovno imenujemo neotenija, ki je oblika pedomorfoze (Bulog in Bizjak Mali, 2014).
Poznamo dve podvrsti, in sicer troglomorfno belo podvrsto P. anguinus anguinus in netroglomorfno črno podvrsto P. anguinus parkelj. Črna podvrsta je bila odkrita leta 1986 in znanstveno opisana 1994. leta (Sket in Arntzen, 1994). Je endemit blitkega belokranjskega krasa, njegovo območje razširjenosti na kraškem ravniku med Jelševnikom, Kanižarico in reko Dobličico ni večje od 3 km2, zato je tudi potencialno najbolj ogrožena populacija človeške ribice ( Bulog in Bizjak Mali, 2014). Od bele podvrste se razlikuje po sivo do črno obarvanem telesu, krajši in širši glavi, daljšem trupu, krajših nogah in dobro razvitih, ličinkam podobnih očeh, ki so brez vek (Bulog in Bizjak Mali, 2014).
2.1.2 Brezrepe dvoživke
V Sloveniji živi 13 domorodnih vrst brezrepih dvoživk, ki jih uvrščamo v štiri družine, in sicer med prave žabe, rege, česnovke, urhe in krastače. Brezrepim dvoživkam so skupne dolge in močne zadnje okončine, ki so prilagojene za skakanje (Poboljšaj, 2003; Veenvliet in Kus Veenvliet, 2008).
Spomladi se zbirajo na mrestiščih, kjer samci z oglašanjem privabljajo samice. Samica odloži skupek jajc, ki ga imenujemo mrest. Samec oplodi jajca zunaj telesa samice, ko jih ta odlaga v vodo. Iz jajc se izležejo paglavci. Sprva imajo zunanje škrge, ki jih preraste kožna guba.
Kasneje dihajo z notranjimi pljuči, ki se oblikujejo zgodaj v razvoju. Sprednje in zadnje okončine se razvijajo istočasno, vendar se sprednje okončine opazijo nekoliko kasneje, saj se razvijejo znotraj škržne komore. Preobrazba je odvisna od vrste, temperature vode in razpoložljivosti hrane ter se začne pri starosti od nekaj tednov do mesecev. Pri večini vrst se mladostni osebki preselijo na kopno, nekatere vrste pa ostanejo v vodnih habitatih ali ob njih celo življenje, druge pa se vanje vračajo le v času parjenja (Poboljšaj, 2003; Veenvliet in Kus Veenvliet, 2008).
2.1.2.1 Navadna krastača
Koža krastač je grobo bradavičasta z osnovno rjavo barvo hrbtne strani, ki je lahko tudi siva, rdečkasta ali olivno zelena, s svetlo trebušno stranjo. Ima značilni dobro vidni zaušesni žlezi, iz katerih v nevarnosti izloči strup (Vogrin, 2018).
2.1.2.2 Zelena žaba
Zeleno žabo prepoznamo po zelenkasti hrbtni strani z rumeno-zelenimi progami in črnimi pegami. Samci imajo parna zunanja mehurja, ki sta lahko bele ali sive barve. Je hibridna vrsta z genskim materialom debeloglavke in pisane žabe (Vogrin, 2018).
2.1.3 Ogroženost dvoživk
Dvoživke predstavljajo eno najbolj ogroženih taksonov na svetu. Poročila IUCN (IUCN, Conservation International in NatureServe, 2008) kažejo, da je od 6000 znanih vrst dvoživk, več kot ena tretjina doživela velik upad ali se celo sooča z izumrtjem.Na rdečem seznamu ogroženih vrst Slovenije so vse vrste dvoživk, ki živijo pri nas: navadna krastača, zelena žaba, navadni močerad, človeška ribica idr. (Rdeči seznam ogroženih vrst Slovenije, 2002).
Vse naše vrste so tudi zakonsko zavarovane z Uredbo o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (Uradni list RS 46/2004, 109/2004, 84/2005). Kljub temu Tomažič (2011a) opozarja,
da ostaja eno glavnih vprašanj neodgovorjenih, in sicer kaj bi bilo potrebno storiti, da bi bili ljudje bolj ozaveščeni in pripravljeni ohraniti biotsko raznovrstnost. Čeprav so dvoživke zakonsko zavarovane (Uradni list RS 46/2004, 109/2004, 84/2005) in je namerno uničevanje živali kaznivo, se tovrstna dejanja še vedno dogajajo (Vogrin, 2018).
Dvoživke so ranljive živali zaradi vodnega in kopenskega načina življenja(Hussain in Pandit, 2012, v Tomažoč in Šorgo, 2016), njihova prepustna koža pa je zelo občutljiva na spremembe v okolju (Collins in Storfer, 2003 v Tomažič in Šorgo, 2016). Zmanjšanje dvoživk v Sloveniji je mogoče pripisati uničevanju njihovega habitata, zasipavanju in izsuševanju mokrišč in mrtvic, spreminjanju namembnosti zemljišč, urejanjem rečnih bregov, uničevanjem in zaraščanjem mlak in kanalov. K upadu populacij dvoživk prispevajo tudi razvoj infrastrukture in prometa ter intenzivno kmetijstvo (Veenvliet in Kus Veenvliet, 2008). Onesnaževanje voda s strupenimi snovmi, kot so pesticidi in gnojila, povzročijo propad mresta, ličink in komaj preobraženih živali kot tudi odraslih dvoživk. Že nizke koncentracije povzročijo nepravilnosti v razvoju, kot so poškodbe tkiva in nenormalne oblike okončin. Vse večji problem predstavlja tudi vlaganje rib v stoječe in tekoče vode, saj nekatere vrste plenijo tako mrest in ličinke kot tudi odrasle dvoživke. Problem predstavljajo tudi rastlinojede vrste rib, ki lahko popolnoma uničijo vodno rastje, ki ga dvoživke potrebujejo za odlaganje mresta (Vogrin, 2018).
Eden od pomembnih dejavnikov je tudi ravnodušnost večine ljudi do dvoživk. Iz tega vidika je potrebno dati večji poudarek na ozaveščanju in propagandnemu delu (Gregri 1996 cit. v Tomažič, 2009). Napotki o strategijah ozaveščanja učencev o ohranjanju dvoživk v šolah so redki. V slovenskih šolah velja, da so učitelji avtonomni pri izbiri metod poučevanja, pri čemer se morajo držati tem, ki jih pripisuje učni načrt. Dodatne teme se lahko dodajo k obveznim temam, v kolikor to dopušča čas (Tomažič in Šorgo, 2016).
2.2 Stališča
Stališča predstavljajo občutja, osnovana na prepričanjih, ki določajo naše odzive na objekte, ljudi ali dogodke. Stališča vodijo naša dejanja. Lahko je tudi obratno in dejanja vplivajo na naša stališča (Myers, 2007, cit. v Tomažič 2009). Stališča tako vodijo, vplivajo, narekujejo, oblikujejo ter predvidijo dejanja posameznika (Kraus, 1995).
Po Baizerju (2004) stališča sestavljajo tri komponente, in sicer kognitivna, afektivna in vedenjska komponenta. Kognitivna komponenta vključuje misli in prepričanja, afektivna se izraža v čustvih in občutkih, vedenjska komponenta pa zajema pretekle in prihodnje aktivnosti, ki narekujejo naša dejanja. Vse tri komponente skupaj narekujejo stališče, pri čemer se lahko določena komponenta nagiba v pozitivno ali v negativno smer, kar se posledično odraža v stališčih (Baizer, 2004).
2.2.1 Stališča do živali
Različne živali lahko pri ljudeh izzovejo pozitiven ali negativen čustveni odziv (Torkar in sod., 2007). Stephen E. Kellert (1985, 1996) je v času svojega raziskovanja razvil taksonomijo devetih osnovnih vrednot oziroma stališč, s katerimi lahko opišemo občutja in prepričanja ljudi do živali in narave (Tabela1).
Tabela 1: Taksonomija odnosa po Kellertu Dimenzija odnosa –
vrednot/stališč
Opis
Estetska umetniške in simbolne značilnosti živali Dominionistična nadvlada nad živalmi
Ekologistična skrb za okolje kot sistem in za povezave organizmov z okoljem
Humanistična močna čustvena navezanost na živali
Moralistična skrb za pravilno ravnanje z živalmi, proti raziskavam na živih živalih in krutosti
Naturalistična zanimanje za direktne izkušnje z živalmi in raziskovanje narave
Negativistična aktiven umik živali kot posledica strahu ali nevšečnosti Nevtralna pasiven umik kot posledica indiference
Znanstvena zanimanje za fizične značilnosti in biološko delovanje živali
Rezultati raziskav kažejo, da so človeku bolj priljubljene živali, ki so mu bližje (Torkar in sod., 2007). Lindemann-Matthies (2005) navaja nekaj razlogov, zakaj so nam nekateri organizmi bližji kot drugi. Po njegovem mnenju imamo ljudje gensko predispozicijo, zato so nam bližje živali, ki so nam blizu tudi po konstrukciji in vedenju, za razliko od živali, ki so v preteklosti veljale za nevarne, na primer veliki plazilci (Lindemann-Matthies, 2005). Učenci ob nekaterih živalih, kot so pajki, kače, dvoživke, pogosto kažejo znake zadržanosti, nelagodja in strahu (Ocepek, 2012). Na priljubljenost vplivajo tudi kulturni dejavniki in medijska izpostavljenost vrste. Učenci imajo bolj pozitiven odnos do živali, katerim pripisujejo lastnosti, kot so lepe, pametne in prijazne. Medtem ko imajo bolj negativen odnos do živali, ki jim pripisujejo lastnosti, kot so neverne, umazane... Po njihovem mnenju se sem uvrščajo nevretenčarji, kače in nekatere dvoživke (Torkar in sod., 2012). Enega od dejavnikov predstavlja tudi naše ne videnje posameznih organizmov v neposredni okolici in njihovih lepot (Lindemann-Matthies, 2005).
Podobnega mnenja so tudi ostali raziskovalci, ki pravijo, da so odnosi močnejši, če so povezani z našo evolucijsko preteklostjo (Herzog & Burghardt, 1988 cit. v Tomažič in sod., 2017) pa tudi z neposrednimi koristmi glede na ekonomske vrednosti nekaterih živali (Serpell, 2004 cit. v Tomažič in sod., 2017).
Kellert (1993 cit. v Torkar in sod., 2012) je v svoji mednarodni študiji ugotovil, da so odraslim še posebej všeč velike živali, zlasti tiste s precejšnjo stopnjo inteligence in zmožnostjo družabnih vezi. Ljudje so manj dovzetni za vrste, ki se morfološko in vedenjsko zelo razlikujejo od ljudi, kot so nevretenčarji (Kellert 1993, cit. v Torkar in sod., 2012).
Raziskave (Lindemann-Matthies 2005 cit. v Torkar in sod., 2012) so pokazale, da so moškim na splošno ljubše divje in eksotične živali, medtem ko imajo ženske raje domače živali. V primerjavi med spoloma ženske veljajo kot bolj humane in moralistične do živalskih vrst, vendar so pokazale tudi bolj negativna stališča do nekaterih posameznih vrst kot moški (Kellert in Berry 1987 cit. v Torkar in sod., 2012 ).
Negativna stališča so lahko tudi posledica napačnih predstav in predsodkov do živali in s tem povezan negativen odnos do le-teh (Ocepek, 2012). Otroci si oblikujejo predstave o uvrščanju živali v določeno skupino glede na zunanjo zgradbo živali, z opazovanjem segmentacije, pokritosti telesa in ekstremitetami živali. Yen in sodelavci (2004; cit. v Tomažič, 2009) so
raziskovali predstave mladostnikov in otrok o dvoživkah in plazilcih. Ugotovili so, da je kar 70 % udeležencev uvrstilo morsko želvo med dvoživke. Predvidevajo, da je bila to posledica kognitivne disonance zaradi znakov, ki so značilne za dvoživke - v tem primeru načina življenja. Predsodke o določeni živali imajo tako številni otroci kot tudi odrasli. Pogosto se namišljeni in negativni strahovi oblikujejo s spremljanjem stališč staršev, vrstnikov in okolja, v katerem živimo (Ocepek, 2012). Veliko vlogo pri prenašanju predsodkov imajo tudi pedagoški delavci, ki jih napačni predsodki lahko ovirajo pri njihovemu delovanju (Tomažič in sod., 2017).
Ocepek (2012) opredeljuje predsodke kot logična neutemeljena stališča, ki jih spremljajo močna čustva, ki so lahko negativna ali pozitivna, zato jih je težko spremeniti. Ameriški psiholog Plutchik (Plutchik, 1991 cit. v Tomažič in sod., 2017) je opredelil dve skupini čustev: osnovna in kompleksna. Izražen strah pred živalmi večinoma deluje kot odziv na grožnjo telesne poškodbe (Davey in sod., 1998 cit. v Tomažič in sod.,, 2017), medtem ko lahko gnus do živali deluje kot zaščitno sredstvo proti morebitni okužbi (Davey in sod., 2003;
Prokop in Fančovičova, 2013 cit. v Tomažič in sod., 2017).
2.2.2 Stališča do dvoživk
Študije o odnosu učencev do dvoživk so redke, vendar pomembne, saj predstavljajo izhodiščne podatke o oceni stanja ter so predpogoj za pripravo učinkovitih izobraževalnih dejavnosti (Tomažič in Šorgo, 2016).
Dvoživke veljajo za manj priljubljene med ljudmi. Iz tega vidika je pomembno premikanje negativnih stališč k pozitivnim, kar lahko storimo z ozaveščanjem o njihovem pomenu v naravi in ukrepi za njihovo zaščito (Tomažič in Šorgo, 2016). Tomažič (2011a) je v svoji raziskavi prišel do ugotovitev, da učenci v primerjavi z nekaterimi ostalimi živalskimi vrstami pogosteje občutijo strah in gnus do dvoživk. Raziskava je pokazala, da so v povprečju višje ocenili gnus kot strah do dvoživk. Učenci, ki so imeli predhodno izkušnjo z dvoživkami, so pokazali bolj pozitivna stališča kot učenci brez predhodne izkušnje. Prav tako so učenci, ki so pridobili novo znanje ob neposredni izkušnji v povprečju pokazali višjo spremembo v odnosu do dvoživk, od učencev, ki neposredne izkušnje niso imeli (Tomažič, 2011a).
2.2.3 Povezave med stališči, znanjem in neposrednimi izkušnjami z živalmi
Kellert (1985) je prišel do ugotovitev, da na oblikovanje stališč vplivajo različni dejavniki, in sicer spol, starost, okolje, v katerem živimo, etična pripadnost, stopnja aktivnosti v naravi ter raven znanja in izobraževanja.
Izobraževanje naj bi predstavljalo enega od najpomembnejših dejavnikov, ki vplivajo na oblikovanje pozitivnih stališč do živali in okolja (Kellert, 1985; Tomažič, 2011b), saj z znanjem in razumevanjem organizmov lahko spremenimo naš odziv za dojemanje vrste (Torkar in sod., 2012). Vendar rezultati različnih raziskav (Morgan, 1992; Lukas in Ross, 2005; Prokop in Tunnicliffe, 2008; Tomažič, 2011; Prokop in Fančovičova, 2016) kažejo, da samo znanje brez neposrednih izkušenj ni dovolj za razvoj pozitivnih stališč do živali in okolja.
Do podobnih zaključkov je prišel tudi Morgan (1992), ki je v svoji raziskavi prišel do ugotovitev, da povečano znanje o kačah ne uspe izboljšati otrokovega odnosa do kač. Učenci so negativen odnos do kač spremenili v pozitivno šele, ko so bili izpostavljeni neposrednemu stiku ter neformalni predstavitvi živali. Tudi sam stik z organizmom ni dovolj velik razlog za premikanje negativnih stališč k pozitivnim. Barney in sodelavci (2005) so skozi svojo raziskavo ugotavljali povezavo med znanjem in odnosom do delfinov in prišli so do zaključkov, da kombinacija stika z organizmom in pomanjkljivega znanja vodi v neodgovoren odnos do organizmov in okolja. Znanje o naravi in organizmih, ki je bilo pridobljeno v kombinaciji s pozitivno izkušnjo, pomembno vpliva na ravnanje učencev. Na tak način vidijo naravo in njene zakonitosti z večjim razumevanjem, jo imajo radi in so jo pripravljeni tudi varovati (Osolnik v Ocepek, 2012). Tudi druge raziskave (Tomažič, 2011a; Prokop in Fančovičova, 2016) so potrdile, da aktivnosti, ki vključujejo neposredno izkušnjo z neko nepriljubljeno živaljo, pripomorejo k izboljšanju odnosa do posamezne vrste in hkrati vplivajo na motivacijo za učenje o le-tej. Posledično imajo učenci tudi boljše znanje o obravnavani skupini živali (Prokop in Fančovičova, 2016). Nekateri avtorji (Ocepek 2001; Verčkovnik 1993; Morgan 1992) menijo, da dosežemo najboljši učinek v primeru, ko ena oblika sledi drugi, saj ob sočasnem doživljanju in racionalizaciji ne dobimo željenega rezultata.
Same slike o živalih in rastlinah učencem ne dajo primernega in trajnega znanja ter ne razvijejo ljubezni do narave (Pintar v Ocepek, 2012). Učence je potrebno usmerjati v opazovanje narave, delo z živim materialom in povzemanje po lastnih izkušnjah (Ocepek,
izkušnji, saj tako spodbudimo pozitivne spremembe v občutkih in odnosih do organizmov, kar je hkrati tudi temelj za njihovo razumevanje (Tomažič, 2011a). Odnosi, ki se izoblikujejo skozi neposredno izkušnjo, so trdnejši ter stabilnejši in odpornejši na nasprotne vplive (Tomažič, 2008).
Kellert (1985, 1996) meni, da je potrebno pri pouku nameniti nekoliko večjo pozornost tudi živalim iz nižjih taksonomskih skupin, ne le živalim, ki jih opisujemo kot »ljubke.«
Priporočeno je, da predšolski otroci in otroci nižjih razredov gradijo na čustveni povezanosti do živali, v višjih razredih pa se morajo učitelji osredotočiti na biološko obravnavo živali, ki jo spremlja neposredna izkušnja, ter v zaključnih razredih graditi na učenčevi ozaveščenosti o varovanju organizmov in okolja (Kellert, 1985). Zgodnja skrb za živali v otroštvu omogoča povezavo, ki otroku pomaga izoblikovati odgovoren odnos do organizmov in posledično do narave (Myers in Saunders, 2002). Otroci se ob živalih, ki potrebujejo vsakodnevno oskrbo, naučijo odgovornosti in vztrajnosti ter razumevanja čustev in potreb drugih (Osolnik v Ocepek, 2012), saj učenci resnično razumejo življenje organizma, ko se z njim srečajo osebno (Tomažič, 2008).
2.3 Vključenost dvoživk v učni načrt
2.3.1 Dvoživke v učnem načrtu predmeta Naravoslovje
Pouk naravoslovja mora biti zasnovan tako, da je učencem zanimiv, spodbuja njihovo radovednost in jih vodi v raziskovanje. To lahko dosežemo tudi z aktualnostjo vsebin ter z raznovrstnimi metodami in oblikami dela. Za učitelje je priporočeno, da metodo razlage podkrepijo z metodami in oblikami dela, kjer je učencem omogočeno usvajanje znanja preko lastnih dejavnosti, s samostojnim odkrivanjem in raziskovanjem (Program Osnovna šola.
Naravoslovje. Učni načrt 2011).
Po opredelitvi učnega načrta naravoslovje predstavlja predmet, kjer učenci spoznajo pomen naravoslovnih znanosti za napredek človeštva in oblikujejo odnos in stališča do okolja in narave ter se zavedajo pomembnosti odgovornega ravnanja (Program Osnovna šola.
Naravoslovje. Učni načrt 2011). Predmet naravoslovje v šestem razredu temelji na rastlini kot modelu prikaza zgradbe in delovanja organizma v interakciji z ostalimi živimi in neživimi dejavniki okolja. V sedmem razredu se znanje nadgradi z osnovami zgradbe in delovanja živali. Učenci spoznajo zgradbo glavnih gradbenih tipov živali, in sicer enoceličarje,
nevretenčarje in vretenčarje, med katere uvrščamo tudi dvoživke. Učijo se o razvrščanju organizmov, kjer jih na podlagi skupnih značilnosti uvrščamo v določeno skupino in na primerih spoznajo, da se sorodne vrste združujejo v rodove, sorodni rodovi v družine, sorodne družine v redove, te v razrede in razredi v debla (Program Osnovna šola. Naravoslovje. Učni načrt 2011).
2.3.2 Dvoživke v učnem načrtu predmeta Biologija
Biologija je po učnem načrtu opredeljena kot predmet, ki temelji na razumevanju in spoznavanju žive narave kot celote med seboj povezanih sistemov različnih hierarhičnih stopenj, kot so celica, organizem, ekosistem in biosfera. Učni načrt kot glavni cilj pouka biologije narekuje celostno razumevanje biologije, torej razumevanje vsebinskih konceptov in povezav med njimi. Priporočljivo je, da učenci poglobijo svoje razumevanje z eksperimentalnim in terenskim raziskovanjem ter drugimi aktivnostmi, kot so na primer delo z viri informacij, raziskovalne naloge, projektno delo in podobno. Cilji v učnih načrtih, ki vključujejo dvoživke, so bolj ali manj s področja taksonomije, anatomije, fiziologije in ekologije, pri čemer ni specifičnih ciljev, ki obravnavajo njihovo ohranitev (Tomažič in Šorgo, 2016). Kljub temu lahko tematiko dvoživk vključimo pri različnih vsebinah. Pri vsebini o razvrščanju organizmov lahko opazujemo sorodstvene povezave med posameznimi dvoživkami z ostalimi vrstami ter morebitne evolucijske odnose. Pri vsebinah o biotski pestrosti, biomu in biosferi se lahko navežemo na pomen dvoživk v ekosistemu, saj celoten planet deluje kot povezana celota. O aktualnem problemu zmanjšanja populacij dvoživk učence opozorimo pri vsebinah Vpliv človeka na naravo in okolje. Cilj iz učnega načrta (Program Osnovna šola. Biologija. Učni načrt 2011) navaja, da učenci spoznajo redke in ogrožene vrste v lastnem okolju, razumejo vplive človeka na biotske sisteme in te vplive raziščejo v lastnem okolju. V Sloveniji so na rdečem seznamu že vse vrste dvoživk (Vogrin, 2018). Eden od ciljev predmeta navaja, da učenci spoznajo pomembnost osebnih in družbenih odločitev ter da posameznik preko koristi skupnosti, posledično koristi tudi sebi. Tukaj je poudarek na okolju kot vrednoti (Program Osnovna šola. Biologija. Učni načrt 2011).
Posebno pozornost je potrebno nameniti oblikovanju odnosa otrok do živali in trenutnemu okolijskemu vprašanju. Učence je potrebno izobraževati o ogroženih vrstah in ukrepih za njihov obstoj, vendar je poleg predstavljenih informacij potrebno spremljati tudi njihov odnos do živali (Tomažič, 2011a).
2.4 Izkustveno učenje kot primer praktičnega pouka
2.4.1 Praktični pouk
Učni načrt narekuje, da morajo biti ure naravoslovja zasnovane tako, da pouk vsebuje tudi aktivne metode dela v razredu in na terenu pri najmanj 40 % urah naravoslovja (Program Osnovna šola. Naravoslovje. Učni načrt 2011). Praktični pouk predstavlja vse oblike dejavnosti učencev, ki se izvajajo med poukom naravoslovja (Tomažič, 2014).
Eden temeljnih ciljev učenja za življenje predstavlja pridobivanje znanja, ob katerem učenci oblikujejo tudi svoja stališča ter razvijajo spretnosti (Tomažič, 2014). Ob pravilno zasnovanem praktičnem pouku gradimo na vseh treh komponentah. Raziskave kažejo, da imajo učenci pri pouku naravoslovja zelo radi tovrstno obliko dela, saj to stimulira njihovo zanimanje za naravoslovne vsebine in povečuje motivacijo za učenje. Podobne odgovore so dobili tudi od učiteljev, ki menijo, da praktične oblike dela pri učencih povečujejo motivacijo in veselje do znanja, prispevajo k večjemu vpogledu in razumevanju, hkrati pa učenci pridobivajo na načinu znanstvenega razmišljanja, kot sta objektivnost in izogibanje predsodkom (Miller, 2010).
2.4.2 Izkustveno učenje
Že sam učni načrt navaja, da morajo učenci v času izobraževanja pridobiti čim več neposrednih izkušenj z različnimi organizmi in okolji, v katerih živijo. Na ta način pridobljena znanja so trajnejša in jih lahko učinkoviteje uporabijo v novi situaciji (Program osnovna šola.
Naravoslovje. Učni načrt 2011). Osrednja ideja izkustvenega učenja je aktivno učenje posameznika skozi refleksijo svoje izkušnje, na podlagi katere si izoblikuje nov pogled in znanje (Ivanuš Grmek in sod., 2009). Po Benčič Rihtaršič (2006) aktivno učenje predstavlja tisto učenje, ki učenca miselno in čustveno aktivira. Učenje doseže svoj najvišji namen, ko učenec pri učenju uporablja vsa čutila in ni le umsko, ampak tudi telesno aktiven (Ocepek, 2012).
Učitelj ima vlogo ustvariti spodbudno učno okolje in situacije, ki omogočajo učencem odkriti in oblikovati znanje skozi spoznavne postopke opazovanja, odkrivanja, primerjanja, razvrščanja, uvrščanja ter sklepanja (Program Osnovna šola. Naravoslovje. Učni načrt 2011).
V obliki neformalnega pouka imajo možnost peljati učence v živalske in botanične vrtove, muzeje ter druge ustanove z biološko-pedagoškimi aktivnostmi (Tomažič, 2009). Informacija, ki je pridobljena na neposreden ali posreden način, pomembno vpliva na kvalitete stališča, kot so moč, gotovost, odpornost na zunanje vplive in vztrajnost (Olson in Maio 2003 cit. v Tomažič 2009).
Učence je potrebno spodbujati tudi v aktivno doživljanje organizmov iz njihove bližnje okolice, saj jim tako povečamo zanimanje in odnos do organizmov (Lindemann-Matthies, 2006). Prav delo z živimi organizmi učencem omogoča pridobitev »prave« izkušnje in hkrati omogoča, da razvijajo pozitivna čustva do njih (Tomažič, 2008).
Za načrtovanje in izvedbo tovrstne oblike pouka je zelo pomemben pozitiven odnos učiteljev do živali (Tomažič, Pihler, Strgar, 2017). Učitelji predstavljajo velik faktor, ki vpliva na odnos učencev do znanstvenih predmetov (Lederman-Matthies 2008 cit. v Torkar in sod., 2012), in so pogosto vzorniki pri oblikovanju okoljevarstvenih odnosov učencev (Chawla, 1998, 1999; Chawla in Flanders Cushing 2007 cit. v Torkar in sod., 2012). Učitelj predstavlja vodjo, ki usmerja učence k različnim načinom samostojnega učenja in pridobivanja informacij (Benčič Rihtaršič, 2006). Enega od pomembnih faktorjev predstavlja tudi poznavanje učencev, njihovih osebnostnih lastnosti in interesov (Cenčič in Cenčič, 2002).
Učitelji morajo pri delu z organizmi upoštevati strokovna in etična merila ter veljavno zakonodajo (Tomažič, 2009). Iz lokalnega okolja lahko vzamejo manj ogrožene vrste, ki jih nameravajo uporabiti v izobraževalne namene. Dovoljeno jim je vzeti do 10 predstavnikov vrste, ki jih morajo v roku treh mesecev vrniti v okolje. V tem postopku živali ne smejo biti oškodovane (Tomažič in Šorgo, 2016). Učence je potrebno pred samim rokovanjem z živaljo seznaniti s potekom rokovanja in jih opozoriti, na kaj morajo biti pozorni, da živali ne spravljajo v stres (Kavčič v Ocepek). Smiselno je, da učencem pri opazovanju določenega pojava ali objekta omogočimo samostojno opazovanje. Tako učenci pridobijo neposredne izkušnje, ob katerih se jim porajajo mnoga vprašanja, na katera si želijo odgovore (Tomažič, 2014).
3 EMPIRIČNI DEL 3.1 Namen in cilji raziskave
Cilj naše raziskave je bil ugotoviti stališča osnovnošolcev do določenih predstavnikov dvoživk, in sicer do krastače, močerada, zelene žabe in človeške ribice. Zanimalo nas je, kako na oblikovanje stališč vpliva znanje, starost, spol, pogostost obiskovanja narave, kraj bivanja in neposredna izkušnja s posamezno dvoživko.
3.2 Hipoteze
1. Med učenkami in učenci obstajajo statistično pomembne razlike v stališčih do dvoživk.
2. Med učenci različnih starosti obstajajo statistično pomembne razlike v stališčih do dvoživk.
3. Učenci, ki pogosteje obiskujejo naravo, imajo bolj pozitivna stališča do dvoživk kot učenci, ki narave ne obiskujejo.
4. Med učenci, ki živijo na podeželju in učenci, ki živijo v mestu, so statistično pomembne razlike v stališčih do dvoživk.
5. Učenci, ki so že imeli izkušnje z različnimi predstavniki dvoživk, imajo do tistih predstavnikov bolj pozitivna stališča kot učenci, ki izkušnje s posamezno dvoživko še niso imeli.
6. Učenci, ki imajo več znanja o dvoživkah/živalih, bodo imeli bolj pozitivna stališča do dvoživk kot učenci, ki imajo manj znanja.
7. Med učenci obstajajo statistično pomembne razlike v stališčih do posameznih predstavnikov dvoživk.
3.3 Metode in raziskovalni pristop
Raziskava je temeljila na kavzalno neeksperimentalni metodi empiričnega pedagoškega raziskovanja.
3.3.1 Vzorec
Način vzorčenja je bil neslučajnostni. V raziskavi je sodelovalo 214 učencev od 5. do 9.
razreda osnovne šole, pri čemer smo zajeli osnovni šoli iz osrednjeslovenske in dolenjske regije. Učencev, ki obiskujejo 5. razred je bilo 37, kar predstavlja 17,29 % končnega vzorca, učencev iz 6. razreda je bilo 58, kar predstavlja 27,10 % končnega vzorca, učencev iz 7.
razreda je bilo 35, kar predstavlja 16,35 % končnega vzorca, učencev iz 8. razreda je bilo 35, kar predstavlja 16,35 % končnega vzorca in učencev iz 9. razreda je bilo 32, kar predstavlja 14,95 % končnega vzorca. V vzorec je bilo vključenih 47,6 % fantov in 52,3 % deklet.
Tabela 2: Opis končnega vzorca po kategorijah
5.razred 6. razred 7. razred 8. razred 9. razred Skupaj Spol N f (%) N f (%) N f (%) N f (%) N f (%) N f (%) Fantje 19 8,87 22 10,27 30 14 19 8,87 12 5,6 102 47,6 Dekleta 18 8,42 36 16,84 5 2,34 16 7,49 20 9,36 112 52,4 Skupaj 37 17,29 58 27,10 35 16,35 35 16,35 32 14,95 214 100,0
3.3.2 Opis postopka zbiranja podatkov in opis instrumenta
Pri raziskovanju smo uporabili tehniko z ocenjevalno lestvico stališč v obliki petstopenjske Likertove lestvice. Anketni vprašalnik je vseboval trditve z ekologističnimi, znanstvenimi, negativističnimi in moralističnimi vsebinami odnosa do krastače, močerada, zelene žabe in človeške ribice. V anketni vprašalnik so bile vključene le trditve, ki so se v predhodnih raziskavah izkazale kot najbolj determinirajoče za posamezno dimenzijo stališč (npr.:
negativistična "Živali se bojim.") (Tomažič in Šorgo, 2016).
Tabela 3: Vrednosti 5-stopenjske Likertove lestvice
Vrednosti lestvice Pomen vrednosti
1 se sploh ne strinjam
2 se ne strinjam
3 neopredeljen
4 se strinjam
5 se popolnoma strinjam
Tabela 4: Trditve za preverjanje stališč osnovnošolcev do živali
N Stališča Ocena
1 Rad/-a bi izvedel/-a več o življenjskih okoljih živali. 1 2 3 4 5
2 Živali se bojim. 1 2 3 4 5
3 Živali so v naravi zelo pomembne. 1 2 3 4 5
4 Rad/-a bi spoznal/-a različne vrste živali. 1 2 3 4 5
5 Živali so ‛nagravžne’ (nagnusne). 1 2 3 4 5
6 Avtomobili vsako leto povozijo preveč živali. 1 2 3 4 5 7 Rad/-a bi izvedel/-a, kako se živali prehranjujejo, kako vohajo in
slišijo. 1 2 3 4 5
8 V rokah bi rad/-a držal/-a žival. 1 2 3 4 5
9 Živali bi bilo najbolje kar pobiti. 1 2 3 4 5
10 Rad/-a bi izvedel/-a, kako so se živali razvile. 1 2 3 4 5
11 Rad/-a imam živali. 1 2 3 4 5
12 Gradnjo hotela bi bilo potrebno preprečiti, če bi zaradi tega
izumrla tam živeča vrsta živali. 1 2 3 4 5
Opomba: Žival je ena od vrst dvoživk.
Sočasno z anketnim vprašalnikom smo s preizkusom znanja, ki je vseboval osem trditev (v obliki drži/ne drži/ ne vem), preverili njihovo znanje o zbrani taksonomski skupini (dvoživkah). Znanje nam je služilo kot neodvisna spremenljivka, s katero smo preverili njihov vpliv na stališča. Dodali smo tudi trditve, s katerimi smo preverjali tudi znanje učencev o plazilcih. Trditve o plazilcih smo dodali, ker je iz preteklih raziskav znano, da imajo učenci težave pri razvrščanju dvoživk in plazilcev v »pravilno« skupino.
Tabela 5: Trditve o živalih za preverjanje znanja N Trditev
Drži /Ne drži
1. Pojem dvoživke opisuje tiste živali, ki lahko živijo na
kopnem in v vodi. Ne drži.
2. Človeška ribica ali močeril je vse življenje ličinka. Ne drži.
3. Urhi se v nevarnosti obrnejo na hrbet in pokažejo svoje
rumene trebuhe. Drži.
4. Pupki so isto kot paglavci. Ne drži.
5. Vse vrste kač v Sloveniji so strupene. Ne drži.
6. Želve odložijo jajca na kopno. Drži.
7. Strupene kače imajo dva zoba, nestrupene kače pa
nimajo zob. Ne drži.
8. Močvirske sklednice so ogrožene tudi zaradi vnosa
invazivnih vrst živali v njihova življenjska okolja. Drži.
9. Dvoživke se levijo. Drži.
10. Dvoživke in plazilci imajo nestalno telesno
temperaturo. Drži.
11. Če me polula krastača, dobim bradavice. Ne drži.
12. Žabe odlagajo ikre v vodo. Ne drži.
V uvodnem delu anketnega vprašalnika smo s preizkusom znanja preverili tudi, s katerimi predstavniki so se že srečali, kako pogosto obiskujejo naravo in iz kakšnega okolja prihajajo (mesto, podeželje). Uporabljen inštrument je bil anonimen, da smo zagotovili večjo objektivnost odgovorov.
3.3.3 Postopki obdelave podatkov
Grobe podatke smo vnesli v Excelovo preglednico in jih priredili ter statistično obdelali v programu SPSS. Uporabili smo deskriptivno in inferenčno statistiko. Za ugotavljanje statistično pomembnih razlik smo uporabili Mann - Whitney preizkus. Rezultate smo predstavili grafično in tabelarično. Za lažjo interpretacijo rezultatov smo trditve o stališčih do
posamezne vrste dvoživk razporedili v tri kategorije, ki opisujejo afektivni vidik oz. čustveni vidik, znanstveni vidik oz. pripravljenost za učenje in ekološki oz. varstveni vidik.
4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA
V rezultate raziskave smo vključili analizo posameznih trditev stališč glede na spol, razred, kraj bivanja (podeželje ali mesto), pogostost obiskovanja narave in osebne izkušnje s posamezno dvoživko.
Trditve za preverjanje stališč do krastače, močerada, zelene žabe in človeške ribice smo razdelili v tri kategorije (Preglednica 4). Znanstveni vidik stališč preverjajo trditve z zaporednimi številkami: 1, 4, 7 in 10. Ekološki oziroma varstveni vidik preverjajo trditve z zaporednimi številkami: 3, 6, 9 in 12. Afektivno usmerjena stališča oz. čustveni vidik preverjajo trditve z zaporednimi številkami: 2, 5, 8 in 11.
4.1 Analiza posameznih trditev stališč glede na spol anketirancev
Preglednice 6, 7, 8 in 9 prikazujejo rezultate statistične analize posameznih trditev stališč glede na spol. Primerjali smo stališča fantov in deklet do izbranih dvoživk. S pomočjo statistične analize rezultatov, pridobljenih s pomočjo anketnega vprašalnika, smo preverili točnost hipoteze 1 – »Med učenkami in učenci obstajajo statistično pomembne razlike v stališčih do dvoživk«. S statistično analizo smo s pomočjo testa Mann - Whitney (p < 0,05) med dijaki in osnovnošolci ugotovili statistično pomembne razlike pri 22 od 48 trditev.
Pri preverjanju stališč do krastače smo ugotovili statistično pomembne razlike pri 5 od 12 trditev. Pri trditvi »Rad/-a bi izvedel/-a več o življenjskih okoljih krastač.« (p = 0,001) so nekoliko bolj neopredeljena dekleta (M = 3,1) kot fantje (M = 2,6). Fantje (M = 1,8) izražajo nižjo stopnjo strinjanja (p = 0,000) s trditvijo »Krastač se bojim.« kot dekleta (M = 2,5). Oba spola sta izrazila strinjanje s trditvijo »Avtomobili vsako leto povozijo preveč krastač.« (p = 0,012). Kljub temu so dekleta (M = 4,1) izrazila višje strinjanje s to trditvijo kot fantje (M = 3,6). Prav tako so oboji, tako fantje (M = 3,5) kot dekleta (M = 3,9), izrazili strinjanje s trditvijo »Gradnjo hotela bi bilo potrebno preprečiti, če bi zaradi tega izumrla tam živeča vrsta krastače.«, z nekoliko višjim strinjanjem deklet (p = 0,042). Najvišje strinjanje je bilo pri trditvah 12 in 6, ki ju uvrščamo k varstvenemu vidiku. Ugotovili smo, da se vrednosti aritmetičnih sredin pri fantih (M = 3,0) in dekletih (M = 3,4) nahajajo v območju
neopredeljenosti, a so dekleta do trditve »Rad bi izvedel, kako so se krastače razvile.«
nekoliko bolj neopredeljena kot fantje (p = 0,01).
Nižje razlike v stališčih, ki niso statistično značilne in pomembne, opazimo pri 7 od 12 trditev. Tako fantje kot dekleta se ne strinjajo s trditvama »V rokah bi rad držal krastačo.« in
» Krastače bi bilo najbolje kar pobiti.«. Fantje (M = 2,4) se prav tako ne strinjajo s trditvijo
»Rad imam krastače.«, medtem ko so dekleta (M = 2,6) neopredeljena. Fantje in dekleta so v območju neopredeljenosti do trditev »Krastače so v naravi zelo pomembne.«, »Rad bi spoznal različne vrste krastač.« in »Krastače so ‛nagravžne’ (nagnusne).«.
Tabela 6: Deskriptivna in inferenčna statistika posameznih trditev stališč do krastač glede na spol anketirancev
Spol
Mann- Whitny test
Fantje Dekleta
N Trditev M SN N M SN N Z p
1 Rad/-a bi izvedel/-a več o
življenjskih okoljih krastač. 2,6 0,12 102 3,1 0,11 112 -3,22 0,001 2 Krastač se bojim. 1,8 0,11 102 2,5 0,14 112 -3,83 <0,001 3 Krastače so v naravi zelo
pomembne. 3,1 0,11 101 3,4 0,09 112 -1,68 0,093
4 Rad/-a bi spoznal/-a različne vrste
krastač. 2,7 0,13 102 2,9 0,13 112 -1,09 0,274
5 Krastače so ‛nagravžne’
(nagnusne). 2,8 0,14 102 3,1 0,13 112 -1,57 0,117
6 Avtomobili vsako leto povozijo
preveč krastač. 3,6 0,14 101 4,1 0,09 111 -2,52 0,012
7 Rad/-a bi izvedel/-a, kako se krastača prehranjuje, kako vohajo in
slišijo. 2,9 0,14 101 3,2 0,13 112 -1,65 0,099
8 V rokah bi rad/-a držal/-a krastačo. 2,3 0,14 102 2,4 0,13 112 -0,30 0,763 9 Krastače bi bilo najbolje kar pobiti. 2,1 0,14 102 1,8 0,11 112 -1,22 0,221 10 Rad/-a bi izvedel/-a, kako so se
razvile krastače. 3,0 0,13 102 3,4 0,12 112 -2,58 0,010
11 Rad/-a imam krastače. 2,4 0,12 101 2,6 0,12 112 -0,83 0,406 12 Gradnjo hotela bi bilo potrebno
preprečiti, če bi zaradi tega izumrla
tam živeča vrsta krastače. 3,5 0,15 102 3,9 0,12 112 -2,04 0,042
Pri preverjanju stališč učencev in učenk do močerada smo ugotovili statistično pomembne razlike pri 4 od 12 trditev. Fantje (M = 1,9) so izrazili večje nestrinjanje s trditvijo
»Močeradov se bojim.« (p < 0,001) kot dekleta (M = 2,6). Pri trditvi »Avtomobili vsako leto povozijo preveč močeradov.« smo ugotovili statistično pomembne razlike med spoloma (p = 0,026), saj so fantje neopredeljeni (M = 3,4), medtem ko se dekleta (M = 3,8) s trditvijo strinjajo. Med spoloma se pojavijo statistično pomembe razlike (p = 0,002) v trditvi
»Močerade bi bilo najbolje kar pobiti.«, pri čemer so dekleta (M = 1,6) izrazila večje nestrinjanje kot fantje (M = 2,1).
Nižje razlike v stališčih, ki niso statistično značilne in pomembne, opazimo pri 8 od 12 trditev. Ugotovili smo, da se vrednosti aritmetičnih sredin pri fantih in dekletih nahajajo v območju neopredeljenosti pri trditvah »Rad/-a bi izvedel/-a več o življenjskih okoljih močerada.«, »Močeradi so v naravi zelo pomembni.«, »Rad/-a bi spoznal/-a različne vrste močeradov.«, »Rad/-a bi izvedel/-a, kako se močeradi prehranjujejo, kako vohajo, slišijo.«,
»Rad/-a bi izvedel/-a, kako so se močeradi razvili.« in »Rad/-a imam močerade.« S trditvijo
»Močeradi so ‛nagravžni’ (nagnusni).« se ne strinjata oba spola, kljub temu se fantje (M = 2,2) strinjajo manj kot dekleta (M = 2,5).
Tabela 7: Deskriptivna in inferenčna statistika posameznih trditev stališč do močerada glede na spol anketirancev
Spol
Mann-Whitny test
Fantje Dekleta
N Trditev M SN N M SN N Z p 1 Rad/-a bi izvedel/-a več o življenjskih
okoljih močerada. 3,0 0,13 102 3,4 0,12 111 -1,86 0,063
2 Močeradov se bojim. 1,9 0,11 102 2,6 0,13 112 -3,67 <0,001 3 Močeradi so v naravi zelo pomembni. 3,2 0,11 100 3,3 0,10 111 -1,33 0,184 4 Rad/-a bi spoznal/-a različne vrste
močeradov. 3,1 0,13 101 3,3 0,12 112 -0,96 0,338
5 Močeradi so ‛nagravžni’ (nagnusni). 2,2 0,12 102 2,5 0,13 112 -1,47 0,142 6 Avtomobili vsako leto povozijo
preveč močeradov. 3,4 0,13 101 3,8 0,12 110 -2,23 0,026
7 Rad/-a bi izvedel/-a, kako se močeradi
prehranjujejo, kako vohajo in slišijo. 3,1 0,14 101 3,4 0,12 112 -1,78 0,075 8 V rokah bi rad/-a držal/-a močerada. 2,5 0,15 102 2,6 0,14 112 -0,42 0,677 9 Močerade bi bilo najbolje kar pobiti. 2,1 0,14 102 1,6 0,09 111 -3,07 0,002 10 Rad/-a bi izvedel/-a, kako so se
močeradi razvili. 3,0 0,13 102 3,3 0,12 112 -1,66 0,096
11 Rad/-a imam močerade. 3,0 0,13 102 3,1 0,12 112 -0,86 0,390 12 Gradnjo hotela bi bilo potrebno
preprečiti, če bi zaradi tega izumrla tam
živeča vrsta močerada. 3,4 0,14 102 4,1 0,09 111 -3,64 <0,001
Ob preverjanju trditev stališč o zeleni žabi med fanti in dekleti smo zaznali največ statistično pomembnih razlik v primerjavi z ostalimi dvoživkami. Pokazale so se pri 7 od 12 trditev.
Ugotovili smo, da se oba spola nahajata v območju neopredeljenosti ob trditvi »Rad/-a bi izvedel/-a več o življenjskih okoljih zelene žabe.«, a so se med njimi vseeno pojavile statistično pomembne razlike (p = 0,002). V primerjavi z dekleti (M = 3,1) se fantje (M = 2,6) nekoliko bolj nagibajo k nestrinjanju. V območju neopredeljenosti sta oba spola tudi pri trditvi »Zelene žabe so v naravi zelo pomembne.«, kljub temu pase pojavijo statistično pomembne razlike (p = 0,015), saj so se dekleta (M = 3,0) bolj približala strinjanju s to trditvijo v primerjavi s fanti (M = 3,4). Podobno se je izkazalo ob trditvi »Rad/-a bi spoznal/-a
različne vrste krastač.«, pri kateri sta oba spola v območju neopredeljenosti. Kljub temu so se pojavile statistično pomembne razlike (p = 0,002), saj so se dekleta (M = 3,4) bolj približala strinjanju s trditvijo v primerjavi s fanti (M = 2,9). Statistično pomembne razlike so se pojavile pri trditvi »Avtomobili vsako leto povozijo preveč zelenih žab.« (p = 0,029), saj so fantje neopredeljeni (M = 3,4), medtem ko se dekleta s trditvijo strinjajo (M = 3,8). Statistično pomembne razlike (p = 0,015) so se pojavile tudi pri trditvi »Zelene žabe bi bilo najbolje kar pobiti.«, kjer so dekleta (M = 1,7) pokazala višje nestrinjanje kot fantje (M = 2,1). Oba spola sta do trditve »Rad/-a bi izvedel/-a, kako so se zelene žabe razvile.« neopredeljena, kljub temu so se pokazale statistično pomembne razlike (p = 0,009), kjer so fantje (M = 2,7) bližje nestrinjanju kot dekleta (M = 3,3). S trditvijo »Gradnjo hotela bi bilo potrebno preprečiti, če bi zaradi tega izumrla tam živeča vrsta zelene žabe.« (p = 0,006) se dekleta strinjajo (M = 4,0), fantje (M = 3,4) pa so neopredeljeni.
Nižje razlike v stališčih, ki niso statistično značilne in pomembne, opazimo pri 5 od 12 trditev. Tako fantje kot dekleta se ne strinjajo s trditvami »Zelenih žab se bojim.«, » Zelene žabe so ‛nagravžne’.« in »V rokah bi rad/-a držal/-a zeleno žabo.«. Pri vseh treh trditvah so fantje izrazili nekoliko višje nestrinjanje. V območju neopredeljenosti se oba spola nahajata pri trditvah »Rad/-a bi izvedel/-a, kako se zelene žabe prehranjujejo, kako slišijo, kako vohajo in slišijo.« in »Rad/-a imam zelene žabe.«, kjer so pri obeh trditvah fantje bližje nestrinjanju s posameznima trditvama.
